Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
Quis custodiet ipsos custodes?
Updated: 16 min 33 sek od tega

Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Tor, 20/08/2019 - 11:16

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Kategorije: Slovenija

Podnebni skeptiki, zmagovalci v medijski pozornosti

Sob, 17/08/2019 - 11:42

Slovenska tiskovna agencija v današnjem članku povzema ugotovitve iz revije Nature Communications, še zdaleč ne nepričakovane, ki bi morale spodbuditi razmislek širše javnosti, sploh pa vseh tistih, ki poklicno delujejo v medijih. Novica je povzeta po francoski tiskovni agenciji AFP.

sta zanikovalci sprememb

Zanikovalci sprememb v novici STA

Poanta vesti je enostavna, vsebovana že v naslovu: zanikovalci podnebnih sprememb so bolj zastopani v medijih kot znanstveniki, kar je pokazala študija z izračunanimi statistikami med letoma 2000 in 2016. Še več, raziskovalci so prišli do ugotovitve, da so si vsi, ki gojijo skeptična prepričanja (akademiki, politiki, poslovneži) in dvomijo v dejansko zviševanje temperatur in podnebnih sprememb, »prislužili« 50 odstotkov več objav, gledano v celoti.

Skratka, njihova prepričanja so bila znotraj seštevka vseh, ki jih ponujajo mediji, bistveno bolj navzoča in s tem najbrž tudi uspešna. Iz navedenega so izpeljali sklep, da takšno razmerje »bega javnost in upočasnjuje odgovor na izzive globalnega segrevanja«.

Medijska prevlada podnebnih skeptikov

Da bi situacija bila še hujša, so podnebni skeptiki bili bolj navzoči tudi v medijih, ki sicer slovijo po višjih standardih glede navajanja dokazov, obenem pa pokrivajo predvsem angleško govoreča področja: takšni so New York Times, The Guardian, Wall Street Journal in Daily Telegraph. Če smem takoj pripomniti: koliko slabša je situacija šele pri manj kvalitetnih medijih!

Najbrž ob teh spoznanjih nihče ni res dramatično presenečen, povprečen uporabnik medijev bo v njih takoj dešifriral še eno znamenje »usodnosti« medijskih epistemskih konstrukcij realnosti. No, tokrat predvsem neposredne nevarnosti, ki je tale: kako naj se kot skupnost in civilizacija učinkovito borimo proti podnebnim spremembam, če nam množični mediji dominantno servirajo dvome v posledice rabe fosilnih goriv, resne grožnje civilizaciji in življenju na planetu pa predstavljajo kot kakšen Branko Grims, ki vidi v izumrtju črnega panterja (!) kronski dokaz, da se ozračje zemlje ohlaja, ne segreva, zato prave nevarnosti zaradi dviga temperature in ekstremnih vremenskih pojavov enostavno sploh ni?

Kako intenzivna in vplivna je tovrstna »medijska epistemologija« podnebnih sprememb in mar ni približno enako nevarna kot spremembe same? Zelo indikativno za naracijsko neutečenost vesti, ki jo objavlja STA, je že njena umestitev v rubriko »Gospodarstvo«. Daleč od tega, da bi podnebne spremembe imele vpliv samo nanj, še kako intrigantna bi morala biti vest za najširšo javnost. Ena izmed spletnih strani, ki je novico STA danes že povzela, jo je uvrstila v kategorijo »Lifestyle«  oziroma »Zanimivosti«.

Čemu mediji dajejo prednost

Pisanje o podnebnih spremembah lahko vzamemo zgolj za enega od simptomov trendov vsesplošnega poplitvenja, tabloidizacije in komercializacije medijev, prepoznavnih znakov odpovedi vsemu, kar bi moralo predstavljati njihovo poslanstvo sredi krize sodobnega sveta, ko potreba po resnem in odgovornem novinarstvu še nikoli ni bila večja.

Problem je kajpak bistveno širši in hitro zaznaven tudi v domačem prostoru: danes intelektualni šarlatani in zabavljači po izbiri neresnih urednikov žanjejo neskončno prednost pred akademiki, pop kolumnisti pred pretehtanimi, trapaste in čudaške izjave vseh vrst pred argumentiranimi, lažne novice pred resničnimi, zmote in čustveni apeli pred dokazljivimi in utemeljenimi spoznanji, šokantne novice pred res pomembnimi, manipulacije pred verodostojnimi informacijami, propagandizmi pred obveščanjem, senzacionalizmi pred poglobljenostjo, rumeno novinarstvo pred preiskovalnim, ksenofobni in nestrpni politiki pred dostojanstvenimi. Vse to je pričakovana in hitro zaznavna tragična podoba medijev, kot jih dnevno prebiramo.

Nesorazmernost predstavitev argumentov

Da bi sploh lahko izpeljali ukrepe in zajezili negativne posledice globalnega segrevanja, ki si jih lahko obetamo in so vsak dan bolj otipljive, tako ali drugače potrebujemo spremembo v miselnosti in obnašanjskih vzorcih množic. Na njih pa imajo prav mediji odločilni vpliv. V navedeni novici eden od avtorjev raziskave opozarja na zgrešeno»distribucijo strokovnih spoznanj«:

»Tisti, ki zanikajo podnebne spremembe, so si izborili močan glas v politiki in znanstveni skupnosti,« so opozorili avtorji študije, na čelu katerih je Alexander Petersen s kalifornijske univerze v Mercedu. »Tako nesorazmerno medijsko pokrivanje argumentov in deležnikov napačno distribuira strokovna spoznanja,« so opozorili. »Prav tako podcenjuje verodostojnost avtoritet kariernih podnebnih znanstvenikov in krepi trend prevlade tistih, ki zanikajo podnebne spremembe, nad javno znanstveno razpravo,« so dodali.

Na koncu zapisa je zaskrbljenost nekoliko omiljena; v zadnjem letu naj bi se močno povečala, sploh po oktobrskem poročilu Združenih narodov. Ironično so medijska naracija, uokvirjanje in prednostno tematiziranje, skratka našteti in vsi preostali faktorji selekcije in obravnave dogodkov, ki legitimirajo javno razpravo, danes odvisni predvsem od ustvarjenega profita, zato se utegne zgoditi, da bodo apokaliptične novice počasi nevtralizirale škodo, ki jo povzroča javni prostor, posvečene opisani nebrzdani promociji skeptikom.

Vendar bo takšno ustavljanje, ki ga ni mogoče kar brez zadržka pozdraviti, saj je znova lahko sporno v smeri pretiravanja, morda nekaj, kar bo prišlo prepozno.

Kategorije: Slovenija

Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki

Sre, 14/08/2019 - 08:18

Kakšen bi moral biti novinarski cilj rubrike, ki jo že leta spremljamo na spletnih straneh Dnevnika? Isto vprašanje sem si že nekajkrat zastavil in ugotavljal, da tovrstno reciklažno oziroma »citatno« novinarstvo zgolj ustvarja brezplačni zvočnik politikom in stališčem, ki ne samo da niso vredna naše pozornosti, razen v svarilnem oziru, ampak so tudi zgrešena. O tem podrobneje v Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?.

Volčje straže

Poglejmo današnji primer. Marjan Podobnik, predsednik SLS, na spletni strani PortalPlus.si pričakovano razpreda o nevarnostih, ki čakajo Slovence. Človek, ki ravnokar krvoločno poziva k jemanju pravice v svoje roke in obljublja strankarskih 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, da bi se še bolj prikupil kmetom, tokrat neznosno piha na dušo nacionalističnih čustev. Seveda, z elementarnim populizmom svoje Blut-und-Slowenien ideologije in uvedbo »volčjih straž« se splača prigarati še kakšen odstotek večjo podporo volivcev. V Dnevniku so izbrali naslednji poudarek:

»Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.«

Ozvočiti se jim je zdelo vredno »dragoceno« misel o zaskrbljenosti za prihodnost naše kulture in naroda: nekje v Velenju se menda v učiteljskih razpisih že požvižgajo na slovenščino in jo nadomeščajo z albanščino. Poanta zastraševanja je takoj prepoznavna: klonili smo pred priseljenci, izrinjajo nas, ogrožen je naš jezik.

Konec je z nami

V kratkem komentarju (z ik v podpisu) časopis ni zavzel nobene distance do hujskaškega govora, poanta je celo intenzivirana s še kakšnim mestom iz intervjuja za Portalplus.si, vključno z zlizanimi vzorci izpeljave fear-mongering najbolj ultimativno nacionalističnega tipa, češ konec je z nami, ker nas počasi, zaradi pasivnih državljanov in pasivne politike, ne bo več:

»Marjan Podobnik je povedal, da Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda, neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se boji, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. ik«

Cilj rubrike, če že artikulirano obstaja, s tem ni dosežen, prav nasprotno: če menimo, da je z njo vse v najlepšem redu, potem bi bilo res bolje, da jo ukinejo. Kajti ne samo, da zgolj promovirajo izjave, ki si tega ne zaslužijo, v danem primeru prozorno propagandni jezik političnih liderjev, z njo legitimirajo nacionalistični diskurz z nevarnimi primesmi ksenofobije.

Ozvočene laži

V našem primeru pa še več od tega: ne da bi sploh poskušali na to opozoriti, so ozvočili tudi laži. Mediji so že dovolj široko poročali, da se je v navedeni pogoj za delovno mesto profesorja slovenskega in angleškega jezika na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju prikradla napaka: zahtevali so znanje angleškega, ne albanskega jezika. Obenem so tudi prepričljivo pojasnili, kako je prišlo do tipkarskega škrata.

Ker je od dneva medijskega »popravka« (9. julij 2019) do dneva intervjuja s Podobnikom (11. avgust 2019) minil cel mesec, se je znižala tudi verjetnost, da predsednik SLS demantija ne bi poznal – in vendar ga je manipulativno uporabil, Dnevnik pa brez rezerve povzel.

V analizi Kanglerjeve izjave v isti Dnevnikovi rubriki sem podrobneje razčlenil njeno spornost iz najmanj treh perspektiv: zaradi vprašanja smisla (kakšnemu namenu služi  rubrika?), nato vprašanja kriterija (po katerem kriteriju se novinarji odločajo za izbiro citatov?) in zaradi reprodukcije napačne vsebine (kaj se zgodi, ko navedek vsebuje lažne vsebine?).

Morda bi moral k tem trem kot samostojno dodati še četrto perspektivo: vprašanje reprodukcije nevarnih vsebin z elementi, kakršni so nacionalizem, ksenofobija, rasizem, nasilje, nestrpnost, sovražni govor.

Podobnik albanski jezik

Rubrika v Dnevniku z vsemi elementi: citat, predstavitev avtorja, komentar

 

Kategorije: Slovenija