Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 6 min 36 sek od tega

Epizoda 22: Širjenje okužb s koronavirusom, podatki in ranljive skupine

Pet, 03/04/2020 - 12:35
Fotografija in ilustracija: Metod Blejec

Na pandemijo novega koronavirusa smo se odzvali tudi na Pod črto. Začeli smo spremljati ni analizirati podatke o hitrosti širjenja okužbe. Pozanimali smo se, kako kar najbolj varno pomagati starejšim, za katere je virus še posebej nevaren. Prav tako smo poskusili izvedeti, kako nekateri največji slovenski delodajalci poskrbijo – ali ne poskrbijo – za zdravje najbolj ogroženih zaposlenih.

Ugotovili smo, da je bilo širjenje okužbe v Sloveniji doslej počasnejše kot v Italiji. To pomeni, da smo se tudi s pomočjo omejevalnih ukrepov vsaj zaenkrat izognili najbolj črnemu “italijanskemu scenariju” in zlomu zdravstvenega sistema. Toda nekateri največji izzivi slovensko vlado šele čakajo.

Predstaviti bo morala dolgoročno strategijo, kako po umiritvi epidemije preprečiti ali čim hitreje zamejiti nova žarišča okužb, še zlasti v industriiji in domovih za starejše. Namesto o novih represivnih ukrepih pa bi se morali pogovarjati o večji transparentnosti in dostopnosti podatkov.

V samoizolaciji smo se posneli Anže, Taja in Lenart.

 

Uredniško pojasnilo: V petek, 3. aprila, so v Singapurju spremenili strategijo, ki smo jo opisali v podkastu. Od 7. aprila bodo tudi v tej mestni državi za mesec dni zaprli vse šole in večino podjetij, čemur so se dotlej izognili. Odprte bodo ostale samo trgovine s hrano, bolnišnice, prometna infrastruktura in ključne bančne storitve. Vlada je spremenila tudi priporočila glede nošnje mask. Po novem bodo državljane spodbujali k nošnji mask, vsakemu gospodinjstvu bodo tudi poslali pralne zaščitne maske, je poročala agencija Reuters

 

Vsebine na Pod črto, ki jih omenjamo v podkastu:

Delovanje Pod črto že pet let omogočate bralci in donatorji. Podprite naše delo v 2020 z donacijo po svojih zmožnostih. Vsak evro šteje. DONIRAJ >>

 

Kategorije: Slovenija

Odgovori podjetij: kako delodajalci ščitijo ogrožene zaposlene pred okužbo s koronavirusom

Sre, 01/04/2020 - 18:43
Ilustracija: Metod Blejec

Okužba z novim koronavirusom je zelo nevarna predvsem za starejše in tiste s pridruženimi zdravstvenimi težavami. Kot smo poročali prejšnji teden, je po podatkih iz Italije povprečna starost ob smrti bolnikov zaradi bolezni Covid-19 78,5 let. Velika večina umrlih pa ima pridružene zdravstvene težave, kot so povišan krvni pritisk, ostale srčno-žilne bolezni, diabetes, kronična odpoved ledvic, rak ali kronična obstruktivna pljučna bolezen.

Tem podatkom sledi tudi navodilo, ki ga je ministrstvo za zdravje izdalo konec prejšnjega tedna. Med ogrožene skupine delavcev med drugim uvrščajo vse starejše od 65 let, tiste z visokim krvnim pritiskom in sladkorne bolnike.

Definicija rizičnih skupin ministrstva za zdravje.

Pri Pod črto nas je zanimalo, ali so veliki slovenski delodajalci starejše delavce in tiste s kroničnimi zdravstvenimi težavami zaščitili pred okužbo na način, da jim pri delu ni treba prihajati v stik z drugimi ljudmi. Z našimi vprašanji o zaščiti delavcev smo se obrnili na več kot trideset velikih zaposlovalcev v državi. Med drugim na vse velike trgovske verige, na javna podjetja, kot sta Dars in Slovenske železnice, in na zasebne družbe. Precej slednjih je sicer zaradi epidemije koronavirusa popolnoma zaprlo proizvodnjo.

Odgovore smo dobili od večine podjetij. Praktično vsa so nam naštela precej zaščitnih ukrepov za preprečevanje okužb. Med njimi so najpogosteje omenjena omejitev fizičnih sestankov, preklic službenih poti, delo od doma za tiste zaposlene, za katere je glede na naravo dela to možno, postavitev razkužil v proizvodnih halah. Ponekod delavcem merijo tudi temperaturo. Uvedli so tudi ukrepe za vzdrževanje razdalje med zaposlenimi – na primer z ukinitvijo kadilnic in primernim režimom prehranjevanja v menzi.

Vprašana podjetja pa se med seboj bolj razlikujejo glede na ukrepe preprečevanja fizičnih stikov rizičnih skupin zaposlenih z drugimi ljudmi – na primer z napotitvijo na čakanje na delo ali pa s premestitvijo na delovno mesto, kjer ni fizičnih stikov z drugimi zaposlenimi ali strankami podjetja.

Večina državnih podjetij je zaščitila rizične skupine delavcev

Ukrepe za preprečevanje fizičnih stikov je uvedla večina podjetij v delni ali popolni državni lasti. Ukrep avtomatično izpolnjujejo tudi zasebna podjetja, ki so zaradi epidemije zaprla svoje proizvodnje obrate. Od zasebnih podjetij, ki še obratujejo, smo večinoma dobili podatke, da takšnih delavcev bodisi niso umaknili iz delovnih mest, kjer imajo stik z drugimi, bodisi so bili njihovi odgovori nejasni ali nam jih niso hoteli posredovati. Skrb vzbujajoče je, da sta glede na rezultate naše ankete takšen umik rizičnih zaposlenih izvedli le dve trgovski verigi pri nas.

Poglejmo najprej podjetja v popolni ali delni državni lasti. Z našimi vprašanji smo se obrnili na Dars, Slovenske železnice, Krko, Telekom Slovenije, Pošto Slovenije, Luko Koper, Hit in Premogovnik Velenje. Vsa našteta podjetja razen Premogovnika Velenje so nam sporočila, da so rizične skupine zaposlenih bodisi premestili na delovno mesto, kjer nimajo fizičnih stikov z drugimi ljudmi, bodisi ti zaposleni ostajajo doma.

Iz Darsa so nam sporočili, da so »neposredni vodje, ki bolje poznajo svoje podrejene (starost in njihove zdravstvene težave – če jim jih zaupajo), pri odrejanju dela na domu ali na čakanje doma te skupine prioritetno napotili domov«.

Na Slovenskih železnicah so nam povedali, da na delovnih mestih sedaj delajo »večinoma zaposleni, ki opravljajo varnostno kritične naloge v železniškem prometu in na drugih operativnih delovnih mestih, za slednje pa se že v osnovi zahtevajo posebne zdravstvene sposobnosti, zato ocenjujemo, da med njimi ni posameznikov z rizičnimi zdravstvenimi stanji.«

Iz Krke so nam sporočili, da so vse kronične bolnike napotili na čakanje na delo. Na Telekomu Slovenije so na čakanje napotili tiste zaposlene, ki so kronični bolniki ali so preboleli hudo bolezen in se v okviru svojega dela srečujejo s strankami. Na Pošti Slovenije pa so vsem delavcem, ki spadajo med ranljive skupine, odredili delo od doma. Tudi v Luki Koper so ranljive skupine premestili na delovna mesta, kjer ni stikov z drugimi ljudmi. V Hitu pa so zaprli igralnice.

Edino državno podjetje, v katerem nam niso neposredno odgovorili na vprašanje o zaščiti rizičnih skupin zaposlenih, je Premogovnik Velenje. Zapisali so le: »Za zdaj v Premogovniku Velenje še nimamo nobenega prepoznanega primera koronavirusa. Vsak sum oz. vsako specifično zdravstveno težavo posameznega zaposlenega posebej obravnavamo (v kolikor termokamera zazna povišano telesno temperaturo, zaposlenega osamimo v posebni sobi, v kateri mu ponovno izmerimo temperaturo).« Iz odgovora sklepamo, da v podjetju ranljivih skupin niso umaknili na delovna mesta, na katerih nimajo stika z drugimi, oziroma jih napotili na čakanje.

Zasebna podjetja skopa z odgovori o zaščiti rizičnih skupin

Večje težave smo imeli pri pridobivanju podatkov od zasebnih družb, ki niso zaprle proizvodnje. Zaprto proizvodnjo ima sicer šest zasebnih podjetij, ki smo jih vključili v našo anketo: Revoz, Gorenje, Goodyear Sava, BSH, Mahle in Adria Mobil.

Od zasebnih podjetij, ki niso zaprla proizvodnje, v veliki večini primerov nismo dobili odgovorov na vprašanje o umikanju rizičnih skupin zaposlenih od stikov z drugimi ljudmi. Lek, Hidria, Domel, Unior, Iskra in Boxmark se bodisi niso odzvali na naša vprašanja bodisi niso odgovorili na vprašanje o umiku rizičnih skupin zaposlenih na delovna mesta, na katerih nimajo stika z drugimi ljudmi.

Zanimiva sta bila odgovora podjetij Odelo in Perutnina Ptuj. Iz obeh podjetij so nam sporočili, da nam podatkov o zaščiti rizičnih skupin delavcev ne bodo posredovali.

Bolj natančne odgovore o zaščiti rizičnih skupin smo dobili le od podjetij LTH Castings in Akrapovič. V LTH Castings so nam povedali, da so sicer zmanjšali obseg proizvodnje, a da še preučujejo »vse pogoje in mogoče modele organiziranja dela zaposlenih.« Po objavi članka pa so nas kontaktirali še enkrat in sporočili, da so že ob pričetku epidemije rizičnim skupinam zaposlenih omogočili odsotnost iz dela ali delo od doma. Kot so še pojasnili, so naše vprašanje o zaščiti rizičnih skupin najprej spregledali in nam zato nanj niso odgovorili.

Pri Akrapoviču pa so poudarili, da  je povprečna starost delavcev 37 let in da je starejših delavcev zelo malo. Delo na domu so odredili le tistim delavcem, ki jim narava njihovega dela to omogoča.

Le dve trgovski verigi umaknili rizične skupine

Posebno pozornost si zaslužijo delavci v trgovinah. Ti se zaradi narave svojega dela dnevno srečujejo z velikim številom strank in so zato še posebej ogroženi.

Z vprašanji smo se obrnili na vse večje trgovske verige pri nas: Mercator, Spar, Lidl, Hofer, Eurospin, Petrol, OMV, Jager in Tuš.

Da so rizične skupine zaposlenih umaknili iz delovnih mest, ki vključujejo fizične stike z ostalimi, so zatrdili le v Eurospinu in Hoferju. Iz Eurospina so nam sporočili, da so nosečnice, starejše in kronično bolne napotili bodisi na čakanje na delo bodisi izkoriščajo letni dopust. Pri Hoferju pa so v odgovoru zapisali, da so zaposlenim s kroničnimi boleznimi, kot so tisti z boleznimi dihal, srčnim in sladkornim bolnikom, odredili delo od doma.

Ostale trgovske verige bodisi niso odgovorile na vprašanje o umiku rizičnih skupin bodisi tega niso izvedle. V Lidlu so nam povedali, da »rizičnih skupin niso identificirali«. Pri OMV so nam povedali, da imajo njihove bencinske črpalke v najemu franšizojemalci in da so jim le svetovali, da naj rizične skupine zaposlenih umaknejo od stikov z ostalimi osebami. Iz Mercatorja so odgovorili, da za rizične skupine »že sicer veljajo prilagojeni pogoji, zdaj jim velja posebna pozornost«. Kakšna ta pozornost je, niso povedali.

Iz Spara in Petrola so nam poslali splošne odgovore o zaščiti zaposlenih, na konkretno vprašanje o umiku ranljivih skupin pa niso odgovorili. Jager in Tuš se nista odzvala na naša vprašanja.

Za komentar stanja v trgovinah smo prosili tudi generalnega sekretarja sindikata delavcev trgovine Ladija Rožiča. Povedal je, da so po njegovih informacijah v veliko trgovinah matere z otroki ostale doma, delati pa morajo starejši delavci.

»V trgovini, kjer je v povprečju 22 delavcev, jih dela samo devet,« je pojasnil Rožič. Veliko delavcev noče delati, ker živijo s starejšimi ali kroničnimi bolniki. Njihovo delo pa morajo pogosto prevzeti starejši delavci. Ti delajo tudi po 12 ur na dan, čeprav po zakonu ne bi smeli delati več kot šest ur in 40 minut naenkrat. »Predlagali smo večkrat, naj se [iz trgovin] umakne starejše delavce. Nemogoče je to skoordinirati, pa da se ubiješ,« je bil nazoren Rožič.

Po njegovem mnenju bi morali skrajšati delovni čas trgovin do te mere, da bi lahko trgovine vse delovne potrebe pokrile z zdravimi delavci.

Zdravnica medicine dela: rizične skupine je treba umakniti

Da bi bilo rizične skupine delavcev treba umakniti iz delovnih mest, kjer imajo fizičen stik z ostalimi, je za Pod črto poudarila tudi dr. Metoda Dodič-Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC Ljubljana. Opozorila je, da bi glede na navodila ministrstva za zdravje umik rizičnih skupin morali izvesti vsi delodajalci.

Ali se navodila ministrstva res spoštuje, je po opažanju Dodič-Fikfak »posebno vprašanje in poseben problem«. O tem se v medijih ne govori, stanje na terenu pa preverjajo le inšpektorji za delo. A ti se odzovejo le na pritožbe delavcev, rutinskih pregledov pa ne opravljajo, je opozorila Dodič-Fikfak. »Je bil pa naš apel že več kot dva tedna nazaj, da naj se delodajalci takoj obrnejo na specialiste medicine dela in varnostne inženirje, ki so za to zadolženi, da naredijo novo oceno dela, kaj konkretno je treba narediti glede na epidemijo,« je povedala Dodič-Fikfak.

Rizične dejavnosti so predvsem tiste, kjer ni mogoče zagotoviti primerne razdalje med delavci, ki bi preprečila širjenje okužb. Primer je delo za tekoči trakom, kjer je zagotovitev razdalje enega metra in pol med delavci brez prilagoditve proizvodnje praktično nemogoča. Prilagoditev se lahko pogosto doseže le z upočasnitvijo proizvodnje.

Za vsako delovno mesto je treba oceniti, ali se ga lahko prilagodi na način, da se upošteva potrebna razdalja med delavci. Če to ni možno, je treba dejavnost prepovedati, je poudarila Dodič-Fikfak. Skrbi jo tudi neupoštevanje navodil med pavzo, ko se delavci družijo med sabo. Te je treba še posebej skrbno poučiti o ukrepih za preprečevanje širjenja virusa. »Ne moremo imeti na eni strani strogih pravil v trgovini, kjer imamo celo varnostnika z razkužilom, kar je sicer zelo v redu, po drugi strani pa si v isto trgovino prišel iz proizvodnje, kjer si imel tesen stik s sodelavci,« je opozorila Dodič-Fikfak.

Posodobitev (2. 4. 2020): Članek je dopolnjen z dodatnim odgovorom podjetja LTH Castings.

Kategorije: Slovenija

Nove ocene gibanja okužb s koronavirusom

Tor, 31/03/2020 - 12:21
Ilustracija: Metod Blejec

Prejšnji teden smo pri Pod črto ocenili, da se širjenje okužb z novim koronavirusom (SARS-Cov-2) v Sloveniji širi počasneje kot v Italiji. To oceno smo naredili na podlagi števila pozitivnih testov za okužbo z virusom. Zaradi nejasnosti metodologije testiranja in dejstva, da smo bili še v začetni fazi epidemije, smo opozorili, da se lahko pri naši oceni tudi motimo.

Ta teden že imamo na voljo boljše podatke – podatke o hospitalizaciji obolelih s Covid-19. Iz podatkov o hospitalizacijah se da dokaj dobro sklepati na število okužb pred desetimi dnevi. Ti podatki so namreč metodološko bolj zanesljivi od podatkov o pozitivnih testih na okužbo s koronavirusom. Na podlagi trenda gibanja hospitalizacij v zadnjih desetih dneh pa se da sklepati na hitrost širjenja epidemije. Seveda pa je treba tudi tu opozoriti, da so te ocene približne in da se lahko dejansko stanje zaradi nepredvidljive narave širjenja virusa hitro spremeni.

Na podlagi podatkov iz  COVID-19 Sledilnika je razvidno, da je bilo od začetka epidemije do včeraj v slovenskih bolnišnicah zaradi okužbe s koronavirusom skupno hospitaliziranih 173 bolnikov. Iz različnih študij vemo, da je zaradi okužbe hospitaliziranih med 10 in 20 odstotkov bolnikov s simptomi bolezni Covid-19.

Na podlagi podatkov o razmerju med vsemi hospitaliziranimi in bolniki na intenzivni negi sklepamo, da  v Sloveniji hospitaliziramo okoli 20 odstotkov bolnikov s simptomi bolezni Covid-19. Teh 173 hospitaliziranih bolnikov pomeni torej 865 dejanskih bolnikov s simptomi Covid-19. Na podlagi znanstvenih dognanj pa okoli tretjina okuženih ne zboli za boleznijo Covid-19. Vseh okuženih z novim koronavirusom je torej po tem preračunu 1298.

A ta številka je ocena števila tistih, ki so se s koronavirusom okužili do 20. marca. Po zadnjih podatkih se namreč simptomi bolezni razvijejo povprečno v petih dneh po okužbi, poslabšajo pa se v povprečju še pet dni po prvih znakih bolezni Covid-19. Od okužbe do sprejema v bolnišnico posameznega bolnika preteče torej v povprečju deset dni.

Kakšno je torej stanje na današnji dan? To lahko ocenimo s podatki o širjenju epidemije v zadnjih desetih dneh. Število hospitaliziranih je v zadnjih dneh raslo s faktorjem 1,0815. To pomeni, da je v zadnjih desetih dnevih v povprečju skupno število hospitaliziranih vsak dan povečalo za 8,15 odstotka glede na prejšnji dan. V kolikor predpostavimo, da se je epidemija med 20. marcem in včeraj širila z enako hitrostjo, dobimo oceno, da se je do včerajšnjega dne z novim koronavirusom skupno okužilo 2842 prebivalcev Slovenije.

Legenda (črte od zgoraj navzdol): 1. kumulativno število hospitaliziranih; 2. število hospitaliziranih v posameznem dnevu; 3. število bolnikov na intenzivni negi; 4. skupno število umrlih. Vir: COVID-19 Sledilnik

Kot rečeno je ta številka le ocena. Ni namreč nujno, da se je število okužb tudi v zadnjih desetih dneh širilo z enako hitrostjo kot prej. V kolikor so bili ukrepi za omejevanje okužb v Sloveniji zelo učinkoviti, je lahko hitrost širjenja okužb še nižja. V nasprotnem primeru pa je lahko hitrost širjenja okužb in tudi skupno število okuženih tudi višje.

Prav tako je možno, da so pred desetimi dnevi v bolnišnico sprejeli večji odstotek obolelih kot trenutno. Zaradi tega bi lahko bila naša ocena okuženih nekoliko podcenjena.

Podatki o številu okuženih in širjenju okužb kljub temu še kar kažejo na precej počasnejše širjenje epidemije kot na primer v sosednji Italiji. Kot smo pisali pred tednom dni, lahko na podlagi smrti v Italiji ob izbruhu epidemije sklepamo, da se je število okuženih z novim koronavirusom v naši zahodni sosedi vsak dan povečalo za vsaj trideset odstotkov glede na prejšnji dan.

Slovenija zaenkrat ne gre po poti Italije in naš zdravstveni sistem (še) ni preobremenjen z bolniki. S preteklimi ukrepi smo pridobili čas za premišljeno pripravo novih ukrepov. Število novih okužb moramo zmanjšati za toliko, da bo vsak okuženi posameznik okužbo prenesel na manj kot eno dodatno osebo. S tem bi bilo število novo okuženih v posameznem dnevu vsak dan nižje, kar pomeni postopno zaustavitev epidemije.

O tem, kako je to mogoče storiti in ali odgovorni v državi sprejemajo pravilne ukrepe, bomo pisali v prihodnjih dneh.

Kategorije: Slovenija

Razvojni centri (1. del): kako smo vračali milijone evrov evropskih sredstev

Tor, 31/03/2020 - 00:02
Ilustracija: Metod Blejec

Sredi leta 2010 je Slovenija čutila resne posledice globalne finančne krize, za ovinkom pa jo je že čakal nov padec gospodarstva. Na ministrstvu za gospodarstvo so takrat kovali velikopotezne načrte za zagon gospodarskega razvoja. Na mizi so imeli namreč 161 milijonov evrov javnih sredstev za pomoč slovenskim podjetjem.

Prva Janševa vlada je  načrtovala, da bi ta denar porabili predvsem za izgradnjo infrastrukture, kot so ceste in proizvodne hale. Ministrstvo za gospodarstvo pod Pahorjevo vlado je razmišljalo bolj vizionarsko. Denar so želeli vložiti v ustanovitev razvojnih centrov slovenskega gospodarstva – v več združenj velikih in malih podjetij, ki bi postala središče slovenskega tehnološkega napredka. S tem vložkom v slovensko gospodarstvo bi poskrbeli za nova, dobro plačana delovna mesta in več denarja za davčno blagajno.

Vizija je bila brez dvoma navdušujoča. A načrt se ni iztekel po željah ministrstva. Še deset let po pričetku projekta na ministrstvu ugotavljajo nepravilnosti pri porabi denarja.

Mnoga podjetja, ki so prejela sredstva, so namesto financiranja razvoja novih produktov javni denar z najrazličnejšimi manevri prelila na svoje bančne račune, razkrivajo dokumenti, ki smo jih z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja pridobili od ministrstva za gospodarstvo.

Do danes so hude napake pri porabi sredstev odkrili pri kar desetih razvojnih centrih od sedemnajstih. V vsaj petih razvojnih centrih so odgovorni v kazenskih postopkih zaradi sumov goljufij z evropskimi sredstvi. Zaradi množice napak je morala Slovenija vrniti 45 milijonov evrov evropskih sredstev. Od prejemnikov evropskih sredstev pa je država terjala vračilo 62 milijonov evrov.

A veliko večino tega denarja razvojni centri državi ne bodo nikoli vrnili zaradi napak ministrstva.

Največji problem je, da nihče ne ve, kaj je država v zameno za 161 milijonov evrov vložka v razvojne centre sploh dobila.

Trije razvojni centri so že končali v stečaju. Po naših informacijah v več ostalih centrih ne razvijajo več novih produktov oziroma so jim močno padli prihodki. Gospodarsko ministrstvo ne zna povedati, kakšne rezultate je dalo 161 milijonov evrov vloženega javnega denarja v te razvojne centre.

Kako je prišlo do tega in kdo so odgovorni? V prvem članku poglejmo, kako je ministrstvo razvojnim centrom dalo preveč denarja, zaradi česar je morala država za kazen vrniti 14 milijonov evropskih sredstev. V naslednjih člankih bomo opisali prelivanje denarja, namenjenega za raziskovanje v razvojnih centrih, v podjetja, ki so imela razvojne centre v lasti. Zaradi teh nepravilnosti smo morali v evropski proračun vrniti še dodatnih 30 milijonov evrov. Pojasnili bomo tudi, zakaj je namesto gospodarskega preboja ministrstvo za 160 milijonov evrov dobilo centre, za katere še samo ne ve, kako uspešni so.

Čemu so namenjena evropska sredstva

Začnimo na začetku – pri evropskih sredstvih. V medijih pogosto zasledimo, da je bil nek vodovod, obnova turistične znamenitosti ali izgradnja ceste financirana iz evropskih sredstev. Kaj so pravzaprav ta sredstva in čemu so namenjena?

Evropska sredstva so, poenostavljeno povedano, plačilo manj razvitim državam članicam Evropske unije za včlanitev v Evropsko unijo. Z včlanitvijo v EU je morala naša država svoj trg odpreti za podjetja bolj razvitih članic, kot so Nemčija, Avstrija, države Beneluksa ali skandinavske države. To je pomenilo večjo konkurenco za slovenska podjetja in s tem zaostreno tekmovanje naših podjetij s tujimi na domačem trgu.

V zameno za odprtje trga je Slovenija postala tako imenovana neto prejemnica evropskih sredstev. Vsaka država v evropski proračun nakazuje denar za delovanje Evropske unije. Nato pa iz njega dobi evropska sredstva. Bolj razvite države v evropski proračun plačajo več sredstev, kot jih nato počrpajo. Pri manj razvitih državah je obratno.

Evropska komisija evropska sredstva deli v okviru finančnih perspektiv. To je sedemletni okvirni proračun Evropske unije. V obdobju finančne perspektive med letoma 2007 in 2013, v okviru katere so bili financirani tudi razvojni centri, je Slovenija v evropski proračun po podatkih finančnega ministrstva vplačala 2,8 milijarde evrov. Počrpala pa je 4,6 milijarde evrov evropskih sredstev. Slovenija je iz evropskega proračuna torej dobila za 1,8 milijarde evrov več denarja, kot ga je vanj vplačala.

A te številke pokažejo tudi, da so evropska sredstva v večini financirana iz žepa slovenskih davkoplačevalcev. Pri evropskih sredstvih namreč ne gre za podarjeni denar Evropske unije. Večina teh sredstev je davkoplačevalski denar prebivalcev Slovenije, ki se prek Bruslja kanalizira nazaj v Slovenijo.

Ker gre pri evropskih sredstvih za javni denar, morajo biti ta namenjena za javno korist. Financirajo ureditev vodovodov, ukrepe proti poplavam, socialne programe, gradnjo cest ali železnic, čistilnih naprav, obnovo kulturnih znamenitosti, šol in vrtcev in podobno.

Bolj kontroverzna je poraba evropskih sredstev za subvencije zasebnim podjetjem. Zato pri porabi takšnih subvencij veljajo stroga pravila. Evropska sredstva se lahko praviloma porabi le za spodbudo delovanja podjetij, ki ima širše učinke na celotno družbo. Na primer za raziskovalno dejavnost podjetij in razvoj.

Raziskave ter razvoj novih storitev in produktov so po eni strani drage, po drugi strani pa uspeh ni vedno zagotovljen. Vendar pa novi, visokotehnološki izdelki z visoko dodano vrednostjo pomenijo več prodanih izdelkov na trgu za dražjo ceno. Kar ustvari tudi več in bolje plačana delovna mesta in več denarja za državno blagajno. Več pobranih davkov pomeni potencialno tudi več socialnih ugodnosti za prebivalce države. Financiranje razvoja in raziskav podjetij lahko tako pripomore k večji blaginji celotne družbe, in zato se lahko del evropskih sredstev porabi tudi za podjetništvo.

Prejemniki javnih sredstev iz projekta Razvojni centri slovenskega gospodarstva. Infografika: Metod Blejec Nejasni cilji financiranja razvojnih centrov

Poglejmo primer subvencij za razvojne centre slovenskega gospodarstva. Spadale so v skupino subvencij za spodbujanja raziskav in razvoja slovenskih podjetij.

Ves ta denar sicer ni bil evropski. Pri porabi evropskih sredstev mora namreč država zagotoviti tudi del financiranja neposredno iz lastnega proračuna. Tako je bilo tudi pri razvojnih centrih. Petinosemdeset odstotkov od 161 milijonov je predstavljal evropski denar, preostalih 15 odstotkov pa je financiral slovenski proračun.

A veliko denarja še ne pomeni tudi veliko rezultatov. In to je dokazal tudi primer razvojnih centrov.

Zataknilo se je že pri določanju ciljev vlaganja v razvojne centre. Torej, kaj točno želi ministrstvo s 161-milijonsko injekcijo v slovenska podjetja sploh doseči.

Računsko sodišče je v lani poleti izdani reviziji o financiranju razvojnih centrov zapisalo, da ministrstvo ni določilo ne splošnih ne bolj podrobnih ciljev razpisa.

Državni razvojni program za obdobje 2007–2013 je določal, da mora Slovenija povečati konkurenčnost svojega gospodarstva, kakovosti življenja prebivalcev in trajnostno rabo naravnih virov.

A ministrstvo ni v nobenem izmed dokumentov v okviru financiranja razvojnih centrov določilo niti, kako bodo skupno 161 milijonov evrov vredne subvencije pripomogle k doseganju ciljev iz razvojnega programa, niti, kako bo ministrstvo izmerilo doseganje teh ciljev. Posledično ministrstvo še danes ne more oceniti, kakšno korist je financiranje razvojnih centrov sploh prineslo slovenskemu gospodarstvu in širši družbi.

Od ministrstva tudi pri Pod črto nismo mogli dobiti jasnih odgovorov, kakšne učinke je imelo 161 milijonov evrov subvencij. Zato smo se s prošnjo za pogovor obrnili na nekdanjo ministrico za gospodarstvo Darjo Radić. Kot ministrica iz kvote stranke Zares je Radić ministrstvo vodila prav v času, ko je to dodelilo javna sredstva 17 razvojnim centrom.

Financiranje razvojnih centrov je bil eden izmed glavnih razpisov v času vlade Boruta Pahorja, nam je pojasnila Radič. Glavni namen je bil ustvariti razvojna jedra po različnih panogah slovenskega gospodarstva. Večja slovenska podjetja so ministrstvu takrat povedala, da potrebujejo predvsem denar za raziskovalne dejavnosti. Ključno pri tem naj bi bilo tudi sodelovanje velikih in malih podjetij pri takšnih raziskovalnih projektih.

Pri razpisu je »šlo za velike denarje«, kot se je izrazila Radič, saj so hoteli slediti željam podjetij po bolj dolgoročnem financiranju. Podjetja so se namreč pritoževala, da običajno dobijo subvencijo za projekte, ki trajajo le leto ali leto in pol. V tem času lahko le »nekaj na pol naredijo in nato nimajo denarja za nadaljevanje«, je dodala Radić. Zato so načrtovali štiriletno in večmilijonsko financiranje za posamezne razvojne centre.

Cilj projekta je bil po besedah Darje Radić izdelava izdelkov, proizvodov in storitev z višjo dodano vrednostjo – torej produktov, ki bi jih lahko naša podjetja drago prodala v tujini. Velika podjetja naj bi se povezala z malimi na način, da so mala podjetja dobavitelj velikim in partner pri razvijanju produktov. »Rekli smo, ne bomo dajali več denarja za posamezna podjetja, itak je treba delati na povezovanju, ustvarjanju razvojnih jeder, kjer lahko pričakujemo nove izdelke,« pove Radič.

Pomemben cilj financiranja razvojnih centrov je bila tudi trajnost razvojnih centrov – torej, da ti ne usahnejo leta 2015, ko se konča dotok evropskih sredstev, temveč nadaljujejo s svojim raziskovalnim delom in postanejo trajni centri razvoja inovativnih produktov.

A to se ni zgodilo. Trije razvojni center so danes v stečaju, nekateri drugi se po naših ugotovitvah ne ukvarjajo več z raziskovalnim delom. Prihodki preostalih razvojnih centrov so med letoma 2014 in 2018 skupno upadli za več kot polovico.

Država je morala zaradi napačne porabe denarja in celo goljufij v evropski proračun vrniti 45 milijonov evrov evropskega denarja in to luknjo pokriti z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. »Sem zelo razočarana, da bo zelo malo rezultata [teh subvencij],« se z oceno o nesmotrnosti porabe evropskih milijonov strinja Darja Radić.

Kaj je šlo v projektu tako zelo narobe? Nepravilnosti je bilo veliko, skupen imenovalec pa je eden – nesposobnost ministrstva pri vodenju projekta razvojnih centrov.

Ilustracija: Metod Blejec Ministrstvo podjetjem dalo preveč denarja

Čeprav ministrstvo ni določilo jasnih ciljev financiranja razvojnih centrov, je v začetku leta 2011 skupno 161 milijonov evrov dodelilo 17 razvojnim centrom. Glavni lastniki teh centrov so bili eno ali več velikih podjetij, manjšinski lastniki pa manjša podjetja. Velika podjetja s področja avtoindustrije Talum, Cimos, Unior in LTH Castings so s še desetimi manjšimi družbami ustanovila razvojni center z imenom RC SIMIT. Center naj bi se ukvarjal predvsem z razvojem novih materialov.

Razvojne centre so po podobnem principu ustanovila tudi druga velika in znana slovenska podjetja. Premogovnik Velenje je s še 16 ostalimi podjetji ustanovil razvojni center Energija. Iskratel je še s štirimi podjetji ustanovil razvojni center za informacijske in komunikacijske tehnologije. Skupina Seaway je še s šestimi podjetji in občino Puconci ustanovila razvojni center za nove materiale, pogone in navtične tehnologije.

Po ustanovitvi bi moralo 17 razvojnih centrov postopoma dobiti izplačan evropski denar in pričeti z raziskovanjem in razvijanjem novih izdelkov. A prva napaka se je zgodila že pred pričetkom delovanja razvojnih centrov. Po ugotovitvah revizorjev je namreč gospodarsko ministrstvo razvojnim centrom dodelilo preveč denarja. Zaradi te napake je morala na koncu Slovenija v evropski proračun vrniti skoraj 14 milijonov evrov evropskih sredstev.

Kaj je bil vzrok za to? Šlo je za napako pri določitvi intenzivnosti državne pomoči. Ta določa, kolikšen delež vlaganj v razvoj bodo financirala javna sredstva, kolikšen delež pa morajo prispevati podjetja.

Poglejmo primer že omenjenega razvojnega centra SIMIT. Od ministrstva je RC SIMIT dobil slabih trinajst milijonov evrov javnega denarja. Še približno enkrat toliko milijonov evrov so morali prispevati lastniki RC SIMIT. Ministrstvo je torej financiralo okoli polovico vložka v razvoj v razvojnem centru.

A deleži sofinanciranja iz javnih sredstev za razvojne centre so bili po ugotovitvah revizorjev urada za nadzor proračuna previsoki.

Evropska pravila omejujejo intenzivnost državne pomoči za zasebna podjetja glede na velikost podjetja in glede na vrsto raziskav. Javni denar lahko vsem podjetjem v celoti financira izvajanje temeljnih raziskav. To so osnovne raziskave nekega področja, za katere še ni jasno, ali bodo imele kakršno koli tržno vrednost oziroma ali bo podjetje na njihovi podlagi lahko razvilo in nato prodalo kakršne koli produkte.

Drugače je pri financiranju izdelave prototipnih produktov. Za razvoj takšnih produktov lahko ministrstvo velikemu podjetju nameni le četrtino javnih sredstev. Ostalih 75 odstotkov stroškov razvoja produkta mora pokriti podjetje samo. Malemu podjetju lahko ministrstvo za razvoj produktov prispeva nekoliko več, skupno 45 odstotkov celotnih stroškov razvoja.

Logika takšnega financiranja je jasna. Temeljne raziskave so lahko drage, obenem pa ni jasno, ali bodo podjetja dognanja iz teh raziskav kadarkoli uporabila za izdelavo produktov. Ob tem so temeljne raziskave v interesu celotne družbe, zato je tudi stopnja intenzivnosti subvencij višja. Pri razvoju prototipov pa si podjetje že lahko z veliko verjetnostjo obeta nov produkt in s tem dobiček od prodaje tega produkta. Zato je tudi državna pomoč v tem primeru ustrezno nižja.

Po ugotovitvah urada za nadzor proračuna so na gospodarskem ministrstvu ob odobritvi financiranja razvojnih centrov leta 2011 narobe izračunali dovoljeno višino sofinanciranja glede na velikost podjetij, ki so dobila denar, pa tudi glede na naravo raziskav, ki jih bodo ta podjetja izvajala. Zaradi tega so razvojnim centrom namenila več javnih sredstev, kot bi jim lahko, če bi upoštevala evropska pravila o državnih pomočeh.

V takšnih primerih mora država po evropskih pravilih kot kazen v evropski proračun vrniti del denarja, ki ga je že dala podjetjem. Tega denarja država ne sme izterjati od podjetij, saj podjetja niso bila krivec za napačne izračune. Država mora torej kazen plačati iz svojega proračuna.

Slab preračun gospodarskega ministrstva davkoplačevalce stal skoraj 14 milijonov evrov

V primeru financiranja razvojnih centrov je kazen za napačen preračun višine financiranja znašala deset odstotkov evropskih sredstev, ki jih je gospodarsko ministrstvo namenilo za financiranje centrov. Slovenija je v razvojne centre vložila 161 milijonov evrov, od katerih je bilo evropskih sredstev za 138 milijonov. Preostanek je ministrstvo financiralo iz državnega proračuna. Ker je Slovenija za financiranje razvojnih centrov pridobila 138 milijonov sredstev EU, je morala v evropski proračun vrniti 13,8 milijona evrov.

Naj ob tem poudarimo, da je lahko Slovenija teh 13,8 milijona evropskih sredstev nato ponovno pridobila od Evropske unije in jih namenila za financiranje projektov. Vendar pa je pri financiranju razvojnih centrov moral to skoraj štirinajst milijonsko luknjo pokriti državni proračun. Neupravičeno dodeljene subvencije podjetjem smo torej pokrili davkoplačevalci.

Darjo Radić, ki je kot ministrica leta 2011 dodelila sredstva razvojnim centrom in bila s tem tudi odgovorna za napačne izračune, smo prosili za komentar vračila sredstev. Odgovorila je, da s temi vračili ni bila seznanjena.

Nesposobnost gospodarskega ministrstva pri preračunu dovoljenih višin subvencije je davkoplačevalce na koncu stala skoraj 14 milijonov evrov.

A to je šele prva izmed napak, ki so jih morali na koncu pokriti slovenski davkoplačevalci. Naslednje so bile za državni proračun še dražje. Revizorji so namreč ugotovili neupravičeno porabo dodeljenih sredstev v kar desetih razvojnih centrih. Zaradi tega je morala država vrniti nadaljnjih 30 milijonov evrov evropskih sredstev. Več o tem boste lahko prebrali v prihodnjem članku.


Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Kategorije: Slovenija

Nov projekt na Pod črto: izgubljeni milijoni v razvojnih centrih

Tor, 31/03/2020 - 00:01
Ilustracija: Metod Blejec

Ena izmed prednosti članstva Slovenije v Evropski uniji so evropska sredstva. Naša država ima vsako leto na voljo več sto milijonov evrov evropskih sredstev, ki jih lahko porabi za razvoj države. Evropska sredstva tako financirajo vse od gradenj čistilnih naprav, vodovodov, cest in železnic, obnov turistične infrastrukture, do socialnih in izobraževalnih programov. Precejšen del sredstev država nameni tudi za spodbujanje podjetij in podjetništva.

Ta denar naj bi podpiral predvsem raziskave in razvoj v podjetjih in razvoj samega podjetništva. Več raziskav in razvoja v podjetjih in več podjetništva namreč pomeni tudi razvoj bolj naprednih produktov in storitev z visoko dodano vrednostjo. Razvoj in trženje teh produktov pa prinese več in bolje plačana delovna mesta ter višje prihodke v državni proračun.

Vprašanje pa je, ali milijoni evrov evropskih sredstev, ki jih država vsako leto nameni za podjetja in podjetništvo, tudi dosežejo ta namen.

Pri Pod črto smo se odločili preiskati največji razpis za porabo evropskih sredstev za podporo podjetjem do zdaj – razpis za ustanovitev tako imenovanih razvojnih centrov slovenskega gospodarstva. Slovenija je 17 razvojnim centrom v začetku leta 2011 dodelila kar 161 milijonov evrov javnih sredstev. Veliko večino tega zneska so predstavljala evropska sredstva. Namen sredstev je bil vzpodbuditi raziskave in razvoj v podjetjih, ki bi se združila v razvojnih centrih. Velika in majhna podjetja iz iste panoge v posameznem razvojnem centru naj bi sodelovala pri razvoju novih produktov z visoko dodano vrednostjo. Razvojni centri naj bi postali nekakšno gonilo tehnološkega napredka v Sloveniji.

Kot smo ugotovili v večmesečni preiskavi na Pod črto, ta načrt ni uspel. Zaradi napak pri porabi teh 160 milijonov evrov javnih sredstev je morala Slovenija v evropski proračun do danes vrniti že 45 milijonov evrov. Nekateri razvojni centri so že v stečaju, medtem ko ostalim prihodki upadajo. Pet razvojnih centrov se je zaradi nepravilne porabe sredstev znašlo celo v predkazenskih ali kazenskih postopkih. Financiranje razvojnih centrov bi lahko tako označili za nekakšen TEŠ 6 na področju podjetništva.

Kaj je šlo narobe pri financiranju razvojnih centrov? To bomo v naslednjih tednih predstavili v seriji člankov na Pod črto. Pokazali bomo, zakaj je bil že razpis za financiranje teh centrov pripravljen neustrezno. Razložili bomo, zakaj je morala država zaradi napak in slabega dela ministrstva za gospodarstvo na koncu vračati evropska sredstva. In pokazali, da ima nepripravljenost ministrstva na soočanje s posledicami financiranja razvojnih centrov še danes negativne posledice.

Upamo, da bodo naša razkritja prispevala k bolj smotrni porabi evropskih sredstev in boljšemu nadzoru nad to porabo. Vabljeni k spremljanju našega dela v projektu »Razvojni centri slovenskega gospodarstva« v prihodnjih tednih in mesecih.

Objavljeni članki v seriji Razvojni centri

Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Kategorije: Slovenija

Ministrstvo zaradi nepravilnosti ovadilo razvojni center Intech-les

Sob, 28/03/2020 - 01:01
Ilustracija: Metod Blejec

Gospodarsko ministrstvo je razvojnemu centru Intech-les leta 2011 dodelilo kar 17 milijonov evrov javnega denarja za raziskave in razvoj. Ta denar bi moral razvojni center porabiti strogo namensko. A so inšpektorji ministrstva lani ugotovili, da je razvojni center 4000 kvadratnih metrov veliko poslopje, ki ga je kupil tudi z javnimi sredstvi, dal v uporabo podjetju, ki je lastniško povezano z razvojnim centrom. To podjetje pa poslopje uporablja kot tovarno elektronskih komponent namesto za raziskave in razvoj.

Z ministrstva so nam potrdili, da so zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri delovanju razvojnega centra na tožilstvo podali kazensko ovadbo. Koga točno so ovadili in zaradi katerih kaznivih dejanj, na ministrstvu ne želijo razkriti. Iz dostopne dokumentacije pa lahko sklepamo, kakšni sporni posli so bili razlog za to, da se je razvojni center znašel v kazenskem postopku.

Sedemnajst milijonov evrov za raziskave lesa

Razvojni center Intech-les je subvencijo za raziskave in razvoj dobil v okviru leta 2011 oblikovane 161-milijonske injekcije javnih sredstev za ustanovitev razvojnih centrov slovenskega gospodarstva.

RC Intech-les je bil med tistimi razvojnimi centri, ki so dobili največ denarja. Ministrstvo mu je dodelilo kar 17,2 milijona evrov javnih sredstev. Še približno enkrat toliko denarja pa so morali v razvojni center vložiti ustanovitelji Intech-lesa, kar je bil pogoj za pridobitev subvencije.

Razvojni center naj bi denar porabil za raziskave in razvoj naprednih lesnih materialov, naprednih bivalnih enot in pohištva. Razvijal naj bi tudi različne tehnologije, povezane z lesom, na primer tehnologije rezanja in lepljenja lesa. Obenem naj bi se v razvojnem centru ukvarjali tudi s tako imenovanimi podpornimi rešitvami, denimo razvojem gibkih vezij za uporabo v lesenih objektih.

Med glavnimi ustanovitelji razvojnega centra so bila podjetja Javor Pivka, Fragmat, Kolektor Liv, Kovinoplastika Lož in Brest-pohištvo. Vseh lastnikov je bilo 14. Novembra 2011, le sedem mesecev po ustanovitvi razvojnega centra, so podjetje Brest-pohištvo ostali lastniki odstranili iz lastništva razvojnega centra z obrazložitvijo, da je Brest-pohištvo napovedalo »aktivnosti, škodljive za poslovanje RC Intech-les in njegove družbenike«. Večino od skoraj 15-odstotnega deleža Brest-pohištva v razvojnem centru je prevzela družba Elgoline.

Elgoline pa je tudi tista družba, ki je v središču domnevnih nepravilnosti pri poslovanju razvojnega centra. Elgoline ima v lasti dobrih 11 odstotkov razvojnega centra Intech-les. Večinski del Elgolina je v lasti Matjaža Levarja in Iztoka Gornika. Ti dve osebi sta obenem edina lastnika podjetja z imenom ProPlace. Slednje podjetje je prav tako vključeno v domnevne nepravilnosti pri poslovanju razvojnega centra.

Neupravičen nakup stavbe in tovarna namesto raziskovanja

Za kakšne nepravilnosti gre?

Kot je mogoče sklepati iz dokumentov, ki smo jih pri Pod črto pridobili od vira, je RC Intech-les novembra 2014 od podjetja ProPlace za 2,9 milijona evrov kupilo več kot 4000 kvadratnih metrov veliko stavbo. To stavbo naj bi razvojni center potreboval za izvajanje raziskav in razvoja. Zaradi tega je smel njen nakup delno financirati tudi iz javnih sredstev, ki jih je razvojni center dobil od ministrstva.

Stavba, ki jo je Intech-les kupil od podjetja ProPlace. Foto: Inženirski biro Saje

Eden izmed pogojev ministrstva za dodelitev omenjenih 17 milijonov evrov javnega denarja razvojnemu centru je bil, da bo center ves denar namenil za financiranje raziskav in razvoja. To je veljalo tudi za nepremičnine in opremo, ki so jo kupili s tem denarjem. Vsaj do konca leta 2019 so jih smeli uporabljati izključno za raziskave in razvoj.

A kot je mogoče sklepati iz pridobljenih dokumentov, ni bilo tako. Aprila 2019 je urad za nadzor proračuna, ki v Sloveniji nadzoruje pravilnost porabe evropskih sredstev, dobil prijavo, da kupljene stavbe v resnici ne uporablja razvojni center. Po očitkih prijavitelja naj bi stavbo uporabljalo kar podjetje ProPlace kot tovarno za elektronske komponente.

Torej: ProPlace naj bi s prodajo stavbe razvojnemu centru najprej neupravičeno zaslužil skoraj tri milijone evrov. Nato pa naj bi jo namesto za raziskave in razvoj še uporabljal za lastne potrebe izdelave komponent.

Po dobljeni prijavi je urad za nadzor proračuna gospodarskemu ministrstvu naročil preverbo teh očitkov. Uradniki ministrstva so lani jeseni ugotovili, da očitki držijo. Še več – stavbo v lasti razvojnega centra za svoje potrebe po ugotovitvah gospodarskega ministrstva neupravičeno uporabljata še dve podjetji. Prvo je že omenjeni Elgoline. Drugo pa je podjetje K. L. Laminates, d. o. o. Njegova direktorica je Mojca Meden, ki je obenem tudi manjšinska lastnica Elgolina.

Uradniki ministrstva so ugotovili tudi nepravilnosti pri nakupu opreme. Razvojni center bi moral del prejete subvencije nameniti za nakup opreme za izvajanje raziskav in razvoja. Po ugotovitvah ministrstva pa naj bi to opremo v resnici uporabljalo kar podjetje ProPlace za izdelavo elektronskih komponent.

Na ministrstvu so posledično ugotovili, da razvojni center zaradi zelo majhnega števila kadrov za svoje delovanje ne potrebuje več kot 4000 kvadratnih metrov velike stavbe, ki jo je za skoraj tri milijone evrov kupil od podjetja ProPlace. V razvojnem centru je namreč zaposlenih le sedem raziskovalcev.

Ilustracija: Metod Blejec Direktor razvojnega centra zavrnil očitke

Robert Ivančič, direktor razvojnega centra, se z ugotovitvami ministrstva ne strinja. V odgovoru na ugotovitve ministrstva je zapisal, da podjetji ProPlace in Elgoline ne opravljata proizvodne dejavnosti v stavbi v lasti razvojnega centra. Prav tako podjetje ProPlace ne uporablja opreme v lasti razvojnega centra. So si pa stroji v lasti razvojnega centra in stroji v lasti podjetja ProPlace zelo podobni, zato je možno, da je prišlo do napačnega sklepanja uslužbencev ministrstva, je zapisal Ivančič.

Glede majhnega števila raziskovalcev, ki naj bi uporabljalo 4000 kvadratnih metrov veliko stavbo, pa je Ivančič zatrdil, da infrastrukturo razvojnega centra uporablja do 40 ljudi.

Že peti razvojni center z ovadbo

A kot je mogoče sklepati iz dokumentacije, ta Ivančičeva pojasnila ministrstva niso prepričala. Zato so februarja letos na ljubljansko tožilstvo podali še ovadbo v zvezi z delovanjem razvojnega centra. Kaj točno so zapisali v ovadbi, na ministrstvu ne razkrivajo.

Razvojni center Intech-les je tako že peti razvojni center, ki se je znašel v kazenskem postopku. Poleg RC Intech-les so državni organi zaradi suma goljufij pri porabi evropskih sredstev ovadili še razvojne center SIMIT, razvojni center Energija, razvojni center Preko in razvojni center Seaway Yachts.

Pri Pod črto bomo v prihodnjih tednih pričeli z objavo člankov v seriji »Razvojni centri slovenskega gospodarstva«. Ministrstvo je leta 2011 financiralo ustanovitev 17 razvojnih centrov, hude nepravilnosti pa so ugotovili pri kar desetih. Predstavili bomo, kaj je šlo narobe pri financiranju teh centrov in zakaj je morala država v evropski proračun vrniti več deset milijonov evrov.

Avtor člankov: Anže Voh Boštic
Vodja/urednica projekta: Taja Topolovec
Urejanje člankov in preverjanje dejstev: Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Metod Blejec
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec
Oblikovanje infografik in vizualij: Metod Blejec

Kategorije: Slovenija

Kako poskrbeti za starejše v času pandemije koronavirusa

Pet, 27/03/2020 - 20:07
Ilutracija: Una Rebić

V Sloveniji je vsak peti prebivalec starejši od 65 let. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in NIJZ spadajo starejši med najbolj ogrožene skupine za razvoj težje oblike bolezni pri okužbi z novim koronavirusom (SARS-CoV-2).

Med posebno ogrožene posameznike spadajo tudi onkološki bolniki, revmatološki bolniki, bolniki brez vranice, okuženi s HIV, prejemniki transplantatov in bolniki, ki prejemajo glukokortikoide, posebno če so starejši od 65 let in imajo povišan krvni tlak. Zadrževati bi se morali doma, čim bolj omejevati vse stike, čim manjkrat obiskati zdravstvene ustanove, prav tako pa naj bi se zaradi nevarnosti prenosa okužbe izogibali stikov s predmeti, kot so mobilni telefoni, kljuke na vratih, tipke v dvigalu ali denar, priporočajo na ljubljanski infekcijski kliniki.

Strokovnjaki zadnje tedne poudarjajo, da je koronavirus z uradnim imenom SARS-CoV-2 veliko bolj kužen od virusa gripe in se ne prenaša zgolj kapljično. Prenašajo ga lahko osebe, ki ne kažejo znakov kakršnekoli bolezni. Virus lahko ostaja aktiven na predmetih, kot so telefoni, kljuke in denarnice tudi po nekaj dni. Okužimo se lahko torej tudi s stikom s temi predmeti. Prav tako pa naj bi ostajal po več ur v zraku v zaprtih prostorih, kot so na primer dvigala, zato pri NIJZ uporabo dvigala odsvetujejo.

»Osemdeset odstotkov ljudi bo okužbo preživelo z blažjimi znaki bolezni, karkoli že laično pod tem razumemo, ostalih dvajset odstotkov so ljudje z visokim tveganjem za težje oblike bolezni. Bolezen se lahko tudi pri navidezno lažje bolnih v hipu prevesi v težjo obliko bolezni,« so zapisali v UKC Maribor.

Splošna navodila do tega trenutka v večini že poznamo – redna higiena rok, vzdrževanje fizične distance in kašljanje v komolec. V zadnjih dneh pa so se pričeli pojavljati tudi pozivi, da naj pričnemo za zaščito sebe in drugih nositi tudi doma narejene maske.

Pri NIJZ so sicer konec prejšnjega tedna pripravili posebna priporočila za dodatno zaščito starejših.

Vendar nas je pri Pod črto zanimalo, kako naj dodatno zaščito starejših dejansko izvajamo v različnih vsakdanjih situacijah. Na prošnjo, da bi o tem radi govorili z nekom z NIJZ, so nam odgovorili, da nam sogovornika zaradi zasedenosti strokovnjakov ne morejo zagotoviti.

Zato smo se z vprašanji obrnili na tiste, ki s starejšimi vsakodnevno delajo na terenu – humanitarne organizacije in patronažno službo, ki imajo v skladu z navodili Svetovne znanstvene organizacije in NIJZ razvite natančne protokole, kako se čim bolj zaščititi pred okužbo s koronavirusom.

Pri zbiranju nasvetov, kako čim bolj zaščititi starejše in kronično bolne, smo se osredotočili na dve bivalni situaciji. Na starejše, ki živijo sami v lastnih bivalnih enotah, in tiste, ki bivajo s svojci. Vendar vsi starejši nimajo svojcev, ki bi lahko poskrbeli zanje. Nekateri pa tudi večkrat dnevno potrebujejo pomoč pri negi, dajanju zdravil, hranjenju in drugi oskrbi, zato smo vključili tudi dodatne informacije, kako ravnati v teh primerih.

Nasveti za starejše, ki živijo samostojno: fizična izolacija in brezstična predaja potrebnega

Priporočila za starejše, ki živijo samostojno in lahko sami skrbijo zase, bi lahko strnili v sledeče – za čim manjšo možnost prenos okužbe s koronavirusom ne zapuščajte stanovanja, hrano, zdravila in ostale potrebščine naj vam prinašajo svojci in vam jih puščajo na pragu. Pri dostavi stvari naj ne vstopajo v vaše stanovanje, vse predaje naj se zgodijo brezstično na pragu.

»Ključno je, da se starejši zadržujejo v stanovanju. Naj ne hodijo po nakupih. Naj ne hodijo na obiske in jih niti ne sprejemajo. Starejši in ranljive skupine naj ne zapuščajo svojega doma. Niti za sprehod v naravi. Stanovanje naj zračijo večkrat na dan, istočasno pa naj poskrbijo, da zrak v stanovanju ni presuh. Naj veliko pijejo,« priporočajo pri društvu Humanitarček.

Društvo, ki ga vodi zdravnica Ninna Kozorog, pomaga predvsem starejšim in že ob začetku širjenja okužb s koronavirusom so starejše oskrbeli s paketi hrane za več tednov, razkužili in navodili, naj ostanejo doma. Zaradi zaščite vseh sodelujočih so tudi prekinili delo na terenu. Stike sicer redno vzdržujejo po telefonu, saj je ob fizični izolaciji še posebno pomembno vzdrževati povezanost.

Za dostavo hrane, zdravil ali drugih potrebščin se s starejšimi dogovorimo po telefonu.

Predaje izvedemo brezstično. V stanovanje ne vstopimo. To pomeni, da nakup prinesemo do vrat, stvari odložimo pred vrata in ne vstopamo v stanovanje. Ves čas ohranimo priporočeno razdaljo (najmanj 1,50 m) in vse potrebno uredimo na pragu stanovanja. Če potrebujemo za izvedbo dostave plačilno kartico ali zdravstveno kartico, ker bomo šli v lekarno po zdravila, kartico predajamo v kuvertah, da pride do čim manj neposrednega stika ob predaji, priporočajo pri Humanitarčku.

Starejšim priporočajo, da plačilne ali zdravstvene kartice, ko jih dobijo nazaj, v celoti obrišejo z alkoholnim razkužilom, ki vsebuje vsaj 60 % etanola. Ob tem naj po vsaki predaji razkužijo tudi ključe in kljuke. Za razkuževanje vsega naštetega naj se uporablja 60-odstotni etanol. Redno naj razkužujejo tudi stikala, so priporočili pri Humanitarčku.

Kaj pa če razkužila, čistega alkohola ali razkužilnim robčkov nimamo?

»Svetujemo, da se vse površine dnevno prebriše s toplo vodo in čistili,« je priporočila Andreja Krajnc, predsednica sekcije medicinskih sester v patronažni dejavnosti pri Zbornici zdravstvene in babiške nege v Sloveniji. Patronažne sestre so v trenutnih razmerah omejile večino ostalih preventivnih programov in se osredotočajo predvsem na čim večjo zaščito pred prenosi okužbe s koronavirusom. »Vso obliko zdravstvene vzgoje smo ciljano usmerili v preprečitev prenosa okužb. Resnično se pogovarjamo samo še o tem,« je povedala Krajnc.

Po vsakem odpiranju vrat ali prevzemu stvari si dobro umijemo roke z milom. Tudi če imamo razkužila, jih doma uporabljamo v zmernih količinah, priporoči patronažna sestra Jožica Ramšak Pajk, saj si bomo drugače po nepotrebnem poškodovali naravno zaščito na koži. Razkužila uporabimo takrat, ko smo rokovali z nečim, kar smo prinesli ali prejeli od zunaj. Za umivanje rok takrat, ko se zadržujemo v stanovanju, uporabljamo milo in toplo vodo.

Kaj pa narediti s stvarmi, ki jih nekdo dostavi iz lekarne ali trgovine?

»Pravzaprav je virus lahko na vseh stvareh, ki jih prinesemo iz trgovine. Zato bi bilo najboljše vrečko s stvarmi postaviti nekam za tri dni in si potem dobro umiti roke,« je povedala Ramšak Pajk. Ne pozabimo pa tudi na smeti – starejši naj jih nastavijo na prag, da jih lahko odnesemo, ko jim predamo hrano ali zdravila.

Starejši, ki živijo s svojci: zadržujte se v svojem delu doma

Starejši, tudi tisti, ki živijo s svojci, pogosto še vedno hodijo po opravkih in v trgovine, pove Andreja Krajnc, predsednica sekcije medicinskih sester v patronažni dejavnosti pri Zbornici zdravstvene in babiške nege v Sloveniji.

Opozarjajo jih, da naj ostanejo doma, v trgovino in po opravkih pa naj gre samo en član družine, čim manjkrat, za čim krajši čas in seveda v čim manj trgovin. Pri zaščiti starejših, ki živijo s svojci, je namreč samozaščitno vedenje vseh, ki živijo v istem gospodinjstvu, zelo pomembno. Družina naj se čim bolj samoizolira. Vsi nenujni izhodi so odsvetovani vsem članom družine, da se čim bolj zmanjša možnost prenosa okužb. Seveda pa problem predstavlja, da mnogi hodijo v službo, kjer so izpostavljeni okužbam.

Priporoča, da naj se v trgovini hrano nalaga v razkužen voziček. Šele pri avtomobilu ali zunaj, če smo peš, potem ko smo si razkužili roke, preložimo nakup v vrečko. Doma naj se čim več stvari pusti izven stanovanja, embalaže ne nosimo v stanovanje, razkuži naj se, kar je mogoče, ostalo pa umije ali presuje iz originalne embalaže. Predvsem pa v trgovino po nakupih hodimo čim manjkrat, nikakor ne več kot enkrat na teden.

Velja naj, da si je treba takoj, ko stopimo nazaj v stanovanje ali hišo, najprej umiti roke. To naj upoštevajo vsi člani družine. Vrhnja oblačila in čevlje, če je le mogoče, pustimo v predsobi ali prostoru, v katerem se ne zadržujemo večino časa.

Starejšim predlagajo, da se tudi znotraj družine samoizolirajo, če je to le mogoče. Če živijo v isti hiši, vendar imajo družinski člani svoja stanovanja, veljajo zanje enaka priporočila kot za tiste, ki živijo sami – stiki naj potekajo samo po telefonu, vsa predaja hrane in zdravil se naj izvaja brezstično.

Če živijo skupaj, naj se starejši čim več zadržujejo v svojo sobi, brez telesnih kontaktov z ostalimi člani družine. Vse prostore redno zračimo. Pomembno je, da ločimo brisače, vsak naj ima svojo brisačo za roke. Če je mogoče, trenutno uporabljamo papirnate brisače za roke, ki jih po uporabi mečemo v zaprt koš. »Zobne ščetke naj ne bodo skupaj v istem lončku,« je priporočila Krajnc. Na splošno naj se loči ves pribor za nego, starejši naj svojega hranijo v svoji sobi ali svojem delu stanovanja.

V stanovanju ali hiši redno brišimo vse površine, ki se jih dotikamo. Ali z razkužilom, če ga nimamo, pa s toplo vodo in čistilom. Telefone, pipe v kopalnici, že omenjene kljuke in stikala. Krajnc opozori tudi na stvari, ki jih redno snemamo in odlagamo naokoli, na to pa se z njimi dotikamo obraza, kot so na primer očala.

Vse, kar je mogoče, naj se pere na vsaj 60 stopinj. Kar se na tako visoki temperaturi ne sme prati, najprej dobro prezračimo na svežem zraku in šele nato operemo.

Starejši brez svojcev v bližini: za pomoč in dostavo je mogoče poklicati po telefonu

Zaradi varnosti starejših in prostovoljcev je veliko dobrodelnih organizacij prenehalo delovati na terenu. Tudi zato ker je veliko prostovoljcev samih po starosti v rizični skupini.

»Odločili smo se, da stopimo v kontakt s civilno zaščito, ki je prevzela oskrbo in preskrbo, ter ji posredujemo podatke o naših uporabnikih,« pove vodja programa Starejši za starejše Rožca Šonc. Svoje uporabnike so vprašali, če imajo koga, ki bo poskrbel za njih. V primeru da ne, so njihove podatke posredovali civilni zaščiti. »Seveda imamo njihova soglasja, da lahko posredujemo njihove kontakte,« doda.

Koordinacijo dela na terenu je torej prevzela civilna zaščita. »V občinah so se vzpostavili različni načini informiranja lokalne skupnosti. Ponekod so se tega lotili prek prostovoljcev, Karitasa, Rdečega križa in drugih,« pojasnijo na Upravi za zaščito in reševanje. V ta namen so se na ravni občin vzpostavile klicne številke za pomoč.

V Mariboru na klicni številki Rdečega križa prostovoljci dežurajo vsak dan, odprte imajo tri telefonske linije. V prvem tednu delovanja telefona so oskrbeli 30 posameznikov, predvsem z materialno pomočjo in dostavo zdravil, je povedal Metod Dolinšek, sekretar območnega združenja Rdečega križa Maribor. Opozarja pa, da se potrebe po materialni pomoči povečujejo.

Pri Rdečem križu sicer pričakujejo, da se bodo potrebe po pomoči ob redni pomoči, ki jo izvajajo, zaradi pandemije povečale. Zaradi povečanih potreb bodo najprej poskrbeli za hrano, zdravila in higienske pripomočke, pojasni Mirjana Jarc z Rdečega križa Slovenije. Oblačil trenutno ne delijo zaradi preprečevanja prenosa okužbe.

Prostovoljci Rdečega križa sicer hrano in zdravila predajajo brezstično.

Prostovoljec pride do vrat in se identificira kot prostovoljec Rdečega križa. Komunikacija poteka samo na daljavo, brez dotikov, tako da je pri delu potrebna le minimalna zaščitna oprema. V primeru, da starejši potrebuje zdravila, ki jih bo prostovoljec prinesel iz lekarne, se zdravstvena kartica po protokolu prevzame v rokavicah, te rokavice pa se potem takoj odstranijo, pojasni Dolinšek.

Centralnega seznama vseh klicnih centrov za pomoč v času pandemije koronavirusa po posamičnih občinah pri upravi za zaščito in reševanje ne načrtujejo. Če posamezniki ne vedo, kam naj pokličejo za pomoč, priporočajo, da se obrnejo na svojo občino. So pa seznam obstoječih številk po občinah pripravili pri Slovenski filantropiji. »Seznam bomo posodabljali vsak dan,« pove Sabrina Lever.

Problem pa je, da starejši nimajo dostopa do spleta in mnogokrat tudi omejen dostop do ostalih medijev.

Zato pri društvu Humanitarček pozivajo, naj posamezniki v blokih ali naseljih natisnejo številke za pomoč v njihovi občini in jih ostalim stanovalcem vržejo v nabiralnike.

V teh razmerah je posebno pomembno, da se najde vse, ki bi potrebovali pomoč, in nihče ne ostane sam. Zato so izdali poziv mreži patronažnih služb, v kateri na terenu deluje 850 patronažnih sester, ki v normalnih razmerah opravijo med 6000 in 7000 obiskov dnevno. V trenutni situaciji so sicer nekatere nenujne in preventivne obiske omejili.

»Naš namen je, da prečešemo teren in stopimo v stik z lokalno skupnostjo, da poiščemo tiste starejše, ki bi lahko ostali sami. Tudi po telefonu preverimo, če so ljudje v redu. Predvsem ljudje, ki nimajo svojcev. Na te ljudi je treba pomisliti. V mestih je še težje, ker se ljudje ne poznajo med seboj,« je povedala Andreja Krajnc, predsednica sekcije medicinskih sester v patronažni dejavnosti pri Zbornici zdravstvene in babiške nege v Sloveniji.

Drug možen način pomoči starejšim in ostalim, ki pomoč potrebujejo, je vzpostavitev medsosedske pomoči.

Ker starejšim priporočajo, da ne zapuščajo svojih stanovanj niti za najnujnejše opravke, kot sta nakup hrane ali zdravil, pri društvu Humanitarček predlagajo, naj se mlajši in zdravi posamezniki aktivirajo in ponudijo sosedsko pomoč. »Za vzpostavitev kontakta s starostnikom v blokih lahko uporabimo domofone ali telefone. Vedno se trudimo, da z njimi komuniciramo na primerni razdalji. Prostovoljce, dobre sosede, naprošamo, da pristopijo do pomoči potrebnih v skladu z navodili stroke, z razdalje (najmanj 1,50 m) in vse potrebno uredijo na pragu stanovanja. V stanovanje ne vstopajo. Predaje naj bodo kolikor se da brezstične. Nakup naj odložijo na prag stanovanja, denar ali zdravstvene kartice naj predajo v kuvertah,« predlaga Nina Šraj, prostovoljka društva.

Iz društev opozarjajo tudi, da naj starejši sicer ob sorodnikih, sosedih in znancih ne odpirajo vrat nikomur razen tistim, ki se lahko identificirajo kot predstavniki Rdečega križa, civilne zaščite ali Karitasa, saj se je že pojavilo nekaj poskusov zlorab. »Vse, kar ni nujno, lahko počaka, tudi položnice. Pomoč naj sprejmejo le od svojcev, znancev in sosedov, ki jih poznajo,« priporočajo pri Humanitarčku, kjer zadnje dni opozarjajo na zlorabe, ko starejši ne prejmejo nakupa, ki bi ga naj zanje nekdo prostovoljno opravil.

Starejši, ki potrebujejo pomoč pri hranjenju, zdravilih in negi: uporabimo vso zaščito, ki je na voljo

»Ali boste še prišli?« je najbolj pogosto vprašanje, ki ga trenutno na terenu dobivajo medicinske sestre iz patronažne službe.

Obiske na terenu še vedno izvajajo, zmanjšali pa so število preventivnih in nenujnih obiskov. Vendar pa imajo veliko kritičnih primerov, ki so na oskrbo življenjsko vezani, saj potrebujejo injekcije, prebrizgavanje sond, preveze ali paliativne obiske. Kljub temu da so število preventivnih obiskov omejili, se potrebe večajo, saj so nehale delovati tudi ambulante, kamor so nekateri hodili na preveze ran. V tem trenutku imajo, kot pri vseh ostalih službah, tudi problem s pomanjkanjem opreme. Patronažna sestra mora namreč po vsakem obisku zamenjati celotno varovalno opremo.

Če živimo s sorodniki, ki potrebujejo patronažno oskrbo, je nujno, da patronažni službi pred obiskom javimo, če se v našem bivališču nahaja kdo, ki ima znake potencialne okužbe s koronavirusom, saj to vpliva na tip zaščitne opreme, ki ga morajo v tem primeru uporabiti. Ne glede na naše zdravstveno stanje pa je nujno, da se ob obisku večina družine umakne v druge prostore in da se čim bolj zmanjša stik in možnost prenosa okužb, je povedala Krajnc.

Mnogi svojci svoje starejše sorodnike oskrbujejo sami.

Patronažne sestre priporočajo uporabo razkužil in rokavic, ki jih večinoma svojci že imajo doma, in doma narejenih mask, če nimajo drugih.

Patronažne sestre ob obisku tudi pokažejo, kako in kaj narediti, da nega poteka čim bolj hitro in s čim manj odlaganja stvari naokoli. Površine se naj brišejo s čistim alkoholom, če nimamo drugega razkužila. »Je pa to zahtevno in za svojce velik stres. Vse več imamo tudi primerov, ko so svojci zaradi suma v izolaciji,« je povedala Ramšak Pajk, ki kot patronažna sestra deluje na področju Ljubljane. V tem primeru sicer svojci prejmejo še dodatna navodila, kako ravnati in kako se samoizolirati od ostalih članov družine. Vendar je to težko, če živijo skupaj v majhnih stanovanjih.

Priporočeno je, da imamo starejši in kronični bolniki doma zalogo zdravil vsaj za en mesec.

Ob tem pa na ljubljanski infekcijski kliniki priporočajo, da naj imajo posamezniki, ki jemljejo dodatna zdravila (predvsem biološka zdravila, Medrol in druga zdravila, ki zmanjšajo imunost), na enem mestu zbrano vso zdravstveno dokumentacijo: diagnozo, izvid zadnjega obiska pri specialistu, listo zdravil. Vse to lahko fotografirajo z osebnim telefonom. V primeru, da bi se okužili s koronavirusom, so namreč vse te informacije ključne za hitro in primerno ukrepanje pri zdravljenju.

Poseben izziv pri naštetih zaščitnih ukrepih je, da bo treba vse naštete ukrepe dosledno izvajati tedne in mesece.

Dlje časa namreč traja pandemija, večja možnost je, da bomo v okolju prišli v stik s koronavirusom. Kot je v intervjuju za VAL 202 povedal virolog Vincent Racaniello: »Na vsakem koraku bodite previdni, ne izgubite pozornosti, vsaj nekaj prihodnjih tednov oziroma mesecev. To je res pomembno.«

Zato moramo nujno poskrbeti, da spremembe v navadah, fizična izolacija in omejitve, ki zagotavljajo večjo zaščito, ne bodo vodile v socialno izolacijo in psihološke stiske. Veliko lahko naredimo s telefonskimi pogovori in vlivanjem upanja. »Tudi to bomo skupaj preživeli,« pravi Krajnc.

Kategorije: Slovenija