Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
Quis custodiet ipsos custodes?
Updated: 7 min 46 sek od tega

Kolumnistka kot »stara debela baba iz Srbije« in prisilnost uredniških izbir

Pon, 13/08/2018 - 12:46

Lepo, da se je Večer postavil za svojo kolumnistko dr. Svetlano Slapšak, ki je trenutno deležna huronskega gneva Janševih krogov zaradi kritičnih analiz njegovega političnega in medijskega delovanja. Ni prva žrtev in tudi ne zadnja, značilno pa je, da so ji takoj naprtili dva poglavitna greha: predvsem spol in narodnost.

Princip medijsko orkestriranih osebnih kompromitacij s političnim predznakom sicer poznamo že do obisti, a bi bil vreden podrobnejše elaboracije: še zdaleč ni več operativni cilj s sistematično govorico sovraštva, niza diskreditacij, žaljivk in »medijskih umorov« stigmatizirati, očrniti in razvrednotiti posameznike in posredno njihove ugotovitve, ampak takšen diskurz na vse pretege normalizirati in ga narediti za vsakodnevno mero, ker vodi do konkretnih blagodejnih učinkov v načrtovanem psihopolitičnem delovanju. Za tistega, ki ga izvaja. Dogajanje bi si morali predstavljati kot nekakšen mentalni politični monopoli, namenjen manipulaciji ljudstva: kdor bo uspel čim bolj radikalno zastrupiti mentaliteto naroda z jezo, sovraštvom, gnevom, paranojo in konspiracizmom, kdor bo čim bolj politično nekorekten, računajoč na dejstvo, da »druga stran«, recimo ji politična levica ali sredina, v svoji korektnosti ne bo niti poskušala stopati po tej poti, bo na koncu politično obvladal narodno substanco in si jo ukrojil po svoji meri. Lov je odprt, vprašanje je zdaj le še, kje se bodo zarisale nove meje nizkotnosti in kdo si bo upal s svojo nesramnostjo, žalitvami, mačizmi, cinizmom, norčevanjem in kompromitiranjem iti še dlje. Do novega dna. S tega vidika je tak diskurz, ki ga vodi zmagovita stranka, v zadnjih petih letih prepoznavno podivjal – ampak vedno gre še nižje.

Stepišnik Božidar Novak Slapšak

Božidar Novak o Stepišnik

Izmenjava mnenj med urednikom in kolumnistom o božonovakovskem in matijastepišnikovskem tipu vulgarnega primitivizma

Kolumnist proti kolumnistu

Sovraštveni in nizkotni napadi na Slapšakovo pa so v resnici doma že kar v samem Večeru: ko se je odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik potegnil za svojo kolumnistko, je moral ustavljati svojega drugega občasnega kolumnista, Božidarja Novaka, ko je ta na tviterju zapisal, da je Slapšakova »ena stara debela baba iz Srbije, ki je tam potne stroške kradla«.

Novaka na Večer, še zlasti pa recimo na RTV Slovenija in POP TV, dokaj redno vabijo kot strokovnjaka za politični marketing. Njegova kolumnistika v Večeru je sicer zadnja leta res usahnila, v letu 2015 je recimo objavil šest avtorskih kolumen, kar pa kompenzirajo z drugačnimi vabili.

Ko je Stepišnik kot dolgoletni urednik in novinar Večera stopil na stran Slapšakove, se je potemtakem moral opredeliti do ravnanja prvega svojega kolumnista v odnosu do drugega. Tega nam seveda niso povedali. Situacija ni nova: v zadnjem letu ali dveh jo spremljamo predvsem ob mesarskem klanju dveh novinarskih taborov revije Reporter – v prvem so Janševi lojalisti, ki skupaj udrihajo po svojih  kolegih, ker so ti menda političnega vodjo izdali. In za takšne, izdajalce, jih občasno razglaša sam vodja.

Opisana scena je malce drugačna in izvorno moralna. V časopisu, kjer jim v sedanjosti in ne tako davni preteklosti ni bilo nerodno gostiti tvorcev najbolj zanikrnih seksizmov pri nas, kot so Roman Vodeb ali Boštjan M. Zupančič, kjer redno gostijo kot komentatorje tvorce najhujših korupcijskih afer v državi in dežurne ksenofobe, Novakova prezenca ni v ničemer posebej izstopajoča.

V preteklih desetih letih sem večkrat opozoril na Večerovo neverodostojnost, ko se časopisu ni zdelo posebej vredno poročati o zadevah, povezanih s politično oglaševalsko trgovino, delovanjem Novakovega podjetja Media Polis, ki je v zgolj dveh letih in pol ustvarilo za več kot 60 milijonov oglaševalskega prometa v času Janševega režima 2004-2008. Se mu je pa zdelo smiselno v tistem času in kasneje Novaku dajati prostor za kolumnistiko in ga spraševati za politične ocene trenutnega stanja. Dobro, spomniti velja, da je v teh letih bil tudi Večer v Janševih rokah.

Etičnost ali/in nuja uredniških presoj

Uredniki imajo vso pravico v svoj medij vabiti osebe, za katere so presodili, da imajo znanja, kompetence in jim državljani želijo prisluhniti. In obratno: vratariti in zavračati tiste druge, tudi kritike na svoj račun. A v zadevi Novakovih žalitev na račun Slapšakove je dilema postala konkretizirano realna in s tem neznosna: prejkoslej so se morali ali se bodo morali odločiti za eno izbiro, ne dve. Končno pa za več iskrenosti, poštenosti in moralnosti, kajti bralcu najbrž ne morete v nedogled privoščiti legitimacije tega, da tvoj avtor nizkotno žali in hujska proti drugemu. Ampak morda se motim in bo presoja tudi v prihodnje, da lahko oba avtorja koeksistirata dalje.

Odločitev odgovornega urednika bo še bolj kompleksna, saj se bo moral intimno odločiti tudi za to, ali sprejema prijateljska javna povabila na šampanjec in jagode, ki ga čakajo tam nekje pri Arehu. Seveda je čisto njegova zasebna stvar, s kom prijateljuje, smuča in uživa v penini, toda k ugledu časopisa včasih kolumnisti, s katerimi prijateljuješ ali si prijateljeval, ravno pretirano ne prispevajo.

Novak Stepišnik jagode šampanjec

Šampanjec in jagode za odgovornega urednika Večera

Prisila, imenovana skrb za naklado

Zgoraj opisani kontekst je najbrž kar ključen, da bi razumeli globino večerovske solidarnosti s svojo kolumnistko. O fenomenu Milojke Balevski alias Božidar Novak sem pred časom pisal zato, ker sem bil sam diskreditiran in sem se moral braniti. Nihče drug me ne bi. Tudi kot kritik mariborske Evropske prestolnice kulture, za katero sem izčrpno dokazoval, v kakšni meri je njen uspeh rezultat Večerove logike medijskega zaščitništva, ki zavestno ubija sleherni dvom in kritiko – in pri kateri je v bližini Mitje Čandra in njegovega kroga igral ključno vlogo ravno Božidar Novak. Več o tem v besedilu Resnica mesta in mesto resnice.

Situacijo z denigracijo Slapšakove razumem tudi kot obliko zunanje prisile, morda niti ne etične, v kateri so uredniki primorani, želeli ali ne, reflektirati svoje izbire iz prej omenjene nuje zaščite svojega ugleda in recimo iz strahu pred padcem branosti. Neka korelacija med branostjo časopisov in etičnostjo izbir torej k sreči vendarle še obstaja – sicer zelo »utilitaristična« in ta je zadnje upanje. Po drugi plati nam perspektiva žalitev enega kolumnista na račun drugega razpre še eno novo dimenzijo razumevanje tega, čemu sem zgoraj rekel podivjani psihopolitični diskreditacijski diskurz. Ker nesporno kaže na to, da se kvantitativno in kvalitativno govorica sovraštva vedno bolj radikalizira in postaja neznosna celo znotraj nekega partikularnega medija.

Skratka: v tem, ko vse bolj tonemo, se večata odgovornost medijev in njih urednikov.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Milojka, posebnica s Pohorja

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Avtoprovokativnost in EPK

EPK in kulinarična skrb za človekove pravice

Kategorije: Slovenija

Herbicidna medijska pomirjujočost

Ned, 12/08/2018 - 09:07

Sredi novembra lani sem, kot član in z dovoljenjem Ekološke iniciative Rače, javno zastavil vprašanje Ministrstvu za kmetijstvo, ki ga vodi Dejan Židan, trenutno pretendent za novega predsednika Državnega zbora.

Zgodba je preprosta in trenutno zaradi zgodovinske sodbe proti Monsantu, ki mora plačati 289 milijonov dolarjev odškodnine, tudi zelo aktualna: je glifosat rakotvoren ali ni?

Ameriški porotniki so očitno presodili, da je, stroka je razdeljena, politične inštitucije tudi, Evropska unija pa se zaenkrat ne more odločiti, ali bi ga prepovedala ali ne, zato njegovo uporabo podaljšuje v prihodnost.

Slovenski mediji žal niso zaznali dejstva, na katerega sem opozoril: da minister Židan govori eno in dela drugo. Govori, da se mora uporaba glifosata v Sloveniji takoj prepovedati, brez prehodnega obdobja, potem pa točno dva dni kasneje (!) naša država kot članica EU glasuje za podaljšanje dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let – in to brez omejitev, ki jih je napovedal minister.

Ključen del zapisa in povzetek STA sta objavljena spodaj, s povezavama vred do celotnih besedil. Pomembno pri tem je vedeti naslednje, in na to opozarjam: čeprav je takrat v novinarskem odzivu na moje javno zastavljeno vprašanje Ministrstvo za kmetijstvo obljubilo odgovor v decembru 2017, ga do danes nisem videl, še manj prejel.

Židanu zato očitam, da ravna neresno in neverodostojno: ob tem celo dajem popolnoma ob stran oceno o tem, ali glifosat je rakotvoren ali ne, ker v danem kontekstu ni relevantna. Njegova izjava v povzetku za STA z dne 7. decembra 2017 je bila več kot nedvoumna:

Usklajeno stališče treh pristojnih slovenskih ministrstev je, da je herbicid glifosat treba prepovedati, ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo, da se prilagodi novim razmeram.

Obljuba torej ni le, da se glifosat v Sloveniji v celoti takoj prepove na nekmetijskih zemljiščih, temveč tudi kmetijskih – ob prehodnem obdobju. Ker trenutno naše kmetijstvo in država v celoti ne pozna drugega ustreznega herbicida, bi takšna prepoved imela izjemno široke in nepredvidljive posledice v naslednjih desetih letih. O njih in kmetijskih politiki bi morali vedeti kaj več.

Kaj se dogaja tri četrt leta kasneje? Nikomur mar in tu se šele začne moja poanta: ne samo, da Ministrstvo za kmetijstvo govori ena in dela drugo, v državi po vsem sodeč nikomur, in še najmanj medijem, ni kaj prida do vednosti o tem, kakšna je perspektiva Slovenije na področju uporabe herbicidov. Tudi se ne more zgoditi, da bi pri tako centralnem vprašanju na ministrstvu čutilo dolžnost pojasniti svoje natančnejše projekcije umika uporabe glifosata in še bolj, zakaj je le dva dni po takšni izjavi Slovenija glasovala točno v nasprotju z napovedjo. Ob opozorilih, da so potrebe po zatiranju plevela dejansko vedno višje in da se je pri nas v obdobju zadnjih 30 let razširilo okoli 150 invazivnih tujerodnih vrst rastlin. Kot rečeno: opozarjam zgolj na realnost strokovnih zadreg.

Bolj enigmatična od vseh teh dilem je samo še novinarska anemija ali morda nekompetenca zaznati ključno – in ne ljubi se mi ugibati, ali se to dogaja iz kakšne posebne servilnosti do politike. Le s takšno razlago je mogoče razumeti prispevek, kot je bil tisti v včerajšnjem Dnevniku na TV Slovenija, ko nas je dr. Janez Posedi, generalni direktor Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ob zgodovinski tožbi proti Monsantu hitel miriti, da glifosat ni rakotvoren in da po oceni vseh strokovnjakov ni nobenih razlogov, da bi dvomili v varnost.

Ne, dlje od te pomirjajočosti ta medijska rutina običajno ne seže.

Posedi glifosat

Prispevek v osrednjem Dnevniku TV Slovenija o varnih pesticidih

P.S.

Odlomek iz pisma z zastavljenim vprašanjem Ministrstvu za kmetijstvo in povezava na cel zapis:

Odkar je ameriška multinacionalka Albaugh, ki ima proizvodni obrat lociran v središču Rač pri Mariboru, javno napovedala, da želi v Račah kar šestkratno povečati zmogljivosti za proizvodnjo sredstev na osnovi glifosata, ki bodo, če bodo pridobili potrebno okoljevarstveno soglasje, več kot 150-krat večje od letne porabe herbicidov na osnovi glifosata v Sloveniji, v Ekološki iniciativi Rače še intenzivneje spremljamo namere podjetja in dogajanje v povezavi s podaljšanjem dovoljenja za glifosat.

Evropski parlament je oktobra letos glasoval za popolno prepoved uporabe herbicidov na osnovi glifosata do 15. decembra leta 2022 in takojšnjo omejitev njegove uporabe zaradi vedno glasnejših pomislekov o njegovi morebitni rakotvornosti. Nezavezujoča resolucija je bila sprejeta, zanjo je glasovalo 355 poslancev, 204 so bili proti, 111 je bilo vzdržanih. Obenem je  Evropska komisija junija 2016 za 18 mesecev podaljšala dovoljenje za uporabo glifosata, kar pomeni do konca letošnjega leta. V tem času naj bi Evropska agencija za kemikalije (ECHA) pripravila mnenje o njegovi morebitni rakotvornosti. Zaradi številnih lobističnih in političnih pritiskov se razprave med članicami EU, kaj storiti glede uporabe glifosata, nadaljujejo.

Z zanimanjem smo zato prisluhnili stališču kmetijskega ministra Dejana Židana v Bruslju letošnjega 7. novembra. Pojasnil je usklajeno stališče treh pristojnih ministrstev: »Usklajeno stališče treh pristojnih slovenskih ministrstev je, da je herbicid glifosat treba prepovedati, ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo« in napovedal odločno ravnanje naše države: »V Sloveniji bomo šli samostojno po tej poti, da se tam (op. a. – na nekmetijskih zemljiščih) enostavno uporaba glifosata takoj prepove, brez prehodnega obdobja«. Po njegovem je, smo lahko prebrali, edini pravi ukrep pri tem prepoved fitofarmacevtskih sredstev v celoti. V praksi to pomeni, je še dodal, usmeritev v proizvodnjo hrane z manj ali brez kemije, kar da prinaša podražitev proizvodnje hrane. In to je po njegovem cena, ki jo moramo plačati.

Spodbudne besede ministra, ki je kar nekaj svojega življenja preživel prav v Račah, pa so se v rekordno hitrem času razblinile. Že dva dni kasneje so članice EU glasovale glede dogovora o podaljšanju dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let, ki pa ne vsebuje nobene od omejitev, ki jih je napovedal minister. Potrebna večina za podaljšanje dovoljenja za uporabo Glifosata v pristojnem odboru 28 članic ni bila dosežena, pri čemer pa je Slovenija glasovala za brezpogojno podaljšanje. Zakaj? Kot so pojasnili, le zato, da se kmetijstvo lahko prilagodi posledicam ukinitve uporabe.

Povzetek zgornjega pisma pri STA in povezava na prispevek:

Po zadnjem podaljšanju soglasja za uporabo glifosata v EU junija 2016 so se zaradi številnih lobističnih in političnih pritiskov razprave med članicami, kaj storiti glede uporabe glifosata, nadaljevale. Zato so v iniciativi z zanimanjem prisluhnili stališču ministra Židana v Bruslju 7. novembra, ko je dejal, da je usklajeno stališče treh pristojnih ministrstev, da je glifosat treba prepovedati ob prehodnem obdobju od treh do petih let za kmetijstvo.

Ker je takrat napovedal odločno ravnanje Slovenije, da bo zagovarjala takojšnjo prepoved na nekmetijskih zemljiščih, jih je, kot je v imenu iniciative zapisal Boris Vezjak, presenetilo, da so se spodbudne besede ministra v rekordno hitrem času razblinile.

Že nekaj dni pozneje so namreč članice EU glasovale glede dogovora o podaljšanju dovoljenja za uporabo spornega herbicida za naslednjih pet let, ki pa ne vsebuje nobene od omejitev, ki jih je napovedal minister Židan, Slovenija pa je glasovala za brezpogojno podaljšanje.

Če v Račah še nekako razumejo, da se mora kmetijstvo prilagoditi posledicam ukinitve uporabe, pa ne morejo razumeti, zakaj je minister Židan le dva dneva pred glasovanjem povedal nekaj čisto drugega, in sicer da prehodnega obdobja vsaj za uporabo na nekmetijskih zemljiščih ne bo.

Kategorije: Slovenija