Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 6 min 5 sek od tega

Pod črto priporoča: potovanje skozi zajčjo luknjo družbenih omrežij

Čet, 13/05/2021 - 00:03
Fotografija in oblikovanje: Metod Blejec

Naša preiskovalna serija o astroturfingu v Sloveniji je bila deležna zelo veliko pozornosti (tu si lahko preberete prvi, drugi in tretji del ter analizo). Analizirali smo več spletnih in medijskih napadov na posameznike, ki so bili kritični do vlade in največje vladne stranke SDS. Ugotovili smo, da so pri napadih sodelovali nekateri mnenjski voditelji blizu SDS in medijski sistem, ki deluje pod njenim okriljem.

Objavi naših člankov je sledila še tako imenovana »afera Kopriva«, med katero se je izkazalo, da je poslanka SDS Alenka Jeraj upravljala anonimni profil na Twitterju, kjer se je predstavljala z uporabniškim imenom Kopriva. Delovanje stranke SDS in primer poslanke Jeraj smo komentirali za več medijev, problematiki spletne komunikacije in propagande pa smo posvetili tudi tokratna Pod črto priporočila.

Za vas smo izbrali več dokumentarnih filmov, člankov in podkastov, ki nam pomagajo razumeti kompleksnost današnjega komunikacijskega ekosistema.

Prvi je dvodelni dokumentarni film Alexa Gibneyja Netilci kaosa (Agents of Chaos: HBO, 2020). Gibney v filmu raziskujeta ruske »farme trolov« in razkriva moč propagande (astroturfinga) med ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016. Oba dela sta režijska in vizualna poslastica, ki vas bosta zagrabila in držala vse do zadnje minute. Ogledate si ju lahko pri nekaterih večjih ponudnikih videovsebin: na HBO, Amazon Prime in Youtube TV.

Nekoliko starejši, a še vedno aktualen je (prosto dostopni) dokumentarni film britanskega novinarja Adama Curtisa HiperNormalizacija (HyperNormalisation: BBC, 2016), ki novodobno politično propagando primerja z avantgardnim gledališčem. Režiserji medijske realnosti pa mojstrsko poskrbijo, da ne zmoremo več ločiti realnosti od iluzije – če takšna razmejitev sploh še obstaja.

Pomemben del lažnih resničnosti so tudi umetne ali lažne javnosti, ki jih ustvarja strategija astroturfinga. Kako prepoznati takšne umetno ustvarjene javnosti? Komu ustreza takšna propaganda in kdo jo najpogosteje zlorablja? Nekaj zelo nazornih pojasnil so pripravili ustvarjalci kanala Second Thought v epizodi o astroturfingu (Astroturfing: How to Spot a Fake Movement, 29. 5. 2020).

Pri ameriški reviji Atlantic so že pred dvema letoma objavili članek Družbena omrežja nam uničujejo politično debato (Social Media Are Ruining Political Discourse, 19. 5. 2019). Na družbenih omrežjih se kompleksna vprašanja »sploščijo« v preproste stereotipe, ki jih nato uporabniki objavljajo in delijo na najrazličnejših digitalnih platformah.

Če takšnemu trendu sledijo ali ga spodbujajo tudi posamezniki na najvišjih javnih funkcijah, kar je denimo počel nekdanji ameriški predsednik Donald Trump, potem se lahko nasilje s spleta preseli tudi v resnično življenje. To se je zgodilo med letošnjim pohodom na ameriški Kapitol, ki je postal eden izmed najbolje dokumentiranih dogodkov v zgodovini, saj so ga uporabniki zabeležili z nepregledno količino videov in fotografij na družbenih omrežjih.

Toda za osmišljanje tega protesta smo potrebovali vojnega fotoreporterja Rona Haviva iz agencije VII, ki je poročal s frontne linije »kriznega žarišča«, ki so ga ustvarili podporniki odhajajočega predsednika Trumpa. Haviv je namreč v mediju New Republic še isti dan objavil surrealno fotoreportažo: Vojni fotograf se priključi protestnim tolpam na Kapitol (New Republic: A War Photographer Embeds With the Capitol Hill Mob, 7. 1. 2021).

Ves ta gnev, ki ga je s fotografijami zabeležil Haviv, pa od nekod izhaja. Avtorji dokumentarnega filma Družbena dilema so prepričani (The Social Dilemma: Netflix, 2020), da so za razmah nestrpnosti in sovraštva poleg fizične oddaljenosti krivi tudi računalniški algoritmi, ki uporabnike družbenih omrežij povlečejo v nekakšno »zajčjo luknjo«, skozi katero je čudežno deželo nekoč odkrivala Alica.

Ne le, da si uporabniki družbenih omrežij v anonimnosti spleta upajo zapisati komentarje, ki jih v živo skoraj zagotovo ne bi izrekli, ampak takšne zapise delijo in priporočajo tudi sama družbena omrežja. Na ta način si povečujejo obisk in angažiranost uporabnikov, mi pa na svojih zasebnih profilih ne vidimo več raznolikega pogleda na svet. Namesto pluralnih mnenj in stališč nam algoritmi postrežejo predvsem z vsebinami, ki nas razburijo ali nam potrjujejo obstoječa prepričanja. Vse to je posledica vse ostrejše bitke za našo pozornost, za katero tekmujejo lastniki družbenih omrežij, so prepričani sogovorniki v dokumentarcu.

Fenomen računalniških algoritmov se odraža tudi v glasbi. In sicer v »drillu«, subkulturni glasbeni zvrsti, ki izhaja iz ameriškega Chicaga in predstavlja nekakšno evolucijo rapa. Nastala je pred desetimi leti (v zgodnjih 2010) in se je globoko ukoreninila v britanski subkulturni glasbi, predvsem pri zapostavljeni londonski mladini v Veliki Britaniji.

Nekatere ustvarjalce drilla kazensko preganjajo zaradi spodbujanja uličnega nasilja. Ti pa so ugotovili, da si lahko prepoznavnost na spletu bistveno povečajo s spretnim izkoriščanjem Youtubovih algoritmov, če v svojih skladbah večkrat načrtno omenjajo svetovno znane zvezde rapa, trapa ali drilla. Na ta način jih Youtubovi algoritmi priporočajo tistim, ki poslušajo glasbo omenjenih glasbenih zvezd.

Ti mladi ustvarjalci tako pridobijo na milijone ogledov svojih avtorskih vsebin, kar se jim finančno splača, a hkrati povzroča različne družbene probleme, kar so lani nazorno prikazali v podkastu Beat police britanskega medija Tortoise.

Kdo bo moral prevzeti odgovornost za omenjene zlorabe družbenih omrežij, ki so bile do danes že zelo dobro dokumentirane?

V prvi vrsti spletni giganti, ki so lastniki družbenih omrežij, menijo sogovorniki v podkastu Your Undivided Attention, ki ga vodita Tristan Harris in Aza Raskin s Centra za humano tehnologijo (Center for Humane Technology). Raskin in Harris – ta je tudi glavni lik že omenjenega dokumentarca Družbena dilema – v epizodi Diktatorski učbenik (The Dictator’s Playbook Revisited, 17. 7. 2020) gostita filipinsko novinarko in direktorico spletnega medija Rappler Mario Resso.

Če novinarke Resso in njenega dela še ne poznate, vsekakor priporočamo ogled njenega dokumentarnega portreta Tisoč ureznin (A Thousand Cuts: ONS, 2020). Resso zaradi kritičnega poročanja preganja režim filipinskega predsednika Rodriga Duterteja, v podkastu pa so se pogovarjali o načinih, kako umiriti, izboljšati in obogatiti komunikacijo na spletu, da ne bi – kot namiguje naslov epizode – služila predvsem diktatorjem. Sedanjim ali prihodnjim.

Za priboljšek pa vam predlagamo še osemdelno serijo podkastov Zajčja luknja (Rabbit Hole: New York Times, 2020), ki prav tako opisuje številne načine, kako se lahko izgubimo v neskončnih prostranstvih spleta. In ko nas ta luknja na koncu izpljune, med potovanjem nismo nujno postali boljši posamezniki.

___________________

Priporočila je tokrat za vas zbral Metod Blejec, ki kot del naše ekipe skrbi za vizualno podobo Pod črto. Uredil Lenart J. Kučić.

Kategorije: Slovenija

April na Pod črto: drugi del preiskave in nov podkast o vplivu SDS na televizije

Tor, 11/05/2021 - 11:07
Ilustracija: Metod Blejec

Mesečno poročilo pričenjamo s spremembo na bolje: v mesecu aprilu je Twitter suspendiral 12 profilov, ki uporabljajo strojno generirane profilne fotografije in širijo sporočila v podporo stranki SDS, za katere obstaja utemeljen sum, da so lažni. Gre za profile pri katerih smo v preiskavi Pod črto o astroturfingu glede na njihovo obnašanje prav tako posumili, da z njimi ne upravljajo naključni posamezniki, temveč da so vključeni v usklajeno politično operacijo širjenja strankarske propagande.

Aprila je naše delo odmevalo tudi v tujini. Na povabilo Evropske komisije (EK) je Anže Voh Boštic njenim članom predstavil naše ugotovitve iz preiskav o medijskem lastništvu in učinkovitosti pregona gospodarskega kriminala in korupcije v Sloveniji. Pogovor je potekal v okviru priprav novega poročila EK o vladavini prava v Sloveniji.

V tujini je dobila dodaten odmev tudi naša preiskava o astroturfingu. Medij Balkan Insight je v sodelovanju z BIRN (Balkan Investigative Reporting Network) objavil članek o astroturfingu, ki temelji na ugotovitvah naše analize uporabe Twitterja za dosego političnih ciljev.

Vpliv SDS na televizijski trg: drugi del preiskave in nova epizoda Pod črto podkasta Ilustracija: Metod Blejec

V mesecu aprilu smo objavili drugi del preiskave o praksah SDS za prevzem nadzora nad slovenskim televizijskim trgom.

Primerjali smo prodajo Planet TV madžarskim političnim zaveznikom, poskus kanaliziranja javnega denarja v strankarsko televizijo, poskus prevzema RTV Slovenija in destabilizacijo Slovenske tiskovne agencije s potezami, ki jih uporabil Orban, po ponovnem prevzemu oblasti na Madžarskem leta 2010. Primerjava pokaže, da so prakse SDS in Janeza Janše za prevzem nadzora na mediji podobne Orbanovim, vendar pa Janši ne gre vse po načrtih.

Vsi članki iz dvodelne preiskave:

 

Na podlagi dvodelne preiskave smo v aprilu objavili tudi novo epizodo Pod črto podkasta, v kateri smo predstavili najpomembnejše rezultate medijske politike stranke SDS v vseh treh mandatih Janeza Janše od leta 2004 do danes:

 

Nova vodja pisarne in financ

V mesecu aprilu se nam je kot nova vodja pisarne in financ pridružila Nina Hlebec. Ponosni smo, da se naša ekipa krepi in raste. Nina, dobrodošla!

Odgovorna urednica Pod črto Taja Topolovec izbrana za sodelovanje v programu City University v New Yorku

Taja Topolovec je ena izmed 25 profesionalnih novinarjev in urednikov, ki so bili izbrani za sodelovanje v dvomesečnem intenzivnem izobraževanju o razvoju digitalnih medijskih produktov. Gre za poseben program namenjen majhnim in srednje velikim medijskim organizacijam, ki ga v okviru City University of New York (CUNY) izvaja Craig Newman Graduate School of Journalism. Namen programa je predstaviti pristope za razvoj in vpeljavo medijskih produktov, ki uspešno nagovarjajo občinstvo.

 

Projekt Twitter brigade izbran za projekt meseca aprila Ilustracija: Metod Blejec

Mednarodni program Active Citizens Fund (ACF)  je projekt Twitter brigade, pri katerem smo sodelovali z inštitutom Danes je nov dan,  izbral za projekt meseca aprila. Program je delno so-financiral našo preiskavo o astroturifngu oziroma lažnih javnostih na Twitterju. Kot razlog za izbor so navedeli izjemno odmevnost projekta ter vpliv razkritij preiskave v slovenskem medijskem prostoru in javnosti.

Preiskovalna serija o astroturfingu:

Astroturfing (1.del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

Astroturfing (2.del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

Astroturfing (3.del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

 

Finančno poročilo za mesec april 2021

Preiskovalno novinarstvo ustvarjamo z vašo podporo. Nadaljujemo s kampanjo #PodpriPodcrto, s katero zbiramo sredstva za delovanje medija Pod črto v letu 2021. Naš cilj je zbrati skupno 200.000 evrov za delovanje Pod črto v tem letu, med zbrana sredstva pa prištevamo vse prihodke za leto 2021 – in sicer, vaše donacije, kot tudi že prejeta projektna sredstva za leto 2021.

Potek kampanje lahko spremljate tukaj. Z vašo pomočjo smo do sedaj zbrali že več kot 136.000 evrov!

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nas v okviru svojih zmožnosti že podprli z donacijo. Hvala!

April 2021: prilivi in odlivi

Donacije bralcev: 1812.78 EUR

Donacije prek donatorskih pogodb: 5000 EUR

Projektna sredstva: 3992 USD

Stroški dela: 11.275.35 EUR

Provizije, davek, administracija in ostalo: 668.39 EUR

Kategorije: Slovenija

Lažni argumenti stranke SDS za podrejanje slovenskih medijev

Čet, 06/05/2021 - 10:56
Ilustracija: Matija Medved; postavitev: Metod Blejec

Mediji v Sloveniji naj bi bili v veliki večini v rokah levega političnega pola. Zato je treba medijsko krajino v Sloveniji uravnotežiti. To je argument, s katerim Janez Janša in stranka SDS v trenutni vladi upravičujeta svojo medijsko politiko.

Desnica ima po prepričanju stranke SDS v lasti tudi zelo nizek odstotek medijev v Sloveniji. Kritiziranje delovanja teh medijev je po njihovem mnenju zato nesmiselno in odvrača pozornost od spornega delovanja bolj vplivnih medijev v državi.

Vendar pa vpliv stranke SDS na medije ni zanemarljiv. SDS je že pred leti uspelo ustanoviti lasten televizijski kanal Nova24TV. V času trenutne vlade pod vodstvom SDS je bila madžarskim zaveznikom stranke prodana televizija Planet TV. Največja vladna stranka si želi zamenjati tudi odločevalce na RTV Slovenija s svojimi kadri, z ukinitvijo financiranja pa ob zid stiska Slovensko tiskovno agencijo (STA). Osnutek zakona, ki so ga pripravili na kulturnem ministrstvu, bi lahko zasebne medijske projekte stranke SDS potencialno podprl z milijoni evrov davkoplačevalskega denarja.

Vse to smo podrobneje opisali v dvodelni preiskavi o vplivu stranke SDS na televizije.

Sodeč po vseh dozdajšnjih potezah, ki so jih izvedli do sedaj v treh mandatih, si stranka SDS ne želi uravnotežiti medijskega prostora, temveč dobršen del televizij spremeniti v provladna trobila – seveda, dokler bo vlado vodila SDS. Tudi argument o nizkem odstotku medijev v lasti »desnice« je zavajajoč, in sicer iz dveh razlogov. Kot medije desnice stranka pojmuje samo medije pod nadzorom SDS in ne na primer nekih neodvisnih medijev z desnim političnim nazorom. Res je tudi, da je doseg teh medijev trenutno razmeroma majhen, zato je posledično majhen tudi njihov vpliv. A če stranki SDS uspe z načrtovanimi posegi v medijski prostor, bi se ta lahko eksponentno povečal. Posledica pa bi bila, da mediji ne bi več opravljali ene izmed svojih osnovnih nalog – in sicer nadzora nad delovanjem oblasti.

Noben medij ni objektiven, mora pa upoštevati novinarske standarde

Podajmo najprej za potrebe tega članka poenostavljen prikaz vpliva medijev na odločanje v demokratičnih državah.

Noben medij ni objektiven. Medije sestavljajo ljudje – ljudje pa so subjektivna bitja. Medijsko poročanje sestavlja podatek, ki pa je že sam po sebi najpogosteje le približek dejanskega stanja; in pa interpretacija podatka, ki pa je praktično vedno subjektivna.

Poglejmo konkretni primer uspešnosti boja z epidemijo covid-19. Slovenija je po številu potrjenih smrti zaradi te bolezni glede na število prebivalcev po podatkih nekaterih mednarodnih virov v samem vrhu držav v svetu. Že točnost tega podatka bi lahko bila vprašljiva, saj države različno beležijo smrti zaradi covid-19 in podatki niso neposredno primerljivi med seboj.

A za družbo oziroma volivce je pomembna interpretacija, zakaj je število smrti zaradi covid-19 v Sloveniji visoko. Na podlagi te interpretacije se lahko ugotovi, kaj je razlog zato in kdo je odgovoren za visoko število smrti.

Ta interpretacija je trenutno v veliki meri subjektivna. Morda bomo čez nekaj let dobili poglobljene analize, ki bodo pokazale, kaj natančno je šlo pri spopadanju z epidemijo v Sloveniji narobe. Do takrat pa lahko mediji poročajo le o možnih vzrokih ali kombinaciji vzrokov. Mediji tako med drugim opozarjajo na počasnost izdajanja karantenskih odločb, zaradi katerih so okuženi hodili v službe in okužili sodelavce. Lahko opozarjajo na prenizka nadomestilih za odsotnost z dela zaradi bolezni, posledica česar je bilo spet širjenje okužb na delovnih mestih. Pri Pod črto smo na primer že v prvem valu epidemije poročali o pomanjkljivem upoštevanju ukrepov za preprečevanje okužb na delovnih mestih, še posebej na gradbiščih. Nekateri krivdo za razmah epidemije iščejo tudi v pregovornem odporu Slovencev do spoštovanja zapovedi države in posledično pri ignoriranju prepovedi zasebnih druženj, ki bi lahko bila gonilo okužb. Možnih razlag za razmah epidemije pri nas je še precej več.

Vsak medij se subjektivno odloči, kateri izmed možnih razlag bo namenil več prostora in kateri manj. Vseeno pa mora pri tem upoštevati novinarske standarde. Prikazati mora več možnih razlag in z argumenti pojasniti, zakaj se zdijo prav te razlage najbolj relevantne. Preveriti mora smiselnost razlag, po navadi s pomočjo strokovnjakov s posameznih področij, ki lahko podajo svoj komentar. To je namreč upoštevanje osnovnih novinarskih standardov, ki omogočajo, da dobijo bralci, poslušalci in gledalci čimbolj preverjene in relevantne informacije.

Razlika med medijem in strankarskim trobilom

Mediji pod vplivom stranke SDS pa ne delujejo po tem načelu. Krivdo za širjenje epidemije v Sloveniji so pripisali osrednjim slovenskim medijem, ki naj bi s sistematičnim poročanjem o problematičnosti vladnih ukrepov rušili zaupanje v te ukrepe. S tem naj bi povzročili, da ukrepov ljudje niso spoštovali. Poročanje strankarskih medijev je v bistvu nekritično prenašanje stališč vodilnih politikov stranke SDS brez kakršne koli neodvisne analize podatkov.

Takšen način dela v medijih pod vplivom stranke SDS, v prvi meri televizije Nova24TV, ni izjema, temveč pravilo. Nova24TV redno blati politične nasprotnike vlade in stranke SDS tudi z insinuacijami ali dejanskimi lažmi. Nova24TV ne deluje v skladu s temeljnimi novinarskimi načeli, temveč kot strankarsko trobilo, ki nekritično prenaša trditve in stališča predstavnikov stranke SDS.

Četudi bi bil namen stranke »uravnotežiti« slovenski medijski prostor z mediji, ki bi odpirali desno nazorske teme, mediji pod nadzorom SDS ne igrajo te vloge. Igrajo le eno vlogo: čim bolj pripomoči k temu, da se stranka SDS prebije na oblast in da na oblasti preživi čim dlje. Delovanje po osnovnih novinarskih standardih bi jih v svoji vlogi trobila stranke omejevalo oziroma jim jo popolnoma onemogočilo.

Posledično mediji pod nadzorom SDS ne opravljajo osnovnega novinarskega poslanstva – to je gledati pod prste vladajočim ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti.

Janez Janša in stranka SDS poskušata sicer v svoji retoriki tudi drugim medijem pripisati delovanje po istih principih. Janša je na primer televizijo POP TV javno označil kar za glavno opozicijsko stranko v državi. Redno jo povezuje z »globoko državo«, ki naj bi jo vodila slovenska »levica«.

Toda: POP TV je v preteklosti razkril mnogo spornih poslov ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki naj bi bil po prepričanju SDS predstavnik te »levice«. Med njimi je bila morda celo najodmevnejša Jankovićeva afera – razkritje, kako je denar od gradbincev športnega centra Stožice potoval na račun podjetja v Jankovićevi lasti.

Razkritij spornih poslov stranke SDS, njenih pripadnikov oziroma simpatizerjev ali članov trenutne vlade na Novi24TV ne boste našli.

Mediji pod vplivom SDS pridobivajo na moči

Trditev, da si stranka SDS s svojim delovanjem prizadeva uravnotežiti medijski prostor, torej ne sledi dejstvom. SDS tako kot Orbán na Madžarskem vodi medijsko politiko, katere edini cilj je podreditev čim večjega števila medijev na način, da ne bodo kritizirali stranke in vlade, da bodo širili provladna in prostrankarska sporočila oziroma da bodo služili kot sredstvo napada na politične nasprotnike.

Kot rečeno, pa predstavniki stranke v javnosti svoje početje opravičujejo še z enim argumentom. Trdijo, da mediji »desnice« (kamor štejejo le medije pod svojim nadzorom) obsegajo tako nizek odstotek medijskega trga, da je kritiziranje teh medijev kontraproduktivno. Odvračalo naj bi namreč pozornost od domnevnih ekscesov najbolj vplivnih medijev pri nas.

Ta trditev je zavajajoča. Res je, da v tem trenutku mediji pod vplivom SDS predstavljajo manjšino medijskega trga v Sloveniji. Vendar pa se je ob tem treba zavedati sledečega: prvič, SDS svoj vpliv širi predvsem na televizije, ki pa so najbolj gledan oziroma vpliven medij pri volivcih. In drugič, SDS se, če sklepamo po potezah stranke v zadnjih mesecih, ne bo zadovoljila s trenutnim stanjem, temveč si želi pridobiti dodaten vpliv na slovenskem medijskem trgu.

Za razumevanje celotne razsežnosti medijskega vpliva stranke SDS moramo najprej podati posplošeno razlago procesa produkcije informativnih vsebin v medijih in odnose med različnimi mediji v tej produkciji. Pod drobnogled moramo vzeti predvsem produkcijo tistih informativnih vsebin, ki ponujajo tudi interpretacijo podatkov.

Za to, da nek dogodek ali tema dobi širšo medijsko pozornost, so največkrat ključne tiskovne agencije. Pri nas je to Slovenska tiskovna agencija oziroma STA. Ta sistematično spremlja in objavlja napovedi dogodkih doma in po svetu in s tem drugim medijem v veliki meri »diktira agendo«. Mediji sledijo objavam STA o prihajajočih dogodkih oziroma tematikah in se nato odločijo, o katerih izmed njih bodo poročali. Obenem je ob nekem dogodku tiskovna agencija praviloma prva, ki objavi novico o dogodku. To novico nato povzemajo televizije, radii, spletni portali in dnevni časopisi.

Tiskovne agencije imajo tako velik vpliv na poročanje medijev. Tega se »končni konzumenti novic«, torej bralci, gledalci in poslušalci medijev, po navadi ne zavedamo, saj neposredno ne spremljamo novic, ki jih objavi tiskovna agencija. Vsebine tiskovnih agencij pridejo do nas prek medijev, ki povzemajo poročanje teh agencij.

Drugi pomemben steber medijskega vpliva predstavljajo dnevni časopisi in do določene mere tudi revije z resnimi političnimi vsebinami. Pri nas gre za dnevnike Delo, Dnevnik, Večer, Finance, sobotne priloge dnevnih časopisov ter revije Reporter, Mladina in Demokracija. Ti mediji za razliko od tiskovnih agencij ne opravljajo le funkcije poročanja o nekem dogodku ali temi, temveč je njihovo poslanstvo tudi interpretacija podatkov. Tiskovna agencija v članku na primer poroča, da je zaradi bolezni covid-19 v Sloveniji umrlo več kot 4000 ljudi. Dnevni časopisi in revije pa bodo poskušali tudi interpretirati ta podatek – na primer poiskati odgovore, zakaj je prišlo do tako visoke smrtnosti in kdo je za to odgovoren. S tem bodo svojim bralcem oziroma volivcem posredovali dodatne informacije o uspešnosti ukrepov za zajezitev epidemije in s tem tudi ocenili uspešnost vladajočih na tem področju.

Televizije pa predstavljajo ojačevalca teh podatkov. V informativnih oddajah praviloma predstavijo dogodke oziroma teme, ki jih je na agendo postavila tiskovna agencija, in jih opremijo z interpretacijami, kot so jih podali dnevni časopisi in revije. Televizije tako povzemajo osrednje dogodke, o katerih so poročale agencije, a jih hkrati tudi obogatijo s komentarji ter predstavijo precej večjemu krogu »konzumentov novic«. Po podatkih Valicona je Delo kot prvo izbiro med dnevnimi časopisi navedlo okoli 100.000 bralcev časopisov. Program POP TV pa je kot prvo izbiro med televizijami navedlo več kot pol milijona gledalcev. Čez prst bi lahko ocenili, da je v Sloveniji gledanost najbolj gledane televizije petkrat večja od branosti najbolj branega dnevnega časopisa.

Vrnimo se zdaj k stranki SDS. Njihov vpliv je največji prav na področju televizij. Pod nadzorom SDS sta dve televiziji: Nova24TV in Planet TV. Obe televiziji skupaj imata po oceni Valicona dobrih 90.000 gledalcev, za katere ena izmed teh dveh televizij predstavlja prvo izbiro med televizijami. Za primerjavo: programa POP TV oziroma Kanal A, ki imata istega lastnika, je za prvo izbiro označilo dobrih 600.000 gledalcev. Tri programe TV Slovenija pa skupno 250.000 gledalcev.

Primerjava teh številk pokaže, da ima SDS trenutno res vpliv le na manjši del gledalcev slovenskih televizij. Toda: če bi SDS prek nameščanja svojih članov v vodstvene strukture javne televizije uspelo vplivati tudi na poročanje Televizije Slovenija, bi se ta vpliv že izjemno povečal in bi po podatkih Valicona obsegal že okoli tretjino televizijskega trga. Če pa bi SDS uspelo pridobiti vpliv nad kanaloma POP TV in Kanal A, bi si ena politična stranka podredila praktično ves slovenski televizijski trg.

SDS je v prvem mandatu na čelu vlade, torej med letoma 2004 in 2008, že uspešno prevzela nadzor nad TV Slovenija ter na ključna direktorska in uredniška mesta nastavila svoje ljudi, smo pokazali v naši preiskavi. Sodeč po zadnjih zamenjavah in poskusih zamenjave članov svetov zavoda RTV Slovenija, si v tem mandatu želijo storiti enako. Če ji uspe podobno, kar ji je uspelo v mandatu 2004–2008, se bo njen vpliv tudi v tem mandatu izjemno povečal. Trditev, da se z mediji desnice in delovanjem SDS na medijskem področju nima smisla ukvarjati zaradi majhnega vpliva stranke na slovenski medijski prostor, torej ne drži – ta vpliv bi se lahko že v kratkem bistveno povečal.

Ob tem se je treba zavedati še, da SDS s širjenjem vpliva prav na televizije doseže še nekaj: ob vplivu na veliko število gledalcev se tudi izogne potrebi po vlaganju naporov za politični prevzem dnevnih časopisov in tednikov. SDS lahko namreč televizijam pod svojim vplivom prepreči poročanje na podlagi člankov iz časopisov in revij in s tem prepreči, da bi do vlade kritična vsebina teh člankov prišla do širokega televizijskega občinstva. Prav zaradi tega je za stranko SDS – tako kot za madžarskega premierja Orbána, po katerem se pri svoji medijski strategiji zgledujejo – nadzor nad televizijami ključen.

Stranka SDS želi z odvzemom državnega financiranja v kot stisniti tudi Slovensko tiskovno agencijo. S prevzemom vpliva v STA bi stranka pridobila še vpliv nad tem, katere dogodke in teme bo izpostavila drugim medijem. SDS bi s tem v roke dobila še en vzvod vpliva na poročanje slovenskih medijev. Ta vzvod pa ima ogromen vpliv. Po STA namreč novice povzema množica tiskanih publikacij, radiev, televizij in spletnih medijev. Na ta način bi si stranka SDS zagotovila določen vpliv na poročanje več sto informativnih medijev v Sloveniji.

SDS je tak vpliv na STA že imela – v času prve Janševe vlade je direktorica tiskovne agencije postala Alenka Paulin, nekdanja predstavnica za stike z javnostjo stranke SDS. Paulin je nato za odgovornega urednika tiskovne agencije imenovala Boruta Meška, sicer ustanovnega člana alternativnega (desnega) združenja novinarjev in publicistov. Med novimi uredniki STA je bil tudi sedanji direktor vladnega urada za komuniciranje (UKOM) Uroš Urbanija.

Vpliv največje vladne stranke na medije se lahko torej v kratkem času izjemno poveča. Stranka ob tem ne izvaja »uravnoteževanja« medijev, temveč svoj vpliv izkorišča za zatiranje negativnih novic o stranki in vladi ter kreiranje pozitivnih medijskih objav o stranki in vladi. V ekstremnih primerih, kot je na primer Nova24TV, pa svoje medije uporablja kar kot strankarsko propagando, ki se v ta namen poslužuje zavajanj in laži o svojih političnih nasprotnikih.

Degradacija standardov v osrednjih medijih

Obe trditvi, na katerih stranka SDS utemeljuje svojo medijsko politiko, sta torej zavajajoči. Politika stranke ni namenjena ustanavljanju desnih neodvisnih medijev, ki bi »uravnotežili« medijsko krajino. Želi si medijev, ki bodo bodisi propagandna trobila stranke bodisi bodo vladi in stranki vsaj naklonjeni. Vpliv teh medijev pa ni tako majhen, kot ga želi prikazati stranka – predvsem pa so skrb vzbujajoči njeni načrti po nadaljnji podreditvi medijskega trga. Trditev, da obsegajo mediji pod nadzorom SDS le zanemarljivo manjšino medijskega trga je tako bolj kot ne poskus metanja peska v oči javnosti.

Kljub temu pa bi lahko te trditve pri volivcih dosegle vsaj delen učinek, ki si ga stranka SDS želi. Stranka kot enega izmed ključnih orodij za doseganje svojih medijskih ciljev uporablja retoriko, ki jo je že preizkusil Donald Trump. SDS tako prek predstavnikov stranke kot prek svojih medijskih satelitov načrtno seje dvom v delovanje medijev v Sloveniji. Kot rečeno, je premier Janša POP TV javno razglasil za največjo opozicijsko politično stranko. Dnevni časopisi naj bi bili po njihovih trditvah v rokah tajkunov oziroma »globoke države«. Cilj teh napadov je relativizacija delovanja medijev oziroma potegniti neko lažno vzporednico med delovanjem strankarskih trobil in ostalih medijev, na katere SDS nima vpliva.

K uspešnosti te relativizacije žal pripomore tudi delovanje osrednjih medijev. Pri Pod črto smo v raziskavi slovenskega medijskega trga opozorili na več spornih praks osrednjih medijev – od skrivanja dejanskih lastnikov tednika Mladina, vplivov lastnikov na uredniško politiko na Delu, do kopičenja medijev v medijskem sistemu Martina Odlazka, ki je v nasprotju z namenom zakonodaje o preprečevanju medijske koncentracije.

Poglejmo podrobneje dogajanje na Delu. Ta dnevni časopis je pri nas veljal za najbolj kakovostnega na trgu. Zanj naj bi pisali najboljši novinarji, njihovi članki pa naj bi bili najbolj pronicljivi med vsemi časopisi. Sobotna priloga Dela naj bi bila vodilna tedenska publikacija slovenskih intelektualcev.

Uredništvo Dela se je v svoji zgodovini že večkrat znašlo pod pritiski. Ti so se spet ojačali po tem, ko je časopis kupilo podjetje FMR, katerega največji lastnik je znani poslovnež Stojan Petrič. Pri Pod črto smo v preiskavi dogajanja na Delu razkrili, da pod trenutnimi lastniki novinarji Dela ne smejo negativno poročati o ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Tistim, ki to kljub temu storijo, pa grozi izguba bonitet ali celo zaposlitve. Prav tako novinarji ne smejo kritično pisati o nekaterih drugih poslovnih partnerjih ostalih podjetij v (so)lasti Stojana Petriča.

Nov vrhunec so pritiski dosegli sredi marca letos, ko so na Delu cenzurirali že natisnjen članek v Sobotni prilogi. Članek so umaknili, prilogo ponovno natisnili, namesto članka pa se je pojavil oglas za časnik Delo. Članek so nato deset dni pozneje le objavili na spletni strani časopisa. V njem je novinar Janez Markeš kritično pisalo o medijih pod nadzorom stranke SDS. Članek naj bi bil iz Sobotne priloge umaknjen zato, ker je bilo eno izmed Petričevih podjetij menda takrat tik pred podpisom neke gradbene pogodbe z državo.

Delo se je tako iz neodvisnega in najbolj kakovostnega časopisa korak za korakom preoblikovalo v poslovno orožje Stojana Petriča. Žrtev so novinarski standardi in kakovostne vsebine. Posledica pa izguba zaupanja javnosti v Delo in v osrednje medije širše.

Ta izguba zaupanja v medije stranki SDS še olajša uveljavljanje svoje medijske politike. Zato bi bilo nujno, da kakovostni mediji, novinarske organizacije in novinarji sami pričnejo najprej tudi opozarjati in aktivno nasprotovati spornim praksam v medijih.

A trenutno ta želja ne obstaja. Novinarji in uredniki Dela do danes niso izrazili javne kritike cenzure, ki se jim dogaja. Novinarska združenja o tem ne pišejo kritičnih zapisov. V Sloveniji razen redkih izjem še vedno velja pravilo, da mediji ne pišejo slabo o svoji konkurenci. S tem pa še pripomorejo pri razraščanju spornih praks v njih samih.

Vzrok za molk je zgrešeno prepričanje, da bo kakršnakoli kritika osrednjih slovenskih medijev načrtom stranke SDS dala še večji zagon in še omajala ugled medijev, ki so pripravljeni kritično poročati o vladajočih. To je škodljivo stališče. Sposobnost samokritike je namreč pomemben gradnik zaupanja med mediji in bralci.

Prihodnost za bralce, gledalce in poslušalce slovenskih medijev trenutno ni videti dobro. Na eni strani torej želi največja vladna stranka prevzeti najbolj vplivne medije in jih po madžarskem modelu spremeniti bodisi v strankarska trobila bodisi v medije, ki vlade ne bodo kritizirali. Na drugi strani pa smo priča upadu novinarskih standardov oziroma celo prepovedi poročanja o posameznih politikih v medijih, ki so še nekaj let nazaj veljali za najbolj prodorne, kakovostne in neodvisne. Kateri mediji bodo torej sploh še opravljali vlogo nadzora nad oblastjo, ki je za delovanje demokracije ključna?

Posege aktualne vlade in stranke SDS v slovenski medijski prostor se trenutno poskušajo reševati celo na evropski ravni. Vendar pa glede na izkušnje iz prvih dveh mandatov SDS ni za pričakovati, da bo obstoječa vlada sama pri sebi začela regulirati svoje posege v medije ali predlagala zakonodajo, ki ji bo to onemogočala. Težava pa je tudi, se da niti interesna združenja novinarjev niti politična združenja, ki nasprotujejo medijski politiki stranke SDS, do danes niso soočila z degradacijo kakovosti v uveljavljenih medijih. Kaj šele, da bi razmislili oziroma predlagali rešitve, kako obrniti ta proces degradacije.

Kategorije: Slovenija