Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
::: Quis custodiet ipsos custodes? :::
Updated: 12 min 59 sek od tega

Hrvaški Nacional o neonacistih sredi Ljubljane

Čet, 09/07/2020 - 15:53

V prispevku z naslovom Uporabljajo Kanglerjeve rumene jopiče: uspešnost neke mimikrije ob nasedlem novinarstvu sem opozoril na dejstvo, da se pred nami znova odvija popolna katastrofa slovenskega novinarstva: namesto da bi podvomilo v artistično točko, povezano z »rumenimi jopiči« in mimikrijo protagonistov, je medijski mainstream navkljub prepričljivim razkritjem na straneh VladozlomaMladine in portala Oštro o tem, da za njimi stojijo neonacistične in njim sorodne skrajne skupine, še naprej trdno odločen, da bo sledil novim psihopolitičnim označevalcem oblasti in s tem pristal na zrežirano predstavo, razkritja pa raje ignoriral.

In tudi tokrat se je zgodilo, da o tem prvi poročajo tuji mediji, ne slovenski mainstream. Novinar hrvaškega Nacionala Blaž Zgaga pod naslovom »Slovenski premijer Janez Janša angažirao je neonaciste da suzbije prosvjede protiv njegove vladavine« v dolgem zapisu tega hrvaškega časopisa med drugim opiše dogajanje in vzpostavi povezavo s protesti v letih 2012 in 2013:

Po drugi strani je Janša že angažiral protiprotestnike, oblečene v rumene jopiče. Prvič se jih je približno dvajset zbralo na alternativnem praznovanju Dneva državnosti 24. junija, ki so ga organizirali protestniki v centru Ljubljane. Glasni kriki in skandiranje so ovirali govore in pesmi. Eden izmed njih je zakričal tudi nacistični pozdrav »Sieg Heil«, kar je bilo posneto tudi na videoposnetkih, v naslednjih dneh pa so protestniki na Facebooku in drugih družbenih omrežjih med provladnimi »rumenimi jopiči«  identificirali najmanj osem ljudi z nacističnimi tetovažami ali takšne, ki so člani neonacističnih skupin.

Nekateri med njimi so člani skrajno desničarske organizacije Blood & Honor, ki je bila po starem poročilu slovenske obveščevalno-varnostne agencije SOVA povezana z Janševo Slovensko demokratsko stranko. To poročilo je pricurljalo v javnost pred nekaj leti, takratni direktor SOVA Damir Črnčec, v tistem času Janšev največji zaupnik, pa je zahteval kazenski pregon več novinarjev, ki so ga objavili.

Damir Črnčec se je pozneje razšel z Janšo in postal svetovalec za nacionalno varnost v vladi Marijana Šarca. Nekaj tednov pred nastopom Janševe tretje vlade je marca letos kot nekdanja Janševa desna roka opozoril: »Spoznanje delovanja aparata SDS, ki deluje po načelih mafijskega poslovanja, kjer vse poti vodijo do vodje in njegovega najožjega kroga, mi je bilo popolnoma tuje…. Nova vlada uporablja pandemijo kot paravan za vzpostavljanje politične diktature«.

Janševi neonacisti v rumenih jopičih so imeli minuli petek provladni protiprotest, ko jih je približno 40 v spremstvu policije korakalo in kričalo po ljubljanskih ulicah. Večina jih je v Ljubljano prišla iz drugih delov Slovenije. Toda dejstvo, da Janševa vlada v delovanje vključuje skrajno desne organizacije, lahko resnično vodi do nasilja, kar se je potrdilo tudi med velikimi protesti med Janševo drugo vlado, v letih 2012 in 2013. Takrat so neonacisti in druge skrajno desne skupine, podprte z nogometnimi huligani, organizirano razbijali mirne proteste. S provokacijami, baklami, topovskimi udari in pretepi so uspeli izzvati policijsko reakcijo s solzivcem in vodnim topom ter podobne ukrepe.

Ob tem novinar omenja še Janšev napad na javni zavod RTV Slovenija skozi pripravo novega Zakona o RTV Slovenija, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo in je pricurljal v javnost. Z novimi potezami bi javna radiotelevizija izgubila približno 14 milijonov evrov prihodkov na leto, kar bo dejansko oslabilo ali celo uničilo financiranje in poslovanje največje slovenske medijske hiše, razen tega bi bila ob Oddajnike in zveze, ki bodo izločeni iz sistema RTV Slovenija, kar pomeni nov izpad dohodkov. Na drugi strani pa Janša kot solastnik in iniciator strankarske televizije Nova24TV računa, da bo madžarski podjetnik Jozsef Vida, povezan s premierjem Viktorjem Orbánom, kupil zasebno televizijo Planet TV, s čimer bi ob uničenju RTV Slovenija prevzel popoln nadzor nad širjenjem informacij in propagande, še piše novinar.

Kategorije: Slovenija

Novi sovražnik Evrope in Slovenije: kulturni marksizem

Sre, 08/07/2020 - 18:46

Janez Janša je danes na spletni konferenci s svojimi prijatelji opažal, da je kulturni marksizem glavni sovražnik Evrope, največja grožnja za Evropsko unijo. Kot gost pogovora pod naslovom Necenzurirana Evropa je nastopil ob svojem glavnem zavezniku, madžarskem premierju Viktorju Orbanu, srbskemu predsednik Aleksandru Vučiću in francoskem evroposlancu iz vrst desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP), François-Xavier Bellamyju.

Ob Orbanovi »pohvali«, da je Janez najpomembnejši protikomunistični borec v evropski politiki, je naš premier komentiral nekaj temu komplementarnega: posvetil se je nevarnosti kulturnega marksizma, ki se več kot očitno prerinja v ospredje slovenskih oblastnikov kot trop, okoli katerega se gradi psihopolitika novega sovražnika, ki ga moramo dotolči, zato so pri Vladi Republike Slovenije Janševo izjavo o kulturnem marksizmu olepšali in povzdignili v globoko ideološko misel, ki so jo pospremili s citatom:

@JJansaSDS: “V komunističnem manifestu je pisalo, da je za ustvarjanje novega sveta treba razgraditi narod, družino, zasebno lastnino, zasebno šolstvo in religijo. To se sedaj dogaja preko množičnih medijev, kulturne industrije, nekaterih političnih strank.” #EuropeUncensored

Evropa v krempljih kulturnega marksizma

Evropsko Unijo torej ugonablja kulturni marksizem. Ne prvič, zadnja leta sta se predsednik vlade in njegov državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, če omenim le dva, močno navduševala nad alt-righ Generacijo identitete, ki je na podoben način v kulturni marksizmu uvidela smisel svojega boja, verjetno pa bomo kaj kmalu ugledali tak napis tudi na transparentnih neonacistično usmerjenih rumenih jopičev (Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča, Janševa nova simpatija: Generacija identitete, Jurišni vod v slovenskem parlamentu: le komu mar?).

GI o kulturnem marksizmu pred Slovensko filantropijo in Filozofsko fakulteto v Mariboru Breivik kot motivator

In vendar: kaj sploh »kulturni marksizem«, ki ga Janša in njegov medijski imperij sicer že kar utečeno uporablja, sploh je (Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse)? Danes veliko avtorjev opozarja, da je za renesansko tega pojma kriv predvsem rasistični manifest Andersa Breivika, norveškega radikalnega desničarja in nacista, ki je leta 2011 na poletnem taboru na otoku Utøya ubil 77 nedolžnih ljudi.

Na kratko povedano je kulturni marksizem konstrukt konspiracistov, v domačih razmerah pa dokaz, da nam sedanja oblast vlada s psihoanalitičnimi vzorci teorij zarot – kar sicer dokazujem že petnajst let. Teorija je tukaj rahlo nenavadno teoretsko kalibrirana, v osnovi je usmerjena v tri predstavnike frankfurtske šole –  Theodor Adorno, Erich Fromm in Herbert Marcuse so bili judovskih korenin, v tridesetih letih so emigrirali v ZDA zaradi politične nevarnosti preganjanja Judov. In tam, v Ameriki, naj bi raztrosili hudičevo seme marksistične ideologije multikulturalizma, politične korektnosti in feminizma, zdaj pa se ta kuga počasi vrača v Evropo.

Antisemitska teorija zarote

Filozof Joan Braune je v lani objavljenem članku z naslovom »Kdo se boji frankfurtske šole? ‘Kulturni marksizem’ kot antisemitska teorija zarote« (Who’s Afraid of the Frankfurt School? ‘Cultural Marxism’ as an Antisemitic Conspiracy Theory, Journal of Social Justice, 9/2019) prepričljivo navedel genezo tega pojma, še zlasti skozi analizo indoktrinacijske obravnave »kulturnega marksizma« pri treh poglavnih zagovornikih pojma v ZDA danes: suprematista Kevina MacDonalda in dveh ti. paleokonservativcev, Williama S. Linda in Paula Gottfrieda.

Po konstrukciji tovrstne zarote so judovski marksisti frankfurtske šole izpeljali ideološki prevzem v sferi »kulture« s tem, da so vpeljali projekt spodkopavanja krščanstva, družine in naroda v prid novemu pogledu na svet s sistema nadzora, ki bo vključeval množično priseljevanje, spolno osvoboditev, moralno in estetsko razvrednotenje. Konspiracisti zato verjamejo, da kulturni marksisti nadzirajo vsa področja javnega življenja, seveda tudi medije, šole, gospodarstvo, mednarodne in nacionalne sisteme upravljanja.

Kulturni boljševizem

Podobno ugotavlja Tanner Mirrless (The Alt-Right’s Discourse of ‘Cultural Marxism’ – A Political Instrument of Intersectional Hate, Atlantis Journal 39.1/2018), po njegovem mnenju izraz kulturni marksizem že skoraj tri desetletja uporabljajo vsi, od paleokonservativcev do neonacistov, za potrebe kratkega opisa v obliki značilnega protiameriškega strašila pred liberalnimi in levo usmerjenih skupinami, proti katerim se borijo desničarji in konservativci, saj vidijo v njihovem delovanju vse tiste progresivne ideje, vrednote in prakse, za katere verjamejo, da bi lahko trajno uničile ameriško družbo.

Na drugi strani pa je Jérôme Jamin (Cultural Marxism: A Survey. Religion Compass, 8/2018) opazil, da je nacistična Nemčija z Adolfom Hitlerjem in Josephom Goebbelsem izraz ‘kulturni boljševizem’ uporabljala kot antisemitski označevalec za potrebe napada na tedaj sodobne kulturne trende, ki naj bi kvarili tradicionalno nemško družbo, v času hladne vojne pa so paleokonservativni krog skupaj z nacionalističnimi in suprematističnimi organizacijami oživili nacistično idejo in jo preimenovali prav v omenjeni kulturni marksizem.

Navidez milozvočna retorika skrajne desnice s poreklom iz nacistične Nemčije se je potemtakem danes prebila v jedro političnih razprav sredi Evrope, tudi predsednika slovenske vlade – nekako sočasno s paradami več kot očitno naročenih rumenih jopičev z nacističnimi tetovažami in pozdravi Hitlerju, gestami torej, ki jih slovenska policija niti kazensko ne preganja (Račji test, Hitlergruß in načini opravičevanja rumene mimikrije neonacistov, Uporabljajo Kanglerjeve rumene jopiče: uspešnost neke mimikrije ob nasedlem novinarstvu, Neonacizem in kastrirano novinarstvo).

Res bi bil že čas, da se cvetober slovenskih intelektualcev, ki zanikajo fašistične ideje s pomočjo levih, ne le desnih medijskih okolij, počasi prebudi in prizna, da se je motil.

Kategorije: Slovenija

O vplivu volitev na izbruh okužb: demokracija kot smrtno nevarna reč

Tor, 07/07/2020 - 08:48

Prvi govorec vlade na vpoklic že veliko časa vznemirja s svojimi topimi izjavami, zadnje čase se spravlja v odkriti konflikt z drugimi, sploh ministrom za zdravjem, svoje nezadovoljstvo in jezo nad novinarji pa nenehno težko kroti – sploh če mu ni všeč kakšno njihovo vprašanje na tiskovni konferenci ali če jih je po njegovi oceni tam zbranih premalo. Saj se vendar močno trudi prav zanje, a mu ljubezni ne vračajo v zadostni meri!

Tokrat je uspel vzročno povezati širjenje koronavirusa z volitvami. Teza je enostavna in velja za celotni zahodni Balkan: tam, kjer so razpisali volitve, se epidemiološka slika takoj poslabša, razmere pa postanejo alarmantne.

Nedvomno je Jelko Kacin s tem zašel v nevarno območje vzročne posplošitve in redukcije: ne moremo si predstavljati, za to res ni nobene znanstveno zadovoljive razlage, da bi volilna zborovanja in bolj ali manj hkratni obisk volišč lahko neposredno povzročili nenadni izbruh večjega števila okužb, in to celo v širši regiji in različnih državah, kot se glasi trditev, s tem pa postal poglavitni vzrok pospešenega širjenja covid-19.

V šali bi lahko interpretirali: kakor da nam želi oblast sugerirati, da volitve, ki jih zahtevajo domači protestniki že enajst tednov zapored in jih vzvišeno ignorira, ob tem pa si je omislila celo rumene podpornike s svastikami, ne pridejo v poštev, a potem sebi v prid in zaščito išče smešne izgovore. Kakor da bi nam subtilno sporočali, da so volitve in demokracija lahko smrtno nevarna reč.

Kategorije: Slovenija

Face TV o Snežičevem pranju denarja, ki je končal v rokah SDS

Pon, 06/07/2020 - 10:12

Centralni Dnevnik sa Senadom Hadžifejzovićem na bosanski Face TV je 5. julija 2020 predvajal pogovor z Avdom Avdićem, enim najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, vsebinsko že deloma znan slovenski javnosti: o pranju denarja v višini 50 milijonov mark, Dijani Đuđić, Roku Snežiču in Janezu Janši.

Del denarja je odšel za predsednika slovenske vlade, pravi gost, ki se sklicuje na uradno poročilo, posel pa je nadziral Snežič. Spodaj objavljam odlomek:

O očitno še ne zaključenih poslih, ki so označeni in opisani kot kaznivo dejanje odkritega pranja denarja, so domači mediji poročali, vendar proti koncu precej upehano in očitno ne dovolj intenzivno, zadovoljni z razlago o vrnitvi tako imenovanega posojila.

O zadevi Dijana in premierjevi obrambi:

Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana

O kesanju zaradi Dijaninega posojila kot triku:

Janševo kesanje kot trik

O Roku Snežiču in veliki zadregi POP TV:

POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

O konfliktu z oglaševanjem:

Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso

O napadih na novinarje po razkritju:

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

O sramežljivem povzetku odkritij na TV Slovenija:

Slovenska stvar na nacionalki: kako se je slovenski denar pral v Bosni

O vlogi KPK v zadevi Dijana:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Kategorije: Slovenija

Rešimo Vaterland!

Pon, 06/07/2020 - 08:08

V svoji nedavno objavljeni knjigi z naslovom »Moja domovina! Zakaj sem bil naci« (Mein Vaterland! Warum ich ein Nazi war) nam Christian E. Weißgerber podrobno opiše svojo radikalizacijo na nemški nacistični sceni pred svojim izstopom, povezave z identitarci, načine uhajanja in prebijanja običajnih družbenih klasifikacij ali opredelitev njihovega delovanja, saj se je skupina, v kateri je deloval, ukvarjala z varstvom okolja in vegetarijansko prehrano ter propagirala z njima povezane vrednote.

Njegovo poglavitno opozorilo, ob tem omenja tudi znanega Martina Sellnerja, vodjo avstrijskih identitarcev, je v tem, da danes neonacizem ne smemo dojemati enoznačno, da njegovi pripadniki niso neumni in da so povsem preoblikovali svoje rasistične in nacionalistične poglede na način, da so ti manj očitni in bolj sprejemljivi za množice.

Ko sem pred dnevi pisal o prihodu rumenih jopičev tudi v Maribor na tamkajšnji protivladni protest, sem opozoril, da so očitno Kanglerjevim pristašem rekviziti ostali z lanskega protesta in so jih zdaj pač uporabili (Uporabljajo Kanglerjeve rumene jopiče: uspešnost neke mimikrije ob nasedlem novinarstvu).

Nisem pa podrobneje opazoval njihove siceršnje oblačilne oprave. Zdaj se je razkrilo, da so rumeni lajbiči sedanjega državnega sekretarja za notranje zadeve in padlega župana v resnici prekrili zanimivo izbiro. Če na jopičih piše »Rešimo Slovenijo«, pač v skladu z geslom njegovega in Janševega in Kanglerjevega shoda oktobra lani (Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva), je Marija Hobotnica na Facebooku izpostavila njihove majice.

Trojica s Kanglerjevimi jopiči in napisom Defend Europa-Vaterland

Podroben pregled teh pa razkrije, da je na njih izpisano »Defend Europa« in »Vaterland«, kar lahko takoj povežemo z identitarnim in sorodnimi gibanji: nad prvim sta se leta navduševala Žan Mahnič in Janez Janša, njihova strankarska založba pa je celo izdala manifest (Skrajna desnica v Sloveniji: nacionalna varnost v času Žana Mahniča). Na podobnem vzorcu je pri nas vzniknila celo nekakšna desnoekstremistična modna znamka »Defend Ljubljana« s puško kot glavnim emblemom. V uporabi jo lahko vidimo na ljubljanskih protestih v režiji rumenih neonacistov.

Glede svojega odkritega navduševanja nad ekstremnimi desničarskimi gibanji zato trojica predsednik vlade-državni sekretar za nacionalno varnost-državni sekretar za notranje zadeve res tvori idealno in težko presegljivo kombinacijo, ki že na ravni osnovne informacije skoraj vse pove o naši državi zainteresiranim tujim opazovalcem in mednarodni novinarski skupnosti. Le da zaenkrat obveščanje šepa.

Če so strankarske simpatije in povezave več kot jasne, pa bi glede na omembo »Vaterland« na lajbičih moralo verjetno prej pisati »Rešimo Nemčijo«, ne »Rešimo Slovenijo«. Ampak kaj bi s tem, nobody’s perfect, celo naša oblast ne.

Kategorije: Slovenija

Pahorjeva kupčija z bazoviško fojbo: priklon Italiji pod blefom sprave

Ned, 05/07/2020 - 20:20

V nedavnem intervjuju za Studio City, v katerem je manjkalo novinarske okretnosti ob sogovorčevi zvitosti, je predsednik republike moral odgovarjati na nekaj, kar se utegne izkazati za enega največjih fiaskov njegovih dveh mandatov: o spravnem poklonu bazoviški fojbi, napovedanem dejanju katastrofalnih posledic za slovensko državo in sploh našo manjšino v Italiji.

Letošnjega 13. julija bosta skupaj z italijanskim predsednikom Sergiom Mattarello položila venec na dveh mestih, pri spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam fašizma, in pri spominskemu obeležju na bazoviški fojbi, v katerem niso nikoli našli italijanskih žrtev, kar je potrdil že angleški pregled takoj po vojni, kasneje pa tudi mešana zgodovinska komisija.

Pahorjev urad za omenjeni dogodek rad uporablja zelo visoko leteče izraze, kot so »njuno visoko civilizacijsko dejanje«, »simbolna gesta« ali »simbolno dejanje sprave v evropskem duhu«, ob tem pa ponavlja, da bo imelo ogromen pozitivni pomen za odnose med Slovenijo in Italijo v prihodnje in da bo ob njem prišlo do »vrnitve tržaškega Narodnega doma slovenski narodni skupnosti« ob stoletju od njegovega požiga. Kar seveda ni res, zaenkrat bo podpisano le pismo o nameri po vrnitvi – kdaj bo do nje prišlo, še zdaleč ni jasno ali znano.

Kako Pahor argumentira svoj poklon bazoviški fojbi?

Pokazati bom poskušal, na čem je predsednik argumentacijsko utemeljil svoj poklon mitizirani fabrikaciji zgodovinskih dejstev okoli bazoviške fojbe, ki so jo Italijani povzdignili na raven nacionalnega spomenika. Za te potrebe sem analiziral del njegovega pogovora za Studio City in skupni intervju za Primorske novice in Primorski dnevnik. Na začetku navajam natančen odlomek iz prvega, zelo značilen za njegove trenutne poudarke v medijih:

»Kot prvi slovenski predsednik boste 13. julija položili venec k spomeniku nad fojbo v Bazovici. Ali se ne bojite, da bo Italija to obrnila sebi v korist?«

»To je priložnost, da sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija. V Evropi vlada veliko zanimanje za ta dogodek. Kot je čudovito napisala v bodrilnem pismu senatorka Rojčeva, bova s tem spominskim poklonom s predsednikom Mattarello, tako na fojbah kot ob spomeniku bazoviškim junakom, žrtvam prvega procesa, antifašistom, v bistvu odprla novo poglavje prihodnosti. Za nazaj preteklosti ne moremo spreminjati, prihodnost pa lahko.«

»Ali se ne bojite, da bi to lahko potrdilo Salvinijevo tezo, da so bili Italijani žrtve Slovencev?«

»Ne. Naprej ne smete zanemariti kritik konservativnih italijanskih krogov, ki jih prejema moj kolega in prijatelj Mattarella, ker bo kot prvi italijanski predsednik položil venec bazoviškim junakom. Tukaj gre tudi za legalistično vprašanje, saj obstoječi in veljavni italijanski zakoni te štiri bazoviške žrtve jemljejo kot teroriste. To se ni formalno pravno spremenilo. To dejanje moramo razumeti kot neko tiho dejanje politične rehabilitacije tigrovcev in antifašističnih borcev še pred začetkom 2. svetovne vojne.«

Intervju za Studio City (vir: UPRS) Cui bono?

Takoj opazimo, da je svojo argumentacijo Pahor zgradil na nekakšnem »quid pro quo« s koncesijo na obeh straneh – nekaj bomo dali, nekaj bomo izgubili. Italijanski predsednik se bo poklonil »teroristom«, kar so za Italijane bazoviški junaki, s tem jih bo po svoje rehabilitiral, on pa se bo poklonil lažni bazoviški fojbi, v kateri ni italijanskih žrtev, in jo s tem tudi rehabilitiral.

Kar torej predsednik želi ponosno izpeljati, je ekonomija usluge za uslugo, rehabilitacije za rehabilitacijo, ob tem dejanju se trka po prsih in javnost prepričuje v svojo neizmerno čudovito gesto. Toda zgodovinska resnica ostaja na strani antifašistov in hkrati na strani dejstva, da je bazoviška fojba potrjeni zgodovinski falsifikat. Njegov sicer neizrečeni manever »nekaj bomo dali, nekaj izgubili« predstavlja pristanek na potvarjanje, ki celo z vidika opisane ekonomije ne vzdrži resne presoje, saj je na simbolični ravni poklon slovenskega predsednika bazoviški fojbi bistveno odločilnejši in nesorazmeren od poklona italijanskega antifašistom: v prvem sledimo laži, v drugem resnici.

In kakor da to ni dovolj, je tu videz še ene kupčije: Narodni dom za fojbo. Čeprav Slovencem Narodni dom pripada po zakonu, se zdaj zdi, kakor da sta obe dejanji na 13. julij povezani in bo vrnjen Slovencem v zameno za poklon fojbam v imenitni režiji našega predsednika, spet v slogu tihega zgodovinskega izenačevanja: fašisti so ga 13. julija 1920 res požgali, toda partizani so Italijane metali v fojbe…

Kakor je v Mladini opozorila Živa Vidmar, hči pokojnega Josipa Vidmarja, bo s svojo »všečno burlesko« Pahor spravil fašiste z antifašisti, seveda na liniji z oblastno garnituro, ki ji ni težko zatajiti petinsedemdeset let pokončne antifašistične drže. Nič čudnega, da se je v zadnjem času na ulicah okrepila s četico rumenih neonacistov, ki jih, prav tako pričakovano, ni obsodil niti Pahor.

Logika kupčije

Vrnimo se k intervjuju za Studio City. Značilno je, da so se v Pahorjevem uradu odločili v zgoraj navedenem transkriptu dve besedi spremeniti, v vprašanju Marcela Štefančiča in v odgovoru. Ko novinar poizveduje, ali bo »Italija to obrnila sebi v korist«, je dejansko izrekel nekaj drugega, »sebi v prid«, in ko Pahor odgovarja »To je priložnost, da sebi v korist obrne vsa demokratična Slovenija in vsa demokratična Italija«, je tudi uporabil izraz »sebi v prid«. Ta vpeljana lektorska logika »koristi« pa je očitno ključna, naš predsednik dejanje percipira kot kupčijo. Namesto da bi Slovenija vztrajala pri dveh resnicah, bo torej v zameno za priklon eni (štirje antifašisti) po Pahorjevi zaslugi pristala na sramotno priznanje zanikanja druge (fojba).

Kot je odlično zapisal dr. Peter Tancig, bo naš predsednik s tem oskrunil spomin na bazoviške žrtve in postavil enačaj med mučeniki in lažnivim konstruktom, zamejski Slovenci bodo poslej izpostavljeni še večjemu šikaniranju, provociranju in zaničevanju; njegov izvoz »sprave« v Italijo je kapitulacija pred vse glasnejšimi nacionalisti in nostalgičnimi profašisti na drugi strani meje ter sramoti ugled Slovenije kot članice zmagovite zavezniške koalicije v drugi svetovni vojni.

Tancigov izraz »enačaj« se mi zdi pomemben v luči dejstva, da Pahor v Sloveniji že dolgo izvaja operacije izenačevanja med partizansko in domobransko stranjo, celo z apeli k postavljanju skupnih spomenikov in obeležij. Eno takih »kupčij« je zmagoslavno pozdravil v Karlovici, o čemer pišem na več mestih, npr. v Koliko je vredna predsednikova plemenitost ob bratomorni moriji in Predsednik Pahor se v spravni zablodi norčuje iz živih in mrtvih. Če bi torej italijanske žrtve v bazoviški fojbi res obstajale, bi najbrž Pahor tudi v Bazovici predlagal enako operacijo: skupni spomenik z izpisanimi imeni enih in drugih na isti plošči!

Doživeti 13. julij

Intervju v Studiu City nam, sicer ne edini, razkriva njegovo dojemanje svoje sramotne spravne operacije skozi nekakšno ekonomijo izmenjave. Da bi slabosti prikril, v pogovoru za Primorske novice (Antiša Korljan) in Primorski dnevnik (Igor Devetak) celo pove naslednje:

»Dejanje italijanskega predsednika bo bolj pogumno kot moje.«

S primerjavo nakazuje, da znotraj na ta način začrtane kupčije, kot jo razume, sam izgubi manj. Toda kaj šteje za pogumno pri sebi in kaj pri Mattarelli? Za italijanskega kolega presoja, da bi njegov poklon »lahko kdo imel za politično rehabilitacijo, za kar bi se predsednik izpostavil kritikam.« Pahor torej celo računa, da to ne bo dejanje rehabilitacije? In kaj potem sploh bo, če ne bo poklon dejanskim žrtvam, zgolj prazen blef? Morda verjame, da bo na drugi strani njegovo dejanje pred fojbo kaj drugega in ne rehabilitacija? Morda tudi tega šteje za še en blef, vse skupaj pa za dvojno ekonomijo blefa?

Da Pahor manipulira, tokrat z gesto italijanskega predsednika, je razvidno že iz stališč slednjega v zadnjih desetletij, ki jih ta ni spremenil, saj zgodovinske potvorbe nenehno zagovarja. Kako je na takšni podlagi mogoče graditi spravna dejanja, na katera se v nadaljevanju Pahor sklicuje in v luči katerih tudi njegova zadnja gesta zanj »ni nekaj izjemnega«? S čimer se želi na vso moč potruditi, da bi predstavil gesto italijanskega predsednika kot žrtev, ki presega obseg njegovega žrtvovanja, s tem pa dodatno prikriti zgrešenost svojega menda krepostnega in humanega dejanja. Vznemirjeno celo pričakuje prvovrstno doživetje ob sklenjeni kupčiji, ko pravi tole:

»Zdaj samo čakam, da doživim 13. julij.«

Od slabe kupčije k dobri

In vendar je Pahorjevo doživljanje kupčije celo še večji blef, kot bi sledilo iz doslej povedanega, je ultimativna sramota. Na neki perverzni ravni moramo njegovo navdušenje celo poskušati razumeti, kar bom pojasnil z navedkom za Primorske novice in Primorski dnevnik:

»V pričakovanju 13. julija in po objavi namere, da gresta skupaj tudi v Bazovico, katera reakcija ali pa odsotnost reakcije vas je najbolj presenetila, pozitivno ali negativno?«

»Najbolj me je prijetno presenetila odločitev italijanskega predsednika, da sprejme vabilo, da se pokloni tudi našim junakom v Bazovici.«

Tudi? Takšno odkritje je šokantno, saj dodani prislov ne pušča nobenega dvoma: po prvem scenariju je bil Pahor očitno pripravljen venec položiti le na bazoviško fojbo, scenarij kupčije skupnega nastopa s polaganjem venca bazoviškim junakom po zapisanem sploh ni bil predviden! Če se zdaj baha z dobrim poslom, ki ga moramo razumeti kot izdajo naše države, formulacija povedi ne pušča nobenega dvoma, kajti po prvotnem načrtu bi zanj bila »sprava« že to, da položi venec in se prikloni zgolj bazoviški zgodovinski laži, verjetno v zameno za Narodni dom, ki Slovencem pač po zakonu pripada!

Intervju za Primorske novice in Primorski dnevnik (na sliki slednji) Kaj je menil o bazoviški fojbi v preteklosti?

Indikativno za razumetje je tudi analizirati, kako se je spravitelj Pahor doslej opredeljeval do fojb. Je morda že kdaj poprej izkazoval simpatije do Italijanov? Navajam le en zgled. Februarja 2019 je predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani v Bazovici izjavil, da je tiste, ki zanikajo pojav fojb in eksodusa, premagala zgodovina, in da je, kdor zanika ta pojav, sostorilec tistega, kar se je zgodilo. Še bolj je razburil s pozdravom »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«.

Kasneje se je opravičil, Pahor je dejanje pohvalil in povedal, da smo od leta 2004, odkar v Italiji praznujejo dan spomina na fojbe, »prvič lahko slišali tako ostre besede visokih italijanskih predstavnikov, ki smo jih v pismih obsodili«. Nato je dodal še »zadovoljstvo« tudi nad Mattarellovim odgovorom v pismu in opozoril, da so bile izjave izrečene v kontekstu, ko smo v Evropi priča večjemu vzponu nacionalizmov kot kadarkoli prej od ustanovitve EU. Pred tem je namreč italijanskemu predsedniku očital »nesprejemljive izjave visokih predstavnikov Italijanske republike ob dnevu spomina na žrtve fojb, ki želijo ustvariti vtis, da je šlo pri fojbah za etnično čiščenje«.

Kot vidimo, se je Pahor do fojb negativno opredelil, tokrat pa ima s tem velike težave: v svojih sedanjih nastopih zlagane zgodovinske resnice okoli njih skoraj ne omenja, saj bi to terjalo natančnejše pojasnilo, zakaj polaga vence in se zgolj leto kasneje, ko omenjeni nacionalizmi še zdaleč niso usahnili, zgodovinskim fabrikacijam dobesedno priklanja!

Ne bi se pogovarjal o fojbi

Korljana in Devetaka je potem zanimalo, če italijanski desničarji in nacionalisti njegove geste morda ne bodo dojeli kot izraz priznanja kolektivne krivde o genocidnosti slovenskega naroda ali države, zaradi česar je to po njunem tvegana poteza. In Pahor se je vnovič izmaknil, spomnil je le na skupno poročilo slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki bo julija letos praznovalo dvajset let in izrazil željo, da bi se nanj skliceval tudi predsednik italijanske države.

Ko morda kdo podvomi v njegove dobre namene, nadvse upravičeno, se rad sklicuje na družinsko poreklo, tudi tokrat se je: »Zrasel sem v Opatjem Selu, Bazovica ni daleč, moja družina pa je zaradi fašistov plačala visoko ceno.« Zlorabo opazimo takoj, saj je očitek lahko, da je njegov greh zaradi osebne okoliščine zaradi sprejemanja italijanske relativizacije fašističnega obdobja najbrž večji, ne manjši. Podobno kot je že večkrat poskušal z manevrom preusmerjanja pozornosti: »Presenetilo me je, neprijetno, toda ne nepričakovano, da je tolikšen govor o fojbah, tako majhen pa o poklonu italijanskega predsednika prvim antifašistom.« Manever je razumljiv, seveda se raje ne bi pogovarjal o fojbah, razprava o tem je zanj nujno zoprna, zato bi jo odvlekel drugam.

Kako o vsem poročajo mediji?

Pahorjeva trgovinska dejavnost zbuja veliko zaskrbljenost med zamejskimi Slovenci v Italiji, gledano s perspektive medijskih poročil pri nas pa vidimo veliko razdvojenost, neproblematiziranje ali odsotnost sleherne kritike, klasično porivanje posamičnih protestnih mnenj v rubriko Pisma bralcev ali celo neposredno cenzuro in bojkot do njega kritičnih stališč, kot v primeru Alternativne akademije in Foruma za demokracijo.

In kaj bi morali novinarji storiti? Išče se novinar, kot vedno. Takšen, ki bo Pahorju zastavil zelo enostavna vprašanja, kot so: mar niso fojbe izmišljene? Zakaj se neposredno priklanja lažem na škodo slovenske države? Zakaj je pristal na trgovino in sramotne kupčije, jih je celo iniciiral? Kaj bo storil, če bo povzročil še večje trpljenje slovenske zamejske skupnosti v Italiji, o čemur ne more biti dvoma?

Kar je zapisala Živa Vidmar za splošno recepcijo predsednika v citiranem pismu, velja tudi za novinarje: »No, naš predsednik je tako očarljiv in svetovljansko spravljiv, da na njegovo puhlo delovanje nihče ne reagira!«

Za sklep

Obnašamo se kot krivci, diagnosticira Spomenka Hribar v Delu in tudi tokrat ugotavlja, da naši politiki upognejo hrbet in koleno pred vsakim, ki je brezobziren, a večji in močnejši od nas. Tokrat poskuša Pahor zapakirati svoj populizem v všečno obliko širših dimenzij in izvoziti svoje tradicionalne koncepcije sprave na mednarodni, predvsem italijanski trg. Škodljiva poteza za naivne in nepoučene, najbrž pa tudi predvsem za domače medije, za katere že ve, da mu zlahka nasedejo, in seveda za aktualno oblast, ki ima kronično in patološko težavo s komunizmom in antifašizmom.

Kaj bo od njegovega dejanja naša država sploh imela? Popolnoma nič dobrega. Pahorjeva receptura sprave in psevdohumanizma kot njegov paradni konj političnega delovanja mu sicer ohranja visoke rejtinge podpore, saj lahko z njo pleni predvsem pozornost in aplavz desno usmerjene volilne baze; je njegov trojanski konj, s katerim se je prebil do src desnice in jo osvojil. Cena za tokratno koketiranje z vsemi fototermini z Mattarello pa bo strahovito visoka in ni dvoma, da bo imela za slovensko državo dramatične posledice.

Kategorije: Slovenija

Popolnoma smo varni. Z vardo in neonacisti.

Ned, 05/07/2020 - 18:13

Zdaj nadlegujejo že turiste, ampak kaj bi to. Našo zunanjo mejo ponosno varuje Toninova varda, ki za las ni postala del postroja slovenske vojske (Ministra Tonina slab začetek: takoj ujet na laži). Tista, ki ji nihče ne oporeka, le vrhovni poveljnik obrambnih sil je po dnevu odprtih vrat njegove palače malce nejevoljen, ker so ga obiskali.

Naše notranje meje, prestolnico in tudi Maribor pa varuje rumena varda, dokazljivo sestavljena tudi iz neonacistov in jo prav tako podpira oblast (Neonacizem in kastrirano novinarstvo). Ljubezen je vzajemna, tudi oni njo.

Varnost je elementarna dobrina in očitno smo že po 100 dnevih vlade dosegli manjši etapni cilj, neprimerljiv z vsemi evropskimi državami! Slava jim!

P.S. Fotografija in posnetek zaslona sta vzeta iz citirane novice na 24ur.com.

Kategorije: Slovenija

Je potreba, ni potrebe: nove zadrege z razglašanjem začetka epidemije

Ned, 05/07/2020 - 10:03

30. maj 2020, število okuženih: 0. Nič. Interpretacija: konec epidemije je lažen.

2. julij 2020, število okuženih: 30. Trideset. Interpretacija: ni potrebe po razglasitvi začetka epidemije.

Že naslova na MMC RTV Slovenija in časopisa Delo povesta vse: dr. Milan Krek resnično ne ve, kaj početi s temi številkami in kaj šteje za mero razglasitve epidemije. V prispevku Miselna shizofrenija: Milan Krek o koncu epidemije sem nakazal njegove težave z razglašanjem njenega konca, kjer je iz previdnosti hitel loviti distanco do tistih, ki so ga nastavili, politike torej.

Zdaj se je njegova zadrega še podvojila: če nič okuženih ni dovolj dober razlog za razglasitev konca epidemije, zakaj ni niti 30 okuženih po novem dovolj dober razlog za prepoznanje njenega začetka? Da morda na to vpliva kak drugi faktor? Kateri že?

Otipljivi dokaz več, kako arbitrarna in spolitizirana je epidemiološka stroka pri nas, posledično pa tudi ukrepi, ki jih izvajajo.

Kategorije: Slovenija

Uporabljajo Kanglerjeve rumene jopiče: uspešnost neke mimikrije ob nasedlem novinarstvu

Sob, 04/07/2020 - 07:55

Dogaja se popolna katastrofa slovenskega novinarstva: namesto, da bi podvomilo v artistično točko, povezano z »rumenimi jopiči« in mimikrijo protagonistov, je medijski mainstream navkljub prepričljivim razkritjem na straneh VladozlomaMladine in portala Oštro, da za njimi stojijo neonacistične in njim sorodne skrajne skupine, še naprej trdno odločen, da bo javnosti predstavljal zrežirano laž in ne resnico. Razkritja ignorira!

Nasedli na mimikrijo

Medijski mainstream nam je torej v celoti že drugi protestniški petek zamolčal omenjeno dejstvo, pretežno nanj svojih uporabnikov ni niti z besedico opozoril in zanjecelo po včerajšnjem nastopu še naprej uporablja označevalca »rumeni jopiči« in »podporniki vlade«. Akcija je tistim, ki so si jo zamislili, popolnoma uspela! Ne morem reči, da to ni nepričakovani debakel novinarstva, je pa eden tistih z najbolj strašljivim uvidom – o tem, da so »rumeni jopiči« v medijskih objavah celo postavljeni pred glavnino protestnikov, recimo pišem v STA najprej o rumenih jopičih, potem šele o protestnikih, novico STA pa so v tej obliki in s takim poudarkom prevzeli v Večeru, Primorskih novicah in drugod.

Že nekajkrat sem opozoril na propagandno podobnost sedanje akcije rumenih neonacistov s protivladnim protestom Franca Kanglerja in Janeza Janše lanskega 10. oktobra, tudi takrat na Prešernovem trgu. Slednji je potekal pod sloganom »Rešimo Slovenijo«, Kangler je organiziral avtobusne prevoze v prestolnico, rumeni jopiči pa so imeli tudi modre odtenke, tako da so dobesedno postali rumeno-modri (Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva).

Uporabljajo jopiče, ki so jim ostali

V šali sem v preteklih dnevih dejal, da je dejanje rumenih neonacistov steklo zato, ker je nekaj teh rumenih jopičev Kanglerju ostalo in bi bilo škoda, da bi strohneli v skladiščih. Novinar Večer Miha Dajčman pa je včeraj poročal o tem, da so se na včerajšnjem protestu v Mariboru nenadoma pojavili mladeniči, ki so uspešno imitirali svoje ljubljanske kolege in res uporabili taiste jopiče s Kanglerjevega protesta – z napisom »Rešimo Slovenijo« in v rumeno-modri barvi.

Novinar Večera s fotografijo gruče s Kanglerjevimi jopiči

Ne dvomim, da bo cvetober novinarstva, ki se je že doslej imenitno odrezal, poskušal raziskati povezave enih in drugih, še zlasti v luči dejstva, ker je padli mariborski župan zdaj postal nič manj kot državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve!

Indolenca domačega novinarstva je videti še bolj dramatična, ker očitno nima želje razgrniti enega največjih absurdov opisane mimikrije, čeprav je ta kot psihopolitična propagandna gesta v preteklosti velikokrat zadevala prav njih. Spomnimo zgolj na famozne gverilske mimikretične brezplačnike, ki jih je stranka SDS zanikala kot svoje dete, čeprav je preiskovalna parlamentarna komisija kasneje tej povezavi pritrdila, ali pa skrivaštvo za psevdonimi in izmišljenimi imeni novinarjev, kar je potem prešlo v stalno prakso.

Absurdno izenačevanje kljukastega križa in rdeče zvezde

Posebnost tokratne »rumene mimikrije« sta absurdnost in učinkovitost obenem: s tem, ko rumeni neonacisti pod Prešernovim kipom razstavljajo transparente, na katerih so izrisani kljukasti križ, rdeča zvezda in med njima enačaj, dejansko ne zanikajo zgolj svoje lastne identitete kot pristaši taistega kljukastega križa, potetovirani z neonacističnimi simboli, ampak se tudi učinkovito od njega distancirajo. Že zgolj iz tega detajla lahko vidimo, da so izvajalci podvrženi sledenju skrbno načrtovanim scenarijem naročnikov, ki imenitno izkoriščajo vso bedo domačega novinarstva. In to dovolj bistrih: tam zbrani za naivni (in novinarsko intonirani) pogled sploh niso neonacisti, so zgolj nedolžni »rumeni jopiči«, ki ne marajo rdeče zvezde in RTV prispevka!

Izenačena svastika in rdeča zvezda pod Prešernovim spomenikom

Mimogrede, če na straneh Janševih strankarskih glasil in njegovih intelektalnih pajdašev nenehno poslušamo očitke o nereprezentativnosti množic na ulicah, ker da nekaj tisoč ljudi zanje pač ne more predstavljati večinskega mnenja, pa ne slišimo očitka v drugi smeri, zakaj je dovolj nekaj deset rumenih ekstremistov, da bi jih razglasili za reprezentativne podpornike vlade? In če je njihova reprezentacija pač takšna, potem res ne moremo ubežati vtisu, da živimo v fašistični državi.

Sicer pa o tem, da novinarji ponavljajoče se ne znajo niti protestov prešteti, znova pišem v Novinarstvo, ki ne zna šteti, o tem, kako »podporniki vlade« ščitijo rumene neonaciste, pa v Račji test, Hitlergruß in načini opravičevanja rumene mimikrije neonacistov.

Kategorije: Slovenija

STA najprej o rumenih jopičih, potem šele o protestnikih

Pet, 03/07/2020 - 22:19

Slovenska tiskovna agencija (STA) se je že dodatno prilagodila slovitemu principu uravnoteževanja, ki je zmagoval predvsem takrat, ko je bila na oblasti sedanja oblast: v poročilu po današnjem enajstem protestu (Novinarstvo, ki ne zna šteti) najprej navedejo rumene neonaciste, podpornike vlade, potem šele protivladne protestnike, čeprav so proporci udeležbe enih in drugih očitno v prid slednjim, nekaj deset proti nekaj tisočim. Tega, da se daje prednost manjšini, celo politično imputirani uravnoteževalni princip ne omenja!

In kakor da naslovni poudarek še ni dovolj, je tudi vrstni red obravnave v besedilu takšen, da je rumenim neonacistom, ki so seveda evfemistično povsem razbremenjeni podatka o svojem pravem poreklu (Neonacizem in kastrirano novinarstvo), namenjena prednost v opisu pred neprimerno večjo množico protestnikov proti vladi.

Vse skupaj me spomni na leto 2007, ko je Peter Jančič ustanovil Združenje novinarjev in publicistov, ki je štelo nekaj deset članov, da bi kontriral Društvu novinarjev Slovenije, štelo je vsaj 1300 članov, vendar je STA, ker je bila v rokah tedanje oblasti, v svojih novicah največkrat dala prednost Jančičevemu združenju.

Kot večina tradicionalnih medijev se je potemtakem tudi STA povsem prilagodila političnim pričakovanjem – v nasprotju s profesionalnimi standardi.

Večer in Primorske novice: naslov in vsebino so potem povzeli drugi mediji
Kategorije: Slovenija

Novinarstvo, ki ne zna šteti

Pet, 03/07/2020 - 18:18

Ne samo demokracija, v Sloveniji je, kot povedano zdaj že večkrat, resno ogroženo že elementarno poznavanje matematike pri slovenskih novinarjih.

Danes bo v Ljubljani potekal enajsti (11) protest, ampak tudi tokrat štejejo narobe, razglašajo desetega.

24ur.com danes: deseti protest je dejansko enajsti. Tudi za RTV Slovenija danes šele deseti protest

O katastrofalnih aritmetičnih kompetencah slovenskega novinarskega ceha pišem v Ko štetje kolesarskih protestov postane težava. Izpeljimo torej matematično vajo za novinarski vrtec znova, čeprav najbrž tudi tokrat brez možnosti za uspeh:

  1. 24. april 2020
  2. 1. maj 2020
  3. 8. maj 2020
  4. 15. maj 2020
  5. 22. maj 2020
  6. 29. maj 2020
  7. 5. junij 2020
  8. 12. junij 2020
  9. 19. junij 2020
  10. 26. junij 2020
  11. 3. julij 2020

Kako bo slovensko novinarstvo reševalo do temeljev ogroženo demokracijo v državi, če niti do deset ne zna prešteti, in to dobesedno?

Kategorije: Slovenija