Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 1 min 12 sek od tega

Analiza temperatur na stari celini: v evropskih mestih je vse bolj vroče

12 ur 3 min ago
Ilustracija: Metod Blejec

Prizori letošnjega poletja so marsikje v Evropi spominjali na podobe svetopisemskih nadlog. V okolici nemškega Hamburga so morale komunalne službe odstraniti za več ton poginulih sladkovodnih rib, ki jim je zaradi vročine zmanjkalo kisika. Na Švedskem so divjali veliki požari, ki so požgali za več kot 25.000 hektarov gozda, še slabše se je godilo prebivalcem Grčije. Švicarska vojska je s helikopterji dovažala vodo do popolnoma dehidriranega goveda na višinskih pašnikih. V finski pokrajini Utsjoki severno od polarnega kroga je temperatura julija presegla 33 stopinj Celzija. V Nemčiji, Franciji in na Švedskem so morali začasno ustaviti jedrske elektrarne, ker pretople reke niso mogle ohlajati reaktorja. V mariborski bolnišnici so zdravniki opozarjali na nemogoče razmere, ko so se bolniki in osebje »kuhali« v premalo klimatiziranih operacijskih sobah.

Letošnji poletni vročinski val je pokazal, kakšna bodo po napovedih strokovnjakov postala tudi številna prihodnja evropska poletja. Zanje bodo značilne rekordne temperature, skrajni vremenski pojavi in naravne katastrofe (gozdni požari, suše …), pogostejši izpadi električnega omrežja in povečana umrljivost med ranljivimi skupinami prebivalstva, zlasti bolnimi, starejšimi in revnimi. Posledice vročih poletij bodo še močneje občutili prebivalci mest, saj se lahko mesta segrejejo tudi po pet stopinj in več kot njihova okolica. Mesta namreč veljajo za nekakšne »toplotne otoke«, ki zaradi pregretih asfaltnih in betonskih površin zadržijo veliko toplote in se niti ponoči ne ohladijo. To pomeni veliko toplotno obremenitev za njihove prebivalce, zaradi katere je v vročinskem valu leta 2003 po podatkih iz 16 evropskih držav dodatno umrlo več kot 70.000 Evropejcev.

Napovedi, da letošnje poletje ni bilo samo izjema, potrjujejo tudi podatki, ki smo jih analizirali skupaj z združenjem evropskih podatkovnih novinarjev EDJNet. Od Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) smo novinarji EDJNet pridobili za več kot sto milijonov meritev iz različnih virov vremenskih podatkov: zemeljskih merilnih postaj, meteoroloških balonov, boj in satelitskih posnetkov. V metodologiji smo upoštevali vplive izstopajočih vrednosti, ki bi lahko vplivali na rezultate (merilna postaja v središču mesta bo zaradi učinka toplotnega otoka beležila veliko višje temperature kot tista v okolici). To nam je omogočilo primerjanje podatkov med posameznimi območji v različnih časovnih obdobjih, zato smo lahko ugotovili, za koliko so se evropska mesta v povprečju segrela od leta 1900.

V stoletni analizi smo zajeli več kot 500 evropskih mest. Za izhodišče smo si postavili cilje pariškega okoljskega dogovora iz leta 2015, kjer so se države članice OZN zavezale, da bodo omejile povprečno segrevanje ozračja na 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo. Primerjava meritev je pokazala, da so številna evropska mesta že dosegla ali bistveno presegla to vrednost. Najhitreje se segrevajo sever Evrope (baltska in skandinavska regija), Andaluzija in celinska Evropa (Romunija, Srbija), kjer so povprečne temperature v 21. stoletju (od leta 2000–2018) že za več kot stopinjo in pol višje kot v 20. stoletju (1900–1999). Povprečna temperatura v švedskem mestu Kiruna se je v 21. stoletju povišala celo za tri stopinje, v Beogradu in Skopju pa za več kot dve stopinji.

Po drugi strani pa se najpočasneje segrevajo zahodni in nekateri južni deli Evrope. Za manj kot pol stopinje so se segreli Irska in sever Velike Britanije, Kanarski otoki, jug Sicilije, Malta in Sardinija. Rezultati torej kažejo, da se mesta v hladnejših severnih delih Evrope segrevajo precej bolj kot tista na jugu in zahodu.

Zemljevid evropskih mest glede na dvig temperature. Z modro so označena mesta, v katerih se je povprečna letna temperatura med obema stoletjema dvignila do 0,5 stopinje; z rumeno so označena mesta, v katerih se je temperatura v istem obdobju dvignila za med 0,5 in eno stopinjo; z rožnato so označena mesta, v katerih se je temperatura dvignila za med eno in 1,5 stopinje; v mestih, označenih z rdečo, pa se je temperatura dvignila za več kot 1,5 stopinje Celzija. Za podrobnosti o posameznem mestu kliknite na posamezno točko na zemljevidu. Vir podatkov: ECMWF, preračuni EDJNet

Poleg sprememb temperatur smo izračunali tudi število nadpovprečno vročih in mrzlih dni v evropskih mestih.

Kot nadpovprečno vroč dan v posameznem mestu smo opredelili tistega, v katerem je povprečna dnevna temperatura znašala več kot dvakratni standardni odklon od povprečne temperature mesta v celotnem preučevanem obdobju. Za nadpovprečno vroče dneve v Ljubljani veljajo tisti, pri katerih povprečna celodnevna temperatura preseže 26 stopinj. V Tromsu na Norveškem pa je denimo nadpovprečno vroč dan že tisti, kjer povprečna celodnevna temperatura preseže 15 stopinj.

Število vročih dni v izbranih evropskih mestih se je v 21. stoletju v povprečju povečalo za tri dni na leto. V evropskih državah se je število vročih dni najbolj povišalo na Kanarskih otokih. Če je imelo mesto Las Palmas v 20. stoletju v povprečju osem nadpovprečno vročih dni na leto, se je ta številka v zadnjih 17 letih povišala kar na 34 dni. Nasprotno se je na jugu Irske število vročih dni celo zmanjšalo. Število nadpovprečno vročih dni se je skupaj zmanjšalo v devetnajstih mestih od skupaj 558.

Zemljevid evropskih mest glede na spremembo povprečnega števila vročih dni na leto med 20. in 21. stoletjem. Z modro so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju manj vročih dni kot v 20. stoletju. Z rumeno so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju povprečno do pet več vročih dni na leto kot v 20. stoletju. Z rdečo pa so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju povprečno več kot pet vročih dni na leto v primerjavi z 20. stoletjem. Za podrobnejše podatke o posameznem mestu kliknite na posamezno točko na zemljevidu. Vir podatkov: ECMWF, preračuni EDJNet

Poleg višanja števila vročih dni se v evropskih mestih tudi niža število mrzlih dni. Kot mrzel dan smo označili tistega, v katerem celodnevna temperatura ne preseže –1 stopinje. Povprečno je v evropskih mestih v 21. stoletju osem mrzlih dni manj na leto kot v prejšnjem stoletju. Pričakovano je število mrzlih dni najbolj upadlo v severnem delu Evrope. Švedsko mesto Östersund je v prejšnjem stoletju povprečno beležilo 158 mrzlih dni na leto, v zadnjih 17 letih pa le še 112. Sprememba je opazna tudi v Alpah. V italijanskem mestu Belluno v italijanskih Dolomitih se je število mrzlih dni znižalo za povprečno 35 na leto.


Zemljevid evropskih mest glede na spremembo povprečnega števila mrzlih na leto med 20. in 21. stoletjem. Z modro so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju povprečno za do pet manj mrzlih dni kot v 20. stoletju. Z rumeno so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju povprečno od pet do deset manj mrzlih dni na leto kot v 20. stoletju. Z rdečo pa so označena mesta, v katerih je bilo v 21. stoletju povprečno manj kot deset mrzlih dni na leto v primerjavi z 20. stoletjem. (Mesta v vročih podnebnih pasovih niso vključena na zemljevid) Za podrobnejše podatke o posameznem mestu kliknite na posamezno točko na zemljevidu. Vir podatkov: ECMWF, preračuni EDJNet

Ljubljana se segreva hitreje kot okolica

V analizo smo vključili dve slovenski mesti: Ljubljano in Maribor. Ljubljana se je v primerjalni lestvici uvrstila na 103. mesto med skupaj 558 mesti. Povprečna temperatura se je v zadnjih 18 letih povečala za 1,2 stopinji v primerjavi s povprečjem 20. stoletja. Število vročih dni se je v povprečju povečalo za en dan, nekoliko bolj se je zmanjšalo število mrzlih dni – s 33 na 22. Ljubljana se je v 21. stoletju segrevala precej hitreje v primerjavi z okoliškimi mesti, saj je med drugim »prehitela« Zagreb na 193. mestu, Trst na 206. mestu, Celovec na 327. mestu, Gradec na 376. in Maribor na 377. mestu.

 

Ilustracija: Metod Blejec

V Mariboru se je povprečna temperatura v 21. stoletju povišala za 0,8 stopinje, kar ga uvršča na 425. mesto. Število vročih dni se je povečalo z 1,8 na 3,1, nekoliko se je zmanjšalo število mrzlih dni – s 41 na 36. V primerjavi z okolico se je Maribor segreval počasneje, saj so vsa okoliška mesta zasedla višje mesto na naši lestvici.

 

Gibanje povprečne letne temperature v Mariboru med letoma 1900 in 2017. Rdeča črta označuje trend. Vir: ECMWF, preračuni EDJNet

Razmeroma hitro segrevanje Ljubljane (visoka uvrstitev na naši primerjalni lestvici) je naše sogovornike presenetilo, saj je mesto majhno in ima velik delež zelenih površin (park Tivoli, grajski grič …), pa tudi reko in druge vodne površine (bajerje), ki hladijo okolico. Med dejavnike segrevanja so našteli kotlinsko lego, razmeroma šibko prevetrenost in vplive globalnih podnebnih sprememb, ki se jim Ljubljana ne more izogniti. »Povprečna temperatura se je v Sloveniji [po meritvah ARSO] od leta 1961 dvignila za dve stopinji, kar je za eno stopinjo več od globalnega povprečja. V Ljubljani pa se je zaradi toplotnega učinka mesta povišala še za približno pol stopinje,« nam je povedala Mojca Dolinar, ki na slovenski okoljski agenciji ARSO vodi sektor za analize podnebja.

Kako smo izračunali podatke o temperaturah v članku? Preberite si metodologijo izračunov.

Več skrajnih vremenskih pojavov

»Najteže je preprosto razložiti, kakšne spremembe pomenita ti dve stopinji«, je dejala Mojca Dolinar. »Če je april dve stopinji toplejši, nas to ne moti. Nasprotno, še veseli smo tople pomladi, kakršno smo imeli letos. Prav tako nas ne zmoti, če je danes 27 stopinj namesto 25. Če pa pomislimo, da se za dve stopinji razlikujeta povprečni temperaturi v Ljubljani in na Goriškem, potem si bolje predstavljamo, kako različni podnebji sta to.«

Mojca Dolinar je pojasnila, da za dve stopinji višja povprečna temperatura prinaša velike spremembe v padavinskem režimu in povečuje možnost ekstremnih vremenskih pojavov, predvsem suše, poplav, toče, močnih vetrov in vročinskih valov. Ti procesi so povezani. Vremenski modeli so v naših geografskih širinah pokazali, da toplejše ozračje sprejme večjo količino vlage, preden se začnejo tvoriti padavine. To pomeni, da lahko med posameznimi padavinami pretečejo daljša obdobja (nevarnost suše), padavine pa so zaradi nakopičene energije intenzivnejše in povzročajo hudourniške poplave. »Omenjene ekstremne pojave smo sicer poznali že pred učinkom tople grede, ampak meritve in napovedi kažejo, da bodo postali v prihodnjih desetletjih bolj pogosti.«

Za Ljubljano to pomeni zlasti večjo izpostavljenost hudourniškim poplavam, je poudarila Mojca Dolinar. »Ker mesto leži v kotlini, se vanj steka voda z vseh smeri. Posledice najbolje vidimo takrat, ko se nad Polhograjskim hribovjem razdivjajo zelo močni nalivi. Hudourniške vode se zlijejo v dolino in poplavijo Ljubljansko barje. Tam pa voda zaradi vse večje pozidave ne more odteči in se zadrži na površju.« Najhujši poplavi sta bili leta 2010 in 2014, ki sta dosegli tudi nekatere predele Ljubljane, zlasti tiste ob potokih Gradaščica in Mali Graben.

Med prihodnjimi vremenskimi spremembami je Mojca Dolinar izpostavila še spremembe padavinskega režima (kjer je že zdaj malo padavin, jih bo še manj) in tanjšanje snežne odeje. »Vsi scenariji nam kažejo, da bo pozimi v Sloveniji padlo več padavin, vendar bodo te padavine bolj deževne. Snežna odeja se je že drastično stanjšala v primerjavi s tisto, ki smo jo izmerili v 60. in 70 letih prejšnjega stoletja, še zlasti v sredogorju. Tudi če bo naenkrat padlo veliko snega, se ne bo prav dolgo obdržal.«

Pomanjkanje snega ne bo prizadelo samo zimskega turizma in upravljavcev smučišč – v Mariboru so morali letos tako kot že večkrat v zadnjih letih zaradi vremenskih razmer odpovedati smučarsko tekmovanje za Zlato lisico –, temveč bo vplivalo na celoten vodni krog. »Snežne padavine se ohranijo do pomladi ali začetka poletja, preden se stalijo in napolnijo naše reke,« je povedala Mojca Dolinar. Manj snega v gorah pomeni manj vode v rekah spomladi in poleti. To pa ima med drugim negativne posledice na delovanje hidroelektrarn.

Statičen prikaz segrevanja Evrope. Rdeče puščice kažejo večje segrevanje, zelene pa manjše. Avtor: EDJNet Nevarni vročinski valovi

Sprememba, ki jo bodo prebivalci mest najbolj neposredno občutili, pa so poletni vročinski valovi. V lanskem zborniku o naravnih nesrečah v mestih, ki so ga lani izdali na ZRC SAZU, so vročinske valove uvrstili med naravne nesreče – skupaj s poplavami in potresi.

Raziskovalke Mateja Zalar, Tjaša Pogačar, Zalika Črepinšek in Lučka Kajfež-Bogataj so vročinski val opredelile kot zaporedje najmanj petih zaporednih dni, pri katerih najvišja dnevna temperatura preseže 29,5 stopinje Celzija. Pokazale so, da sta se pojavnost in intenzivnost vročinskih valov v Ljubljani v obdobju 1978–2015 znatno povečali, prav tako se je povečalo število dni z najvišjo temperaturo nad 29,5 stopinj. Tako visoke temperature imajo številne negativne posledice, opozarjajo avtorice, saj vplivajo na umrljivost ter vplivajo na zdravje in umrljivost prebivalstva. Med drugim so zapisale, da se produktivnost pri višjih temperaturah zniža tudi za polovico, še zlasti pri zahtevnem miselnem in fizičnem delu, kjer se bistveno poveča možnost poškodb pri delu.

Posebno hud vročinski val je Evropo doletel leta 2003. Tako vroče v Evropi ni bilo vsaj od leta 1540. Takrat je število bolniških odsotnosti po Evropi v povprečju zraslo z dobrih treh na skoraj 12 odstotkov. Takrat je za posledicami visokih temperatur po Evropi umrlo za 70.000 ljudi več kot v običajnem (nevročinskem) obdobju, od tega 81 v Sloveniji – kar je za približno 13 odstotkov višja smrtnost kot v obdobjih brez vročinskega vala.

Suša je letos prizadela tudi države, ki takega pojava niso bile vajene. Na fotografiji je satelitski posnetek polj in drugih zelenih površin okoli danskega Slagelseja, ki so zaradi pomanjkanja padavin skoraj izginile. Podobne primerjave je so izdelali tudi za druge predele Evrope. Fotografija Evropska vesoljska agencija/Flickr

Študijo o posledicah vročinskih valov v Sloveniji so v začetku letošnjega leta objavile Simona Perčič, Andreja Kukec, Tanja Cegnar in Ana Hojs. Ugotovile so, da so vročinski valovi v letih 2003 in 2015 bistveno povečali smrtnost v primerjavi z obdobji brez ekstremnih temperatur. Posledicam vročinskega vala je bilo mogoče leta 2015 pripisati 137 dodatnih smrti, kar je 7-odstotno povečanje glede na pričakovano smrtnost. Vročina je močneje prizadela starejše, ženske in bolnike z obolenji, ki vplivajo na uravnavanje toplote v telesu (srčno-žilna obolenja, diabetes, bolezni ledvic …). Smrtnost je bila skoraj trikrat večja v urbanih okoljih kot na podeželju, zelo pomemben vpliv so imeli poleg zdravja še socio-ekonomski dejavniki. Bolj ogroženi so bili tisti, ki živijo sami, pa tudi revnejši prebivalci, ker svojih bivališč pogosteje niso mogli ohladiti s klimo.

Če upoštevamo napovedi, da se bosta število in intenzivnost vročinskih valov povečevali in da se bo prebivalstvo tudi v Sloveniji še naprej staralo, bodo vsako leto hujše tudi posledice povišane temperature v mestih, opozarjajo raziskovalke.

To bo še zlasti veljalo za mesta, ker se med vročinskim valom ogrejejo bistveno bolj kot njihova okolica. Raziskovalec na Inštitutu za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU Žiga Kokalj je v že omenjenem lanskem zborniku o naravnih nesrečah v mestih skupaj z Blažem Komacom, Rokom Cigličem in Miho Pavškom analiziral učinek mestnega toplotnega otoka. Toplotni otok nastane, ker stavbe in pozidana zemljišča vpijejo sončno energijo ter jo nato oddajajo v okolico (jo segrevajo). Opeka, asfalt, beton in drugi materiali imajo večjo toplotno kapaciteto kot naravni elementi pokrajine (travniki, voda …), dodatno toploto ustvarjamo tudi ljudje (segrevanje in ohlajanje stavb, promet …). Zaradi učinka toplotnega otoka je lahko temperatura v mestnem središču tudi do pet stopinj višja od okolice, kar je odvisno od poselitve, pozidave, vremena in letnega časa. Toplotni otok ima najmočnejši učinek poleti in pozimi, pogosto ga najdemo v okolici industrijskih in trgovskih centrov ter v mestnem središču.

Kaj lahko storijo mestne oblasti?

Na ARSO so pripravili več podnebnih scenarijev, kakšne bodo do konca 21. stoletja posledice okoljskih sprememb na gospodarske dejavnosti, naravne sisteme in človeško zdravje.

Ugotovili so, da sodita Južna in Jugovzhodna Evropa med najbolj ranljiva področja, saj hkratno naraščanje temperature in zmanjševanje padavin bistveno povečujeta tveganje za suše, gozdne požare, poplave in vročinske valove. Rezultati simulacij za Slovenijo napovedujejo znaten dvig povprečne letne temperature zraka na celotnem območju države v vseh letnih časih. Količina padavin se bo opazno zmanjšala poleti in povečala pozimi. Povečalo se bo število toplih dni z najvišjo temperaturo nad 25 stopinj in »tropskih noči«, kjer temperatura niti ponoči ne pade pod 20 stopinj (kar bistveno poveča toplotno obremenitev). Zmanjševalo pa se bo število hladnih dni, kjer najnižja temperatura pade pod ledišče.

Med najbolj pogoste mestne ukrepe za premagovanje vročine sodijo zelene in vodne površine, načrtovanje zračnih koridorjev in odpravljanje vročih točk. Fotografija Moodycamera Photography/Flickr

Za slovenska mesta to pomeni, da bo treba vročinske valove obravnavati kot naravne nesreče ter poiskati načine za blaženje negativnih vplivov višjih temperatur na zdravje in produktivnost prebivalcev. V evropskem projektu Heat Shield razvijajo sisteme obveščanja in opozarjanja za delavce v najbolj izpostavljenih sektorjih: industriji, transportu, turizmu, kmetijstvu in gradbeništvu.  Podoben sistem za Slovenijo predlagajo tudi avtorice Mateja Zalar, Tjaša Pogačar, Zalika Črepinšek in Lučka Kajfež-Bogataj, ki so opisale vplive vročinskih valov. Poleg sistema opozoril so priporočile načrtovanje dodatnih bolnišničnih postelj v času vročinskih valov in povečanje števila kontrolnih obiskov pri starejših prebivalcih in kroničnih bolnikih. Pa tudi boljše obveščanje prebivalstva, kako ravnati med vročinskimi valovi  (pitje, gibanje, pravilna uporaba klimatskih naprav).

Podobno načrtovanje bi bilo potrebno tudi pri zmanjševanju učinka toplotnega otoka. »Prepoznavanje toplotnih otokov v posameznih mestih in določitev ukrepov za njihovo blaženje bi morali v prihodnosti vključiti med obvezne sestavine lokalnih energetskih konceptov,« je zapisal Žiga Kokalj. Kar med drugim pomeni dodajanje zelenih in vodnih površin, načrtovanje zračnih koridorjev in izbiro gradbenih materialov, ki bolje odbijajo svetlobo in akumulirajo manj toplote. Zelo pomembno je tudi boljše energijsko načrtovanje novogradenj, toplotna izolacija stavb in energetska sanacija objektov.

V prihodnjih prispevkih bomo skupaj z ostalimi novinarji v mreži EDJNet ugotavljali najbolj škodljive dejavnike, ki prispevajo k segrevanju mest, in predstavili rešitve, s katerimi je mogoče omiliti posledice višjih temperatur. Pri Pod črto bomo pod drobnogled vzeli predvsem Ljubljano in Maribor. Zanimalo nas bo, ali in na kakšen način se odgovorni v obeh mestih ukvarjajo s problemom segrevanja mest in kako poskušajo omejiti negativne učinke segrevanja. O tem bomo pisali prihodnji mesec.

Članek objavljamo v sodelovanju z novinarsko mrežo EDJNet.

Kategorije: Slovenija

Metodologija preiskave dviga temperature v Evropi

12 ur 4 min ago
Segrevanje v mestih. Grafika prikazuje, katera mesta se najbolj in najmanj segrevajo. Rdeče puščice pomenijo večje segrevanje, zelene pa manjše. Avtor: EDJNet

Podatki v člankih o dvigu tempertur v Evropi temeljijo na vremenskih podatkih Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi. To je mednarodna organizacija za analizo vremena, katere članica je tudi Slovenija. Center zbira in razpolaga z vremenskimi podatki iz vse Evrope.

Znanstveniki centra podatke o temperaturi v mestih pridobivajo iz več virov: satelitov, vremenskih postaj, vremenskih balonov in podobno. Na podlagi teh podatkov lahko kar najbolj natančno ocenijo temperaturo na kvadratu s stranico osemdeset kilometrov. Podatki o temperaturi v Ljubljani torej niso podatki o temperaturi v samem mestu, temveč podatki o povprečni temperaturi v 80 x 80 kilometrov velikem kvadrantu, v katerem se nahaja Ljubljana.

Merjenje temperature v takšnem kvadrantu je bolj primerno za opazovanje dolgoročnih trendov gibanja temperature kot merjenje temperature v samih mestih. Vremenske postaje v samem mestu se lahko skozi leta premaknejo na druge pozicije ali pa se mesto razširi in zato postane bolj vroče. Zato je bolj smiselno temperaturo analizirati na širšem območju, ki obsega več kot samo mesto. Zaradi učinka tako imenovanega vročinskega otoka (vpliva mestnega betona in goste poseljenosti na višjo temperaturo v mestih) so bile dejanske temperature na ulicah Ljubljane za stopinjo ali dve višje kot podatki, ki smo jih objavili v raziskavi. A trend gibanja temperatur ostaja isti.

V projektu smo z ostalimi sodelujočimi v mreži EDJNet prečistili podatke Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi na način, da smo dobili povprečne letne vrednosti temperature v posameznih evropskih mestih oziroma kvadrantih, v katerih se ta mesta nahajajo.

Kategorije: Slovenija