Sproščena Slovenija

Syndicate content ::: IN MEDIA RES :::
Quis custodiet ipsos custodes?
Updated: 2 min 18 sek od tega

Zeleni paradoks, neobstoječe stranke in medijska nevednost

Pon, 09/12/2019 - 10:38

Enajstega junija letos je TV Slovenija predvajala prispevek ob trideseti obletnici Zelenih Slovenije. Ob visoki obletnici so se sestali pripadniki stranke, pred kamerami je nastopil predsednik stranke Zeleni Slovenije, nekdanji poslanec SDS Andrej Čuš, ter v njenem imenu povedal, da v zadnjem času beležijo trende podpore in nato navedel nekaj statistik o uspehu lastne stranke, ki jo je tako rekoč podedoval od očeta.

Čuš Zeleni tv slo

Majica in transparent: očitna razlika v imenu

V tem nastopu je padel v oči napis na majici, ki jo je nosil: pisalo jo »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije« v nasprotju s transparentom v ozadju, ki so ga razvili pred hramom demokracije: na njem je bilo zapisano »Zeleni Slovenije«, kar je dejansko ime stranke, ki ji predseduje.

Poimenovane po liderjih

Seveda vem, da se je 13. marca 2018 očitno precej družinsko obarvana stranka na kongresu na Ptuju, od koder izvirata Vlado in Andrej Čuš, preimenovala iz »Zeleni Slovenije« v »Andrej Čuš in Zeleni Slovenije«, pač po zadnjih modnih muhah v Sloveniji: brez svojega imena v imenu stranke niso zmogli Miro Cerar, Marjan Šarec in Alenka Bratušek, če naštejem tri najbolj znane primere.

Toda že na lokalnih volitvah jeseni 2018 in na letošnjih evropskih volitvah je stranka že nastopala zgolj kot »Zeleni Slovenije«: o tem in še marsičem, recimo kako pri nas zeleni podpirajo izgradnjo multinacionalke Magne v Hočah, sem sicer pisal v prispevku Zeleni so za Magno.

Danes sem se na tak »nominalni« paradoks v imenu stranke znova spomnil ob javnomnenjski anketi Dela: v njej agencija Mediana še vedno meri podporo stranki »Andrej Čuš in Zeleni« – kar je že po sebi okrajšava in ime stranke, ki je nikoli ni bilo.

čuš anketa delo

9. december 2019: današnja anketa Dela

Kaj torej, imamo v naši državi zeleno stranko s prvim ali drugim imenom? Podatkov ni, saj Zeleni Slovenije nimajo svoje spletne strani, zapis na Wikipediji pa je očitno zavajajoč. Ko sem sam junija letos javno opozoril na to zadrego, so me člani stranke zelo nejevoljno opozorili, da je menda septembra 2018 na Ptuju potekal kongres, kjer se je ta stranka združila s stranko Zelena koalicija in stranko Združeni zeleni. Da sem, skratka, neveden. Ampak očitno v nevednosti prednjačijo drugi, ne sam.

Neobstoječe stranke

O septembrskem kongresu leta 2018 na spletu ne najdemo nobenega podatka: toda nimam razlogov verjeti tistim, ki so mi javno napisali, da je do njega prišlo.

Stvar je torej preprosta: ob slabem obveščanju stranke Zeleni Slovenije, ob zavajajoči majici Andreja Čuša in ob povsem anemičnih novinarjih široka javnost, s tem pa javnomnenjske agencije, še dalje verjamejo, da obstajajo stranke, ki jih že več kot eno leto in tri mesece ni več na prizorišču, vmes pa so se udeležile že dvojnih volitev pod novim imenom.

Kaj verjamejo, potem objavljajo celo podatke o podpori takim strankam v časopisu Delu, od koder se danes širijo v druge medije.

Kaj nam vse to pove o mizerni medijski sceni pri nas?

Kategorije: Slovenija

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

Sob, 07/12/2019 - 19:59

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Lisjak Greta Delo

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi  svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

delo brezplačna odpuščanja

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Kategorije: Slovenija

Povzdigni glas za Assanga

Sob, 07/12/2019 - 08:48

V trenutkih, ko je več kot 60 zdravnikov napisalo odprto pismo v podporo žvižgaču Julianu Assangu zaradi poslabšanega slabšega stanja, zaradi katerega lahko v zaporu umre, v trenutku, ko ga Washington obtožuje izdaje vladnih skrivnosti in mu grozi izročitev ZDA., približuje pa se glavno zaslišanje v zvezi z morebitno izročitvijo ZDA, predvideno za naslednje leto 25. februarja, nova peticija apelira k novinarski in s tem cehovski podpori:

Pozivamo naše vlade, vse nacionalne in mednarodne agencije ter kolegice in kolege v novinarstvu, naj se zavzamejo za končanje sodne kampanje, ki se vodi proti njemu zaradi kaznivega dejanja, čeprav je šlo za razkrivanje vojnih zločinov.

Naše kolegice in kolege v novinarstvu pozivamo, naj javnost natančno obvestijo o zlorabi temeljnih pravic v tem primeru.

Vse novinarke in novinarje prosimo, da v tem kritičnem času povzdignejo glas v podporo Julianu Assangu.

Nevarni časi zahtevajo neustrašno novinarstvo.

https://speak-up-for-assange.org/

speak up assange

 

 

Kategorije: Slovenija