Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 13 min 26 sek od tega

Domovi za starejše: premalo kadra za zdravstveno in za socialno oskrbo

Tor, 19/06/2018 - 00:01
Ilustracija: Ajda Erznožnik

»Danes vas bomo pa razvajali,« je bolničarka v koprski enoti Doma upokojencev Ptuj nekega jutra naznanila svojim oskrbovancem, petnajstim osebam z demenco, s katerimi preživlja svoje delovne dni.

Zakaj je bilo tisto jutro tako posebno? Res je, da je imela ena gospa rojstni dan. Na sončnem vrtu ob domu, na katerega lahko vstopimo direktno iz dnevne sobe varovanega oddelka, v katerem bivajo stanovalci z demenco, je zato potekala majhna zabava. Zaposleni so si skupaj s stanovalci privoščili torto in peli pesmi. A rojstni dan ni bil ta poseben dogodek, zaradi katerega so si stanovalci prislužili posebno obravnavo.

Poseben dogodek tistega dneva je bil ta, da sta na oddelku delali dve bolničarki polni in ena polovični delovni čas. »In to je tako čudovito, da vam ne morem povedati,« pove Kristina, ena izmed bolničark na varovanem oddelku, ki v domu dela zadnja štiri leta. »To pomeni, da se lahko bolj posvetimo stanovalcu. Čisto drugače je. Ni treba postoriti samo tistega, kar moraš, ampak lahko storiš kaj več – mogoče koga malo pobožaš, rečeš kakšno lepo besedo, namažeš s kremico …«

Za takšne zadeve – za bolj intimen odnos, po katerem starejši, ki bivajo v domu, najbolj hlepijo, meni Kristina – po navadi zmanjka časa. Običajno je bolničark manj. »Bolničarke smo dostikrat po ena,« pove Kristina in vstane izza mize na vrtu, da bi preverila, ali so dementni v dnevni sobi slučajno sami. Prisotna je druga bolničarka, ugotovi, in ponovno prisede. »Nekaj pomoči drugih kadrov imamo, a če bi bili po dve bolničarki nenehno, tako dopoldne kot popoldne, bi bilo to idealno,« reče.

Zdaj ni idealno: nujne stvari se sicer vedno naredijo, zatrdi, a zato ima bolničarka zapolnjeno vsako minuto delovnika.

Izmeno začne ob sedmih zjutraj. Takrat opravi jutranjo nego – stanovalce umije in obleče, tiste, ki so za to na vrsti, tudi okopa. Ob pol devetih je zajtrk. Razdeli zajtrk in nahrani tiste, ki jim mora pri jedi pomagati. Po zajtrku pospravi sobo in preobleče postelje, počisti sobe in pospravi perilo. Pripravi malico. Med 11.25 in poldnevom je čas za njeno malico. Ko se sama naje, kuharica že pripelje kosilo za stanovalce. Pomaga pri hranjenju. Po kosilu je opoldanska nega, umivanje in menjava plenic. Ob koncu izmene se potek dneva zapiše v raport, poročilo.

Vsi stanovalci so ob koncu delovnika siti in čisti. A za določene stvari sta potrebni dve osebi, pove Kristina. Nekaterih stanovalcev ena sama bolničarka ni sposobna dvigniti iz postelje, zato stanovalec ne more na voziček, dokler ne pride še en človek. Nemogoče je najti čas, da bi na sončen vrt na sprehod peljali tudi tiste, ki se niso zmožni sprehajati sami. Ali za pogovor. Čeprav, pove Kristina, »oni komaj čakajo, da povedo kaj o sebi.«

Janez Dolšak, vodja enote Koper, ki sicer spada pod Dom upokojencev Ptuj, se zaveda, da situacija ni idealna. »Išče se spodnja še vzdržna meja,« trenutno veljavne kadrovske normative komentira Dolšak. In kakršni so normativi, takšno je stanje v večini domov za starejše po Sloveniji. »Več kadra ne moreš imeti, ker ga nimaš s čim plačati,« skomigne Dolšak, »manj pa tudi ne, ker ni zakonito.«

Kadra v domovih za starejše ni dovolj, da bi lahko zadostili vsem potrebam svojih stanovalcev. To se strinjajo socialni delavci, zdravstveni delavci, vodstva domov in sodelavci v domovih za starejše. Glede na rezultate anket so enakega mnenja tudi stanovalci v domovih za starejše. Isti ugotovitvi pritrjuje tudi ministrstvo za delo. Zakaj normativov torej niso spremenili? Po razlagi ministrstva zato, ker se je pričakovalo, da se bo celotna situacija uredila s sprejetjem zakona o dolgotrajni oskrbi. Zakona, na katerega čakamo že skoraj petnajst let in ki tudi v tej vladi ni bil sprejet.

V tem času pa kadrovski normativi vedno slabše zadostijo dejanskim potrebam doma. Ker se niso spremenili že več kot deset let, so prilagojeni standardom dela, ki modernim smernicam dela v domovih ne ustrezajo več. Medtem ko po zahodni Evropi vse več pozornosti namenjajo osebnemu stiku z uporabnikom in zaposlujejo kader, ki je tako zdravstveno kot socialno izobražen, je v Sloveniji zdravstveno in socialno delo ostro razmejeno. Večina domov za starejše zato funkcionira kot bolnišnice in ne kot socialni zavodi. Nova politika bo morala normative zato ne le povišati, temveč tudi redefinirati.

Trenutno v domovih delajo večinoma zdravstveni delavci in zanašamo se na to, da bodo ti opravljali tudi socialni spekter dela. A to se bodisi zaradi pomanjkanja časa bodisi zaradi pomanjkanja zmožnosti osebja ne dogaja vedno. Kljub favoriziranju zdravstva pa v domu ni stalne prisotnosti osebe, ki bi bila dovolj izobražena, da bi lahko reševala najzahtevnejše zdravstvene primere. Normative moramo zato spremeniti tako, da bo stanovalec v domu imel na voljo zdravstveno nego, ki jo potrebuje, in človeka, s katerim se lahko pogovarja. Nujno je tudi, da so normativi dovolj fleksibilni, da se lahko vodstvo doma prilagaja strukturi svojih stanovalcev.

Kdo dela in kdo manjka?

»Premalo nas je,« lahko slišimo pogosto, ko se z zaposlenimi v domovih za starejše pogovarjamo o razmerah v domu. To so povedali v vseh štirih domovih, ki smo jih obiskali: domu za starejše v Črnomlju, Kopru, v koprski enoti ptujskega doma za starejše in v domu v ljubljanskih Mostah.

A koliko jih je v resnici? Koliko jih manjka? In kdo manjka?

Sodeč po anketnih podatkih, ki nam jih je posredovala Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), je bilo konec leta 2016 v slovenskih domovih za starejše vseh zaposlenih v domovih za starejše (od diplomiranih sester do čistilk) povprečno 0,57 delavca na enega stanovalca.

Najmanj kadra je v Centru za starejše občane Lucija, kjer je zaposlen 0,41 delavec na enega stanovalca. Največ, skoraj 1,2 delavca na stanovalca, je zaposlenih v Domu upokojencev in oskrbovancev Impoljca.

Najmanj delavcev v zdravstveni oskrbi je prav tako v Luciji, kjer je zaposlenih 0,2 zdravstvenih delavcev na enega stanovalca, največ, 0,57 zdravstvenih delavcev na enega stanovalca je zaposlenih v Impoljci. Delavcev v socialni oskrbi (oskrbovalcev, gospodinj oskrbovalk in varuhov) je manj, med 0 (Zavod župnije Trnovo – Karitas) in 0,55 (Zavod Pristan) delavca na enega stanovalca.

Zemljevid 1: Število zaposlenih v domovih za starejše dne 31. 12. 2016. Vir: anketni podatki SSZS.

Te številke same po sebi ne povedo veliko. Namreč, kadrovski normativi so odvisni od števila stanovalcev v posamezni vrsti oskrbe. Poleg tega se delijo na dva dela: na zdravstveni kader, ki je določen v splošnem dogovoru z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), in na ostali kader, ki ga določa Pravilnik o standardih in normativih v socialnem varstvu.

Bolj zahtevna je stanovalčeva oskrba, več posameznega kadra mora zanj skrbeti. Za vrsto oskrbe, ki jo dobivajo pretežno samostojni stanovalci, mora biti trenutno na primer zaposlen en zdravstveni tehnik na trideset postelj. A za oskrbo nepokretnih oseb mora biti zaposlen en tehnik na deset postelj. Diplomiranih oziroma višjih sester (te so notranje zamenljive) je manj: zaposlena mora biti ena sestra za 250 ljudi, ki so pretežno samostojni. Za ljudi, ki so praviloma nepokretni in zato potrebujejo bolj zahtevno oskrbo, mora biti zaposlena ena sestra na 30 ljudi.

Večina domov v skladu z zakonom

Po ugotovitvah socialne inšpekcije kadrovske normative domovi za starejše večinoma upoštevajo. Med letoma 2012 in 2017 je socialna inšpekcija izdala zgolj 18 odločb, v katerih je opozorila na neupoštevanje kadrovskih normativov, od tega je bilo kar sedem odločb izdanih Domu upokojencev Ptuj. Odkar je dom pred tremi leti zamenjal vodstvo, se težave v tem domu po besedah inšpekcije sicer rešujejo.

Kadrovski normativi so bili ena izmed najpogostejših kršitev, zaradi katerih so domovi v preteklosti dobivali odločbe socialne inšpekcije (preverite tudi, kateri so ostali razlogi in kateri so domovi za starejše, ki so med letoma 2012 in 2017 dobili odločbo socialne inšpekcije).


Zemljevid 2: Domovi za starejše, ki so med letoma 2012 in 2017 dobili odločbo socialne inšpekcije zaradi neupoštevanja kadrovskega proračuna. 

Velika večina domov torej zaposluje kader v skladu z normativi. A socialna inšpektorica Tatjana Arnšek in socialna delavka Zvonimira Brinar, ki se na Centru za socialno delo Moste-Polje ukvarja s pravicami starejših, vseeno povesta, da je socialna oskrba v domovih za starejše »komaj zadostna«.

Normative moramo spremeniti. Kadra mora biti več, a predvsem se moramo vprašati, katerega.

Koga Francka v resnici potrebuje?

Poglejmo konkreten primer.

Ko se je Francka starala, je postopoma predajala skrb za svoje potrebe svoji družini. Stvari, ki jih sama ni mogla več opravljati, je prevzela njena hčerka. Ko ji ni bilo več mogoče zaupati, da bo vedno ugasnila štedilnik, ji je začela kuhati ona. Ko se je pokazala potreba, jo je začela še hraniti. Prala ji je oblačila, jo hranila in ji dajala tablete. Francka je vedela, na koga se obrniti, če potrebuje karkoli.

A ko se je Francka preselila v dom za starejše, je skrb za njene potrebe prevzela cela vojska ljudi: hrano ji pripravlja kuharica in potek njene priprave ji je postal povsem neznan. Tla okoli nje počisti čistilka. Da je snažna njena bližnja okolica, skrbi bolničarka. Srednja medicinska sestra v uniformi razdeli zdravila, zahtevnejšo nego opravlja diplomirana medicinska sestra. Nasvete o skrbi zase ji daje delovni terapevt, razgibava jo fizioterapevt.

Plenice ji menja vedno druga bolničarka. Hrani jo vedno drug človek. Francka nima ene osebe, na katero se lahko obrne, če potrebuje karkoli. Z nikomer ne more vzpostaviti pristnega odnosa. Ljudje se prepogosto menjavajo, pa še vsi so stalno zelo zaposleni. Skrb zanjo je postala mehanična.

Klasičen dom za starejše v Sloveniji je še vedno organiziran kot bolnišnica: razdeljen je v oddelke, kader prosto prehaja iz enega oddelka v drugega, delo posameznega kadra pa je ostro zamejeno.

Takšna oblika dela je v Sloveniji še vedno značilna za med 60 in 70 odstotkov vseh domov, pove Franc Imperl, ki si je s konceptom socialnega varstva v Sloveniji morda najbolj domač – sodeloval je pri pisanju prvega Zakona o socialnem varstvu v samostojni državi, prenesel modele upravljanja kakovosti iz tujine in še danes izobražuje kader po domovih za starejše. A v tujini je takšen model dela v domovih za starejše že zdavnaj izrinil drug koncept.

Ne le telo, tudi duša

»V sodobnem svetu ni vaša naloga samo opraviti storitev,« pove Imperl. »Opustiti moramo funkcionalnost, da ena bolničarka hodi po celem domu – ena oseba potrebuje eno skupino istih delavcev. Potrebujemo avtonomen in referenčen tim, ki dela zgolj na nivoju teh stanovalcev. V tem primeru je poznavanje stanovalcev vedno večje in stanovalci imajo, podobno kot v družini, referenčne osebe.« Torej osebe, na katere se lahko zanesejo.

Zdravstvenih nalog ali pa vsaj zahtevnih zdravstvenih nalog je v domovih za starejše v resnici zelo malo, pove Imperl. V ospredje mora priti odnos in normalizacija okolja. Zdajšnje oddelke morajo nadomestiti majhne skupine in uniformiran kader morajo nadomestiti dostopni ljudje, ki bodo poskrbeli za vse stanovalčeve potrebe, meni Imperl.

V tujini so že vzpostavljene manjše skupine, kjer delo poteka bolj dinamično, kader pa je veliko manj rigidno definiran. V Avstriji je pravilo za zaposlovanje zelo preprosto: polovica zaposlenih mora imeti določeno stopnjo izobrazbe, druga polovica pa je lahko manj izobražena, za opravljanje dela mora vseeno opraviti tečaj, s katerim postane kompetentna za delanje s starostniki.

Ker je kader tako ohlapno definiran, lahko vodstvo doma kader prilagodi svojim stanovalcem. Prav tako se lahko zelo hitro prilagaja morebitnim spremembam v strukturi stanovalcev. V Nemčiji, na primer, za delo z dementnimi že zaposlujejo socialne pedagoge in likovnike. Pri nas je zaradi trenutnih rigidnih predpisov kaj takšnega nemogoče.

Kako se je izkazalo zdravstvo?

Valerija Lekič Poljšak, direktorica Doma starejših občanov Črnomelj, pa opozarja, da se ne smemo osredotočati le na socialni vidik. »Tu sem pa jaz neizprosna,« reče. »Mi imamo večino bolnih, zahtevno bolnih ljudi, ki potrebujejo dobro zdravstveno nego in socialno oskrbo.«

Kirurg in zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb v splošni bolnišnici Jesenice Matej Dolenc, ko zdravstvene normative v domovih primerja s tistimi v bolnišnicah, pove, da je predvsem dobro izobraženega zdravstvenega kadra v domovih za starejše premalo. Po trenutnih normativih nimamo zagotovila, da je diplomirana ali pa vsaj višja sestra v domu za starejše vedno prisotna, kar je po njegovem mnenju nesprejemljivo. Normativi so tako nizki, da ne dosegajo standarda, da mora biti sestra v domu prisotna v vsaki izmeni, tudi v primeru dopusta ali bolniške.

Kako kakovostno oskrbo trenutno zagotavlja zdaj zelo zdravstveno naravnan kader, kot smo na Pod črto že pisali, ni povsem jasno. Vemo pa, da zaradi neustrezne izobrazbe zdravstvenega kadra prihaja tudi do kršitev in ogrožanja stanovalcev.

Takšen primer so recimo bolnišnične okužbe. Veliko stanovalcev v domovih za starejše je zaradi pogostega obiskovanja bolnišnic koloniziranih z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov. Takšna kolonizacija lahko povzroči smrtno nevarno okužbo ali bolezensko stanje. Zato je nujno, da osebje v domu zna postopati v primeru kolonizacije, po potrebi izolirati stanovalca ali z ustreznimi ukrepi kako drugače poskrbeti za to, da se bakterije ne prenašajo na druge stanovalce. To se marsikje ne dela.

Obstajal je čas, ko so bili vsi stanovalci, ki so v jeseniško bolnišnico prišli iz enega izmed domov za starejše v okolici, kolonizirani z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov, pove Dolenc. Očitno je, da vsi zaposleni v domu niso ustrezno ravnali s stanovalci, ki so bili kolonizirani z enim izmed večkratno odpornih mikroorganizmov: da niso pravilno izvajali postopka dekolonizacije, izolacije ali pa si morda niti niso dovolj pogosto razkuževali rok.

Ti postopki niso zahtevni. Osvoji jih lahko vsak, ki je z njimi sploh seznanjen. In tudi delavci v tem domu so jih.

A šele potem, ko je jeseniška bolnišnica stvari vzela v svoje roke. Kontaktirali so dom, jim povedali za problem in njegovo razsežnost. Ko so jih poučili o pravilnih postopkih in o pomembnosti izvajanja, se je stanje začelo izboljševati. Sedaj, nekaj let kasneje, iz tega doma za starejše le še redko pride v bolnico oseba, ki je kolonizirana s kakšno izmed večkratno odpornih bakterij. A zadnje čase jih več pride iz nekega drugega doma, pove Dolenc.

Primer dokazuje, da se je mogoče osnovnih zdravstvenih konceptov enostavno priučiti tudi brez formalne izobrazbe. In obratno, da formalno izobražen kader ni dovolj, da bi dom lahko ustrezno poskrbel za svoje stanovalce. Pomembna so interna izobraževanja in ustrezna kultura dela znotraj doma za starejše.

Česa zdravstvo ne more storiti

Zdi se, da sta se v Sloveniji oblikovali dve struji: ena (zastopajo jo predvsem tisti, ki se ukvarjajo s socialo) trdi, da potrebujemo v domovih za starejše večinoma ljudi s čutom za človeka, ki se zlahka priučijo posameznih konceptov dela. Druga (zdravstvena stroka) pa trdi, da bi takšna ureditev zmanjšala kakovost oskrbe v domovih za starejše in da morajo biti za delo z zelo bolnimi odgovorni samo ustrezno zdravstveno izobraženi ljudje.

Do določene mere imata prav obe struji, se zdi. Težja zdravstvena opravila v domu za starejše mora opravljati za to ustrezno usposobljen kader. To pomeni, da mora biti v vsakem trenutku na voljo medicinska sestra ali brat, ki lahko posreduje ob morebitnem nujnem primeru. A v luči sodobnega koncepta, kjer je še bolj kot golo preživetje pomembna kakovost življenja, je enako pomembno, da je stanovalcu na voljo nekdo, ki ga pozna in ki mu lahko zaupa.

V tem trenutku vsaj formalno najbolj pešajo kadrovski normativi za socialne storitve. Zanašamo se namreč na to, da bo zdravstveni kader opravljal tudi socialne storitve. To pa ni vedno dobra ideja, ugotavlja Tatjana Arnšek iz socialnega inšpektorata.

»Pri novejših domovih je najbolj očitno, da zdravstveni kader večkrat ne razume socialnovarstvenega koncepta in se z njim ne strinja,« pove Arnšek. »Zato je tudi fluktuacija zdravstvenega kadra pri novejših domovih večja.« Zdravstvena izobrazba s socialnim delom ni vedno združljiva.

In tudi kadar je, se mora zdravstveni kader o socialnem delu naknadno izobraziti. »Ko pride zdravstveni tehnik v dom, je dovolj usposobljen, ampak je usposobljen za drugačne situacije in drugačen način dela, zato potrebuje nekaj časa, da osvoji organizacijo dela,« pove Arnšek. »Enako velja za oskrbovalce in tiste, ki jih prešolajo v bolničarje.«

Bolničarjev primanjkuje

Primer enega izmed najbolj radikalnih pomanjkanj kadra je koprska enota Doma upokojencev Ptuj. Ta je nekaj let nazaj uvedla obliko oskrbe, ki jo je socialna inšpektorica poimenovala »eksperimentalna«. Dom je od ministrstva pridobil soglasje, da oskrbo opravlja z manjšim številom manj izobraženega kadra in zunanjimi sodelavci. Na ta način in s hkratnim varčevanjem pri opremi je želel dom znižati stroške poslovanja.

Koncept je bil zasnovan po vzoru manjših gospodinjskih skupin, pove vodja enote Janez Dolšak. Namesto bolničarjev je za posamezen oddelek skrbela gospodinja brez zdravstvene izobrazbe. Toda: ker kader ni bil ustrezno izobražen, ker jih je bilo premalo in predvsem zato, ker vodstvo ni zagotovilo ustrezne opreme za nego stanovalcev, kakršne so plenice ali rokavice, je bilo pritožb ogromno. Konec julija 2013 je socialna inšpekcija z odločbo prepovedala takšno obliko oskrbe.

Novo vodstvo se je znašlo v neprijetni situaciji. Zaposlen je bil zgolj en bolničar in 17 gospodinj oskrbovalk, ki jih niso več potrebovali. Po normativih bi morali zdaj zaposliti 17 bolničarjev. A to se je izkazalo kot nemogoča naloga.

Koprska enota ptujskega doma ima že leta razpisano prosto mesto bolničarja negovalca in Janez Dolšak pove, da so zaposlili vse, ki so se prijavili in so ustrezali razpisnim pogojem. Na ta način so zaposlili tri bolničarje.

Tatjana Arnšek ocenjuje, da imajo domovi po Sloveniji predvsem zadnja tri leta težave z iskanjem ustreznega kadra. Število izobraženih bolničarjev se sicer ne kaže kot problematično – po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je v zadnjih desetih letih, med letoma 2007 in 2017, triletni program bolničar negovalec zaključilo 1873 bolničarjev. V desetih letih smo izobrazili skoraj toliko bolničarjev, kot je vseh zaposlenih v domovih za starejše. Glede na anketne podatke, na katere je odgovorilo 92 domov za starejše po državi, domovi v tem trenutku namreč zaposlujejo skupno 2097 bolničarjev.

Problem je ta, da zanimanje za program – in za delo v domu za starejše – upada. Le v dveh od zadnjih desetih let so dijaki zapolnili vsa razpisana mesta. Plača bolničarja je nizka, osnovna bruto plača znaša zgolj 825 evrov mesečno. Delo je težko in zahtevno, pomanjkanje kadra pa tako veliko, da je vsakršna morebitna odsotnost z delovnega mesta problematična. In tujina je blizu. Sploh na Koroškem in na Primorskem, kjer krajša vožnja na delovno mesto v tujino močno poviša mesečno plačo, imajo težave z uhajanjem kadra čez mejo.

V koprskem domu niso našli dovolj ustrezno usposobljenega kadra. Zato so se odločili, da bodo že zaposlene gospodinje oskrbovalke dodatno izobrazili v bolničarke.

Ena izmed teh bolničark je Kristina. Pol leta je po službi še nekajkrat tedensko hodila v Ljudsko univerzo Sežana, kjer so jo dodatno usposobili za delo, ki ga je opravljala že prej.

»Učili smo se bolj poglobljeno o negi, o razkuževanju, malo večji poudarki so bili, na kaj je treba paziti pri delu,« pove Kristina. Izobraževanje ji je koristilo, pove. »Ko greš skozi izobraževanje, dobiš boljši občutek, več samozavesti, kompetence, in ko to dopolniš z izkušnjami, lažje in boljše delaš.«

»Ampak drugače izobrazba še nič ne pomeni, to je odvisno od posameznika, ki to delo opravlja,« hitro doda. »Lahko si doktor znanosti, pa totalno brez občutka do sočloveka.«

Nasveti ministrstva

Glede na to, da po trenutno veljavnih kadrovskih normativih osebje nima dovolj časa za stanovalce, hkrati pa jim vsi ne zagotavljajo kakovostne zdravstvene nege, lahko sklepamo, da so trenutno sprejeti kadrovski normativi zgrešeni. Takšni normativi ne vplivajo le na stanovalce, temveč tudi na zaposlene – kadra, ki bi bil pripravljen delati v domovih, primanjkuje, tisti pa, ki tam delajo, so preobremenjeni.

Ena izmed ključnih izboljšav bi bila zato sprememba kadrovskih normativov. Aleš Kenda in Janja Romih iz direktorata za socialne zadeve na ministrstvu za delo se strinjata, da bi bili normativi potrebni prevetritve. »Čas je, da se normativi ponovno pregledajo, tako na področju zdravstva kot sociale, tega se zavedamo,« pove Romih.

Zakaj se torej v sedanji vladi niso spremenili? Po besedah Aleša Kende in Janje Romih predvsem zato, ker je prevetritve potrebno celo področje. Ministrstvo se je zanašalo na to, da bo celotno področje uredil zakon o dolgotrajni oskrbi. Zakon o dolgotrajni oskrbi je bil sicer do leta 2017 v pripravi na ministrstvu za delo, a ker ministrstvo sprejemljivega zakona ni pripravilo, ga je vlada lani dodelila ministrstvu za zdravje. Osnutek zakona ministrstva za zdravje se je zdel nesprejemljiv večini deležnikov in ni prišel v obravnavo v državni zbor.

Do sprejetja novega zakona ali pravilnika pa se domovi lahko znajdejo drugače, meni Janja Romih. »Nekateri domovi, tisti, ki so res dobri, se znajdejo tudi z normativi, ki so na voljo,« pove in doda, da si ti domovi pomagajo s tem, da postanejo učna baza za zdravstvene delavce, z javnimi deli, s prostovoljci, na različne načine iščejo kader, ki obogati bivanje nekomu. Ministrstvo torej svetuje domovom, da poleg rednih zaposlitev sodelujejo še z zunanjimi sodelavci.

Romih poleg tega izpostavlja, da imajo domovi vsakršno možnost zaposlovanja nad kadrovskimi normativi. A to pomeni višji strošek za dom in v končni fazi za uporabnika, zato se domovi za to možnost večinoma ne odločajo. Od leta 2017 imajo domovi težave že z zagotavljanjem plač za zdravstvene delavce, saj sredstva, ki jih dobijo od ZZZS-ja, ne zadostujejo niti za kritje plač, kaj šele za materialne stroške, opozori Jaka Bizjak, generalni sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.

Zaposlovanje nad normativi in zaposlovanje prek nerednih delovnih razmerij nista dolgoročni rešitvi. Vlada v odhajanju je svojo priložnost, da bi uredila že leta zapostavljeno področje dolgotrajne oskrbe starejših, zamudila. In čeprav Romih in Kenda priznavata, da so kadrovski normativi potrebni prevetritve, ministrstvo do danes ni ugotovilo, kako naj ti novi normativi izgledajo.

Glede na našo preiskavo so potrebne korenite sistemske spremembe. Trenutni normativi so namreč prenizki, obenem pa so prilagojeni drugačni obliki dela, kot jo izvajajo ali pa bi jo morali izvajati sodobni domovi za starejše.

V domovih za starejše namreč primanjkuje predvsem kadra, ki bi skrbel za osnovne človeške potrebe starostnikov – ljudi, ki bi se z njimi pogovarjali, jih hranili in poslušali. Takšen kader pa ne potrebuje nujno zdravstvene ali druge izobrazbe, temveč lahko potrebno znanje pridobi na raznih tečajih. Po drugi strani je seveda jasno, da mora biti v domu prisoten tudi dobro izobražen kader, ki bo znal postopati v primeru zdravstvene urgentnosti. Ključno pri tem je, da so normativi dovolj fleksibilni, da se lahko vodstvo doma ustrezno in pravočasno prilagodi strukturi svojih stanovalcev.

Kategorije: Slovenija

Kateri domovi za starejše so kršili socialnovarstveno zakonodajo

Tor, 19/06/2018 - 00:01
Foto: Tanja Pirnat

Socialna inšpekcija je med letoma 2012 in 2017 zaradi pomanjkljivega izvajanja institucionaliziranega socialnega varstva domovom za starejše po Sloveniji izdala skupno 24 odločb. Kar osem izmed teh odločb je inšpektorica Tatjana Arnšek izdala Domu upokojencev Ptuj, ki je pod prejšnjim vodstvom redno kršil socialnovarstveno zakonodajo. Večina kršitev je zadevala neupoštevanje kadrovskih normativov, ponavlja se še neprimerno zaračunavanje cene, neprimerna prostorska ureditev zavodov in neprimerno ravnanje s stanovalci.

Socialna inšpekcija nadzira socialni del delovanja domov za starejše. V okviru institucionalnega varstva starejših socialna inšpektorica Tatjana Arnšek po lastnih besedah preverja, ali dom za starejše deluje v skladu z zakonom: ali je cena za določeno storitev primerna, ali ima dom primerno urejeno prostorsko nastanitev, ali so stanovalci nastanjeni v zanje primerni vrsti oskrbe, ali so seznanjeni s svojimi pravicami, in podobno.

Nima pa vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, zato ne presoja o ustreznosti zdravstvene nege prebivalcev doma. Za to je zadolžena zdravstvena inšpekcija. O ugotovitvah zdravstvene inšpekcije smo pri Pod črto pisali že marca (o bolnišničnih okužbah in o legionelozi v domovih za starejše).

Inšpektorica posamezen dom za starejše obišče enkrat na tri leta. Kadar dobi prijavo oziroma pritožbo svojcev, opravi tudi izreden pregled doma za starejše.

Večina pritožb, ki jih prejme, se sicer nanaša na zdravstvo, zato jih odstopi zdravstvenemu inšpektoratu, pove Tatjana Arnšek. Njenega področja se dotika do deset prijav letno.

Svojci starostnikov v domovih za starejše se pritožujejo predvsem nad ceno in pomanjkanjem kadra. Sploh med prazniki se pritožbe svojcev nanašajo predvsem na nezadostno oskrbo. »Kadar so v domovih epidemije, prazniki, dopusti, takrat zaradi ‘prenapetega’ normativa dejansko zmanjka osebja,« pove Arnšek. »Takrat zna biti teden ali dva, ko se izvaja storitev z manj kadra in se samo najbolj nujne stvari naredijo, takrat dobim pritožbe.«

Poleg pomanjkanja kadra se največ pritožb nanaša na ceno storitve, pove Arnšek. Svojci se največkrat pritožijo, kadar se cena oskrbe zaradi poslabšanja stanja starostnika dvigne. Poleg tega se že leta stalno pritožujejo nad dejstvom, da morajo doplačati nadstandard, ki ga starejši ne koristijo. Svojci morajo namreč doplačati za balkon in kopalnico v sobi tudi takrat, kadar je starejši nepokreten in balkona in kopalnice ne uporablja. Na ta nesmisel socialna inšpekcija že leta opozarja ministrstvo za delo, a spremembe zakonodaje vseeno ni na vidiku.

Kdo je dobil odločbo?

Tatjana Arnšek ocenjuje, da se stanje v domovih za starejše v splošnem izboljšuje. »Ko je inšpekcija začela, je bilo treba veliko urediti. Zadnjih pet let pa dve tretjini izvajalcev socialno varstvo izvaja v skladu s predpisi,« pove. »Malo posameznikov ima pa 100 izgovorov, zakaj ne delajo tako.«

Zemljevid: Domovi za starejše, ki so med letoma 2012 in 2017 dobili odločbo socialne inšpekcije. Za lažjo interpretacijo ukrepov smo kršitve domov razdelili na več sklopov: na ukrepe, ki so bili izdani zaradi kršenih kadrovskih normativov, zaradi neustreznih prostorov, zaradi neustreznega zaračunavanja cene in zaradi neprimernega ravnanja s stanovalci. Domovi, ki so označeni z rdečo, so kršili tri ali štiri sklope, rumeni domovi so kršili dva, modri pa enega izmed sklopov, ki smo jih definirali pri Pod črto (izjema je dom v Kranju, kjer zaznana kršitev ne spada v definirani sklop). Ukrepi, ki jih je dobil posamezen dom, se izpišejo s klikom na ta dom.  

Če socialna inšpekcija odkrije manjšo nepravilnost v izvajanju socialnega varstva, domu za starejše izda opomin. Kadar pa zazna večjo kršitev zakonodaje, pa domu za starejše izda odločbo o ukrepih.

V odločbi specificira, katere ukrepe mora dom za starejše izvesti v določenem časovnem obdobju, da bo izvajanje storitve v skladu z zakonodajo. Vodstvo doma za starejše mora nato inšpektorici dokazati, da so bili zaukazani ukrepi dejansko sprejeti.

Med letoma 2012 in 2017 je odločbe socialne inšpekcije dobilo 16 domov za starejše, bodisi javnih bodisi zasebnih s koncesijo. Od tega sta dva doma za starejše dobila več odločb: Dom upokojencev Ptuj je prejel skupno osem odločb in dopolnilnih odločb socialne inšpekcije, Center starejših Pristan Vipava pa je prejel dve odločbi. Ostali domovi so prejeli po eno odločbo socialne inšpekcije.

Največ odločb, 12, je bilo izdanih zaradi neupoštevanja kadrovskih normativov. Dom za starejše v tem primeru bodisi ni imel ustreznega števila zaposlenih, ali pa zaposleni v domu niso bili primerno usposobljeni.

Devet domov je dobilo odločbo zaradi neprimernega ravnanja s stanovalci. V teh primerih je inšpektorica največkrat ugotovila, da stanovalci v domu niso seznanjeni s svojimi pravicami. Štirje domovi za starejše so dobili odločbo zaradi neupoštevanja zakonsko določenih prostorskih normativov, trije pa zaradi napačnega zaračunavanja cene svojim stanovalcem.

Večina domov, ki so dobili odločbo, je kršila več sklopov zakonodaje. Vsem je inšpektorica odredila izpolnitev več ukrepov. Podrobni ukrepi, ki jih je dobil posamezen dom za starejše, so navedeni na zemljevidu.

Kategorije: Slovenija

Epizoda 9: Policijske zagate z DNK

Pet, 15/06/2018 - 00:01
Foto: pixabay.com (Fotografija ni zaščitena z avtorskimi pravicami)

V deveti epizodi smo z vami Taja Topolovec, Lenart J. Kučić in Anže Voh Boštic. Konec maja smo na Pod črto objavili zgodbo o primeru posilstva, ki je na sodišču ostalo nekaznovano. Razlog? Policija v evidencah ni vodila vseh potrebnih podatkov o odvzemu DNK osumljenca. Posledično je tožilstvo odstopilo od pregona. Pogovarjamo se o tem, zakaj v takšnih primerih osumljeni ostane nekaznovan, o razlogih, zakaj odvzem in hramba DNK vseh državljanov ne bi bila dober način preprečevanja in reševanja tovrstnih zločinov in o tem, zakaj so v bazah policije vzorci DNK, ki jih tam ne bi smelo biti.

Prisluhnite novi epizodi:

Če predvajalnik na vaši napravi ne deluje, poslušajte epizodo na tej povezavi.

Članki, ki jih omenjamo v tej epizodi:

Vsebine na Pod črto, tudi tale podkast, omogočate bralci z donacijami. Podpri Pod črto >>

Kategorije: Slovenija

Policija nezakonito hrani profile DNK posameznikov, ne pove pa, koliko

Čet, 14/06/2018 - 00:01
Foto: www.publicdomainpictures.net (Fotografija ni zaščitena z avtorskimi pravicami)

Slovenska policija v svojih bazah še kar hrani neznano število profilov DNK posameznikov, ki bi jih morala po zakonu izbrisati. Informacijski pooblaščenec je sicer že leta 2016 pričel nadzor nad delom policije na področju zbiranja in hranjenja profilov DNK. A ta nadzor do danes ni končan. Pri pooblaščencu ne znajo povedati, kdaj bodo končali nadzor. Policija pa napoveduje, da bodo evidence v skladu z zakonodajo uredili do konca letošnjega leta.

Zaradi nezakonite hrambe profilov DNK policija in tožilstvo tvegata, da bodo na sodišču padli primeri proti osumljencem, ki jih je policija odkrila prek nezakonito hranjenega profila DNK. O takšnem primeru – ko je moralo tožilstvo zaradi tega odstopiti od pregona osumljenca posilstva – smo pri Pod črto poročali maja letos.

Nekaznovano posilstvo

Kot smo razkrili, je moralo tožilstvo marca letos odstopiti od pregona osumljenca posilstva, ker policija v sodnem postopku ni znala pojasniti, s kakšnim namenom je osumljencu v preteklosti odvzela vzorec DNK. Policija je na žrtvi posilstva uspela pridobiti sledi DNK napadalca, nato pa je ta profil DNK primerjala s shranjenimi profili DNK v svoji bazi. Ker se je profil DNK nahajal v policijski bazi, je policija uspela identificirati napadalca.

A primer je na sodišču padel, saj policija ni mogla dokazati, da je leta 2001 DNK osumljencu odvzela zakonito. Policija je namreč izgubila dokumentacijo o odvzemu vzorca DNK. Sodišče je zato v skladu z doktrino sadeža zastrupljenega drevesa izločilo praktično vse obremenjujoče dokaze proti osumljencu, tožilstvo pa je posledično odstopilo od pregona osumljenca. Ta primer ni bil edini. V javnosti sta v preteklosti odmevala še vsaj dva, v katerih so bili osumljenci oproščeni zaradi nezakonite hrambe profilov DNK – napad na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča in napad z ročno bombo na kranjsko policijsko postajo.

Zakonodaja policiji omejuje hrambo profilov DNK posameznikov. Trenutno lahko v svojih bazah dlje česa hrani le profil DNK identificiranih posameznikov, ki so bili zaradi kaznivih dejanj obsojeni. Hranjenje profilov DNK posameznikov, ki niso bili obsojeni in so torej pravno gledano nedolžni, pa je po zdajšnji pravni praksi prekomeren poseg v zasebnost posameznikov.

Če policija storilca kaznivega dejanja najde s pomočjo profila DNK v svoji bazi, nato pa sodišče ugotovi, da je policija ta profil v bazi hranila nezakonito, bo ta dokaz izločen iz sodnega postopka. Storilec bo nato najverjetneje oproščen. Z vidika kazenskega postopka je tako bolje, da policija storilca zločina ne najde takoj, kot da ga identificira prek nezakonitega profila DNK v svoji bazi.

Zakaj je hranjenje profilov DNK nedolžnih oseb v nasprotju s človekovimi pravicami in zakaj je bolje, da policija storilca zločina ne najde takoj, kot da ga identificira prek nezakonitega profila DNK v svoji bazi? To pojasnjujemo v tekstu Policijske zagate z zbiranjem in hranjenjem profilov DNK

Zgodovina hranjenja DNK

Hranjenje profilov DNK v policijskih bazah ni bilo vedno tako restriktivno. Še v prejšnjem desetletju je bilo za policijo širom Evrope sprejemljivo, da so več let ali desetletji hranili profile DNK posameznikov, ki so bili aretirani, a nato nikoli obsojeni za kaznivo dejanje. Na primer, britanska policija je profile DNK posameznikov, ki so bili aretirani, nato pa oproščeni ali pa je tožilstvo proti njim ustavilo pregon, hranila za zmeraj.

To prakso je leta 2008 spremenila prelomna sodba evropskega sodišča za človekove pravice v primeru S. in Marper proti Združenemu kraljestvu. Sodišče, katerega sodbe mora spoštovati tudi Slovenija, je takrat odločilo, da hranjenje profilov DNK nedolžnih posameznikov v policijskih bazah predstavlja kršitev človekovih pravic.

A slovenska zakonodaja je kljub tej sodbi vse do lanskega leta dopuščala hranjenje profilov DNK osumljenih, a nato nikoli obsojenih oseb. Po naši zakonodaji je policija profile DNK vodila v dveh evidencah: tako imenovani aktivni evidenci in tako imenovani blokirani evidenci. V času preiskovanja kaznivega dejanja se je profil DNK osumljenca nahajal v aktivni evidenci. Če pa je bil osumljenec nato oproščen ali je bil pregon proti njemu ustavljen, se je profil DNK prenesel v blokirano evidenco.

Kaj to pomeni v praksi? Na primer, da vas je policija aretirala zaradi suma posilstva. Ob aretaciji so vam odvzeli tudi bris ustne sluznice, pridobili vaš profil DNK in ga vnesli v aktivno evidenco. Do te evidence so imeli dostop kriminalisti, ki so se ukvarjali s primerom. Policija je nato ugotovila, da se vaš profil DNK ne ujema s profilom DNK napadalca, najdenega na žrtvi. Zato so proti vam ustavili pregon. Toda vašega profila DNK niso izbrisali, temveč so ga prestavili v tako imenovano blokirano bazo profilov DNK in ga tam hranili še vrsto let ali celo desetletij – odvisno od teže kaznivega dejanja, katerega ste bili osumljeni.

Vendar pa to ne pomeni, da vaš profil DNK policiji ni bil več dostopen. Profili DNK v blokirani bazi niso bili več dostopni kriminalistom, še kar pa so lahko do njih dostopali zaposleni v nacionalnem forenzičnem laboratoriju – policijski instituciji, ki hrani profile DNK osumljencev. Po ugotovitvah informacijskega pooblaščenca tako razlike med aktivno in blokirano evidenco profilov DNK praktično ni, saj je policija v praksi ob najdbi neznane sledi DNK na kraju zločina osumljence iskala tako po aktivni kot po blokirani policijski bazi profilov DNK.

Neznano število nezakonito hranjenih profilov DNK nedolžnih oseb

To zakonsko ureditev so spremenile šele februarja lani sprejete spremembe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Nov ZNPPol določa, da mora policija profile DNK posameznikov, ki so bili osumljeni kaznivega dejanja, nato pa je bil pregon proti njim bodisi ustavljen bodisi so bili na sodišču oproščeni, v roku 45 dni od ustavitve postopka oziroma oprostilne sodbe izbrisati iz vseh baz. Slovenska zakonodaja je tako šele lani zagotovila spoštovanje sodbe evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2008.

Po zdajšnji ureditvi bi morala tako policija iz vseh svojih baz izbrisati profile DNK vseh znanih posameznikov, ki so bili osumljeni kaznivega dejanja, a nato niso bili obsojeni. A več kot leto dni po sprejetju sprememb ZNPPol policija še kar ni izbrisala vseh profilov DNK nedolžnih oseb.

Kot so nam sporočili z notranjega ministrstva, ki je nadrejeno policiji, sodišča policiji še kar ne sporočajo podatkov o oprostilnih sodbah. Policija tako ne ve, da je bil nek osumljenec na sodišču oproščen in da mora zato njegov profil DNK izbrisati iz svojih baz.

Policija ima obenem problem tudi z brisanjem v bazo že vnesenih profilov DNK posameznikov, ki so bili spoznani za nedolžne. Kot rečeno, bi morala te profile izbrisati iz svojih baz – a jih (še) ni. Kot gre razumeti iz odgovora notranjega ministrstva, je razlog za to kompleksnost računalniškega algoritma, ki bi avtomatsko našel in izbrisal profile DNK nedolžnih posameznikov. Na notranjem ministrstvu so v odgovorih Pod črto zapisali še, da nameravajo vse profile DNK nedolžnih posameznikov iz evidenc izbrisati do konca letošnjega leta.

Ministrstvo za notranje zadeve nam sicer ni naravnost odgovorilo na vprašanje, koliko profilov DNK nedolžnih oseb po njihovih ocenah še hranijo v policijskih bazah. Ker »trenutno potekajo postopki (za zagotovitev skladnosti evidenc z zakonodajo, op. a.), […] o konkretnih številkah ne moremo govoriti,« so zapisali v odgovoru.

Policija po podatkih iz letnega poročila za leto 2017 sicer hrani profile DNK več kot 34.000 oseb. V lanskem letu pa so s pomočjo baze odkrili identiteto 347 osumljencev.

Na notranjem ministrstvu so še zapisali, da so »na terenu uvedli vrsto organizacijskih ukrepov, zaradi katerih policija ne more več uporabljati podatkov, ki bi morali biti brisani. Torej Policija, […] ko izve za ta podatek, […] izvede posamično brisanje.«

Kaj to pomeni v primeru, ko policija uspe zavarovati sledi DNK neznanega osumljenca kaznivega dejanja, nato v svoji bazi DNK s primerjavo profila DNK ugotovi identiteto osumljenca, potem pa še ugotovi, da bi moral biti ta profil DNK osumljenca v policijski bazi že izbrisan? V takšnem primeru bi moral torej policist »pozabiti« identiteto osumljenca in preiskovati primer, kot da mu osumljenec ni znan. Kako tak nemogoč položaj vpliva na policiste? Ta dilema »bo odpadla, ko bo ta nepravilnost odpravljena,« so situacijo za Pod črto komentirali pri informacijskem pooblaščencu.

Dve leti trajajoč nadzor

Urad informacijskega pooblaščenca je tisti, ki ima pristojnost za nadzor nad shranjevanjem profilov DNK v policijski bazi. Tak nadzor informacijski pooblaščenec na policiji trenutno opravlja – in sicer že od septembra 2016.

Že tistega leta so inšpektorji informacijskega pooblaščenca ugotovili nepravilnosti pri shranjevanju profilov DNK v policijskih bazah. Med drugim so opozorili na pomanjkljivosti pri pridobivanju podatkov od sodišč glede oprostilnih sodb oziroma ustavitev postopkov proti osumljencem. A ta pomanjkljivost še danes – torej skoraj dve leti od začetka nadzora – ni odpravljena. Policija namreč od sodišč teh podatkov še kar ne pridobiva.

Koliko časa bo informacijski pooblaščenec policiji še dal na voljo za odpravo nepravilnosti? In, ali bo zaradi počasnega dela policije odgovornim izrekel kakršne koli sankcije? »Zaključka inšpekcijskih postopkov ni mogoče napovedovati, saj je ta vedno odvisen od konkretnih okoliščin, ki jih ni mogoče predvidevati in napovedati. Več odgovorov v zvezi s tem vam zato ne moremo podati. O morebitnih sankcijah bo IP odločal v ločenem prekrškovnem postopku, ki ga bo uvedel, če bo ugotovil, da ima ravnanje odgovornih oseb policije tudi elemente prekrškov,« so nam odgovorili pri informacijskem pooblaščencu.

V vmesnem času pa policija, tožilstvo in sodišča tvegajo, da bodo zaradi nezakonito hranjenih profilov DNK posameznikov v policijskih bazah še padali primeri na sodišču. Toda, kot kaže, si tega na policiji in tožilstvu ne ženejo preveč k srcu. Kot smo poročali prejšnji mesec, namreč niti na policiji niti na tožilstvu sploh ne vedo, koliko primerov je zaradi nezakonito hranjenih profilov DNK na slovenskih sodiščih že padlo.

Kategorije: Slovenija