Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 16 min 27 sek od tega

Kako uspešno se finančna uprava bori proti iznajdljivim davčnim skrivačem

17 ur 57 min ago
Foto: Pod črto

Članki v okviru projekta »Pogrebniki podjetij«, ki smo jih lani objavili na Pod črto, so med drugim pokazali tudi na neučinkovitost finančne uprave pri pregonu davčnih skrivačev. Zaradi počasnega dela finančne uprave je država izgubila več milijonov evrov davka.

Poglejmo konkreten primer podjetja Oil Metal Company. To podjetje je ob svojem propadu leta 2010 upnikom dolgovalo kar 89 milijonov evrov. Od tega tudi 2,4 milijona evrov davkov.

A finančna uprava je od podjetja na koncu uspela izterjati le 75.000 evrov. Ostalih 2,3 milijona evrov ne bo poplačanih. Vzrok za to pa je bilo po ugotovitvah računskega sodišča predvsem počasno delo finančne uprave.

Na primer: Oil Metal Company, ki je bil takrat v lasti Samida Osmanovića, je že januarja 2010 zamujal s plačilom dobrih 800.000 evrov davka na dodano vrednost. Ta denar bi lahko davčna uprava, kot se je še imenovala v tistem času, podjetju zarubila že takrat. Namesto tega je davčna uprava ta denar poskušala izterjati šele oktobra 2010.

Podjetje Oil Metal Company je to vmesno obdobje dobro izkoristilo. Poleti 2010 se je namreč Oil Metal Company pripojil podjetju S-Prom. Lastnišvo S-Proma se konča v ameriški zvezni državi Delaware, kjer končnih lastnikov podjetja ne razkrivajo. Obenem se je s prenosom lastništva izgubila tudi poslovna dokumentacija podjetja.

Ko je davčna uprava oktobra 2010 poskušala izterjati neplačani davek, ni imelo podjetje Oil Metal Company uradno nobenega premoženja več. Zaradi izgubljene poslovne dokumentacije pa davčna uprava ni mogla preveriti dejanskega premoženja podjetja.

Primer Oil Metal Company ni edini. Gre namreč za klasične manevre tako imenovanih pogrebnikov podjetij, ki med drugim poskrbijo za izogibanje plačilu davkov.

Uspešnost davčne uprave pri preprečevanju takšnih zlorab je pred nekaj leti preučevalo računsko sodišče. Leta 2016 so v revizijskem poročilu o uspešnosti izterjave davka od dohodkov pravnih oseb ugotovili, da davčna uprava v letu 2013 (revizorji so namreč revidirali njeno delo v letu 2013) ni bila uspešna v boju proti takšnim zlorabam. Opozorili so na počasen in neučinkovit odziv davčne uprave pri manevrih umikanja premoženja, uničevanja poslovne dokumentacije in izogibanju plačila davka.

Leta 2014 se je davčna uprava združila s carinsko upravo in nastala je finančna uprava, ki je zdaj odgovorna za pobiranje davkov. Na finančno upravo smo se pri Pod črto v zadnjih mesecih večkrat obrnili z vprašanji, kako učinkovita je pri preprečevanju takšnih davčnih zlorab.

Počasnost izterjave davčnega dolga

Kot rečeno, je bil eden izmed glavnih problemov počasnost finančne uprave pri izterjavi dolga. S finančne uprave so nam zagotovili, da postopki izterjave zdaj potekajo bistveno hitreje kot pred leti. Če nekemu podjetju, ki dolguje davke, ne morejo zarubiti sredstev na bančnih računih, finančna uprava zdaj po njihovih besedah poskuša »brez odlašanja« davek izterjati na druge načine: z zasegom terjatev dolžnika do drugih podjetij, zasegom premičnin ali vrednostnih papirjev v lasti podjetja, so poudarili na finančni upravi. Če tudi to ne deluje, vložijo zahteve za rubež nepremičnin. Te postopke vodi sodišče.

Spomnimo, leta 2016 smo pri Pod črto ugotovili, da prične finančna uprava uporabljati druge načine izterjave dolga šele leto dni po tem, ko izterjava dolga z blokado bančnih računov dolžnikov ni bila uspešna. Takšna počasna praksa izterjave je na finančni upravi zdaj preteklost, so nam zagotovili.

Računsko sodišče je leta 2016 še opozorilo, da je počasno delo finančne uprave tudi posledica pomanjkanja davčnih izterjevalcev. Plača izterjevalca z vsemi dodatki znaša slabih 24.000 evrov. Po drugi strani pa povprečen izterjevalec na leto izterja za dobrih 330.000 evrov dolga, je ugotovilo računsko sodišče. Zaposlitev novih izterjevalcev je zato finančno smiselna. Na finančni upravi so nam povedali, da imajo trenutno zaposlenih 407 izterjevalcev. V revizijskem poročilu iz leta 2016 je računsko sodišče sicer zapisalo, da sta imela takratna davčna in carinska uprava v letu 2013 skupaj zaposlenih 334 izterjevalcev. Število izterjevalcev se je od takrat torej po pojasnilih finančne uprave povečalo za petino.

Kako se boriti proti skrivanju premoženja

Finančni upravi so precej težav povzročali še posebej iznajdljivi davčni neplačniki. Ti so premoženje zadolženega podjetja prenesli na druge družbe. S tem pa je finančna uprava ostala praznih rok.

Poglejmo primer podjetja Oberon. Oberon je bil v začetku leta 2013 državi dolžan 185.000 evrov davka na dodano vrednost. Šlo je za neplačane davke za obdobje med decembrom 2011 in marcem 2012 ter za november 2012. A davčna uprava tega dolga od Oberona ni izterjala – čeprav bi ga ob hitrem ukrepanju lahko. Podjetje Oberon je imelo namreč po ugotovitvah računskega sodišča konec leta 2012 še dovolj sredstev za plačilo tega davka.

Nato pa se je pričela operacija skrivanja premoženja pred davčno upravo. Podjetje Oberon se je marca 2013 najprej pripojilo podjetju Pluton gradnje. Nato pa je bilo podjetje Pluton gradnje pripojeno podjetju Ker 12 z neznanimi lastniki iz davčnih oaz.

Premoženje Oberona in Pluton gradenj je bilo obenem preneseno na novo podjetje z imenom Projekt 10. Šlo je za več milijonov evrov vredne gradbene parcele. S tem manevrom so tako pogrebniki podjetij »izpraznili« podjetji Oberon in Pluton gradnje ter davčni upravi speljali premoženje, s katerim bi se lahko poplačal dolgovani davek.

Finančna uprava nam je v svojih odgovorih zapisala, da je državni zbor prav zaradi takšnih praks pogrebnikov podjetij leta 2014 sprejel zakonodajo, ki jim omogoča terjanje davka tudi od podjetij, ki so brezplačno ali po neupravičeno nizki ceni prevzela premoženje nekdanjih davčnih dolžnikov. Če bi ta zakonodaja vejala že leta 2013, bi lahko torej davčna uprava že takrat davek Oberona izterjala od podjetja Projekt 10.

Zakonodaja je z letom 2014 finančni upravi tudi omogočila, da davek terja od podjetij, ki so prevzela posle davčnega dolžnika. Zadolženi podjetniki, ki se želijo izogniti plačilu davka, so namreč pogosto skupaj s premoženjem na nova, neobremenjena podjetja prenesli tudi posle zadolženega podjetja. Vendar je ta določba zakonodaje trenutno v presoji ustavnega sodišča. Zaradi tega ni jasno, ali bo finančna uprava v bodoče davke še lahko terjala od podjetij, ki so z namenom izogibanja plačilu davka prevzela poslovanje davčnih dolžnikov.

Na finančno upravo smo se obrnili s prošnjo za podatek, kako uspešne so takšne izterjave davka od podjetij, ki so prevzela premoženje ali posle davčnih dolžnikov. Odgovorili so nam, da so med letoma 2016 in 2019 sprožili skupno 204 takšnih izvršb in z njimi izterjali za skupno 3,5 milijona evrov davkov.

Premoženje Pluton gradenj so pogrebniki podjetij prenesli na druga podjetja in se s tem izognili plačilu davkov. Foto: Google Maps Davčnih neplačnikov niso kaznovali s stečaji

Finančna uprava podjetij, ki so dolgotrajni neplačniki, v preteklosti tudi ni kaznovala z zahtevo za njihov stečaj. Pri Pod črto smo v okviru naše preiskave »Pogrebniki podjetij« govorili tudi s predstavnikom nemške zbornice stečajnih upraviteljev, kjer so nam povedali, da nemška davčna uprava stečaj praviloma zahteva za vsako podjetje, ki je davke dolžno več kot šest mesecev. Pri nas pa so lahko podjetja davke dolgovala tudi po več let, pa finančna uprava zanje kljub temu ni zahtevala stečaja, smo razkrili že leta 2016.

Zakaj je hiter stečaj davčnega dolžnika pomemben? Stečaj lahko prepreči prenose premoženja na druga podjetja z namenom izogibanja plačila davkov. Stečajni upravitelj lahko v okviru stečaja tudi izpodbija posle podjetja v zadnjem letu dni – torej s tožbo na sodišču doseže, da se morebitno preneseno premoženje vrne v last zadolženega podjetja in s tem postane na voljo za poplačilo upnikov.

Tudi praksa predlaganja stečajev se je v zadnjih letih precej spremenila. Če je finančna uprava leta 2014 zahtevala stečaj za le 94 poslovnih subjektov, ki so ji dolgovali davek, se je leta 2018 ta številka povzpela na kar 606 poslovnih subjektov. Skupno je finančna uprava med letoma 2014 in 2018 zahtevala stečaj za 1779 poslovnih subjektov, kažejo podatki, ki smo jih pridobili od finančne uprave. Finančna uprava tako danes davčne neplačnike precej pogosteje kaznuje z vložitvijo zahteve za njihov stečaj.

Učinkovitost državnih organov pri pregonu korupcije in gospodarskega kriminala spremljamo z vašo pomočjo. Podprite nas v 2020!

Preventivni prenos premoženja

Eden izmed načinov za izogibanje plačilu davka je bil tudi prenos premoženja davčnega dolžnika takoj po obvestilu davčne uprave, da ga preiskujejo.

Tak je bil primer Igorja Furlana, očeta bolj znanega »ljubljanskega kralja betona« Roka Furlana. Septembra 2010 je davčna uprava Igorju Furlanu poslala sklep, v katerem ga je obvestila, da bo izvedla davčni nadzor nad njegovim premoženjem. Stroški Igorja Furlana so bili namreč po ugotovitvah davčne uprave višji od njegovih uradnih prihodkov. Med drugim davčna uprava ni mogla ugotoviti, kje je Igor Furlan dobil 800.000 evrov za nakup jahte z imenom Devotion II.

Finančna uprava je po koncu davčnega pregleda Igorju Furlanu maja 2011 naložila plačilo 800.000 evrov dodatnega davka. A takrat ni imel Igor Furlan nobenega vrednega premoženja več. Furlan je namreč decembra 2010 in januarja 2011, torej med davčnim nadzorom, svoje premoženje prenesel na tuje podjetje z neznanimi lastniki. Šlo je za jahto Devotion II, družinsko hišo na Brezovici pri Ljubljani, stanovanje v Zeleni jami v Ljubljani in še eno v Luciji pri Portorožu. Ker Furlan ob koncu davčnega nadzora maja 2011 uradno ni bil več lastnik teh nepremičnin, mu jih davčna uprava ni mogla zarubiti in si s tem poplačati dolgovanega davka.

Del tega premoženja je finančna uprava Furlanu lahko zasegla šele devet let pozneje, ko je na sodišču uspela pravnomočno dokazati fiktivnost prenosa Furlanovega premoženja na podjetja z neznanimi lastniki.

Da bi se izognili takšnemu umikanju premoženja davčnih dolžnikov, zakonodaja finančni upravi od leta 2014 omogoča, da preiskovancem onemogoči prodajo premoženja, še preden je davčni nadzor dejansko končan. Novembra lani je odmeval primer ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki ga finančna uprava preiskuje zaradi domnevnega neplačila 335.000 evrov davka. Finančna uprava je še pred koncem davčnega postopka na nepremičninah v lasti Zorana Jankovića vpisala zastavno pravico (hipoteko) in s tem Jankoviću praktično preprečila morebitno prodajo nepremičnin pred koncem davčnega nadzora.

Na finančni upravi so nam pojasnili, da lahko takšen vpis zastavne pravice nad premoženjem domnevnega davčnega dolžnika vpišejo, ko davčni dolg presega 50.000 evrov. Zastavno pravico lahko vpišejo, še preden domnevnega davčnega dolžnika dejansko seznanijo, da ga preiskujejo.

Iz finančne uprave so nam sporočili, da so od leta 2014 do 2019 izdali 1857 takšnih vpisov zastavne pravice. Niso pa nam mogli povedati, za kakšno vsoto neplačanih davkov je šlo v teh primerih. Podatkov o neplačanih davkih namreč ne vodijo na tak način, da bi nam lahko sporočili ta podatek.

Jahta Devotion II se je (zaenkrat) izognila roki finančne uprave. Foto: getmyboat.com Finančna uprava ne spremlja učinkovitosti lastnega dela

Finančna uprava je tako po lastnih pojasnilih danes veliko hitrejša pri izterjavi davka, kot je bila v preteklosti. V odgovorih so nam posredovali tudi zgoraj opisane ukrepe, ki naj bi jim omogočili bolj učinkovito izterjavo od tistih, ki se poskušajo izogniti plačilu davkov. Torej več predlaganih stečajev, hitrejše delo izterjevalcev, vpisovanje zastavnih pravic na premoženju in terjanje davka od podjetij, na katerega je davčni dolžnik prenesel svoje premoženje ali posle.

Vendar pa se moramo pri oceni učinkovitosti finančne uprave pri izterjavi davkov od davčnih skrivačev zanesti le na njihova zagotovila, da so na tem področju bolj uspešni kot v preteklosti. S finančne uprave so nam v svojih odgovorih na naša vprašanja zagotovili, da so se »postopki izterjave po letu 2014 bistveno izboljšali in tudi pohitrili«.

Toda, kot priznavajo sami, učinkovitosti izterjave davkov od tistih, ki se s prenosom premoženja na neznane lastnike poskušajo načrtno izogniti rubežu premoženja, ne spremljajo sistematično. V svojih odgovorih so zapisali, da v okviru evidenc, ki jih vodijo, nimajo relevantnih podatkov niti za podajo ocene o tem, koliko davka se utaji na ta način.

Dokler ne bo finančna uprava pričela sistematično spremljati učinkov svojega dela pri sankcioniranju davčnih skrivačev, ki poskušajo skriti premoženje pred finančno upravo, podaja ocene o učinkovitosti dela finančnih inšpektorjev na tem področju ne bo mogoča. Zato bi morali odgovorni – v prvi vrsti torej finančno ministrstvo – od finančne uprave zahtevati sistematično spremljanje delovanja davčnih skrivačev. Nato pa tudi spremljanje uspešnosti finančne uprave pri izterjavi davkov od tistih, ki poskušajo skriti svoje premoženje pred upniki.

Kategorije: Slovenija

Zatiskanje oči častnih meščanov pred spornimi posli župana Jankovića

Čet, 13/02/2020 - 00:01
Fotografija: Taja Topolovec

Odprto pismo devetnajstih častnih ljubljanskih meščanov, ki je bilo sredi januarja objavljeno v več medijih, lahko povzamemo takole. Ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću in njegovi ekipi gredo po njihovem mnenju vse zasluge za razvoj mesta Ljubljane. Ljubljana z Jankovićem postaja mesto  »v miselnih okvirjih 21. stoletja«, kot so zapisali. V nekaterih ozirih bo pod Jankovićevim vodstvom v prihodnosti celo lepša in boljša od primerljivih glavnih mest v Evropi, menijo podpisniki pisma.

Obenem v pismu izražajo kritiko do po njihovem mnenju stalnih napadov na Jankovića, na njegovo delo in njegove načrte. »Čedalje več je podtikanj in nasprotovanj vsemu, česar se župan loti s svojo izjemno ekipo, tudi poskusov ustavljanja za mesto pomembnih projektov. Župan ima ogromno podporo pri volivcih, ki zaupajo njegovi viziji in strokovni presoji in ga zato vsakokrat znova z veliko večino tudi izvolijo. Zdi se, da je prav zaradi tega za nekatere postal simbolna oseba, ki jo je treba za vsako ceno ustaviti. Nič novega na Kranjskem. Namesto da bi bili uspehi Ljubljane spodbuda in vzor,« so zapisali častni meščani.

Častni meščani naj bi bili še posebej ugledni posamezniki, ki so s svojim delom pripomogli k razvoju oziroma ugledu mesta, v katerem prebivajo. Podpisniki pisma so pisana paleta ljudi z različnih družbenih področij. Med njimi najdemo prvega slovenskega predsednika Milana Kučana, Anito Ogulin, ki s projektom Botrstvo pomaga najrevnejšim članom naše družbe, lastnika nakupovalnega središča BTC Jožeta Mermala, častnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije Janeza Kocijančiča, glasbenika Mojmirja Sepeta, profesorico prava Alenko Šelih. Podpisniki pisma so torej posamezniki, ki se lahko pohvalijo z visokim družbenim statusom.

Zato še bolj preseneča nekritična podpora delu Zorana Jankovića in kritika tistih, ki opozarjajo na sporne prakse ljubljanskega župana.

Pri Pod črto smo že pred dvema letoma pod drobnogled vzeli njegov največji projekt – gradnjo Športnega centra Stožice. Pokazali smo, kako je projekt izvrtal 135-milijonsko luknjo v slovenske banke. Podizvajalci, ki so gradili Stožice, pa so ostali brez 30 milijonov evrov plačila za svoje delo. Pokazali smo tudi, da je za ta debakel kriv predvsem Zoran Janković s svojo ekipo. Projekt so namreč Janković in ekipa pripravili pomanjkljivo in izvedli na silo. Občina je posel dala gradbenim podjetjem, ki zaradi svoje majhnosti posla niso bila zmožna financirati. Dodatna prizadevanja za kanaliziranje javnega denarja Jankovića v ta gradbena podjetja so trenutno predmet več kazenskih postopkov.

Problemu okoli gradnje Stožic se častni občani v svojem pismu ne posvečajo – v bistvu ga niti ne omenijo. Častni meščani so v pismu zapisali, da jih o uspešnosti dela Zorana Jankovića informira kar občinsko glasilo, s katerim upravlja Janković. Izdaja ga namreč prav mestna občina. »Mesečnik Ljubljana, ki ga dobivajo vsa gospodinjstva […], sproti obvešča o vsem, kaj je bilo storjeno za prijaznejše, bolj zdravo, solidarno življenje in razvoj,« so zapisali častni meščani.

O propadlih podizvajalcih, ki so gradili Stožice, to občinsko glasilo ni poročalo. Ga pa Janković izkorišča za svojo politično propagando. Kot smo pri Pod črto razkrili v naši preiskavi o občinskih glasilih, je ljubljanska občina za izdajanje mesečnika Ljubljana le v letu 2018 namenila več kot 600.000 evrov javnega denarja. V mesecih pred lokalnimi volitvami leta 2018 je glasilo objavilo dva intervjuja, ki sta hvalila dosežke Jankovića in ekipe. Najprej v septembrski številki, kjer je moč najti intervju s podžupanoma Tjašo Ficko in Janezom Koželjem. V oktobrski pa nato še z županom samim. Za opozicijo ali druge županske kandidate pred volitvami v glasilu ni bilo prostora.

Da je Janković glasilo Ljubljana neupravičeno uporabil za volilno propagando, je v svoji sodbi ugotovilo tudi upravno sodišče. A za častne meščane je, kot kaže, občinsko glasilo pod vplivom župana relevanten medij, na podlagi katerega ocenjujejo uspehe tega istega župana.

Skrb vzbujajoča je tudi ocena častnih meščanov Ljubljane, da gre pri problematiziranju dela ljubljanskega župana predvsem za podtikanja in nasprotovanje vsemu, česar se župan loti. Javnosti je splošno znano, da je Janković danes vpleten v množico sodnih postopkov. Pri Pod črto smo že leta 2017 razkrili ovadbe proti Jankoviću, ki kažejo na sistematično nezakonito delovanje ljubljanskega župana.  Med drugim smo razkrili tudi ovadbo v primeru »Farmacevtka«, ko je Janković v zameno za posredovanje pri zaposlitvi farmacevtke v Lekarni Ljubljana od nje zahteval in nato tudi dobil spolne usluge.

Ovadba temelji na pridobljeni dokumentaciji policije in prisluhih pogovorov med Jankovićem in farmacevtko. Janković v tej zadevi na koncu ni bil obsojen – ne zato, ker bi na sodišču dokazal svojo nedolžnost. Postopek proti njemu je padel zaradi procesnih napak tožilstva. Prav je, da se v državi spoštuje vladavina prava in da sodišča ne obsodijo tistih, v pregonu katerih je tožilstvo storilo pomembne procesne napake. A to ne pomeni, da tak obdolženec kaznivega dejanja dejansko ni storil. V primeru Farmacevtke obstaja množica dokazov, ki hudo obremenjujejo Zorana Jankovića. Zato je zelo neodgovorno trditi, da gre pri  problematiziranju delovanja ljubljanskega župana samo za podtikanja.

Na nepravičnosti v naši družbi opozarjamo z vašo pomočjo. Podprite nas v 2020!

Se pa lahko s častnimi meščani strinjamo v eni točki. V pismu so zapisali: »Vztrajamo pa, da je nesprejemljivo, da se odločanje o dejanjih, ki jih je [Janković] obdolžen, vleče v nedogled. Take razmere ustvarjajo legla intrig in obrekovanj, spodbujajo medijske linče, zastrupljajo družbene odnose, predvsem pa preprečujejo skupno ustvarjalno in odgovorno delo.« In dodajajo: »Prepričani pa smo, da župan Zoran Janković zasluži pravično sojenje v razumnem roku. Samo to človeka dokončno opere suma in povrne verodostojnost njegovi besedi.«

Te navedbe častnih meščanov o počasnosti sodnih postopkov tudi po našem mnenju ne bi mogle biti bolj resnične. A bilo bi bolj primerno, da častni meščani odprtega pisma ne bi uporabili za branjenje Zorana Jankovića in njegovega dela, temveč za kritiko delovanja naših pravosodnih organov. In nato svoje odprto pismo z zahtevami po večji učinkovitosti policije, tožilstva in sodišč tudi naslovili predvsem na te organe.

Tudi Pri pod črto smo v zadnjih letih večkrat opozorili na škodo, ki jo družbi delajo takšni dolgotrajni postopki v primeru gospodarskega kriminala in korupcije. Med drugim je posledica dolgotrajnosti postopkov tudi dejstvo, da s 300-milijonskim proračunom ljubljanske občine že vrsto let upravlja župan, ki se je znašel v več kazenskih postopkih in ki trenutno čaka na začetek več sojenj zaradi domnevnih zlorab svojega županskega položaja.

Predvidevamo lahko, da mnenja devetnajstih častnih meščanov, ki so podpisali odprto pismo v podporo Jankoviću, sicer spoštuje precej prebivalcev Ljubljane. Zato so takšna pisma mnenjskih voditeljev še posebej neodgovorna. Človeka, ki je obremenjen z mnogimi sodnimi postopki in upravičenimi očitki o nezakonitem delovanju, označujejo kot nekoga, ki »uživa ugled človeka, čigar beseda ima veljavo«. In kot osebo, ki je kot poslovnež in kot župan »vodil uspešne ekipe, ki so redno dosegale izjemne rezultate v javno dobro«.

Ugledni meščani Ljubljane, ki so kot taki tudi mnenjski voditelji, namreč javnosti – in s tem tudi volivcem v Ljubljani – sporočajo, da ima Jankovićeva beseda kljub množici sodnih postopkov proti njemu in že znanih dejstev o njegovem delovanju še kar povsem nekritično veljavo. Namesto tega bi bilo bolje, če bi častni meščani svoj položaj in ugled v družbi izkoristili za to, da od Jankovića zahtevajo jasne odgovore o njegovih spornih poslih, čemur se Janković že vrsto let izogiba.

Kategorije: Slovenija