Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
::: Quis custodiet ipsos custodes? :::
Updated: 15 min 19 sek od tega

Kdaj je Jančič postal odgovorni urednik Siola?

2 uri 4 min ago

Napovedi, da bo takoj po Janševem prevzemu oblasti tudi Peter Jančič našel dobro pozicijo v katerem od podjetij, ki jih obvladuje država, so se hitro uresničile.

Nekateri mediji so poročali o njegovem prevzemu Siola in sam Jančič je potrdil govorice, da bo nastopil funkcijo odgovornega urednika. Na svoji spletni strani je v četrtek, 2. aprila 2020, napovedal:

»Delo za Spletni časopis, ki sem ga urejal in ustvarjal tri leta, bom ustavil, ker kot odgovorni urednik prevzemam vodenje portala Siol.net.

Vsi doslej že objavljeni teksti bodo ostali bralcem še dostopni.

Sam bom poslej pisal in komentiral dogajanje na Siolu, ki ga bom vodil. Vabim vas, da tam berete moje članke in komentarje, pa tudi zapise drugih avtorjev.«

Toda vmes so Večer in nekateri drugi viri včeraj poročali o zapletu. V besedilu »Jančič prevzema državni Siol, glasovalo malo novinarjev« so pribeležili, da se je petkovega izrekanja uredništva o novem odgovornemu uredniku portala v lasti Telekoma neuradno udeležilo šest novinarjev od 42. Njihov bivši novinar Jančič naj bi dobil dva glasova podpore, štirje naj bi se vzdržali. Zraven so pripisali: »Zato je pričakovati, da bo v ponedeljek Jančič prevzel funkcijo.«

Večer o zapletu pri podpori Jančiču

No, nekaj podobnega je zapisal Jančič sam na svoji strani: »Za vodenje uredništva Siolovega spletnega portala še poteka postopek prevzemanja. Predvidoma bo postopek končan do ponedeljka 6. aprila.«

Toda potem so bralci Siola lahko na današnjo nedeljo, 5. aprila, že ob 4.00 zjutraj zagledali kolumno novega »odgovornega urednika«, kjer že v prvem stavku posveča pozornost Janševim kritikom. Ob njej se je nedvoumno podpisal kot »odgovorni urednik«.

Ob tem vsebinsko resda ne nepričakovanem štartu je profesor na Katedri za novinarstvo dr. Marko Milosavljević na Facebooku povzel bistvo težave statusa in moralne zadrege novega urednika brez podpore kolektiva:

»Rad bi preveril dejstva: je Peter Jančič zdaj ‘odgovorni urednik’ Siola, ali je ‘vršilec dolžnosti odgovornega urednika’? Med tema nazivoma gre za navidezno drobno, a hkrati pomembno razliko. Poleg tega bi podpisovanje z neresnično funkcijo bilo povsem neprimerno – posebej za novinarja ali urednika medija, ki naj bi temeljil na točnih navedbah in informacijah.«

Ne dvomim, da imamo v Sloveniji še kakšnega novinarja, ki bo uspel raziskati, kaj se je zgodilo med 3. in 5. aprilom zjutraj glede končanja postopka in polnega prevzema funkcije.

Čeprav se podpisuje kot odgovorni urednik, je v kolofonu še vedno naveden prejšnji
Kategorije: Slovenija

Kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora

Sob, 04/04/2020 - 13:01

Predstavnik OVSE za svobodo medijev je javno pozval slovenske oblasti, naj se vzdržijo pritiska na neodvisnost javnih radiotelevizij.

Bilo je 27. marca letos, ko je Harlem Désir izrazil zaskrbljenost zaradi obtožb in pritiska predsednika vlade Janeza Janše na račun radiotelevizije Slovenija (RTV SLO). Po poročilu javne radiotelevizije 20. marca letos je, piše v poročilo OVSE, premier na svojem tviter računu javni servis obtožil, da širi »laži« in »zavaja javnost« ter pri tem dodal, da »očitno je vas preveč in ste predobro plačani«. Pismo povzema še nekatere druge poudarke napada na RTV iz predsednikovih zapisov naslednjega dne, naj jih nekaj naštejem:

»Poglejte svet okoli sebe. Naštejte države, ki imajo 2 mio prebivalcev in nacionalno RTV hišo z 2300 zaposlenimi?? Poiščite eno, kjer nacionalka v času boja proti epidemiji zganja takšno pritlehno politikantstvo kot del uredništva @RTV_Slovenija«

ali

»Zresnite se. Ste pravočasno obveščali #Slovenija o nevarnosti #koronavirus? O ukrepih, ki so jih za zajezitev epidemije sprejemali na #Tajvan #Japonska #JužnaKoreja? Kaj so delali vaši dopisniki? 2300 zaposlenih, skoraj več kot ima @Slovenskavojska vojakov?«

ali

»Poglejte svet okoli sebe. Naštejte države, ki imajo 2 mio prebivalcev in nacionalno RTV hišo z 2300 zaposlenimi?? Poiščite eno, kjer nacionalka v času boja proti epidemiji zganja takšno pritlehno politikantstvo kot del uredništva @RTV_Slovenija

ali

»Vsa čast izjemam med novinarji in tisti manjšini, ki si zasluži svojo plačo, še posebej vam, ki v teh dneh korektno in požrtvovalno obveščate gledalce @RTV_Slovenija. A zaslužite si boljše vodstvo.«

Janša o predobro plačanih lažnivcih na RTV Slovenija Konec začetne idile

Vsi zapisi, pospremljeni z orkestrom podpore njegovih medijev, so sledili prav nasprotni situaciji prvega tedna njegove vlade, ko se je zdelo, da je informativni program javnega zavoda povsem podrejen novi oblasti, o čemer sem pisal v Naj ne postane medijski kanal vladajočih: javno pismo generalnemu direktorju RTV Slovenija. Moje pismo je nastalo 20. marca popoldne, prav tistega dne zvečer pa je Dnevnik TV Slovenija očitno zelo razhudil predsednika vlade z dvema preveč kritičnima prispevkoma in idile je bilo konec.

Ni mogoče očitati, da se RTV Slovenija in novinarska javnost nista odzvala na obtožbe in pritiske, odziv je bil ustrezen v vseh ozirih. Toda glej ga zlomka: stališča OVSE, ki res ni nepomembno, ni objavil noben domači mainstream medij. Zanj sploh ne bi vedel, če zapisov o njem ne bi zaznal v kopici strankarskih medijev, ki ga problematizirajo in organizacijo OVSE močno napadajo! Nerodno za njih same, kajti če bi o njem molčali, bi najbrž prej dosegli končni želeni učinek pri javnosti – ker klasični mediji o pismo Harlema Désira niso črhnili niti besedice, ga javnost sploh ne bi opazila.

Harlem Désir je v sramoto svoji organizaciji

Tako pa so se oblastni strankarski mediji odločili ne samo, da ga napadejo, temveč so celo objavljali svoja javna pisma in predstavniku OVSE sporočali, da je njegovo ravnanje sramotno. Naj navedem nekaj naslovov zapisov, iz katerih lahko tudi sicer vsak ugane siceršnje sporočilne poante: »Predstavnik za svobodo medijev OVSE Harlem Désir je nekdanji dolgoletni socialistični politik, ki ignorira pritiske, ki jih nad novinarji vršijo levičarske vlade!«, »Dokaz, da se visoki predstavnik OVSE Harlem Désir na medijske primere odziva na podlagi ideologije!«, »Odprto pismo OSCE: Gospod Harlem, nasedate novinarskim aktivistom in sramotite ugled organizacije!« ali »Evidence, that OSCE High Representative Harlem Désir responds to media cases, based on ideology!«.

Navedeni primer, sicer morda neznaten, bom vzel za ilustracijo fenomena domače medijske prakse, na katerega želim opozoriti, ga v osnovi definiral spodaj in ga tudi poskušal poimenovati. Da bi ga lažje približal bralcu, mu bom dodal še eno ilustracijo v upanju, da ob iz obeh skupaj lažje razbrati mojo poanto, namreč sodni proces proti Milku Noviču, čeprav bi jih lahko našteli veliko.

Seštevek obeh novinarskih postopkov

Novič je obsojen na 25 let zapora zaradi umora, vendar je pripaden stranki, tudi njen kandidat za župana Sežane, in trenutni predsednik vlade, njegova SDS in njeni mediji so se od samega začetka angažirali obsojenemu v podporo. Kasneje se najde sodnik in Noviča oprosti – uganemo lahko, da je deležen podpore in simpatij istega kroga. Nezaključeni postopek potem teče, grozi zastaranje primera in torej Novičeva oprostitev, v imenu obračuna s sodniki in z agendo lustracije pod parolami »krivosodja« o zadevi pristransko in aktivistično pišejo strankarski mediji, kakopak v podporo Noviču in Radonjiću.

Toda bistveno je nekaj drugega: ker gre za občutljivo sodno problematiko, se resni mediji vzdržijo prehitrih zaključkov ali sploh decidiranih komentarjev o krivdi (razen v resnično bizarnem primeru Večera in Damijane Žišt), saj gre vendar za spoštovanje avtonomije sodstva, sledenje novinarskim standardom, ki prepovedujejo komentiranje nepravnomočnih sodb, insinuiranje in zganjanje teorij zarot, deloma pa so vpleteni raje tiho tudi iz strahu pred posledicami medijskih diskreditacij s strani strankarskih medijev.

Kaj je skupni rezultat obeh novinarskih postopkov z vidika medijskega uporabnika? Povprečen bralec prejema po eni strani zelo lapidarne in »prazne« informacije o stanju sodnih postopkov, ki mu jih servirajo kvalitetni mediji, komentarje, vrednostne sodbe, namige in teorije zarot pa prebere v preostanku zapisov, ki so mu na voljo. Kakšno sliko si bo torej ustvaril nevtralni opazovalec, in to brez političnih prepričanj, na podlagi dostopnosti vseh informacij v seštevku? Kaj bo o zadevi Novič mislila večina med njimi, če upoštevamo dejstvo, da so strankarski mediji po številu in vplivu izrazito podcenjeni, o čemer več v Kateri so strankarski mediji na spletu?. Kaj bo tak bralec menil o stališču OVSE, če pa je edini podatek, ki ga o tem doseže, tisti o sramotno ideološkem ravnanju tamkajšnjega predstavnika medijev?

Destabilizirani mnenjski ekvilibrij

Če sklenem: z vidika recepcije javnosti to nujno vodi do hegemonizacije javnega mnenja tistih medijev, ki svoja stališča sploh artikulirajo, to pa so obakrat strankarski mediji. Na ta način se vzpostavi potem mnenjska hegemonija, ki obarva razumevanje dogajanja po željah in okusu dela politike in medijev, v tem primeru Janševih. Če poenostavim: končno stanje je kombinacija dveh samostojnih učinkov: spolizitiranih in pristranskih medijev na eni strani ter molka in zadržanosti klasičnih, tako imenovanih »kvalitetnih« (quality media) na drugi.

Mnenjska in deloma informacijska hegemonija, ki se v takšnem razkoraku nehote ustvari, lahko v medijskem prostoru začne zmagovati. Težava torej ni več v tem, da bi imel klasično bipolarno politično situacijo, kjer bi »levi« mediji ustvarjali drugačno mnenjsko hegemonijo od »desnih« medijev ali klasični mediji od strankarskih, saj bi spekter obojih še vedno omogočal izbiro – morda je izbire na eni strani manj, bodo dejali privrženci druge strani, ampak vsaj v osnovi spekter obstaja. V dani situaciji pa spektra več ni: če se iz nekega razloga klasični mediji ne odločijo pisati o zadevi X, ta prostor pa potem s svojo vsebino zasede politično novinarstvo, temu sledi destabilizirani mnenjski ekvilibrij medijskega prostora, forsirana politična pristranost pa končno pripelje do tega, da se informacije obarvajo le v eno barvo ali vsaj, da ta barva prevlada.

Posebnosti domače homogenizacije

Temu fenomenu bom rekel »kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora«. Kot vidimo, nima ničesar opraviti s politično polarizacijo kot takšno – ta je npr. res dobro raziskana v ameriški javnosti (navajam dva prispevka o tem, 1 in 2, ki govorita o tem, kako vse večja ideološka enotnost in strankarska antipatija vplivata na politiko in vsakdanje življenje s pomočjo medijev) in tudi ne z ugotovitvami npr. medijskega analitika Martyja Kaplana, ki opozarja na vlogo medijev kot orožja za množično odvračanje pozornosti (weapons of mass distraction), ko nas recimo ob brezposelnosti, lakoti, visokih davkih in korupciji, ki bi nas morali popeljati na ulice, mediji raje »učijo« biti nemočni in zmedeni, namesto da bi začutili, da kot opolnomočeni lahko nekaj storimo.

Takšna kolaborativna politična hegemonizacija medijskega prostora tudi nima prvenstveno ničesar opraviti z oblikovanjem in proizvajanje soglasja (manufacturing consent), kot temu pravi Noam Chomsky – osnovna poanta ni v oblikovanju naših prepričanj in propagandi, temveč v učinku, ki ga na celoto doseže dinamika pasivnosti enega dela medijev in aktivnost drugega. Osnovno težavo vidim ravno v takšni anemičnosti: dokler množični mediji ne poročajo dovolj obširno in intenzivno o javnih zadevah, na zavzemajo dovolj kritične distance do medijskih anomalij, ne grajajo političnega novinarstva in se mu zoperstavljajo, novinarski ceh ne ustavi propagande in lažnivih novic, se z njihovo kolaborativnostjo medijski prostor pač ideološko in politično hegemonizira točno v tisto smer, v katero se ne bi smel.

Kategorije: Slovenija

Megafonski flirt in ljudstvo na balkonu

Čet, 02/04/2020 - 06:00

Vsekakor gre za enega najtežjih in najbolj ganljivih trenutkov, resno preizkušnjo za Pahorjev flirtajoči populizem: kako plesati tango s plesalko, od katere moraš biti oddaljen kakšna dva metra? Ampak to ni še nič, kako plesati tango s svojim ljudstvom, če moraš zaradi koronavirusa ostati z njim na ustrezni varni distanci? Neprimerljivo težje!

V iskanju novih patentov

Šele zdaj razumemo, kako življenjsko pomemben je za politika takšnega profila že sam fizični stik. Odpovedati se mora vsem prizorom in fotografijam objemov, poljubov, stiskov rok, poziranju. Predsednik republike je bil najprej 14 dni v popolni komi. Sedel je doma in se smilil samemu sebi, prešteval mrtve in na instagramu štancal fotografije iz svoje mladosti, še notorični šaljivosti se je moral pretežno odpovedati, ker so časi preresni. Kaj zdaj? Kaj storiti s preizkušenimi in že patentiranimi populističnimi triki pri senzacij željnih urednikih, ko se je epidemija nepričakovano in nesramno poigrala z njim?

Povsem potrt je poskušal s podeljevanjem nekakšnih jabolk navdiha pred prazno dvorano, ampak ni impresioniralo nikogar. Kako dolgo čakati, bo še sploh lahko flirtal z otroki, starostniki, ženicami, ljudmi iz ulice, prodajal sladoled, zlagal tampone in friziral? In le kako bo še zmogel priti v medije – razen s pomočjo laskavih ocen, kot je aktualna Večerova, da »so njegovi institucionalni nastopi neoporečni«? Ne bodi len, si je dejal, in po dolgem tuhtanju sredi abstinenčne krize le domislil neoporečno originalen način – vzemi megafon in izpelji flirt na daljavo!

Pahorjeva megafonska serenada: nagovor množici na balkonu v Lenartu Študentski revolucionar

»Ker v teh dneh zaradi razmer ni bila mogoča otvoritev novih prostorov doma starejših v Lenartu, smo načrtovano srečanje organizirali v skladu s sedanjimi pravili ravnanja in si namenili nekaj prijaznih in spodbudnih besed.« S temi zadržanimi besedami je Borut Pahor uvedel svoj novi patent na Facebooku. Na instagramu pa poudaril herojsko vzdušje ob dogodku in sebe primerjal s študentskim revolucionarjem, ki hrabri množice ob obvezni spremljavi zastav:

Danes pred domom starejših v Lenartu. Junaško vzdušje, zastave, pesem. Jaz jih nagovarjam preko megafona, kot bi se šli uporni študentje revolucijo. Za spomin na moj obisk v času epidemije Covid 19, se podpišem pod nekaj, kar bo ostalo za spomin na posebne čase. Minili bodo. VSE BO ŠE DOBRO

Kategorije: Slovenija

Neduhoviti minister brez sape

Sre, 01/04/2020 - 08:15

Minister za gospodarstvo v duhu tega, čemur zaradi kopičenja pozirajočih fotografij ob kamionih sam pravim kamionski populizem, javnosti znova dokazuje, da res nima nobenega smisla za humor. V bistvu sebi skriva bolj ubijalskega – želi biti smešen, a se začetna intenca takoj sprevrne v nespodobnost.

Zdravku Počivalšku zdaj pogled na dobavljene respiratorje na kamionu namreč jemlje sapo, zaradi česar si je prislužil trenutnih 535 všečkov, kar tudi pove veliko:

Še ena dobra novica! V Sloveniji smo pravkar dobavili še 46 respiratorjev. Pogled nanje mi kar sapo vzame. #GremoNaprej

Sapo jemajoč pogled na respiratorje

To je približno tako, kot če bi ob humanitarni dobavi defibrilatorjev na glas poduhovičil, da ga ob njih stiska v srcu. Minister z najmanj talenta za humor ob neprimernem času z zgrešenim dovtipom konkurira sedanjemu državnemu sekretarju, ki je po 20 kazenskih ovadbah nenadoma pod novo oblastjo silovito napredoval. Ob osemdesetletnici pokopališča Pobrežje v Mariboru je Franc Kangler v nagovoru nepričakovano ugotavljal: »Na tem mestu čutim pozitiven srčni utrip!«

Počivalšek ni prvič demonstriral, da zmore podobno robatost in socialno neobčutljivost. Ampak lahko bi bilo še huje. Italijanski premier Silvio Berlusconi je leta 2009 med obiskom najbolj prizadetih območij po potresu v L’Aquili za nemško televizijo ob tisočih, ki so živeli v šotorih, podal neprimerno opazko, da je na to treba »gledati kot konec tedna na kampiranju«.

Vendar je primer neobčutljivosti v tej izjavi drugačen, Italijanu je bilo najbrž povsem vseeno, kaj si mislijo žrtve potresa. Počivalšek pa bi, v tem vsaj upamo, ob pogledu na bolnike z respiratorjem dovtip tipa »Ob pogledu na vas mi kar sapo vzame« vendarle prihranil sebi in drugim.

Kategorije: Slovenija

36 odstotkov Slovencev ne verjame: koronavirus v času teorij zarot

Tor, 31/03/2020 - 23:06

Trenutna pandemija je vznemirila domišljijo milijonov in povzročila še eno epidemijo – neskončno množenje teorij zarot, povezanih z smrtonosnim virusom, ki trenutno ogroža milijone življenj, prebuja kolektivni strah in ustvarja novo globalno krizo brez primere. Njene manifestacije zaznavamo na več ravneh: ne zgolj  glede nekonvencionalnih prepričanj v način nastanka virusa, motiva in načinov širjenja, kažejo se tudi v socialnem obnašanju ljudi, vključno s spoštovanjem ukrepov in pričakovanj, kdaj in kako bo prišlo do konca pandemije. Vzemimo klasični primer glede nastanka: več kot četrtina anketirancev v Franciji meni, da je virus nastal v laboratoriju bodisi načrtovano bodisi po naključju.

Po anketi IFOP (Fondation Jean-Jaurès) in Conspiracy Watch kar 26 odstotkov vprašanih verjame, da so virus umetno sintetizirali znanstveniki: od tega 17 odstotnih točk, da je bil ustvarjen namerno, 9 odstotnih točk jih je menilo, da je bil ustvarjen »po naključju«. V anketi IFOP je sodelovalo 1008 sodelujočih, starejših od 18 let, izpeljana je bila med 24. in 26. marcem letos. Podobna raziskava, v marcu jo je izvedel Raziskovalni center PEW, je pokazala, da 23 odstotkov Američanov verjame v nameren nastanek virusa v laboratoriju, za razliko od 6 odstotkov tistih, ki menijo, da so ga umetno ustvarili po naključju.

Slovenski skeptiki: zapis v Dnevniku

Ob sicer zelo redki priložnosti tovrstnega anketnega vprašanja je agencija Ninamedia skoraj istočasno, med 25. in 26. marcem letos, izpeljala anketo med 1300 naključno izbranimi Slovenci. Podrobnejših podatkov nimam, zato se lahko naslonim le na kratki poročili obeh naročnikov ankete, Dnevnika in Večera, in primerjam podatke.

Prvi je v svoj časopisni zapis o anketnih rezultatih vključil tudi kratek komentar, nanašajoč se na vprašanje o »koronakonspiracizmu«:

»Ob koncu ankete smo preverili tudi stališča javnosti do razlag, kako je prišlo do tako množične in globalne epidemije, pred katero ni varen nihče. Ker je dobršen del javnosti v izolaciji, imajo ljudje več časa za prebiranje različnih publikacij na to temo. Zanimalo nas je, katera od možnih razlag o pojavu koronavirusa jim je najbližja. Slaba polovica vprašanih se je strinjala z zdravorazumsko razlago – da je koronavirus nastal spontano, enako kot tudi drugi virusi, ki povzročajo zdravstvene težave. Precej – presenetljivo veliko – sodelujočih (17,2 odstotka) je prepričanih, da so koronavirus zasnovali v laboratoriju, da bi uničili kitajsko gospodarstvo, dobra desetina pa jih meni, da so novi virus izdelale farmacevtske korporacije, da bi si na tak način zagotovile izjemne zaslužke. Med bolj eksotičnimi odgovori je bilo nekaj tudi takšnih, ki menijo, da so Kitajci podtaknili  koronavirus drugim državam, štiri odstotke pa jih meni, da je pojav pandemije božja kazen za človeške grehe.«

Razrez konspiracističnih odgovorov glede motiva umetnega nastanka virusa je bil namreč tale: 17,2 % jih meni, da je virus nastal v laboratoriju, in to z dodatno zelo ozko opredelitvijo namena, da uniči kitajsko gospodarstvo, 4 % jih verjame, da je bil virus podtaknjen drugim državam, 10,9 % vidi v tem zaroto farmacevtske industrije, ki želi služiti z zdravili, 3,9 odstotka pa verjame v biblično razlago, da gre za božjo kazen.

Grafika v časopisu Dnevnik: odgovori anketirancev Slovenski skeptiki: zapis v Večeru

V časopisu Večer so isto anketo v delu, ki govori o vprašanju o nastanku koronavirusa, opremili z naslednjim komentarjem:

»Vprašali smo tudi, kateri razlog za pandemijo jim je najbližji. Skoraj polovica jih sodi, da je virus nastal spontano, ostalim (skupaj 36 odstotkom) so bližje različne zarote, pri slednjih ima še največ podpore tista, da je virus nastal v laboratoriju, da bi uničili kitajsko gospodarstvo. Ta teorija ima največ podpornikov v starostnih skupinah do 45 let. Da je virus nastal spontano, so najbolj prepričani upokojenci in tisti z univerzitetno izobrazbo. Teorije, da je v ozadju nekaj drugega, najbolj podpirajo večinoma tisti z osnovnošolsko in poklicno izobrazbo.«

Skupni delež tistih, ki verjamejo v katerokoli obliko teorije zarote, je dejansko višji od 36 odstotkov. Kaj na tam podatek pove o psihologiji Slovencev? Je to veliko in morda več kot v drugih državah? Ali morda presega številke trenutno ene močnejših teorij zarot, ki je trenutno malce porinjena na rob, namreč zanikovalcev podnebnih sprememb?

Večerova grafika odgovorov anketiranih glede razlage nastanka virusa K definiciji teorij zarot

Zdravstveni strokovnjaki vztrajajo, da ni dokazov o umetnem izvoru koronavirusa v laboratoriju, novi izbruhi teorij zarot niso nič posebnega, epidemije pa so njihovo staro in klasično okolje, v katerem uspevajo. Vsaj od leta 2008 podrobneje spremljam, na kakšen način se prakse politične teorije zarote in paranoje prebirajo v mentalne vzorce slovenskih državljanov in kako so kot posebna tehnika množijo pri prepričevanju volivcev in njihovi miselni homogenizaciji: temu pravim psihopolitika paranoje in konspiracizma in zanjo ugotavljam, da je silno uspešna, kar se kaže tudi v rezultatih volitev. Podrobneje sem o tem pisal v knjigi »Paranoja, manipulacija in racionalnost«, sproti pa na tej strani beležim njene manifestacije ob posamičnih dogodkih in obenem ugotavljam, da sta konspiracizem in paranoja ena najbolj prezrtih tem v naših medijih. Le kako bi bilo drugače, če pa sta tako prikladna za instrumentalno rabo, teorije zarot pa končno tvorijo pomemben segment v strukturi lažnih novic in medijskih manipulacij?

Teorija zarote gleda koronavirusa ni nič posebnega: vsakič gre za kompleksno prepričanje, ki poskuša poljubni dogodek X razložiti s pomočjo vpeljave dodatnega, vendar povsem neutemeljenega elementa novega prepričanja, da je za nastop X kriva skrita skupina ljudi ali posameznikov z določenim motivom. Ob tem konspiracist postreže z razlago, v katero vplete nedokazane premise prepričanj. Za razliko od avtorjev, kot sta Jesse Walker in Michael Barkun, ki poskušata sistematizirati tipe zarotniškega mišljenja, sam v njem opažam tri ponavljajoče se in s tem konstitutivne elemente v obliki dodatnih premis, nekakšnih prepričanj ‘na drugi pogled’, zato temu pravim tudi ‘teorija drugega pogleda’ – na prvi pogled (prima facie) si večini dogodek X in njegova razlaga zdijo spontani, toda ob podrobnejšem novem pregledu, ki ga zmore konspiracist, ob čemer nato črpa iz takšnega interpretacijskega razkoraka, se mu kot verniku nenadoma razkrije drugačna »resnica«.

Elementi, ki jih vsebuje konspiracizem, so (a) nenaključnost, (b) povezanost akterjev in (c) alternativna razlaga. Prvič, nenaključnost dogodkov nam šele na drugi pogled razkrije, da so sicer naključni dogodki, vpletene osebe in stanja stvari dejansko po sebi nenaključno nanizani in bolj ali manj usklajeni v smiselno enoto. Drugič, razkrije se nam povezanost akterjev in stanj stvari v določeno socialno mrežo in verigo koreliranih dogodkov, čeprav na prvi pogled takšne povezave niso očitne ali so zatajene: opazi jih seveda le konspiracist. In tretjič, da bi dokazal svoja drugačna spoznanja, mora vpeljati dodatno hermenevtiko: navaja neutemeljena »alternativna«, povsem nedokazana pojasnila in motive za nastop dogodka ali stanja stvari.

V čem je povezava med paranojo in konspiracizmom

Paul Krugman je v New York Timesu nedavno objavil kolumno z naslovom »Paranoid Politics Goes Viral« in politično paranojo povezal s koronavirusom. Tako za (nekliničnega) paranoika kot konspiracista je značilno izražanje sumničenj, včasih blodenj. Osebe so večino časa v stiku z realnostjo, vendar si napačno razlagajo motive in namene drugih ljudi ali nastop posameznih dogodkov. V tem smislu paranoidna motnja ni psihotična, toda zaradi prepričanja oseb, da jim želijo drugi škodovati, velikokrat vodi do sovraštva, strahu, panike in družbene izolacije.

Zdi se, da se že na površinski ravni pojavlja presenetljivo prekrivanje med paranoidnimi oblikami zaznavanja ali interpretacije sveta in konspiracizmom. Richard Hofstadter v svoji kultni knjigi »Paranoidni slog v ameriški politiki« (1967) opozarja na paralelizem med klinično in družbeno perspektivno paranoika: prvi v odnosu do sveta in družbe postopa na pretiran, sumničav, agresiven način, vidi ga skozi perspektivo grandioznosti in apokalipse predvsem kot nekaj, kar se je zarotilo ravno proti njemu. Na drugi strani nekdo, ki uporablja to, čemur sam pravi ‘paranoidni slog’ in ga ne razume v klinični perspektivi, svet razume na bolj neosebni ravni kot zaroto proti narodu, kulturi in načinu življenja, katerega usoda posledično ne zadeva le njega samega, temveč tudi milijone drugih. Apokaliptičnost je kajpak priročen motiv sedanjega trenutka, ko se je število mrtvih zaradi virusa do danes že povzpelo do številke 42.000 žrtev in v karantenskem stanju čakamo na lastno okužbo.

Konspiracizem in paranoja imata bolj globoke družbene vzroke, domnevajo številni avtorji. V pogosto citirani razlagi Fredrica Jamesona je »zarota kognitivno mapiranje/predalčkanje malega človeka v postmoderni dobi; je degradirana podoba celotne logike poznega kapitalizma, obupen poskus predstavitve današnjega sistema«. Patrick O’Donnell v svoji knjigi »Latent Destinies: Cultural Paranoia« pronicljivo poimenuje paranojo »zadnja epistemologija« v kulturi, ki neprestano spreobrača znanje oz. védenje v zgolj informacije, pa tudi za »zadnje pribežališče identitete« v času, ki izpostavlja identiteto kot imaginarni konstrukt. Vsi takšni in podobni opisi govorijo o tem, da je paranoja postala nepogrešljiv označevalec neke družbenomentalne diagnoze. Lahko se morda strinjamo, da so rabe pojma preohlapne, zgolj markacijske, vendar je dejstvo, da danes brez vpeljave konspiracizma in družbene paranoje kot interpretacijskih modelov ni mogoče pojasniti vrste socialnih fenomenov.

Čigavi volivci bolj verjamejo v zarote?

Delno primerjavo glede koronakonspiracistov si lahko ustvarimo ob pregledu nekateri svežih analiz, posvečenih anticepilski ideologiji. Ali kakor je nekdo te dni duhovito pripomnil: kje so zdaj, v trenutkih ultimativne samoizolacije, vsi anticepilci, da bi se razgovorili o virusu? Morda le čakajo, da bo v njihovih očeh osovražena farmacevtska industrija končno izumila cepivo in se bodo spet imeli proti čemu boriti?

Velika uspešnost teorij zarot je bržkone univerzalna – spreminjajo se prepričanja, nastajajo nove in nove dodatne teorije, a v resnici ne vemo točno, ali se skozi desetletja dovzetnost zanje pri ljudeh povečuje. Osebno mislim, da se, zaradi mediatizacije družbe, vse večjega vpliva množičnih medijev, moči spleta in socialnih omrežij, pa tudi vse bolj učinkovitih psihopolitičnih orodij v delovanju populističnih liderjev.

Mednarodnih raziskav o tem je presenetljivo malo, sta pa organizacija YouGov in Univerza v Cambridgeu pred dobrim letom zaključili eno največjih študij o verovanju javnosti v teorije zarot v okviru univerzitetnega projekta »Conspiracy & Democracy«, ki je temeljila na nacionalno reprezentativnih raziskavah v devetih državah, vključno z Veliko Britanijo, Združenimi državami, Poljsko, Italijo, Francijo, Nemčijo, Portugalsko, Švedsko in Madžarsko.

Ugotovitve razkrivajo, v kolikšni meri so teorije zarote postale mainstream in ne zgolj nekakšna verovanjska marginalija v številnih zahodnih državah. Skoraj v vseh od naštetih so ljudje manifestirali močne vzorce verjetja, da njihova vlada »prikriva resnico« o priseljevanju beguncev, pri čemer so Brexitovi in Trumpovi volivci bolj verjeli v cel niz teorij zarote, vključno s tem, da je priseljevanje muslimanov del večjega načrta za ustvarjanje muslimanov ali da je globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek, potegavščina in da se resnica o škodljivih učinkih cepiv namerno prikriva pred javnostjo.

Zmaga Madžarska

Še en primer: na Madžarskem je skoraj polovica vprašanih (48%) menila, da njihova vlada prikriva resnico o priseljevanju. Nemčija je bila naslednja z najvišjim rezultatom (35%), pri čemer so Francija (32%), Velika Britanija (30%) in Švedska (29%) prav tako pokazale visoke odstotke; enako meni petina (21%) tistih v Združenih državah. Skoraj polovica vprašanih, ki so glasovali za Brexit (47%) in Trumpa (44%), je menila enako, v nasprotju s samo 14 odstotki volivcev, ki so bili proti Brexitu in 13 odstotki Clintonovih volivcev.

Projekt je bil namenjen tudi merjenju stopnje prepričanja v različico teorije zarote, tj. znano desničarsko teorijo o »veliki zamenjavi« (»great replacement«, francosko »le grand remplacement«), tj. zamisel, da je priseljevanje muslimanov del večje demografske zarote, ki se dogaja na Zahodu. Približno 41 odstotkov volivcev Trumpa in 31 odstotkov volivcev za Brexit je pritrdilo, da je »muslimanska priselitev v to državo del večjega načrta, da bi muslimani postali večinska populacija«, v primerjavi s tem pa le 3 odstotki volivcev Hillary Clinton in 6 odstotki volivcev proti Brexitu. Na temu podoben način so bili tako volivci Trumpa in tisti v podporo Brexitu bolj prepričani, da je globalno segrevanje, ki ga je povzročil človek, potegavščina, da so cepiva škodljiva in da določena skupina ljudi »skrivaj nadzira dogodke in skupaj upravlja svet«.

Zarotniški skepticizem

Rezultati so pokazali, da je ideja o zanikanju podnebnih sprememb bolj priljubljena na politični desnici, vendar je skepticizem glede cepiv bistveno manj določen z ideološko pripadnostjo. Prepričanje, da se »resnica o škodljivih učinkih cepiv namerno skriva pred javnostjo«, se je gibala od 10 odstotkov v Veliki Britaniji do opazne četrtine vzorca (26%) v Franciji. Ista raziskava je ocenila stopnje tega, čemur pravijo »zarotniški skepticizem«, tj. študija je preverila vse, ki zavračajo vsak konspirativni pogled kot nesmiseln. Švedska je imela najvišjo raven zarotniškega skepticizma, saj jih je 48 odstotkov zavrnilo sleherno tovrstno teorijo, ki jim je bila predočena.

Velika Britanija je pokazala relativno močno zavračanje vseh teorij zarot v višini 40 %. Madžarska je bila najmanj skeptična do zarot, saj je bilo le 15 odstotkov vprašanih, ki niso verjeli v nobeno od teorij zarote. Polovica obeh volivcev, tistih proti Brexitu in za Clintonovo, je bilo zarotniških skeptikov, medtem ko je 29 odstotkov Brexitovih volivcev in samo 16 odstotkov Trumpovih volivcev zavrnilo vse teorije zarote.

Čas nemišljenja

Del skepse do znanosti, na katero se danes upirajo tudi ugibanja o nastanku koronavirusa, je neposredno povezan z modnim razvojem nemišljenja, torej miselne lenobe in čaščenja instantnih mnenj, sem pa se nesporno hitro naselijo vse vrste predsodkov, mnenj, stereotipov in ‘vnaprejšnjih’ znanj. Teoretik zarot bo vedno operiral s preveč (namišljene) vednosti, ne premalo – težko ga bo prepričati, da njegovi miselni konstrukti ne držijo, v njih bo slepo verjel. Zato nekatere teorij zarot postajajo dobesedno nevarne, kadar so uspešne in takšne narave, da resno dvomijo v znanost, recimo anticepilsko gibanje lahko dramatično ogrozi zdravje ljudi.

Konspiracizma se običajno drži nekakšen atavizem, ko je kognitivna domišljija ušla kontroli, kajti razprava o zlih in mračnih načrtih iz ozadja je vedno lažja od kritične uporabe razuma. Razen tega bi lahko govorili o restitutivni funkciji konspirativnih idej, kjer je akter ves čas obremenjen s praznim proizvajanjem razlag, nekakšnih bližnjic k pojasnilom vseh vrst, njegova domišljija pa mora ponovno vzpostaviti občutek psihološke celovitosti in velikokrat služi kot kompenzacija za neznosno resničnost.

Slovenski konspiracizem v času koronavirusa

Lep zgled, sicer dovolj bizaren, kako se konspiracizem preliva v klasično paranojo, je anketni podatek, da kar 38 odstotkov Američanov ne bi na noben način kupilo piva znamke Corona, čeprav seveda razen imena z epidemijo virusa nima nič skupnega. Še dobro, da so model Corona znamke Toyota prenehali izdelovati leta 2001.

Najbrž bi se morali strinjati, da visoke stopnje konspiracizma ogrožajo demokracijo in tudi konkretno obnašanje ljudi v situacijah, ki so zanje življenjsko nevarne. Hipotetično: kako naj vlada izpelje določene ukrepe, če ljudstvo ne verjame realistični razlagi nekega dogodka in ga podcenjuje? Lep zgled je zanikanje podnebnih sprememb, tudi v domačih razmerah – končno imamo zdaj oblast, ki se uvršča med skeptike glede njih (Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki in Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse).

In kako smo se v tem trenutku odrezali Slovenci? Morda presenetljivo Janševa vlada ni posegla po nobeni tovrstni razlagi, v resnici je celo striktno ves čas vztrajala pri skrajno resnih zdravniških ocenah glede pandemije virusa in ni dvomila v podatke. Seveda se takšno ravnanje in vera v zaroto ne izključujeta, npr. tudi če bi verjeli, da je virus nastal laboratorijsko, iz tega še ne bi sledilo, da ga ne rabimo jemati resno in ravnati preventivno.

Sam bi dejal, da je 36 odstotkov slovenskih vernikov v koronakonspiracizem še vedno visoka številka in najbrž tudi višja glede na druge primerljive države, vendar zelo verjetno ne bistveno. Ali kot je ob izbruhu pandemije povedala slečena zvezdnica Madonna v kopalni kadi: covid-19 je veliki izenačevalec (great equalizer), pri čemer je verjetno merila na socialno in človeško enakost med bogatimi in revnimi v trenutku, ko vsi zremo v oči isti nevarnosti in smo pred obličjem smrti v svoji ponižnosti enaki. No, morda je koronavirus res en tak izenačevalec v konspiracističnih teorijah širom sveta.

Več:

Teorije zarote, ki izgledajo teorija zarote, ker so teorija zarote

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

Predsedniški strici iz ozadja: kako mentalno retardirati ljudstvo

Konspiracizem v Demokraciji: korona bo razredčila staroselce
Kategorije: Slovenija

Spomenica sproščenih o zunanjih sovražnikih in zdravstveni katarzi

Tor, 31/03/2020 - 10:44

Podpisniki spomenice Katedrale svobode so včeraj iz svojih usnjenih foteljev ugotavljali, da Janševa vlada deluje popolnoma drugače: učinkovito, inkluzivno in odgovorno. Odkrivali so podobnosti med sedanjo in Demosovo, saj sta se obe soočili »z zunanjim sovražnikom Slovenije – pred tridesetimi leti je bila to invazija oboroženih sil JNA, danes invazija novega korona virusa.«

In to še ni vse: danes, ko je na števcu Slovenije 11 mrtvih in 756 okuženih, so našli še enega sovražnika: »Ni epidemija podobna socializmu, ampak socializem epidemiji«. Seveda se pri nas ne more zgoditi, da bi domača medijska elita zmogla kakšen kritičen komentar, zato bom poskusil sam.

Včerajšnji članek v Delu: o epidemiji socializma Kritični do Šarca vnaprej, hvalilni do Janše

V svojem pismu, ki mu pravijo »spomenica«, so se oglasili po letu in pol zato, da podprejo novo vlado na njenem začetku; presenečeni ne moremo biti, saj gre za sopotnike SDS. V poudarku iz spremnega dopisa beremo, da so že takrat javnost posvarili pred vlado Marjana Šarca s podporo »skrajne Levice«, kajti za razliko od danega trenutka, ko so nad delom Janševe koalicije navdušeni, so za prejšnjo ugotavljali:

»Onkraj razumnega dvoma je, da ta Vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita, ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna.« 

Kdo je Katedrala svobode?

Nesporno gre za interesno akademsko združenje z ambicijo ideološkega krožka oblasti, ki vleče svoje sledi v krog Nove revije in Zbora za republiko, retorično se sklicuje na svoj program »Sproščene Slovenije«, leta 2004 zmagoviti koncept in slogan. Idejni vodja obeh projektov je nedvomno dr. Peter Jambrek, preostali pa se po svojih močeh dnevno trudijo zaščititi interese svojih političnih izbrancev. Tudi novo spomenico podpisujejo v tem vrstnem redu naslednji: Peter Jambrek, Matej Avbelj, Boštjan M. Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel, Tomaž Zalaznik.

Zalaznik je dolgoletni šef Nove revije, če odštejemo sina Petra Jambreka pa dejansko preostali člani tvorijo čvrsto jedro prvaka v zasebnem šolstvu pri nas, Petra Jambreka. Zgolj majhen primer: po tistem, ko je ustanavljal zasebne fakultete, je Jambrek pristopil k ustanovitvi Nove univerze – seveda v času prvega mandata Janševe vlade. In bil uspešen. V zelo kratkem obdobju njenega aktivnega delovanja, saj je bila nekaj let zaradi tožb v mirovanju, je ta zasebna ustanova zamenjala tri rektorje. Uganemo lahko, katere: Mateja Avblja, Dimitrija Rupla in Petra Jambreka. Pa tudi, da tam poučuje Ernest Petrič.

Trije rektorji Nove univerze, trije spomeničarji

Jambrekovi fakulteti sta še Fakulteta za državne in evropske študije in Evropska pravna fakulteta, po razhodu z Matejem Makarovičem in njegovo Fakulteto za uporabne družbene študije pa je zdaj ustanovil še Fakulteto za slovenske in mednarodne študije. Zgolj za občutek: Nova univerza je skupaj s svojima dvema fakultetama, če odštejem zadnjo od treh, ki je šele začela dobro delovati, doslej prejela več kot 37 milijonov državnega denarja – štejem le zneske, ki so prišli neposredno z ministrstev. Ob nastopu nove vlade se očitno splača pisati spomenice.

Možnosti za sproščenost

Pred dnevi sem poročal o možnostih refleksije v času samoizolacije in o paradoksalni situaciji, ko se je v karantenizirani Sloveniji na svoj način oblasti ponudila priložnost za aktualizacijo politične sproščenosti (Gelassenheit) – več o tem v Možnosti mišljenja v času koronavirusa. Jambrek in Rupel sta ena izmed redkih artikulatorjev, ki sproščenosti kot ideologemu in filozofemu dolga desetletja ostajata zavezana, zato tudi v kratkem opisu delovanja Katedrale svobode ne moreta brez nje:

»Katedrala svobode – Konvencija za nacionalni program je združenje osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike. Njen namen je razprava in soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo. Ikona Konvencije je  Katedrala svobode, Plečnikova upodobitev slovenskega parlamenta, razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.« 

Na podoben način res ne preseneča, da je tudi na njihovi lanski akademski konvenciji ena od točk razprave bila naslednja: »Vprašanje slovenskega narodnega značaja: hlapčevstvo in upor, enakost in zavist, sproščenost in zavrtost.«

Ali kot je 12. junija 2007 ugotavljal eden od njenih vnetih artikulatorjev, tedanji in sedanji kolumnist Dela, dr. Dimitrij Rupel: »Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«

Za kaj se zavzemajo v spomenici?

Peter Jambrek, Matej Avbelj, Boštjan M. Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel in Tomaž Zalaznik se v začetku epidemije že takoj zavzemajo za premislek o tem, kaj bo potem: po zgledu Boruta Pahorja, ki na začetku epidemije razpravlja o recesiji, o čemer pišem v Raje modrovanje o času po epidemiji in Idila sredi epidemije: o štirih jezdecih demokracije.

Po njihovem je namreč »po koncu viharja« priložnost za nič manj kot »preporod slovenske družbe, kajti do sedaj smo bili priča, da so egoizem, hedonizem in materializem prevladali nad vrednotami kot so družina, prijateljstvo in medsebojna pomoč  ter ljubezen do domovine.«

Nenavaden nabor vrednot, če pomislimo, da je velja Jambrek za premožneža. Damir Črnčec, še nedavno njegov izbranec in dekan, je leta 2017 po razhodu z  njim povedal: »Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.« Zlahka si torej lahko predstavljamo, kaj mislijo pod sproščenim preporodom slovenske družbe mimo materialnih dobrin.

Podpisniki potem neokusno zapišejo, »da upamo, da bo tudi ta zdravstvena kriza, tako kot je bila osamosvojitvena, katarzična oziroma zdravilna«. Ampak če že Janševo vlado primerjajo z Demosom in koronavirus dobesedno z invazijo oboroženih sil JNA, potem takšna napoved nujno vključuje misel na najbolj dramatične scenarije. V kakšnem smislu je bila invazija JNA zdravilna in v kakšnem smislu so to smrtne žrtve?

Posebej dragocene so besede spomeničarjev, ko priskočijo na pomoč aktualni vladi pred menda hudimi obtožbami: »Danes pa lahko še kar naprej poslušamo sovražna podtikanja in diskvalifikacije sedanje vlade, kot da prejšnja vlada ne bi odstopila, ampak bi se še vedno borila za oblast.« Povedano drugače: opozicija bi morala vendar umolkniti, tako pa se povsem nedemokratično zaganja v to vlado in celo bori za oblast! Še dobro, da nas bo Katedrala sprostila in osvobodila.

Več sproščanja medijev

Njihovo ljubezen do domovine in skrb za demokracijo dopolnjuje še Jambrekova stara misel o tem, da nas čaka veliko sproščanja tudi v sferi medijev. Naj spomnim. Imperativni »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju« se je kazal v obliki napovedane medijske sprostitve in bil impliciran v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. Prav Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na državnozborskih volitvah leta 2004 je prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Ne dvomim, da bi misel ponovil tudi danes.

Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Ugotovitev je intrigantna in daljnosežna, šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, novinarji pa so mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake.

In takšni so, tudi po svoji volji, pretežno ostali še danes.

Več:

RTV Slovenija in Večer neženirano v bran Jambreku

Lista 88 in rektorja Rupla nove politične ambicije

Znova sproščeni

Laž je nesmrtna duša slovenskih medijev

Kategorije: Slovenija

Rock sredi koronakrize: domovina vse do Rovinja

Ned, 29/03/2020 - 21:38

Predsednik vlade je danes sredi sprejemanja izrednih ukrepov objavil svojo novo rock pesem in ne dvomim, da bo postala nacionalni hit.

O novi domoljubni glasbi pod strankarskim pokroviteljstvom sem že obširneje pisal v Narod, stranka, Bog: glasba kot sporočilo, žal edini problemsko, zdaj pa smo dočakali še napovedani novi izdelek z naslovom »Najlepša si«, ki ga kot tekstopisec podpisuje predsednik vlade, izvajalca sta Korado in Boško s svojim ansamblom Domoljubi. Nenaključno, kajti nedavno sta se izkazala na strankarski akademiji, kjer so v njuni pesmi prepoznali svojo himno.

Videospot s pesmijo, ki ga je danes posredoval premier, vsebuje kar nekaj hudih pomanjkljivosti.

V njem je na preiskušnji (!) v resnici že kar jezik sam, precej nedomoljubno. In kakor da to ni dovolj, opeva lepote naše domovine, zdi pa se, da bi bolj spadal v kategorijo hrvaške himne »Lijepa naša domovino«.

Ob napisu domovina moja se namreč prav nič sramežljivo prikaže morska veduta Rovinja.

Sicer pa danes štejemo 11 mrtvih in 730 okuženih, vlada je prepovedala gibanje zunaj občine prebivališča in napovedala možnost, da nas bo nadzirala preko mobilnih telefonov.

Romantična veduta Rovinja v novi domovinski himni Slovenščina na preiskušnji: nerodno za vsako domoljubno besedilo Premier danes na Facebooku: poklon domovini
Kategorije: Slovenija

Sekretarjeva disonanca

Ned, 29/03/2020 - 13:40

Kognitivna disonanca: videti v drugih, kar ne vidiš, da počneš sam, dobesedno istočasno?

Morda res drži, da Žan Mahnič, novopečeni državni sekretar za nacionalno varnost, zasedel je stolček Damirja Črnčeca, ne vidi, da drugim očita dejanja, ki jih v istem trenutku izvaja sam?

Recimo, naj verjamemo Festingerju, da je obstoj disonance tisti, ki psihološko gledano vzbuja nelagodje in zmotivira osebo, da poskuša slednjo zmanjšati in doseči stanje konzonance? Običajna interpretacija prepoznanja kognitivne disonance bi v našem primeru izpostavila, da pri drugi osebi zaznamo njeno nespodobno ravnanje, ampak potem sami storimo isto, kar potem povzroči notranje nelagodje in psihični konflikt.

Vendar smo za ta del ravnanj potem slepi. No, na tej točki bi pričakovali novinarje, da odpirajo oči javnosti in politikom sprožajo nelagodje. Redko videno.

Dovzeten za tuje zaposlitve, svoje ne: tednik Reporter o novi pridobitvi v kabinetu premierja

Kategorije: Slovenija

Histerična Greta in slovenski podnebni skeptiki

Ned, 29/03/2020 - 12:28

Sredi koronakrize se seveda več ne pogovarjamo o podnebnih spremembah. In tudi ne o tem, kako nas je danes, na nedeljsko jutro ob 11 mrtvih in 730 okuženih, predsednik vlade znova učvrstil v prepričanju, da so nam podtaknili histerično Greto v časih, ko je s podnebjem vse v najlepšem redu…


Več:

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Kategorije: Slovenija

Cenzura v Delu: ko izginejo deli intervjuja z Vido Žabot

Ned, 29/03/2020 - 11:27

Tokrat je Miha Mazzini v besedilu »Virus kot božja kazen« opazil, da intervju Vesne Milek s psihologinjo, terapevtko in filozofinjo Vido Žabot, kot so jo predstavili, vsebuje precej čudaška stališča z vidika klasične in sodobne fizike, celo zdrave pameti:

»Znanstveniki fiziki pravijo, da ima sars-cov-2, kot vsi drugi virusi, zaprto elektromagnetno strukturo, ki vibrira s frekvenco od 5,5 Hz do 14,5 Hz. Strah ima frekvenco od 0,2 do 2,2 Hz, torej pripravi ugodno polje za virus. Velikodušnost, hvaležnost, sočutje pa vibrirajo od 45 do 150 Hz. Ta frekvenca virus naravno uniči.«

Božja kazen

Ob tem povsem upravičeno izpelje etično nedopustnost teh sicer bizarnih fizikalnih stališč: velikodušni, hvaležni, sočutni nikoli ne zbolijo, to smolo imajo sebični, nehvaležni, ljudje brez sočutja. Skratka, podležejo slabi ljudje, ostali bodo le dobri. Ergo: virus svet le čisti in je torej božja kazen, zato lahko Mazzini zapiše:

»Zanima me, si upa Vida Žabot oditi v Bergamo in sorodnikom umrlih povedati, naj bodo veseli, saj so se znebili slabih ljudi?

Kaj pa Vesna in Ali? Ko bodo pri nas začeli še množičneje umirati, bosta hodila okoli in govorila, ja, ni škode, umrl je slab človek?«

V Delu virus ne vibrira več

In ja, seveda ima povsem prav! No, ampak zdaj se je Delo odločilo za res radikalno gesto, kakršno težko srečamo: za cenzuro. V svoji spletni inačici je omenjeni del preprosto izbrisalo, skupaj z vprašanjem. Ne obstaja več. S tem se je ohranil le v tiskani verziji na izpostavljenem citatnem mestu – tega pa po vsem sodeč ne morejo več črtati, razen če natisnejo novo edicijo, prekličejo staro in bralce prosijo, da pozabijo, kar so prebrali:

Cenzura v Delu: po opozorilu je izginil del intervjuja v Vido Žabot

O primerih medijske cenzure sem pisal večkrat, predvsem z vidika dopuščanja in nedopuščanja tem ali avtorjev, v čemer so npr. pri Večeru, Delu, Dnevniku in RTV Slovenija neprekosljivi mojstri, primer cenzure v Vido Žabot pa je klasičen.

Upravičljivost posegov

Čudne uredniške preference in naracije časopisa Delo so sicer stalnica, le nekaj zgledov: Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti, Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami ali Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta.

Zlahka si lahko predstavljamo, da bi tovrstni cenzurni poseg bil upravičljiv, če bi odgovorni recimo ugotovili, da so objavili informacijo, ki neposredno ogroža nevarnost ljudi, vsebuje sovražni govor ali je primer nedopustne diskriminacije. Ampak, kot zakleto, teh največkrat domači novinarji ne odstranijo. Svež primer je drugačen, vsebuje znanstveno abotnost, s cenzuro hitijo skrivati lastne napake. Sicer pa Mazziniju v njegovi medijski kritiki po svoje zavidam: očitno ima bistveno večjo moč nad uredniki, da se ti zganejo, ko jim pokažeš na njihovo napako, sicer tokrat z manevrom novinarsko nedopustne cenzure.

Cenzurirani del spletne verzija intervjuja Začetni del intervjuja na spletu
Kategorije: Slovenija