Metina lista

Syndicate content Metina lista
Spletna postaja za osebe širokih pogledov in aktivnega duha
Updated: 9 min 53 sek od tega

40 % ali kaj bi morali vedeti, preden začnemo ugibati, ali bo Donald Trump ponovno izvoljen za predsednika ZDA

Čet, 18/07/2019 - 12:15

Ni dneva, da ne bi brali poročil o aktualnemu ameriškem predsedniku Donaldu Trumpu, ga poslušali ali gledali. Njegove pogruntavščine na tviterju, seksizmi, narcisoidni izpadi, retorika, ki meji na rasizem, in predvsem boleče nekonsistentna zunanja politika so incidenti, ki jih ne ZDA ne svet v času, ko se prerazporejajo karte med velesilami in na novo oblikujejo odnosi v posameznih regijah, ne potrebujeta. A ti incidenti, da ne rečemo izpadi, so realnost. Zato se nima smisla truditi razumeti, kako je mogoče, da se po eni strani ameriški predsednik malodane brati s severnokorejskim samodržcem, po drugi strani pa na vse pretege išče način, kako pripraviti Iran, da naredi napako ter, v žargonu vesterna, prvi potegne pištolo. In to potem, ko so se ZDA pod vodstvom Trumpa enostransko umaknile iz jedrskega dogovora z Iranom. Celo verjamemo lahko poročilom medijev, da se je Trump za ta korak odločil zgolj zato, ker je bil dogovor dosežen v času Obamove administracije … in seveda, ni mogoče, da bi politik, za katerega je Trump celo ‘sumil’, da ni ‘pravi Američan’, zunanjo politiko vodil bolje, kot to počne On.

Analitiki, raziskovalni novinarji in akademiki so spisali ogromno novic, reportaž in člankov o Trumpovih nekonsistentnostih. Toda tu trčimo ob resen problem.

Trump ni politik, ki bi ga želeli še štiri leta gledati v Beli hiši, njegova trenutna podpora pa znaša, reci in piši, kar 40 %!

Načeloma odločno preveč za nekoga, ki diskvalificira praktično vse, ki mu tako ali drugače niso všeč: glede na barvo kože, spolno usmerjenost, nasploh vse, ki mislijo drugače kot on in si ga celo upajo kritizirati. In ker teh ni malo, ker se v teh Trumpovih diskvalifikacijah lahko najde velika večina Američanov (razen peščice bogatih belih moških), je teh 40 % podatek, ki ga ob predvidevanju naslednjih ameriških volitev ne kaže zanemariti.

Zakaj se je torej treba posvetiti tem odstotkom in kaj je v tej zvezi treba vedeti glede Trumpove kandidature za ponovno izvolitev za predsednika ZDA?

Najprej se moramo vprašati, kdo sestavlja teh 40 % ameriških volivk in volivcev, ki ga podpirajo. Že večkrat je bilo rečeno, da so to pretežno volivci, ki jih je mogoče oceniti kot žrtve globalizacije; dejstvo, da se nanjo ni prilagodila (npr. na selitev industrije izven ZDA, tja, kjer je delovna sila cenejša), je država podcenila. Nevidna roka svobodnega trga je krasna reč, če država strukturno obvladuje cel svet in mu diktira pogoje poslovanja, kot je to nekoč delala Velika Britanija in kot so to do konca hladne vojne počele ZDA. Težava je, ko se na trgu pojavijo drugi igralci, ki predstavljajo resno konkurenco in ti dajo vedeti, da pravila prostega trga veljajo za vse. Zato se je Trump lahko pojavil kot princ na belem (!) konju, ki bo tem ljudem povrnil ponos. Ni pa to edina razlaga.

Tudi druge znanosti, kot je npr. psihologija, imajo kaj povedati. Pomanjkanje izobrazbe, osebne stiske ljudi, preproste rešitve za kompleksne probleme, ki jih predlaga in uveljavlja nekdo, ki je ‘uspel’ v življenju, ustvarijo okolje, primerno za avtokrata. Trump je ‘boljši’ od drugih zato, ker si upa neposredno govoriti o temah, ki se jih njegovi politični konkurenti lotevajo zelo previdno, ‘da ne bi koga užalili’. Demokracija je za te ‘navadne’ ljudi propadel eksperiment, saj se čutijo odrinjeni od centrov odločanja in zlasti od (pre)razporejanja ameriških dobrobiti od globalizacije. Tisto, kar prinaša konkretne politične rezultate (pomaga seveda tudi volilni sistem, ki ne nagrajuje absolutne zmagovalke volitev), je varnost, z njo pa bo prišlo tudi blagostanje, saj bodo ljudje, zdaj odrinjeni na rob družbe, kot nekoč, postali motor ameriškega napredka. Zato je Trumpov MAGA (Make America Great Again) imel in ima tak odmev – je simbol upanja na vrnitev dobrega preteklega časa in hkrati sprožilec vseh mogočih varnostnih mehanizmov, ki jih ima človek v sebi, da se zaščiti pred domnevnimi grožnjami, ki bi lahko ogrozile vrnitev blagostanja in ameriške veličine, s tem pa predvsem človekovega dostojanstva za vsakega posameznika. (Pri tem ne gre mimo Trumpove nekonsistentnosti med njegovimi obljubami in človeškim pričakovanjem po boljšem življenju na eni strani ter njegovim udrihanjem po vseh, ki ne usrezajo njegovi predstavi o ‘dobrih Američanih’.)

Ni pa to edini odgovor na zastavljeno vprašanje. Trump je postal zvezda globalnega političnega resničnostnega šova. Je hvaležen predmet zabav na njegov račun, nemalokrat s svojimi eskapadami za to poskrbi tudi sam. Pri tem mu na svojevrsten način pomagajo kritične javne osebnosti in še posebej ameriški satiriki.  Stephen Colbert, Bill Maher, John Oliver in drugi živijo od dovtipov na račun Trumpa. Svoje delo pogosto opravljajo odlično, mnogi njihovi prispevki so primer vrhunske analitike (če se za trenutek preselimo na drugo področje: John Oliver je bil s svojim prispevkom o FIFA akter v zrušitvi večnega predsednika te organizacije Seppa Blatterja). Toda problem privržencev omenjenih kritikov je povsem enak kot problem tistih, ki podpirajo Trumpa: iluzija, v kateri živijo, namreč, da je glede Trumpa vse jasno, bodisi da je pravi človek za MAGA bodisi, da ni primeren za predsednika. Vendar ni tako enostavno. Zgodovina nas uči, da se pri (samooklicanih) voditeljih ne smemo zadovoljiti z njihovo zunanjo podobo, kakršna koli že je. Zanimati nas mora logika njihovega nastopanja, vzpona in, v končni fazi, odločanja o naši usodi; torej ne samo usodi države, ki jo vodi, pač pa tudi vseh tistih (nas), ki so mu, v udejanjanju njegovih ‘vélikih’ idej, na poti. V konkretnem primeru nas mora tako zanimati, v čem je smisel vse te zabave, ki jo ponuja Trump in ki očitno navdihuje, pač vsakega na svoj način, tako njegove podpornike kot nasprotnike. Ta smisel je pravzaprav dvojen.

Zabava, ki smo je deležni vsak dan, prikriva, da je Trumpov odnos do politike prav mogoče primerjati z nami, ‘kavčarji’, ki po televiziji spremljamo športne prireditve in v nekem trenutku, ko smo besni zaradi slabe igre naše ekipe, natančno vemo, koga je treba zamenjati s kom in kako spremeniti tok igre. Vse vemo, čeprav nismo trenerji te ekipe in po možnosti niti nismo bili med najbolj talentiranimi za konkreten šport. Tudi Trump spremlja politiko s kavča in tudi zanj lahko rečemo, da o politiki in še posebej mednarodnih odnosih nima pojma. Le da je, za razliko od nas, on predsednik največje sile na svetu in ima moč, da lahko svoj odnos do vsega, kar gleda po televiziji, pretvori v uradno politiko države, ne glede na mnenja in ekspertize, ki mu jih v presojo ponudijo za to vzpostavljene institucije in njihovi uslužbenci. Smisel te zabave je prikriti to dejstvo. Prikriti, da se Trump dejansko ne vidi kot predsednik ZDA.

On je režiser in glavni igralec nadaljevanke z imenom ZDA. In ve se, kakšna je tam vloga režiserjev.  Trump zato ni smešen. Je nevaren.

S tem povezan je drugi smisel zabave, ki jo spremljamo, to je prikriti praznino Trumpovih politik. Trump, edina in glavna zvezda, igralec in obenem režiser, s svojim agresivnim nastopanjem prikriva dejstvo, da je njegov svet ogromna Potemkinova vas, kjer za fasado ni prav nikakršne vsebine, nobenega scenarija, nobene zgodbe. Lep zgled so ponudile ameriške kongresnice, ki jih je Trump, ker so mu pač opozicija in niso belopolte in so ženske, pošiljal tja, ‘od koder so prišle’.  Njihov komentar: Trumpu ne bomo nasedle s pojasnjevanjem našega ‘statusa’, bomo pa, na našem primeru, izpostavile empirično dokazljivo dejstvo – to je, da imamo predsednika, ki se v trenutku, ko se znajde v zadregi, kako vsebinsko zagovarjati politične odločitve, zateče k osebnim napadom na svoje nasprotnike.

Po drugi strani pa je objava komunikacij britanskega veleposlanika Kima Darrocha, ki jo je odobril Daily Mail, primer bodisi popolne ignorance bodisi popolnega nerazumevanja smisla Trumpovega resničnostnega šova. Diplomati so ljudje iz mesa in krvi in imajo svoja mnenja o vsakem diplomatu; poročanje svojemu delodajalcu o dejavnostih drugih je del njihove naloge. Vsem je jasno, da so iskrena prijateljstva med diplomati redkejša, ker ti pač predstavljajo svoje države in tako primarno nikakor ne skrbijo za uresničevanje svojih osebnih preferenc. Kdor misli, da je ogovarjanje domena ‘običajnih’ ljudi, se moti. Tudi v diplomaciji obstaja. Wikileaks je bil glede tega dovolj zgovoren. Toda, kaj je tako skrivnostnega v primeru Donalda Trumpa? Kaj je Darroch povedal, česar vesoljni svet ne ve? Tu, pri teh vprašanjih, se konča resnični svet in začne resničnostni šov, ki ga prevzame Donald Trump. Ta je s svojimi objavami prvenstveno zabaval javnost in uspešno hlinil, kakšna žrtev da je, London pa je iz ZDA moral umakniti izkušenega diplomata ter pri tem še požirati Trumpovo pokroviteljsko komentiranje britanske diplomacije.

In končno, vedeti je treba, da bo Trump zvezda toliko časa, dokler mu bodo to omogočali mediji. Ne katerikoli mediji, gre predvsem za družbena omrežja.

Vedno znova si moramo priklicati v spomin, kako je Busheva administracija konec leta 2002 s pomočjo CNN in ostalih globalnih medijev v imenu demokracije, boja za človekove pravice in nasprotovanja avtoritarnim režimom naplahtala cel svet z zgodbo o obstoju orožja za množično uničevanje v Iraku. Kaj pa danes? Razvoj informacijske tehnologije v zadnjih 15 letih je s konceptom družbenih omrežij potopil CNN in druge tradicionalne medije. Ta omrežja Trumpu in njegovim podpornikom omogočajo manipulacijo z javnostjo na število načinov, neprimerljivih s tem, kar je imela na razpolago Busheva administracija. En sam, dobro premišljen tvit, ena fotka na Instagramu, ena pametna strategija na Facebooku so dovolj, da med širšo javnostjo ustvarijo iluzijo, kako je ‘vse jasno’. Konec koncev je prav to manipuliranje, ki ga je velikodušno gostil Zuckerbergov Facebook, Trumpu dalo prvi predsedniški mandat. Brez družbenih omrežij je Trump kot riba, ki se znajde na suhem zaradi razbitega akvarija. Je razkrita Potemkinova vas. Razbiti ta akvarij sicer ni enostavno opravilo, pa ne samo zaradi denarja. Lastniki družbenih medijev seveda imajo neizmerno finančno moč, toda ključ njihovega vpliva je nekje drugje – namreč, da pri svojem početju uspešno, seveda selektivno, toda v njihovih očeh povsem legitimno izkoriščajo demokratične vrednote, za katere so se zavzemale generacije zagovornikov človekovih pravic, kot so svoboda misli in posledično prost dostop do informacij.

Trumpu pa ne gre v prid zgolj narava modernih komunikacij, ki je svetlobno hitra, površinska, brez vsakršne volje poglabljati se v srž problemov in s tem odprta za vsakršno (kaj šele namerno s pomočjo ustreznih algoritmov) manipulacijo ciljnih skupin, kot je ameriško volilno telo. Trumpu gre v prid tudi statistika. Primerjava javne podpore zadnjih štirih predsednikov je namreč zgovorna. Bush mlajši je sicer užival večjo podporo (63 %), vendar ne gre pozabiti, da je to bilo obdobje, ko je bila ameriška podpora boju proti mednarodnemu terorizmu z napadom na Irak na vrhuncu (2003). Bush mlajši je bil ponovno izvoljen. Vsi ostali predsedniki so v tem obdobju imeli podobno podporo kot Trump in vsi so bili ponovno izvoljeni.

Vse omenjeno navaja k sklepu, da naslednjih volitev ne kaže pričakovati z optimizmom, razen če se zgodi kaj presenetljivega. Če demokrati v predsedniško tekmo ne bodo zmogli splaviti resnega kandidata ali kandidatke, utegne priti čas za to, da na ameriške police pride nova odprta knjiga, katere avtor bi morda lahko bil kar ‘dober prijatelj’ Luke Dončića.

Kakorkoli, še štiri leta Trumpa pomenijo še štiri leta nekonsistentnosti in negotovosti tako doma kot v tujini, še štiri leta zunanje politike, ki temelji na osebnih preferencah in interesih predsednika.

Z novim Trumpovim mandatom utegne biti ZDA, tako kot Kitajska in Ruska federacija, predvsem država, kjer bodo geopolitični interesi prva in osnovna zunanjepolitična naloga. Trumpovo sporočilo glede globalnega voditeljstva je namreč jasno: to ga ne zanima. Kar je odlična novica za ostale omenjene velesile, zelo slaba pa za države oz. regije, ki te moči nimajo in bodo slej ko prej žrtve lokalnih geopolitičnih interesov, če to že niso. V tem kontekstu – to je sporočilo evropskim populistom – med Evropo in Afriko ni prav nobene razlike.

Kategorije: Slovenija