Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
Quis custodiet ipsos custodes?
Updated: 9 min 55 sek od tega

Kako so na POP TV Luko Mesca razglasili za nekoga, ki strelja kozle

Tor, 20/02/2018 - 09:22

Na POP TV so v svojem Dnevniku pohiteli in na križ pribili vodjo stranke Levice, Luko Mesca. Ne prvi, sledili so majhnemu pogromu na družbenih omrežjih. Kriv je, ker je ekonomistični analfabet. Ki ne ve, da Slovenija ni Kuba, so dejali. Ker nima pojma. Ker strelja kozle.

Svoj prispevek v osrednjem dnevniku so na spletni strani 24ur.com uvedli s tem pojasnilom:

V vse bolj razgretem predvolilnem ozračju padajo najrazličnejše izjave – tudi take, ki so skregane z logiko. Ena bolj odmevnih v zadnjih dneh je bila izjava šefa Levice, Luke Mesca, da je izvoz največja ahilova peta našega gospodarstva. Na družbenih omrežjih je završalo. Vlada se za gospodarske uspehe, s katerimi se hvali, lahko zahvali prav uspešnim podjetjem in njihovemu izvozu.

Streljanje kozlov

Že naslov prispevka je dovolj pomenljiv: »’Kdo je tu nor … Ne moreš verjeti, da tako malo ve o osnovah ekonomije …’«. Naslov pripetega videa je opremljen takole: »Luka Mesec z izjavo o izvozu ustrelil kozla«.

Milenković Mesec

Marko Milenković, preštevajoč ustreljene kozle v omenjenem prispevku

Jasno je, da se je POP TV do politika opredelil z izrazito vehementnimi zaničljivimi izrazi in ga razglasil za bebčka. Toda kaj je Mesec dejansko povedal in ali si takšno novinarsko obravnavo res zasluži?

Poskušal bom pokazati, pri čemer se sploh ne opredeljujem do ekonomske veljavnosti ponujenih idej in modelov, da je interpretacija novinarjev bila skrajno manipulativna in da ni »skregana z logiko« Meščeva izjava, vsaj ne s tisto pravo, temveč ravno njihova. Kar še zlasti velja za novinarja POP TV Marka Milenkovića, ki ne samo v tem, temveč v svojih prispevkih širše težko skriva svojo alergijo na vse, kar ni zavezano trdni neoliberalni ekonomistični ideji in z veseljem biča, kar v državi predstavlja odklon od nje. Tudi prav, POP TV ima pravico do svoje ekonomske agende. Tokrat je diskreditacija Luke Mesca prišla kot naročena.

Tudi gosti, ki so jih zvrstili pred kamero, recimo Marjan Batagelj, se potem predvidljivo niso mogli načuditi nekomu, ki menda ostro nasprotuje izvozu – pri čemer so sledili želeni intonaciji. Toda o kakšni izjavi sploh govorimo?

Odvisnost od izvoza

Po Svet24.si povzemam Meščeve besede, izrečene v oddaji Tarča 15. februarja 2018:

»Z makronivoja je tako: gospodarstvo, temelječe na nizkih plačah, privatiziranih podjetjih, enormnih dobičkih, ki se bodo zlivali v tujino, je recept za pot v katastrofo. Če hočemo priti v drugačen razvojni model, se bomo morali začeti spraševati, kako okrepiti notranji trg, kako postati manj odvisni od izvoza, ki je trenutno največja Ahilova peta našega gospodarstva. V tem smislu se bomo morali vprašati, kako poskrbeti, da bodo plače sledile produktivnosti in dobičkom. Zdaj zaostajajo že več let. Tisti, ki strašijo z visokim javnim dolgom, ponavadi ponujajo prav nasprotne recepte, kot bi jih rabili za ključni problem te družbe: tako kot bi zdravili raka z vitamini …«

Naj poskusim strniti v premise in sklep, kar že leta zagovarja Mesec:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Kot vidimo, so novinarji 24ur pravilno povzeli prav vse trditve, toda spremenili so sklep. Da so Mesca potem razglasili za neukega strelca kozlov, jim je uspelo s slamnatim možem, argumentacijsko popačitvijo. Kar so slišali iz njegovih ust, je bilo:

(1) Slovenski razvojni model je ranljiv, ker vse stavi na usmerjenost v izvoz.

(2) Šele razvojni model, ki manj stavi na odvisnost od izvoza, bi bil dober.

(3) Takšen model se mora zanesti na notranji trg in ga okrepiti.

(4) Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva. (Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev.)

Če poenostavim, vse so slišali pravilno, razlika je le tale: Ahilova peta ni več »odvisnost od izvoza«, to je postal kar izvoz sam. Jasno, do takšnega spregleda lahko pridete le ob mižanju pri navajanju premis. Kritiki so se hiteli pretvarjati, da ne slišijo poante, njegov sklep »Zato je odvisnost od izvoza Ahilova peta slovenskega gospodarstva« so vztrajno interpretirali in smešili kot nekaj, kar je enakovredno njihovi lažni trditvi »Zato je izvoz Ahilova peta slovenskega gospodarstva«. Poudarek na »odvisnosti« so zanemarili.

Da iz pedagoških razlogov še bolj poudarim razliko med Meščevimi besedami in interpretacijo novinarjev, ki so se s pomočjo slamnatega moža priključili pogromu dela družbenih medijev, naj to ponazorim na semantični razliki med sklepoma »Zato je usmerjenost v izvoz napačna razvojna usmeritev«, kar so mi zlonamerno pripisali, in dejanskim sklepom, ki ga je s svojo stranko zagovarjal zadnja leta, namreč »Zato je usmerjenost izključno v izvoz napačna razvojna usmeritev.« No, da je ni zagovarjal prvič, ampak je to stalna programska točka, ki so jo tako pozno spoznali ali prepoznali, tudi marsikaj pove o novinarski čuječnosti.

Razlika med sklepoma

Razlika med sklepoma je torej v tistem skromnem dodatnem prislovu »izključno«. A čisto dovolj: Mesec ne daje v nič izvoza, temveč »izključno usmerjenost v izvoz«. Posebne globinske hermenevtike v dojetju razlike to res ne bi smelo zahtevati. Če rečem, da novinarji delajo logične napake ali če rečem, da izključno novinarji delajo logične napake, je to precej različna ugotovitev.

Iskreno in politično neobremenjeno branje njegove izjave pokaže, da krivde za pretenciozno branje njegovih besed ne moremo pripisati Mescu samemu. Tudi težko rečemo, da jih je nespretno izbiral – le kako naj bi vedel, da jih bodo tako močno popačili? Stvar je še hujša: v prispevku POP TV ga sploh niso povprašali za dodatno razlago, preden so ga pribili na križ, razen tega so, zavestno ali ne, spregledali njegovo pojasnilo po napadih, ki ga je objavil takoj po oddaji Tarča in torej tri dni pred zgoraj obravnavanim prispevkom:

Nekateri so mojo trditev povzeli kot »največji problem Slovenije je izvoz«, ampak Ahilova peta pomeni nekaj drugega – ranljivost, šibko točko. Moja trditev torej pomeni »slovenski razvojni model je najbolj ranljiv v tem, da vse stavi na izvoz«. S tem seveda ne zanikam, da slovenski izvozniki dosegajo velike uspehe in da gre velik, če ne celo pretežni del, zaslug za gospodarsko rast pripisati izvozu. Pred naslednjim mandatom pa opozarjam, da bi veljalo razmisliti o razvojnem modelu, ki bi nas vsaj nekoliko odlepil od popolne odvisnosti od izvoza.

Slamnati mož, ki zmaguje

Pojasnilo je v celoti ustrezno, a je očitno pri nas, zaradi slabe argumentacijske kompetence novinarjev in državljanov, bilo zaman. Retorično je zmagala tehnika slamnatega moža ali strašila, za katero je značilno, da sogovorčevo stališče popačimo zato, da bi ga lahko učinkovito smešili in zavrgli.

V tem primeru je, kar je res grobo, popačitve bil deležen zgolj sklep, medtem ko so se morali vsi vpleteni pretvarjati, da ga podpirajo iste premise – oziroma so jih v celoti preprosto zanemarili. Običajno je, da pri zmoti strašila sobesednikovo originalno trditev zamenjamo z novo, le na videz podobno tisti, ki jo resnično sprejema, in potem s pomočjo napada nanjo pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna.

In tako je Luka Mesec lahko postal dežurni kozel, ki nasprotuje izvozu.

POP TV Mesec kozel ahilova peta

Naslovni poudarek v dnevniku POP TV in na strani 24ur.com, kjer so Mesca razglasili za malodane norega

Kategorije: Slovenija

Za nas bi zavarovali Slovenijo

Pon, 19/02/2018 - 19:32

Facebook stran »Slovenija zavaruj meje« je bila na Facebooku zaradi širjenja sovraštva in ksenofobije leto nazaj izbrisana. Toda v udarnem geslu in plakatu stranke SDS danes živi naprej – neznatno spremenjena v geslo »Zavarovali bomo Slovenijo«, opremljena s sorodno grafiko in podobami množice beguncev.

 

Slovenija zavaruj meje Fb

Stran Slovenija zavaruj meje in Facebook dogodek, kjer vabijo na Prešernov trg

Na Janševi Nova24tv so pred letom zapisali: »Levičarji se počutijo tako ogrožene s strani miroljubnih zagovornikov slovenskih vrednot in tradicije, da so ukinili Facebook stran«.

Bere se kot retroaktivno priznanje, da je treba na ravni strankarskega programa slediti zgledu istomišljenikov na strani, ki je »ves čas opozarjala na islamizacijo in nevarnost, ki jo ta predstavlja za Slovenijo in Evropo. Prav tako je prikazovala posledice islamizacije ter svarila, da migranti s seboj ne prinašajo nič drugega, kot le težave, terorizem in grožnje našim državljanom. Poleg nasilnih migrantov, ki ne spoštujejo naše vere, tradicije, še najmanj pa žensk, kar se kaže s številnimi posilstvi in z umori, pa je opozarjala tudi, kam vodi pot, če bomo tolerantni do nezakonitih migrantov.«

Ob svojem sloganu so v SDS zato zapisali: »Na južni meji Slovenije bomo dosledno izvajali Schengenski mejni režim in preprečevali nezakonite prehode meje. Zaostrili bomo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite oziroma azila.«

No, kar je za Facebook urednike prepovedano, ni samo dopuščeno, ampak se vsaj na ravni naslova obljublja kot program rešitve za Slovenijo. S strani največje opozicijske stranke.

 

SDS zavarovali slovenijo slogan

Slogan SDS in verjetno tudi jumbo plakat pred volitvami 2018

Ukinitev Nova Slovenija zavaruj meje

Članek Nove24tv o ukinitvi Facebook strani

Kategorije: Slovenija

Najprej Slovenija: o ukradenem sloganu in malem možu

Ned, 18/02/2018 - 10:20

Predsednik SDS-a Janez Janša je na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke napovedal, da bo razgradil globoko državo in jo »nadomestili z državo druge republike«. Brez besed o normalnosti, to pot sicer brez epopejske sproščenosti, ni šlo.

Pri tem je poudaril pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti, so dejali na MMC RTV, zaradi česar je po njegovih besedah treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: »Najprej Slovenija, potem drugi.«

Janša Najprej Slovenija

MMC RTV: vse je že v naslovu

Seveda, najprej Trump, potem Janša. Ta imeniten nacionalistični slogan, ob katerem zanesljivo vzplapolajo najbolj plemenita čustva, skrit za nekakšen ekonomski protekcionizem, je dobesedno ukraden ameriškemu predsedniku – saj je vendar vmes postal znamenit. Amerika najprej je zdaj postala Slovenija najprej. No, v domači inačici sledi še semantični dodatek: potem šele pridejo na vrsto drugi. Za tiste, ki ne bi takoj razumeli.

Nacionalistični potencial

Ne vemo še zagotovo, na kaj točno z njim prvak SDS meri: pri njegovem ameriškem zgledu je bil slogan predvolilno geslo, kasneje je postalo najmočnejši poudarek njegovega inavguralnega govora, v osnovi pa ta nevarna ideja, utemeljena na nekakšnem ekonomskem antiglobalizmu in egoističnem političnem izolacionizmu, vsebuje eksploziven nacionalistični in populistični potencial.

Janša ni prvi, ki je v teh krajih plonkal pri Trumpu. Njegov pobegli poslanec Andrej Čuš je že decembra 2016 ustanovil gibanje »Najprej Slovenija«. Se pravi, da po malem svoja borbena gesla plonka že od tistega, ki plonka. Kasneje je poslanec, ko so mu v njegovi takrat že bivši SDS želeli podtakniti »kokainsko afero« in ga čim bolj umazati, v nekem intervjuju z grenkobo povedal, da bi ga Janša »najraje utopil v žlici vode«.

Danes sta se znašla na isti žlici nacionalizma in poskušata zanetiti požar. Najbolj prav bi jima prišla nova begunska kalvarija. Tudi sicer bo intrigantno spremljati dvoboj ali večboj, kdo si bo bolj lastil »prvenstvo« Slovenije. Kateri od njiju bo želel biti najprej Slovenec in najprej poskrbeti za državo.

Najprejšnjost na karikaturi

Zdi se torej, da štiri mesece pred volitvami dobivamo nov slogan predsednika SDS. Kako pogosto bo res uporabljen, bomo še videli. Po sproščeni, kasneje normalni, je trenutno nacionalizem ujet v geslo o »najprejšnjosti«.

Karikaturist slovaškega porekla Marian Kamensky, ki danes živi na Dunaju, je točno pred letom dni objavil pomenljivo karikaturo, na kateri so najboljši slovenski zet, predsednik nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, avstrijski svobodnjak Norbert Hofer, danes minister za infrastrukturo in promet, pred tem neuspešni kandidat svobodnjakov na lanskih predsedniških volitvah, nato bivši vodja britanske evroskeptične stranke Ukip, Nigel Farage, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in bivša sopredsednica skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Frauke Petry.

America First Hitler

Karikatura Mariana Kamenskyja: manjka ‘Slovenia first’

Vsak za svojo državo vzklika svoj »najprej«: Amerika najprej, Nizozemska najprej, Avstrija najprej, Francija najprej, Anglija najprej, Nemčija najprej. Ko bi karikaturist le vedel in poznal Čuša, danes Janšo, bi moral na svojo karikaturo uvrstiti še Slovenijo. Res je, da bi zaradi plagiatorskih nagibov imel rahlo težavo, koga upodobiti – ali političnega Goljata ali tistega, ki bi ga ta utopil v žlici vode.

Po Blairu Trump

V bistvu bi Kamensky smel karikaturo spremeniti tudi po neki dodatni nujnosti. Kajti našteti politiki, Wilders, Hofer, Farage, Le Pen in Petry, pri Trumpu niso plonkali na direkten način, kot to počnemo v Sloveniji. Se še kdo spomni znamenitega Blairovega govora v Janševi režiji? Takrat sem štel: prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če smo vse prepisane strnili v celoto, je šlo takrat za vsaj 145 besed. Verjetnost, da  Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Mali mož, ki ne more spati

Tokrat je ukraden slogan. Najbrž bomo olepševalno temu dejali kako drugače. Da je le uporabljen. A najpomembnejši del prej omenjene karikature je tisti v ozadju. Mali mož, kot ga je lani poimenoval papež Frančišek, se počasi kobaca iz groba, na katerem piše »sovraštvo«. Razlog za njegovo vstajenje je zapisan v oblačku ob njem: »Tako hrupno je tukaj, ne morem spati.«

Janša je včeraj na akademiji omenjal, da je prišel »čas za prebujanje«. Parola, kakršno smo slišali včeraj, nekaj mesecev pred volitvami, lahko vodi do ravno tega: prebujenja malega moža v državi, kjer želi ista stranka na vse kriplje zakrpati luknjo v slovenski zastavi, navrtani z nosečniškim trebuhom. Najprej zastava, potem umetnost. Oziroma, kot je grozeče včeraj povedal Janša: storili bomo vse. Čisto vse.

Več:

O Janševem plagiatu

 

 

 

 

Kategorije: Slovenija

Nicholas Cruz, menda komunistični morilec

Sob, 17/02/2018 - 11:30

Nova24tv, prva v službi desnice, kot se glasi zdaj še ponarodela subverzija slogana Janševega paradnega medija, na trenutke več ne skriva svoje čistokrvne alt-right pripadnosti. Povzemanj in asociacij je preprosto preveč, navedena je ena zadnjih.

Zaradi nje je morilec s Floride, ki je na tamkajšnji šoli pobil 17 ljudi, nenadoma postal »navdušenec nad levičarsko ideologijo« in začel nositi majico s komunističnimi simboli, svojo pest pa je stisnil v »simbol antifa levičarskih skrajnežev«. Po njihovem gre za »19-letnega Nicholasa Cruza, opredeljenega navijača ameriških demokratov, zagretega komunista in antifajevca.«

Cruz pokol Florida nova

Naslov in začetek prispevka na strani Nova24tv

Nič od tega ne drži – pri Janševem mediju so dobesedno povzeli alt-right trole, ki po vsem sodeč koketirajo z neonacistično in neofašistično ideologijo, širijo sovraštvo »alternativne desnice« in se končno spogledujejo tudi z idejo suprematizma.

Objava že v naslovu prispevka na Nova24 operira s krivdo po povezavi: ker je 19-letni demokrat (!) tudi navdušenec nad komunizmom, je povsem jasno, da je s tem okrivljen komunizem. Sporočilo sugerira, da je takšnega množičnega poboja zmožna oseba, ki je po političnih prepričanih antifašist, komunist in levičarski skrajnež.

Za manipulacijo s pomočjo krivde po povezavi je značilno zavajanje po asociacijski mreži: za navedbo kvalitete nečesa ali nekoga to mehanično prenesemo in omenjeno pripišemo tudi za drugo, nepovezano področje. Običajno gre za zmoto, ki operira po principu ad hominem – človeka ali neko prepričanje napademo zaradi povezave z neko drugo osebo ali prepričanjem. Ena najbolj značilnih form je naslednja:

Oseba A je član/pripada skupini B.

Toda oseba A je član/pripada tudi skupini C.

Torej je skupina B podobna/identična skupini C.

V zgornjem primeru bi to pomenilo naslednje: Cruz je množični morilec (B). Toda isti fant je tudi radikalni antifajevec in komunist (C). Torej je biti morilec isto ali podobno kot biti radikalni antifajevec in komunist. Jasno je, da smo s tem obremenili skupino C z asociacijo na B, čeprav oba nista vzročno ali sicer povezana.

Ob tem se Janšev medij sklicuje na fotografijo, ki je prepoznavno lažna – že ameriški mediji so ugotovili, da gre za popolni »fake news«, oseba omenjenemu Cruzu ni niti fiziognomično podobna, a se je ustvarjalec manipulacije domislil, da bi lahko svojo ideološko agendo na ta način uspešno širil – najbrž je pri tem iskal fotografijo, na kateri je oseba, ki daje vtis komunistične provenience in bi vsaj delno spominjala na omenjenega Cruza.

Da gre za produkcijo lažne zgodbe, ni moja ugotovitev. Pomembno pa je opozoriti, da takšna dejanja dobivajo domovinsko pravico tudi pri nas. Prvih v službi alt-right.

Cruz fake not fake

Fauxtografija in primerjalni posnetek iz citiranega ameriškega vira

 

Kategorije: Slovenija

Ali je še koga zlorabljal? O nabitem vprašanju

Sob, 17/02/2018 - 09:35

Je sodnik v procesu sojenja Stefanu Cakiću, obtoženemu uboja igralca Gašperja Tiča, storil nedopustno dejanje pristranosti s tem, ko je namigoval, da je pokojni zlorabil še koga?

V to je prepričana tožilka Tamara Gregorčič, zato je sojenje prekinjeno. Zahtevala je izločitev Cirila Keršmanca, saj je po njenem mnenju sodnik že zavzel stališče.

Primer je argumentacijsko zanimiv. Včerajšnja poročila o dogajanju v sodni dvorani so si bila enotna. Za začetek si poglejmo, kaj se je po pisanju Večera, ki trditve postavlja v narekovaje in s tem zagotavlja verodostojnost izrečenih besed, tam res zgodilo:

Tožilka Tamara Gregorčič je pričo Nejca Kupca spraševala, ali pozna še kakšne dobre prijatelje Gašperja Tiča, ki bi lahko kaj več povedali o tem, kakšen je bil Tič, ter o njegovem vedenju in karakterju. Priča je povedala, da je imel takšne prijatelje, navedel pa je ime in priimek nekega moškega z Obale. Sodnik Keršmanc je nato tožilko vprašal, zakaj to sprašuje, saj tega ni navedla v obtožnici ali na predobravnavnem naroku, kjer stranke sodišču predlagajo zaslišanje prič. Odvrnila mu je, da gre za novo okoliščino, saj je prejšnja priča Andraž Omahen govoril o tem, kako krasen človek je bil Tič in o njegovih karakternih lastnostnih. “Sicer pa je nova okoliščina tudi to, da je obtoženi govoril o spolnih zlorabah,” je dejala tožilka. Nato je sodnik vprašal: “Ali je še koga zlorabljal?“

Tudi druga medijska poročila nam v bolj opisni obliki sporočajo, da je sodnik vprašal, če tožilka sprašuje o imenih bližnjih Tičevih prijateljev »zaradi možnosti«, da je ta »koga še zlorabil«? Kar naj bi dokazovalo njegovo pristranskost.

Tič zlorabil Žurnal

Potencirano vprašanje že v naslovu prispevka: Žurnal24

Ne vem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi uspešno pokazali na omenjeno dejstvo in zahtevali sodnikovo izločitev. Vem pa, da je formulacija, ki jo je uporabil Keršmanc, dejansko ti. nabito vprašanje.

Zanj sem na tej strani že večkrat navajal konkretne uprimeritve. Klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja« bi bil naslednji: če vas nekdo vpraša »Ali si že nehal pretepati svojo ženo?«, dejansko ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste – vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«.

Recimo, da je, seveda, nikoli niste tepli. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej in je več ne tepete, kar vas naredi za krive. Če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani, saj jo vendar še dalje pretepate.

Kot sem pokazal na drugem mestu, je argumentacijski trik nabitega vprašanja imeniten takrat, ko želite koga diskreditirati ali na nekaj neustrezno namigovati. V politični retoriki je to skrajno učinkovito orožje vseh vrst manipulatorjev, kot sem pojasnil v vrsti zapisov o logikah diskreditacijskega diskurza.

V zgornjem primeru sodnika je situacija povsem enaka. Vprašanje »Ali je še koga zlorabljal?«, pokojnik namreč, nas nujno pripelje do obeh enako slabih odgovorov. Če tožilka ali kateri koli naslovnik odgovori z »da«, potem je pokojnik dodatno kompromitiran. Se pravi: ne samo, da je zlorabil Cakića, kar je nedokazana trditev, ampak tudi druge osebe.

Če tožilka (ali katera druga oseba) odgovori z »ne«, potem je v tem odgovoru implicirano, da je Tič zlorabil Cakića, in samo njega. Ob začetni predpostavki, da je omenjeno zlorabo treba šele dokazati, je potemtakem sodnik s svojim nabitim vprašanjem dejansko zavzel pristransko stališče.

Cakić Tič sojenje sodnik nabito

MMC RTV Slovenija o zahtevi po izločitvi sodnika

Kar potem preostane, je le še možnost umika in pojasnilo, da se mu je nekako zareklo – vendar o sodni praksi, v katerem se sodniku zareče, in posledično morebiti prijaznejši obravnavi takšnih lapsusov pristranosti, res ne vem veliko, da bi lahko presojal.

Če vzamemo v obzir sodnikovo opazko, pa je onkraj dvoma, da je bila neprimerna in da implicira, da je ta zavzel neko interpretacijsko stališče, za katerega bi se moral najmanj opravičiti.

Več:

Janševa osmrtnica

 

 

Kategorije: Slovenija

Medijski oligarhi in čivave: o navadnosti nenavadnih novinarskih dogodkov

Sre, 14/02/2018 - 08:54

Zdaj je še tretja medijska organizacija, referenčna Reporters without borders (Novinarji brez meja), poobjavila sumarični članek Blaža Zgage o medijski situaciji v Sloveniji. Ne prav laskajoč, v resnici kar dramatičen in grozljiv za vsakogar, ki bi želel s ptičje perspektive presoditi kondicijo domačih medijev.

Zgaga RSF

Zgaga in njegov članek na straneh RSF

Kdor bi sklepal stave ob njem, in sam sem jo, bi lahko potencialno obogatel, če bi le našel koga nasprotnega mnenja, ki bi bil pripravljen kaj vrednejšega ponuditi. O čem? Da bodo slovenski množični mediji takšno objavo en bloc prezrli – in ji ne bodo namenili niti najmanjše pozornosti v obliki stavka.

Moja na tej strani je bila v bistvu kar manjši test veljavnosti omenjenega prepričanja. In seveda, kot takšna, predstavlja še dodatno jamstvo za ignoranco.

V njej sem ugotavljal, da članek »najbrž nikomur ne bo všeč in ga slovenski mediji skoraj zanesljivo ne bodo povzemali«. Zgaga panoramsko opisuje lastniško situacijo in prevzeme v vseh ključnih slovenskih medijih, v treh glavnih slovenskih dnevnikih: Delu, Večeru in Dnevniku, dogajanje na RTV Slovenija in Janševih medijskih satelitih, analizira prevzem Pro Plusa, ki je lastnik Pop TV in Kanala A, preko globalnega naložbenega sklada KKR in v režiji družbe United Group. Na koncu zaključuje z depresivno ugotovitvijo o katastrofalnem duhovnem stanju slovenskega novinarstva.

A bolj bistvena je zdaj, od same vsebine poročila, postala njena recepcija. Če znova uporabim staro in malce zlizano primero. Arthur Conan Doyle v noveli z naslovom »Silver Blaze«, kjer je prišlo do izginotja zmagovitega tekmovalnega konja z istim imenom in umora njegovega lastnika, v pogovoru z detektivom Gregoryjem položi svojemu junaku v usta sloviti dovtip:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): »Obstaja kakšen drug namig, na katerega bi me radi opozorili?«

Holmes: »Ja. Na nenavaden dogodek v povezavi s psom tiste noči.«

Gregory: »Ampak pes ni storil ničesar tisto noč.«

Holmes: »Saj, to je ta nenavaden dogodek.«

Molk domačih novinarskih psov čuvajev sicer res ni neobičajen incident, kot rečeno je celo skrajno predvidljiv. Če upoštevamo siceršnjo medijsko pozornost, velikokrat pretirano in obsesivno namenjeno slehernemu zunanjemu poročilu o partikularnem slovenskem dogajanju, imamo naslednje možnosti, zakaj pes tiste noči ni zalajal.

Prvič, domači psi čuvaji niso zalajali, ker Zgagov članek ni vreden laježa. Recimo, da je netočen, nepravilen, površen, slab, tendenciozen, da jim ni všeč avtor, kar bi bilo zelo v skladu z domačijsko folkloro, skratka vreden spregleda in prezira. Torej: takšnih člankov se ne bere.

Drugič, domači psi čuvaji niso zalajali iz ravno nasprotnega razloga: ker je točen, pravilen in resničen. Se pravi: iz nerodnosti pred razkritjem zapisanega, nelagodnostjo in bežanjem pred resnico.

Tretjič, laježa ni bilo, ker poznajo lastnika. Oziroma: ker poznajo lastnike svoje medijske hiše. Čista doylovska varianta.

Morda je še kakšna možnost, ki je iz pedagoške poantiranosti lahko mirno izpustimo. Sporočilo je namreč jasno: raje ne grizi roke, ki te hrani.

In ja, v tem je načelna značajska težava novinarskih čivav: novinarska zaveza resnici in poročanju nikakor noče ali ne zna preseči omenjenega oportunizma. Članek RSF je na tej povezavi.

Sicer ni prvič, da slovenski mediji ignorirajo Novinarje brez meja (RSF), ki sicer na letni ravni objavlja lestvico medijske svobode v svetu. Na to sem že opozoril nekajkrat, recimo glede pregona slovenskih novinarjev.

Več:

Blaž Zgaga o katastrofalni medijski sceni v Sloveniji

Imajo slovenski mediji dober razlog, da zamolčujejo RSF?

Kategorije: Slovenija