Metina lista

Syndicate content Metina lista
Spletna postaja za osebe širokih pogledov in aktivnega duha
Updated: 14 ur 34 min od tega

Zakaj hodim na proteste

Pet, 16/10/2020 - 12:41

Realnost, ki jo živimo in katere delček komentiram spodaj, smo v veliki meri ustvarili skozi (javni) govor. Zato je edina pot, da ustavimo ta prosti pad in ga preusmerimo, zopet (javni) govor, ta pa vključuje javne proteste kot obliko, ki povezuje. Diktatura je pred vrati, zato je bolj kot kdaj prej ključno, da se ne pustimo utišati. Še posebej to velja za marginalizirane skupine, skupine z manjšo družbeno močjo in vse, ki smo v javnosti iz različnih razlogov raje (predolgo) tiho, namesto da bi (prezgodaj) rekli dovolj. In tiho nas je odločno preveč.

S PATOLOŠKIM NI DIALOGA

Zakaj ni pravi trenutek, da se gremo narcisizem malih razlik in zmrdujemo nad vidiki protestov, ki nam niso pogodu, pojasni J. Vogrinc z zapisom, da »so se že zgodili temeljni premiki v družbi, zaradi katerih je mogoče izvajati avtoritarne ukrepe že v okviru formalne demokracije …« (Mladina, Alternative – novi svetovni red, maj 2020). Vlada nam avtoritarna, pobalinska oblast, ki je zrasla na parolah o demokraciji in ki po novem ne loči med enim in drugim. Ali pač.

Petkovi protesti zato niso nič drugega kot obramba minimuma demokratičnih standardov, preden zabredemo globoko v orbanizacijo in trampizacijo družbe.

V tej klimi ni mogoče konstruktivno razpravljati o ničemer, zato so očitki o »protestih zaradi protestov« prazni in naivni. Na stotine okoljskih, socialnih, ekonomskih, političnih, kulturnih in drugih tem je treba vključiti v družbeno agendo prihodnosti, a predpogoj za kakršnokoli družbeno akcijo je ponovna vzpostavitev demokratične platforme za razpravo in spoštovanje že doseženih civilizacijskih norm, o katerih ne bomo več razpravljali.

Edino, kar se danes širi med ljudmi hitreje kot Covid-19, so psihopatološki refleksi, je mrk svetlobe, razuma in kulture (Covid-1984, kot so ga poimenovali nekateri protestniki). Vse bolj nediskriminatorno se širi tudi v tistih strankah vladne koalicije, ki so bile do nedavno vsaj spodobne, če že ne zmerne. Destruktivnosti in predvsem samodestruktivnosti v delovanju, ki smo je vajeni pri SDS, so se presenetljivo hitro navzele tudi pridružene stranke ali vsaj njihovi liderji in liderke. Kako si to pojasniti? Da ta vlada ne izpolnjuje osnovnih strokovnih, kaj šele etičnih standardov, da nima legitimnosti in ne prihodnosti, vemo vsi, zato izgubiti nima več kaj dosti. Zakaj ne bi, preden odidemo, radikalno obračunali z vsem, česar v tej družbi ne razumemo, in vsemi, ki nam gredo na živce?

STRANPOTI TOLERANTNOSTI IN POLITIČNA KOREKTNOST

Kljub različnim družbenim sistemom in zgodovinskim okoliščinam v državah, ki imajo z erozijo demokracije in človekovih pravic največje težave, so mehanizmi, ki so v zadnjem desetletju omogočili prevlado primitivnega družbenega diskurza (in političnih praks) pravzaprav povsod enaki: toleriranje netolerantnosti.

Demokratičnost, nepristranskost in kultiviranost so se zaletele v zid. Iluzije, da lahko na razmere v družbi pogledam kot arbiter, z nevtralne pozicije, je iz dneva v dan manj že zaradi mnogih posameznikov, ki z veseljem sprejemajo nove standarde javnega diskurza, saj lahko zdaj končno povedo tisto, kar mislijo, pa čeprav anonimno, na način, ki jim je najbolj lasten. Najbolj pa zaradi javnih funkcionarjev, ki so že do konca najedli standarde komuniciranja kot vodilni (pogosto vulgarni) tviteraši. In ker je zadnje čase politična korektnost tako zelo na udaru celo v akademskih krogih in bi se lahko zazdelo, da je prav ta glavni razlog za diskurzivno razglašenost javnega prostora, velja morda spomniti, da cilj politične korektnosti nikoli ni bil ljudem prepovedovati, da bi govorili to, kar mislijo, temveč ozaveščati ljudi o tem, da to, kar in kako govorijo, odraža, obenem pa tudi oblikuje in določa to, kar mislijo sami (in drugi). V osnovi je šlo torej za usmerjanje pozornosti na jezik, ki ga uporabljamo, ko o nečem ali nekom govorimo, zato da bi dobili boljši uvid v to, kar mislimo. Tisto, kar nam v resnici prepoveduje, da vedno govorimo natanko to, kar mislimo, pa so doseženi civilizacijski standardi, ki sploh omogočajo institut svobode govora in človekovih pravic, saj le ta vzpostavlja (zdi se tanko) mejo med človečnostjo in prostaštvom.

Vse več ljudi ne razume, da svoboda govora ne pomeni dobesedno »povedati, kar mislim« oziroma ne pomeni samo tega, temveč predvsem, da smo se dolžni samoomejevati pri izražanju stališč, ko posegamo v pravice drugega.

Slabi zgledi javnega komuniciranja so voda na mlin vsem, ki so vedno hoteli nekaj reči, pa si tega niso upali. Vulgarizmi javnih osebnosti sprožijo nekaj začetnega zgražanja, nato sledi normalizacija, novo preizkušanje meja, še za odtenek primitivnejši diskurz, na koncu je že vse normalno − dno, ki naj bi ga dosegli, je, kot se zdi, pregloboko.

Trumpov vulgarizem je (bil) kontraindikacija le za del volivcev, in še teh je vedno manj. Kot izvemo iz odlične, ponovno predvajane TV serije Najglasnejši glas na slovenski televiziji, je bilo celo za Rogerja Ailesa, ustanovnega očeta konservativnega medija Fox News, ki je bil sam vse prej kot uglajen in politično korekten gospod, Trumpovo nebrzdano nastopaštvo sprva čez rob, a sčasoma (in v službi njegovih osebnih interesov) je postal prav Ailes glavna figura in oblikovalec predvolilne kampanje, ki je Trumpu prinesla zmago. Če je bil v tistem času R. Murdoch, lastnik Fox Newsa, še podpornik Obame in kritičen do podpore Ailesa Trumpu, pa je danes že precej ostareli magnat baje zvest Trumpu. Kar govori zase. Kot tudi zaključek omenjene serije, saj patološkost v odnosu do sebe in s tem do sveta lahko vodi le v tragičen konec.

Vsaj nekaj o tem, kako javnost in mediji pripeljejo na oblast narcise in samodržce, kako postane nesprejemljivo sprejemljivo ali celo zaželeno, smo se lahko torej naučili iz primera Združenih držav. Tudi za njihovo odstranitev je ključen javni govor.

Avtor fotografije: Luka Dakskobler.

POST SCRIPTUM

Da je bilo popisovanje in nadlegovanje protestnikov in protestnic − ki so nosili maske − pretekli petek precej bolj ustrahovanje in poskus utišanja javnega govora, torej kratenje državljanskih svoboščin in ustavnih pravic kot pa legitimni nadzor nad spoštovanjem zaščitnih zdravstvenih ukrepov, dokazuje nesorazmerno število policistov v vseh možnih grupacijah na Trgu Republike in v bližnji okolici. In hkrati popolna odsotnost policije na znanih lokacijah v središču starega mesta, kjer se je nemoteno odvijala vrsta družabnih dogodkov in veselo druženje − povečini brez mask. Pri čemer je bilo huje kot sprejeti represijo, gledati, kako se skupine policistov spravljajo nad posamezne, najbolj izolirane, nemočne in neškodljive protestnike, najbrž v strahu pred potencialnimi izgredi, če bi se lotili popisovanja skupin.

Po novem gre torej še za očitno zlorabo policije za interese avtoritarne oblasti, ki je s svojim cinizmom in represijo že zdavnaj prestopila meje še sprejemljivega.

Kategorije: Slovenija