Podčrto.si

Syndicate content
Ustvarjanje kakovostnega novinarstva
Updated: 8 min 36 sek od tega

Mediji Martina Odlazka (2. del): ni varovalk pred zlorabo kopičenja medijev

Pon, 23/11/2020 - 00:02
Ilustracija: Matija Medved

Preberite prvi del preiskave: Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije

Junija 2017 je konkurenčna založniška družba Adria Media prijavila Svet24 na ministrstvo za kulturo ter na agencijo za komunikacijska omrežja in storitve zaradi domnevnega kršenja medijske zakonodaje. Adria Media je v Sloveniji najbolj znana po nekaterih licenčnih (Playboy, Cosmopolitan, Elle …) in domačih revijah (Avto Magazin, Story …), s katerimi neposredno tekmujejo s skupino Media24, ki izdaja nekatere podobne naslove.

Prijavitelji so priložili kopijo ponudbe za oglaševanje, ki predstavlja medije v skupini Media24 kot del širše medijske skupine, ki jih enotno tržijo, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo pridobili na kulturnem ministrstvu.

V ponudbi so predstavniki skupine naštevali občinstva, ki jih dosegajo njihovi mediji, in se pohvalili, da v Media24 »združujejo nadvse priljubljene in dobro poznane slovenske radijske, tiskane, elektronske medije in televizijo«. V družbi Adria Media so zato v pritožbi zapisali, da Media24 grobo krši medijsko in konkurenčno zakonodajo, saj da preko povezanih oseb hkrati izdajajo dnevni splošnoinformativni časopis (Svet24) ter radijske in televizijske postaje (Aktual, Veseljak …), kar je v nasprotju z zakonom o medijih in ustvarja nelojalno konkurenco.

Zakon o medijih namreč določa, da izdajatelj splošnoinformativnega tiskanega dnevnika – torej dnevnika Svet24 – ne sme biti hkrati tudi izdajatelj, soustanovitelj ali izdajatelj radijskega in televizijskega programa (ali obratno). Prav tako smejo imeti izdajatelji splošnoinformativnega tiskanega dnevnika, radia ali televizije največ 20-odstotni lastniški ali upravljavski delež v drugem izdajatelju. Oziroma: če hočejo pridobiti 20-odstotni delež ali več, potem morajo najprej pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, ki je pristojno za izvajanje zakona o medijih.

Prepoved združevanja različnih medijskih dejavnosti je pomembna zato, da posamična medijska podjetja ne morejo pridobiti prevelike moči nad javnim mnenjem, zmanjšati medijske raznolikosti in pluralizma ter omejevati konkurence na medijskem trgu.

V družbi Adria Media so trdili, da v Media24 kršijo omenjene odločbe, saj da so »z namenom zakonskega obida« ustvarili mrežo podjetij, v kateri izdajatelj tiskanega dnevnika (Svet24) sicer ni izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, ima pa enake lastnike kot dejanski izdajatelji radijskega in televizijskega programa, ki jih tržijo na Media24 – in sicer družino Odlazek, ki na ta način »v nasprotju z osnovnimi medijskimi pravili združuje časopisno dejavnost z dejavnostjo radia in televizije«.

So imeli prav?

Konkurenčna založniška hiša Adria Media se je pritožila zaradi domnevno nezakonitega združevanja časopisne, radijske in televizijske dejavnosti.

V prvem delu preiskave o skritem medijskem sistemu Martina Odlazka smo pokazali, da medijska skupina Media24 dejansko izdaja več kot 60 različnih medijev, med katerimi najdemo vse tri omenjene medijske dejavnosti: dnevni splošnoinformativni časopis, številne radijske in eno televizijsko postajo.

Samega Odlazka po javno dostopnih podatkih v večini primerov ni več med lastniki ali upravljavci medijev v njegovi skupini, saj se je formalno umaknil z vodstvenih položajev. Toda več naših sogovornikov, ki so bodisi delali v medijih, povezanih z Odlazkom, bodisi so imeli z njim poslovne odnose, je povedalo, da po njihovem vedenju o vseh pomembnih zadevah v omenjenem medijskem sistemu še vedno odločajo Martin Odlazek in člani njegove družine.

Na prvi pogled se zdijo trditve Adrie Medie prepričljive. Media24 se na svojem spletnem mestu javno predstavlja kot medijska skupina. Morebitnim oglaševalcem pošiljajo skupno ponudbo za oglaševanje. Medijska podjetja v skupini delujejo na vseh treh medijskih področjih: izdajajo dnevni časopis, številne radijske in eno televizijsko postajo, česar medijski zakon ne dovoljuje.

Celotno mrežo najverjetneje obvladuje en lastnik skupaj z družinskimi člani. V analizi omrežja Media24 pa smo ugotovili tudi, da se številni posamični lastniški deleži v medijih ustavijo ravno pri 19 ali 19,9 odstotkih – natanko pod 20-odstotno mejo, pri kateri bi morali pred vsakim prevzemom drugega izdajatelja pridobiti soglasje regulatorja, torej ministrstva za kulturo. Kar kaže na veliko verjetnost poskusa izigravanja medijske zakonodaje, nas je opozorilo več sogovornikov, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo.

Toda na ministrstvu za kulturo so prijavo Adrie Medie zavrnili in ustavili inšpekcijski postopek. Podobno so ravnali tudi v več drugih primerih, ko v skupini Media24 niso ugotovili kršitve medijskega zakona ali so sklenili, da za presojo niso pristojni.

Takšne odločitve ministrstva so problematične, saj kažejo, da na slovenskem medijskem trgu v praksi ni mogoče uradno sankcionirati niti najbolj očitnih poskusov izigravanja medijskega zakona. Oziroma se jim je mogoče izogniti že z nekaj preprostimi ukrepi: skrivanjem dejanskega lastništva, pršenjem lastništva na 19-odstotne deleže in sklicevanjem na razliko med medijskim lastnikom in izdajateljem, ki da jo že od osamosvojitve izkoriščajo slovenski medijski lastniki, smo izvedeli med preiskavo.

Vse to vedo tudi vodilni v skupini Media24, nam je povedal eden izmed sogovornikov, ki je seznanjen z delom skupine in ki je hotel ostati neimenovan. »Večkrat so se mi pohvalili, da znajo izpeljati prevzeme tako, da jim nihče nič ne more.«

Medij, lastnik, izdajatelj?

Adria Media ni bila prva, ki je ministrstvo opozorila na domnevno izigravanje medijske zakonodaje v skupini Media24.

Podobno vprašanje je maja 2017 na tedanjega kulturnega ministra Toneta Peršaka v državnem zboru naslovil tudi poslanec SMC Dragan Matič. Zanimalo ga je, kako ima lahko Media24 v lasti radijske postaje, televizijsko postajo ter splošne dnevnoinformativne časopise in revije, saj da so »omenjene kombinacije po veljavnem zakonu o medijih izrecno prepovedane«.

Skupina Media24 poleg številnih radijskih (RGL, Aktual …) in ene televizijske postaje (Veseljak) med drugim izdaja tudi dnevni časopis Svet24. V časopisu sicer prevladujejo lahkotnejše vsebine, vendar pokriva tudi dnevne dogodke in vsebine splošnega interesa. Po podatkih, ki smo jih pridobili od kulturnega ministrstva, je imel Svet24 leta 2017 približno 15.000 izvodov revidirane prodane naklade – nekaj manj kot časopisa Dnevnik in Večer –, kar ga je po analizi ministrstva uvrščalo na peto mesto med splošnoinformativnimi časopisi.

Vendar je tedanji minister za kulturo Tone Peršak takrat odgovoril, da v primeru Media24 ne gre za »kolizijo te vrste, ki je z zakonom prepovedana«. To je utemeljil z dvema glavnima argumentoma.

Najprej je Peršak povedal, da dnevni časopis Svet24, ki ga izdaja skupina Media24, po mnenju ministrstva ni splošnoinformativni dnevnik. Zato že zaradi tega ne moremo govoriti o očitani kršitvi medijskega zakona. Ta trditev nekdanjega ministra je bila sicer v nasprotju s poznejšimi ugotovitvami medijskega inšpektorata.

Nato je Peršak še dodal, da družba Media24 ni izdajatelj splošnoinformativnega dnevnika (izdajatelj je podjetje Svet24, ki je lastnica družbe Media24) in da prav tako ni izdajatelj nobenega radijskega in televizijskega programa (te namreč izdajajo druga podjetja v skupini Media24).

»Gre preprosto za igro med lastništvom in izdajateljstvom. Nekdo je lahko lastnik izdajatelja, ni pa izdajatelj. V drugem primeru je pa izdajatelj. Recimo v enem mediju ima eno vlogo, če lahko tako rečem, v drugem drugo,« je pojasnil Peršak.

Kaj to sploh pomeni?

V skupini Media24 izdajajo velik delež revij na domačih prodajnih policah. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Za profesorico komunikologije in medijsko raziskovalko Sandro Bašić Hrvatin takšna »dvojna vloga« lastnika in izdajatelja nima nikakršnega smisla, vendar medijskim lastnikom zelo učinkovito pomaga izigravati medijsko zakonodajo (Bašić-Hrvatin je tudi članica sveta zavoda Pod črto).

Zakonodajalec je v medijski zakon zapisal nekatere varovalke, ki lastnikom preprečujejo, da bi na trgu postali premočni, kar bi negativno vplivalo na pluralnost in raznovrstnost medijev. Zakon prepoveduje združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti prav zato, da eno podjetje (ali skupina povezanih podjetij) ne bi ustvarilo prevladujočega položaja na celotnem medijskem trgu, omejevalo konkurence in zmanjšalo števila medijskih glasov. Prav tako določa, da novi lastniki po prevzemu ne morejo kar tako spremeniti programske zasnove medija, ampak potrebujejo soglasja regulatorjev. Vendar so medijski lastniki našli več načinov, kako se izogniti tem omejitvam, je pojasnila Bašić Hrvatin.

Prvi takšen način je prav sklicevanje na razliko med lastnikom in izdajateljem. Zakon sicer določa, da en izdajatelj ne sme hkrati opravljati časopisne, radijske in televizijske dejavnosti (v kateri koli kombinaciji). Toda en medijski lastnik lahko preprosto ustanovi ali prevzame več izdajateljev, pri čemer eden opravlja časopisno, drugi radijsko in tretji televizijsko dejavnost. To po dosedanjih razlagah in odločitvah kulturnega ministrstva ni bilo nezakonito, je pojasnila Bašić Hrvatin. Za dodatno varovalko pred regulatorji pa lahko lastnik izdajatelje še preplete v mrežo podjetji, pri katerih noben posamični deležnik ne preseže 20-odstotnega deleža, saj računajo, da bo regulator težko dokazal njihovo morebitno povezano in usklajeno delovanje.

Poleg tega na ministrstvu vztrajajo, da pri razlagi medijskega zakona ne smemo izenačiti lastnika in izdajatelja, je dodala Bašić Hrvatin. Izdajatelj je pravna ali fizična oseba, ki izdaja in razširja medijske vsebine, oblikuje programsko zasnovo in je odgovorna za delovanje medija. Lastnik medija pa ne izvaja dejavnosti razširjanja programskih vsebin in nima uredniške odgovornosti.

»Z drugimi besedami: na ministrstvu se obnašajo, kot da gre za dve ločeni entiteti in je lahko izdajatelj popolnoma avtonomen in neodvisen od lastnika. To seveda ne drži. Lastniško povezani izdajatelji zagotovo ne bodo delovali vsak po svoje, temveč bodo sledili skupni poslovni in uredniški usmeritvi. To lahko vidimo zlasti v primerih, ko pride do prevzemov in mediji pod novim lastnikom bistveno spremenijo vsebino, način poročanja in poslovno strategijo. Toda pred takšnimi kršitvami državljanov očitno nihče ne varuje,« je sklenila profesorica.

Ministrstvo ne vidi povezav

Med preiskavo skupine Media24 smo ugotovili, da njeni lastniki za širitev svoje medijske dejavnosti izkoriščajo ministrovo preozko razlago medijskega zakona.

Družba Salomon je sicer 100-odstotni posredni lastnik televizije Veseljak, vendar ni njen izdajatelj. Izdajatelj televizijskega programa je družba Veseljak TV, ki je v lasti Salomona. Podobno Salomon ni izdajatelj radijskih programov, ampak je to družba RGL, ki je v delni lasti Salomona. Držijo tudi navedbe kulturnega ministra Peršaka v državnem zboru: družba Svet24 izdaja dnevni časopis Svet24, ni pa registrirana kot izdajatelj radijskega ali televizijskega programa.

Enako previdni so lastniki Media24 pri razporejanju lastniških deležev. Ko je družba Salomon lani vstopila v konkurenčno radijsko mrežo Infonet, je kupila 19,9-odstotni delež podjetja Infonet, smo ugotovili v prvem delu preiskave. Če bi kupili še dodatnega 0,1 odstotka, bi morali pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, saj bi imeli 20-odstotni lastniški ali upravljavski delež v izdajatelju radijskega programa. Toda kaj bi v tem primeru odločilo ministrstvo? Bi upoštevalo ključno vlogo Salomona v skupini Media24? Ali zgolj ugotovilo, da Salomon ni izdajatelj radijskega ali televizijskega programa, zato takšen prevzem ne bi pomenil »kolizije te vrste, ki je z zakonom prepovedana«, kot se je v državnem zboru izrazil nekdanji minister?

Ne vemo.

Med preiskavo smo namreč ugotovili, da so na ministrstvu za kulturo doslej prejeli več prijav zaradi domnevno nezakonitega združevanja časopisne, radijske in televizijske dejavnosti v medijski skupini Media24. Iz pridobljene dokumentacije pa je mogoče sklepati, da regulatorji (ministrstvo, medijski inšpektorat in svet za radiodifuzijo) niso imeli enotnega pristopa do sicer zelo podobnih primerov domnevnih kršitev medijskega zakona.

V nekaterih primerih so upoštevali samo podatek o izdajatelju v medijskem razvidu in sklenili, da prevzemnik ne potrebuje soglasja. V drugih so obravnavali samo posamične pravne osebe v skupini in ne celotne skupine. V enem primeru pa so poskusili zajeti skupino v celoti in ugotovili potencialno sporne povezave med lastniki in izdajatelji medijev, a so nato postopek ustavili.

Primer prenosa lastništva medijev na DUTB

Septembra 2018 je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) na kulturno ministrstvo vložila prošnjo za predhodno soglasje za pridobitev 45,39-odstotnega deleža v družbi Salomon. DUTB je postala lastnica dela Salomona po propadu tiskarske skupine Krater, ki je bila do stečaja pomemben del medijske skupine Media24. Premoženje Kraterja – delež v družbi Salomon – je ob stečaju prevzela slaba banka.

Pri DUTB so ocenili, da s prevzemom več kot 20-odstotnega deleža v Salomonu po zakonu o medijih potrebujejo soglasje kulturnega ministrstva, saj so s tem postali solastnik izdajatelja radijskega programa, je razvidno iz pridobljene dokumentacije. A so na kulturnem ministrstvu odločili drugače.

Na kulturnem ministrstvu niso ugotavljali, kakšne so lahko posledice lastniškega vstopa državne banke v medijski sistem, ki obvladuje velik del revialnega in komercialnega radijskega trga ter pomemben del tiska in distribucije.

Namesto tega so samo pogledali v medijski razvid in ugotovili, da družba Salomon ni vpisana kot izdajateljica splošnoinformativnega dnevnika, radijskega ali televizijskega programa. Zato njihovo soglasje za prevzem več kot 45-odstotnega deleža Salomona sploh ni potrebno, so sklenili na ministrstvu. Pa čeprav je Salomon lastnik televizije Veseljak (oziroma njenega izdajatelja) in čeprav so imeli na ministrstvu že zbrane podatke, ki so kazali na povezave povezave Salomona z izdajatelji radijskega programa. To so med drugim ugotovili že leta 2012, ko je Salomon zaprosil ministrstvo za soglasje za prevzem televizije Veseljak TV, je razvidno iz pridobljene dokumentacije.

Podobno so na ministrstvu ravnali tudi po pritožbi konkurenčne založniške družbe Adria Media, ki smo jo opisali v uvodu.

Medijska inšpektorica ni našla spornih povezav med podjetji v skupini Media24. Številna si delijo isti naslov. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Spomnimo: Adria Media je skupini Media24 očitala grobo kršitev medijskega zakona, saj da nezakonito združuje časopisno, radijsko in televizijsko dejavnost.

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da je tedanja medijska inšpektorica Sandra Vesel ugotavljala dvoje: ali je mogoče Svet24 sploh obravnavati kot splošni dnevnoinformativni dnevnik, saj da ne vsebuje analiz in komentarjev, izdajatelji pa ga predstavljajo kot informativno-razvedrilni tednik (to je trdil tudi minister Peršak v državnem zboru). In drugič: ali je prijavitelju Adria Media uspelo dokazati povezave med podjetjem Media24, Salomonom in družino Odlazek, ki bi kazale na nezakonito združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti.

Inšpektorica je po posvetovanju z izvedenci ugotovila, da v primeru Svet24 vendarle gre za tiskani splošnoinformativni dnevnik, kot ga določa medijski zakon. Vendar je prijavo Adrie Medie konec decembra 2017 kljub temu zavrnila in ustavila prekrškovni postopek. Zakaj? Ker ni ugotovila nezakonitih povezav med izdajateljem časopisa Svet24 ter drugimi izdajatelji radijskega in televizijskega programa v skupini Media24.

Ta povezava je sicer očitna, smo ugotovili v prvem delu preiskave. Edina lastnica družb Svet24 in Media24 Alena Nardini (prej Alenka Odlazek) je bivša žena Martina Odlazka, s katerim ima dva otroka. Bivši mož in oba njuna otroka imajo skupaj večinski delež v podjetju Eurofit, preko katerega družina Odlazek obvladuje Salomon – osrednje podjetje v skupini Media24. Hkrati je bil Salomon v času prijave preko podjetja Agencija24 tudi solastnik podjetja Svet24, a se je Agencija24 preimenovala v Event24 (danes v lasti Salomona) in junija 2017 (med inšpekcijskim postopkom) izstopila iz lastništva Svet24.

Kljub jasnim družinskim povezavam je medijska inšpektorica zapisala, da lastnica družb Svet24 in Media24 Alena Nardini ni povezana z Eurofitom. Zakaj? Ker da v družinskem podjetju Odlazkovih nima lastniškega deleža.

V prvem delu preiskave smo ugotovili, da je bila Nardini (tedaj Odlazek) dolgoletna direktorica Eurofita. Sklep medijskega inšpektorata pa je bil tudi v nasprotju s poznejšo ugotovitvijo sodelavcev kulturnega ministrstva, da je mogoče bivša zakonca Odlazek obravnavati kot povezani osebi, »kjer ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju oziroma odločanju o programski zasnovi medija«.

»Morebitno nezakonito stanje«

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da se s takšnim stališčem niso strinjali na svetu za radiodifuzijo, ki deluje v okviru agencije za komunikacijska omrežja in storitve. Svet za radiodifuzijo je strokovno telo, ki ga sestavljajo strokovnjaki s področja medijev, telekomunikacij in drugih povezanih dejavnosti. Ti lahko ministrstvu za kulturo med drugim podajajo mnenja o medijski koncentraciji na televizijskem in radijskem področju.

Julija 2017 so na svetu obravnavali prijavo Adrie Medie in pozvali medijski inšpektorat, naj nad skupino Media24 izvede inšpekcijski pregled in ugotovi dejanske povezave med podjetji v celotni skupini. Na svetu so zapisali, da obravnavana podjetja iz skupine Media24 sicer zanikajo solastništvo in medsebojno vplivanje, vendar je mogoče »z visoko stopnjo verjetnosti sklepati«, da skupina Media24 krši medijski zakon »v vsebinskem smislu in namenu samega zakona«.

Med osnovnimi nameni medijskega zakona je namreč tudi zaščita trga in uporabnikov pred monopolnim položajem nekaterih izdajateljev, ki bi s premočnim vplivom koncentrirane medijske moči ustvarjali prevladujoč položaj, zmanjšali pluralnost medijev in s tem kršili pravico uporabnikov do objektivnega in neodvisnega informiranja, so zapisali na svetu. Medijsko inšpektorico so večkrat povabili na posvet, kjer so ji hoteli predstaviti svoje stališče in razloge za negativno mnenje, a se na njihovo vabilo ni odzvala. Zato so marca 2018 kritično zapisali, da je medijski inšpektorat v tem primeru vodil postopek izključno proti podjetju Svet24, ni pa obravnaval skupine Media24 v celoti, kar je bilo bistvo pritožbe.

Člani sveta so imeli enako stališče tudi v drugem podobnem primeru: pri obravnavi napovedanega prevzema dolenjskega Radia Krka.

V obdobju, ko je medijska inšpektorica obravnavala pritožbo Adrie Medie, so se namreč njeni sodelavci na kulturnem ministrstvu ukvarjali še z enim primerom v skupini Media24: z vlogo Dolenjskega lista za prevzem 81-odstotnega lastniškega in upravljavskega deleža v Radiu Krka. Dolenjski list je eno izmed redkih medijskih podjetij, ki je prek njihovega družinskega podjetja Eurofit v neposredni lasti Odlazkovih.

Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da so na kulturnem ministrstvu ta primer obravnavali bolj temeljito kot medijski inšpektorat. Pridobili so podatke iz poslovnih registrov in centralnega registra prebivalstva, zaprosili za dodatna mnenja Agencije za trg vrednostnih papirjev in sestavili seznam povezanih oseb v skupini Media24 (lastnikov in odgovornih oseb). Ministrstvo je ugotovilo, da Eurofit, Dolenjski list in Salomon tvorijo skupino povezanih oseb po določbah medijskega zakona. Prav tako so ugotovili relevantne povezave med drugimi ključnimi podjetji in posamezniki v skupini Media24: Salomonom, Svet24 in Eurofitom.

Na ministrstvu zato Dolenjskemu listu niso izdali soglasja za prevzem Radia Krka, ampak so postopek odločanja prekinili, dokler na ministrstvu in medijskem inšpektoratu ne bodo dokončno »odločili o vprašanju obstoja morebitnega nezakonitega stanja« med vlagateljem (Dolenjskim listom) in drugimi povezanimi osebami v skupini Media24, je razvidno iz sklepa.

Radio Krka je tako ostal v lasti posameznikov in podjetij, ki so tudi lastniki ali solastniki nekaterih drugih medijev v skupini Media24. Dolenjski list ima v radiu 19-odstotni delež, prav toliko imata še podjetje Luxuria in posameznik Ivan Kralj – ravno toliko, da ne presežejo 20-odstotne omejitve, ki jo določa zakon o medijih.

Če povzamemo: regulatorje so na domnevno nezakonito združevanje različnih medijskih dejavnosti opozarjali tako poslanci kot konkurenčni založniki, a na kulturnem ministrstvu niso izoblikovali enotnega stališča do medijske skupine Media24. Tudi če so v enem primeru (Radio Krka) ugotovili povezave med podjetji in posamezniki v skupini ter opozorili na »morebitno nezakonito stanje«, so že v naslednjem primeru (DUTB) odločili drugače: pri presoji niso gledali vpliva posameznikov na medije v celotni skupini Media24, čeprav so imeli vse potrebne podatke za to že zbrane v preteklih odločbah.

Na ministrstvo za kulturo smo zato vprašali, ali je v praksi sploh mogoče preprečiti medijsko koncentracijo in povezovanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti, če lahko končni lastnik preprosto ustanovi več podjetij, ki nato izdajajo televizijo, radio in dnevni časopis.

Iz nekoliko nejasnega odgovora ministrstva, ki smo ga dobili, je mogoče sklepati, da bi lahko ministrstvo v takšnem primeru ugotovilo nedovoljeno povezanost medijev. A kot je razvidno iz prakse, ministrstvo temu načelu pri odločanju o konkretnih primerih ne sledi.

Omenjeni primeri kažejo, da v slovenskem medijskem prostoru deluje medijska skupina, ki javno prek svoje spletne strani trži vse medije pod svojim okriljem. Ko pa ima opravka z regulatorji, v isti skupini trdijo, da ti mediji med sabo niso povezani.

Ni ovir za medijske prevzeme

Kako je lahko takšna dvolična situacija na slovenskem medijskem trgu sploh mogoča?

»Na kulturnem ministrstvu se želijo na vsak način izogniti kakršni koli odločitvi v zvezi z Odlazkom,« nam je povedal sogovornik, ki je zaradi svojega dela seznanjen z razmerami na ministrstvu in je hotel ostati neimenovan.

Bojijo se namreč, da bi si s kakršno koli konkretno sankcijo proti skupini Media24 odprli še druge, bistveno večje in politično občutljive primere na slovenskem medijskem trgu, o katerih pa da nočejo odločati.

Izpostavil je zlasti odločitev kulturnega ministrstva iz leta 2017, ko ni hotelo presojati posledic napovedanega prevzema največje slovenske komercialne televizije Pop TV, ki jo je hotelo kupiti luksemburško podjetje Slovenia Broadband in jo združiti s telekomunikacijskim operaterjem Telemachom.

Na ministrstvu za kulturo kljub kritikam niso hoteli presojati o prevzemu dveh največjih komercialnih televizij v Sloveniji. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Takšna združitev bi bila problematična zaradi prepovedi opravljanja telekomunikacijske in radijske ali televizijske dejavnosti. To namreč prepoveduje medijski zakon. Iz pridobljene dokumentacije je razvidno, da je podjetje Slovenia Broadband na ministrstvo vložilo prošnjo za soglasje k nakupu 100-odstotnega deleža družbe Produkcija Plus, ki je 100-odstotna lastnica podjetij Pop TV in Kanal A (izdajateljev istoimenskih programov). Vendar so na ministrstvu sklenili, da Slovenia Broadband ne potrebuje soglasja ministrstva, ker podjetje Produkcija Plus ni vpisano kot izdajatelj radijskega ali televizijskega programa.

Ministrstvo kljub strokovnim kritikam in poslanskim vprašanjem ni hotelo presojati, kakšne bodo posledice prevzema največje slovenske komercialne televizije, ki jo je Agencija za varovanje konkurence leta 2013 spoznala za krivo zlorabe prevladujočega položaja na oglaševalskem trgu. Na ministrstvu so sklenili, da za takšno presojo ni zakonske podlage, ker sta lastnik in izdajatelj pač različni pravni osebi – pa čeprav je izdajatelj kanalov POP TV in Kanal A v 100-odstotni lasti tega lastnika.

Stališče Agencije za varovanje konkurence (AVK) glede napovedane združitve je bilo drugačno, saj so opozorili na več možnosti škodljivih vplivov na konkurenco po morebitni združitvi. Nato so lastniki Pop TV (ameriški CME) v začetku lanskega leta sami odstopili od prodaje televizije podjetju Slovenia Broadband.

Dva druga sogovornika sta dodala še primer televizije Planet TV, ki je bila v lasti Telekoma Slovenije, čeprav zakon o medijih kot rečeno prepoveduje hkratno opravljanje telekomunikacijske in radijske ali televizijske dejavnosti. Ker Telekom Slovenije ni bil vpisan kot izdajatelj televizijskega programa, ampak je bila izdajatelj družba Planet TV v 100-odstotni lasti Telekoma, regulatorji niso ugotavljali kršitve.

Takšna pretekla praksa je omogočila tudi prevzem Planeta TV, ki ga je Telekom Slovenije letos poleti prodal madžarski medijski družbi TV2. Ta sodi po mnenju madžarske medijske analitičarke Ágnes Urbán z inštituta Mérték v poslovno mrežo medijskih podjetij, povezanih z madžarsko vladajočo stranko Fidesz in premierjem Viktorjem Orbánom.

TV2 ni edini madžarski medijski lastnik na slovenskem medijskem trgu, ki je izkoristil razlikovanje med izdajateljem in lastnikom. V preiskavi medijskega sistema stranke SDS smo prav tako ugotovili, da so povezani lastniki ob ustanovitvi strankarske televizije Nova24TV hkrati ustanovili dva izdajatelja, enega za televizijsko in drugega za radijsko in spletno dejavnost – najverjetneje zato, da ne bi bili v neskladju z medijskim zakonom. Takšna ločitev je sicer zgolj formalna, saj na spletni strani objavljalo tudi številne »televizijske« vsebine Nove24TV.

Varovalke so zatajile

Slovenski zakon o medijih v več členih prepoveduje nekatere sporne prakse medijskih lastnikov, zaradi katerih bi lahko ti postali premočni – pridobili preveč vpliva na javno mnenje in onemogočili konkurenco na medijskem trgu. Poleg tega zakon o medijih predvideva tudi javno objavljen razvid medijev, kjer lahko državljani v vsakem trenutku preverijo, kdo so lastniki njihovih medijev: kdo jih informira o dogajanju v družbi in ali jim je mogoče zaupati.

V medijski skupini Media24 nič od naštetega ne velja. Bralci, gledalci in poslušalci medijev v skupini Media24 iz medijskega razvida ne morejo ugotoviti, da so vsi omenjeni mediji lastniško povezani. Ali da je njihov domnevni skriti lastnik Martin Odlazek, pravnomočno obsojeni podjetnik, ki je lahko zaradi pasivnosti regulatorjev ustvaril skrito medijsko mrežo in jo postopoma razširil na vsa področja medijev: v tisk, na radio, televizijo in splet.

Kljub temu smo v preiskavi medijskega sistema Martina Odlazka ugotovili, da je kulturno ministrstvo doslej obravnavalo medije v skupini Media24 v nasprotju z namenom medijskega zakona. To pomeni, da so ugotavljali izključno najbolj očitne kršitve: ali posamični izdajatelj hkrati opravlja časopisno, radijsko in televizijsko dejavnost, kar je po zakonu prepovedano. Ali da posamični kupec ob prevzemu drugega medija ni pridobil več kot 20-odstotnega deleža, za kar bi potreboval soglasje ministrstva.

Ker ministrstvo pri presoji ni upoštevalo lastniških in poslovnih povezav v skupini Media24, so se lahko njeni lastniki zelo preprosto izognili omejitvam medijskega zakona. Za vsako medijsko dejavnost so registrirali drugega izdajatelja, povezave med izdajatelji pa so zakrili z nepregledno mrežo podjetij in posameznikov. Tako je lahko nastala javna, a hkrati skrita medijska skupina, ki brez posledic združuje različne medijske dejavnosti, prikrito prevzema druga medijska podjetja in širi svoj vpliv v slovenskem medijskem prostoru.

Zakaj je to sporno?

V naši preiskavi dnevnih časopisov smo pokazali, da sta se po menjavi lastnikov vsakokrat spremenili tudi uredniška politika in politična usmeritev. Vendar je lastništvo treh največjih dnevnih časopisov javno znano, kar vsaj nekoliko olajša kritično branje in prepoznavanje lastniških interesov v njihovem poročanju ali neporočanju.

Ameriška sociologa Paul Lazarsfeld in Robert Merton sta namreč že kmalu po drugi svetovni vojni opozorila, da množični mediji niso le megafoni medijskega lastnika – sredstvo za širjenje njegovega vpliva in orožje za napad na nasprotnike. Nakup medija je tudi najboljši način, da se lastnik izogne negativni publiciteti, sta ugotovila sociologa. V naših preteklih preiskavah smo ugotovili, da njuno opozorilo drži, saj tudi slovenski novinarji manj pogosto in manj objektivno poročajo o svojih lastnikih.

Več nekdanjih zaposlenih nam je sicer povedalo, da domnevni lastnik skupine Media24 Martin Odlazek in njegovi podrejeni direktorji ne kažejo večjega zanimanja za vsebine v svojih medijih. Primeri, ko bi vodilni poskušali vplivati na poročanje novinarjev, so bili po mnenju sogovornikov razmeroma redki. Dva sta izpostavila daljši članek v časopisu Svet24, v katerem so bili zelo kritični do dela DUTB – ravno takrat, ko je slaba banka prevzela za 24 milijonov evrov terjatev do podjetij v njihovi skupini Krater: Seta, Papir Servisa, Salomona in Dela TČR.

So pa naši sogovorniki dodali, da v skupini Media24 ni mogoče prebrati ničesar o morebitnih spornih poslih njihovega domnevnega lastnika, ki je bil leta 2013 pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala.

S tega vidika je problematična tudi vloga skupine Media24 v dveh medijih, ki bi morala biti zaradi svojega poročanja še posebej pomembna v demokratičnih družbah in opozarjati na takšne nepravilnosti. To sta politični tednik Reporter, ki pomembno vpliva na javno mnenje predvsem na desnem ideološkem spektru družbe; in spletni medij Necenzurirano, katerega ustvarjajo večkrat nagrajeni in znani novinarji Primož Cirman, Vesna Vuković in Tomaž Modic. Omenjeni trije novinarji so ob ustanovitvi medija kot svoje poslanstvo med drugim definirali rezkrivanje »stranpoti domačih ekonomskih, političnih in drugih elit«.

Ali kakšna omejitev poročanja o lastniku torej velja tudi za politični tednik Reporter in medij Necenzurirano?

Na Reporterju, ki je v lasti partnerke Odlazkovega sina, nam niso odgovorili na vprašanja o morebitnih vplivih lastnika na njihovo poročanje in poslovne odločitve.

Prav tako so se odgovoru o naravi sodelovanja in avtonomiji uredniškega dela izognili pri mediju Necenzurirano. Medij Necenzurirano sicer ni lastniško povezan z Odlazkom. So pa članki Cirmana, Vuković in Modica redno objavljeni tudi v Odlazkovem časopisu in na spletnem mestu Svet24.si.

Za kakšen poslovni dogovor gre, nam pri Necenzurirano niso pojasnili. Povedali so le, da sodelujejo s partnerskim časopisom Svet24. Na vprašanje, ali so finančno odvisni od skupine Media24 prek odkupovanja njihovih člankov ali na kakšen drug način, pa nam pri Necenzurirano niso odgovorili.

Pregled novinarske dokumentacije sicer pokaže, da so o domnevno spornih medijskih, tiskarskih in drugih poslih Martina Odlazka v preteklosti veliko poročali prav novinarji Necenzurirano, ko so še pisali za časnik Dnevnik in pozneje za Siol. Odkar so ustanovili Necenzurirano, se Odlazku niso posvečali. Prav tako o Odlazku ne poročajo novinarji tednika Reporter.

Nesankcionirano izogibanje zakonodaji za kopičenje medijskega lastništva

Primer skupine Media24 jasno pokaže na nerazumljivo razlikovanje med izdajateljem in lastnikom medija, pri katerem vztrajajo na ministrstvu za kulturo. Noben medij ne more obstajati brez izdajatelja, vsak izdajatelj pa ima profitnega ali neprofitnega lastnika, ki je lahko bodisi zasebno podjetje ali posameznik bodisi javni zavod ali društvo.

V praksi bi bilo treba med medijem in lastnikom postaviti enačaj, nam je povedalo več sogovornikov. Sedanja razlaga medijskega zakona pa posamičnim lastnikom ali povezanim osebam omogoča skoraj neomejeno prevzemanje izdajateljev v različnih medijskih dejavnostih.

Vse to je mehanizem, s katerim so zakonodajalci in politika že zelo dolgo seznanjeni in ki medijskim lastnikom omogoča nepregledno kopičenje medijskega lastništva, sporno povečevanje vpliva na javno mnenje in postopno ustvarjanje prevladujočega položaja na trgu, pred katerim v praksi ni učinkovite varovalke. To je še zlati problematično v obdobju, ko na slovenski medijski trg vstopajo novi lastniki in neovirano prevzemajo ali so že prevzeli nekatera največja domača medijska podjetja (Planet TV, Nova24TV, Infonet), med katerimi so tudi takšna s prevladujočim položajem na trgu (Pop TV).

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija

Povzetek preiskave: mediji Martina Odlazka

Pon, 23/11/2020 - 00:01
Skupina Media24 izdaja več kot 60 različnih medijev: časopis, številne radie in revije, televizijo in spletna mesta. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Medijska podjetja veljajo za zelo specifično tržno dejavnost, saj imajo nekakšno »dvojno naravo«. Po eni strani gre za zasebna podjetja, s katerimi lastniki ustvarjajo dobiček. Po drugi pa v predstavniških demokracijah opravljajo tudi javno funkcijo, saj skrbijo za obveščanje državljanov in izmenjavo mnenj. Zato jih številne države obravnavajo drugače kot ostala podjetja in skrbijo, da posamični medijski lastniki ne bi pridobili prevelikega tržnega deleža in s tem prevelikega vpliva na javno mnenje.

Tudi slovenska medijska zakonodaja pozna nekaj varovalk, s katerimi je hotel zakonodajalec preprečiti ali vsaj zamejiti zlorabo medijske moči. Med njimi je najpomembnejša prepoved združevanja različnih medijskih področij. Dnevni časopisi ne smejo hkrati opravljati še radijske ali televizijske dejavnosti (ali obratno). Televizije ne smejo delovati na radijskem trgu, telekomunikacijski operaterji ne smejo izdajati televizijskega programa. Takšno združevanje bi namreč zmanjševalo število medijskih glasov in negativno vplivalo na medijski pluralizem: torej na pravico državljanov do kar najširše izpostavljenosti različnim mnenjem in stališčem o pomembnih družbenih vprašanjih.

Poleg omenjenih omejitev pri združevanju časopisne, radijske in televizijske dejavnosti je medijski zakon predvidel še eno pomembno zahtevo. Državljani imajo pravico vedeti, kdo so lastniki medijev: kdo jih informira o dogajanju v družbi in ali jim je mogoče zaupati. Takšna informacija je ključna za kritično spremljanje medijev, saj smo v naših preteklih preiskavah medijskega lastništva v Sloveniji pokazali, da mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o svojih lastnikih: o njihovih poslovnih interesih, poslovnih interesih njihovih partnerjev in morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni. V primeru nejasnega lastništva so možnosti zlorabe medijske moči še toliko večje, saj državljani ne morejo vedeti, kakšne interese ima lastnik njihovega medija in v katere dejavnosti je vpleten.

Tako pravi teorija.

V novi preiskavi medijskega lastništva pa ugotavljamo, da v Sloveniji obstaja medijska skupina, ki deluje v nasprotju z vsemi omenjenimi prepovedmi in zahtevami: skupina Media24. Omenjena skupina namreč združuje vse tri medijske dejavnosti, saj med drugim izdaja splošnoinformativni dnevni časopis (Svet24), številne radie (RGL, Salomon, Aktual …) in televizijo (TV Veseljak).

Ob tem izdajajo še približno šestdeset drugih medijev, med katerimi so športni dnevnik Ekipa/SN, več regionalnih tiskanih časopisov (Dolenjski list, Novi tednik …), številne znane revije (Zarja/Jana, Zvezde/Lady, Vklop/Stop, Obrazi …), radijske postaje (RGL, Aktual, Veseljak …), televizijo in politični tednik Reporter.

Natančno število vseh medijev v skupini Media24 in njihov skupen delež na slovenskem medijskem trgu je težko ugotoviti. Med risanjem lastniške mreže in iskanjem njihovih lastnikov smo našteli več kot petdeset različnih podjetij in posameznikov, ki sodelujejo kot solastniki ali pooblaščene osebe v omenjenih medijih. Medije v skupini Media24 izdaja več kot deset različnih izdajateljev, od katerih imajo številni sedež na istem naslovu. Izdajatelji v medijski skupini Media24 so povezani v kompleksno mrežo solastništev in imajo velikokrat skupne direktorje ali zastopnike, skupino pa domnevno obvladuje ena oseba: Martin Odlazek.

Martina Odlazka sicer po javno dostopnih podatkih v večini primerov ni več med lastniki ali upravljavci medijev v njegovi skupini. Vsaj formalno se je umaknil z vodstvenih položajev in vodilne funkcije prepustil družinskim članom ter drugim posameznikom, ki v podjetjih skupine Media24 opravljajo različne naloge, od vodstvenih do uredniških. Kljub formalnemu prenosu vodstvenih funkcij pa o vseh ključnih zadevah glede nakupov, prodaje, kadrovanja in poslovanja podjetij še naprej odloča Martin Odlazek.

Zakaj je to problem?

Prvič zato, ker bralec Svet24, poslušalec Aktuala, kupec tednika Reporter ali naročnik Dolenjskega lista iz javno dostopnega razvida medijev ne more ugotoviti, da so vsi omenjeni mediji lastniško povezani in jih domnevno obvladuje ena oseba, ki je zelo sporen medijski lastnik.

Omenjeni podjetnik, ki je začel kmalu po osamosvojitvi izdajati zelo uspešen Salomonov oglasnik (bil je eden izmed treh ustanoviteljev), je v javnosti zelo malo znan. Medijem se izogiba, ene izmed njegovih redkih fotografij so novinarji posneli pred kranjskim sodiščem leta 2013, ko je bil pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala. Martin Odlazek je bil v preteklosti vpleten tudi v odmevne stečaje tiskarskih podjetij, za katerimi so ostali milijonski dolgovi. Njegovi poslovni interesi pa niso omejeni samo na medijsko in tiskarsko dejavnost, temveč se ukvarja tudi z zbiranjem in predelavo odpadkov, organizacijo dogodkov, zaposlovanjem invalidov in posredovanjem dela.

Med preiskavo nam je več sogovornikov zatrdilo, da v medijih skupine Media24 ni mogoče prebrati ničesar o morebitnih spornih poslih Martina Odlazka in njegovih partnerjev. Kar pomeni, da mediji v skupini Media24 ne morejo opozarjati na morebitne nepravilnosti, v katere je morda vpleten njihov pravnomočno obsojeni lastnik – kar je ena izmed ključnih nalog medijev v demokratičnih družbah.

In drugič: takšno skrito lastništvo skupini Media24 omogoča tudi nedovoljeno združevanje časopisne, radijske in televizijske dejavnosti. Med preiskavo smo namreč ugotovili, da slovenski regulatorji zelo ozko razlagajo prepovedi in omejitve medijskega zakona, saj med posameznimi medijskimi podjetji v skupini Media24 ne iščejo – ali ne najdejo – spornih povezav. V enem izmed postopkov so na medijskem inšpektoratu sklenili, da časopis Svet24 ni povezan z drugimi mediji v skupini in z družino Odlazek, čeprav je edina lastnica časopisa bivša žena Martina Odlazka. Podobnih odločitev je bilo še veliko, zato so lahko lastniki skupine Media24 vsako medijsko dejavnost prenesli na drugo podjetje in se izognili zakonskim omejitvam.

Takšno nepregledno kopičenje medijskega lastništva je zelo problematično, saj lastniku omogoča nenadzorovano povečevanje vpliva na javno mnenje in postopno ustvarjanje prevladujočega položaja na trgu, pred katerim zaradi nedejavnih regulatorjev ni učinkovite varovalke. Takšna praksa je še zlasti sporna v obdobju, ko na slovenski medijski trg vstopajo novi lastniki in neovirano prevzemajo ali so že prevzeli nekatera največja domača medijska podjetja: Planet TV, Pop TV, Nova24TV ali radijsko mrežo Infonet. Vendar je že primer skupine Media24 pokazal, da pristojne ustanove niso sposobne obvarovati slovenskih državljanov pred zlorabami medijske moči.

Preberite oba dela preiskave:

Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije

Mediji Martina Odlazka (2. del): ni varovalk pred zlorabo kopičenja medijev

 

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija

Vrhovno sodišče: pogrebnica podjetij Barbara Podlogar vendarle v zapor

Pet, 20/11/2020 - 00:01
Barbara Podlogar (desno spredaj) in Gregor Jeza (levo spredaj). Foto: Robert Balen/Večer

Barbara Podlogar je bila julija lani na višjem sodišču obsojena na tri leta in štiri mesece zaporne kazni. Kazen zaradi skoraj milijonskega oškodovanja javnega podjetja Elektrooptika je pričela prestajati tri mesece po obsodbi.

A njeno bivanje v zaporu ni trajalo dolgo. Zaradi domnevnih napak pri njenem sojenju in sojenju njenemu sostorilcu Gregorju Jezi je primer v presojo vzelo vrhovno sodišče. Barbaro Podlogar je sodišče do odločitve izpustilo na prostost. V zaporu je tako lani preživela le teden dni.

Ta teden pa Delo poroča o novem preobratu v primeru. Vrhovno sodišče je odločilo, da napak pri sojenju Barbari Podlogar vendarle ni bilo. Zato je potrdilo zaporno kazen dobrih treh let zapora.

Barbara Podlogar nastopa v več zgodbah o pogrebnikih podjetij, ki smo jih lani objavili na Pod črto. Podlogar naj bi bila ključna operativka v tako imenovani mreži Orion. Ustanavljala oziroma vodila naj bi  podjetja v davčnih oazah, prek katerih so različni podjetniki domnevno skrivali premoženje pred upniki.

Podlogar se je zaradi teh dejavnosti znašla v več kazenskih postopkih. Pravnomočno ni končan še niti eden.

Kot rečeno, pa je bila Podlogar julija lani na višjem sodišču pravnomočno obsojena v primeru Elektrooptika. Z nekdanjim direktorjem Elektrooptike Gregorjem Jezo naj bi leta 2013 to državno podjetje oškodovala za skoraj milijon evrov. V imenu podjetja Atractor Project Management iz Londona naj bi Podlogar vložila lažno izvršbo proti podjetju Elektrooptika zaradi dolga v višini 931.499 evrov. Čeprav Elektrooptika Atractorju tega denarja ni dolgovala, je Gregor Jeza dopustil izplačilo Elektrooptike Atractorju.

Podlogar in Jeza sta bila že leta 2017 v primeru Elektrooptika na okrožnem sodišču obsojena na zaporne kazni. Zapor za oba je nato potrdilo tudi višje sodišče – Gregorju Jezi je prisodilo tri leta in deset mesecev zapora, Barbari Podlogar šest mesecev manj.

Zagovorniki Barbare Podlogar so zahtevali presojo vrhovnega sodišča. To je ugodilo zahtevi za revizijo sodbe višjega sodišča in presodilo, da obstaja velika verjetnost, da bo sodbo razveljavilo. V takšnem primeru vrhovno sodišče odredi prekinitev prestajanja zaporne kazni. Zato so Barbaro Podlogar po le sedmih dneh prestajanja zaporne kazni oktobra lani izpustili na prostost. Gregorju Jezi je vrhovno sodišče takrat odložilo pričetek prestajanja zaporne kazni.

Za razliko od Podlogar je vrhovno sodišče Jezi zdaj omililo kazen. Namesto treh let in desetih mesecev zaporne kazni bo moral Jeza odslužiti le dobri dve leti vikend zapora. To je bila namreč kazen, določena v priznanju krivde, ki ga je Jeza podpisal s tožilstvom. Okrožno sodišče je to priznanje zavrnilo in Jezo obsodilo ostreje od kazni, za katero se je Jeza dogovoril s tožilstvom. Vrhovno sodišče je zdaj odločilo, da bi moralo sodišče Jezovo priznanje krivde in dogovorjeno sankcijo sprejeti.

Kdaj bosta Podlogar in Jeza kazen dejansko pričela prestajati, še ni znano. Vlada je namreč zaradi epidemije bolezni covid-19 začasno zaustavila napotitve na prestajanje zaporne kazni.

Barbara Podlogar je bila letos zaradi oškodovanja upnikov na leto dni zapora obsojena tudi v primeru Inometal. Ta primer smo lani podrobno opisali pri Pod črto. Tožilstvo Podlogar očita, da je soobtoženemu Zoranu Trifunoviću upnike Inometala pomagala oškodovati za okoli 600.000 evrov. Sodba še ni pravnomočna.

Kategorije: Slovenija

Mediji Martina Odlazka (1. del): nepregledna mreža radiev, tiskovin, televizije

Čet, 19/11/2020 - 00:01
Ilustracija: Matija Medved

V prvih letih po osamosvojitvi države so se razvile številne nove oblike malega podjetništva, ki so potrebovale platformo za izmenjavo blaga in storitev. Takšna platforma so bili tiskani oglasniki, v katerih so sobivali tako legalna kot manj legalna trgovina, ponudba novih in rabljenih izdelkov, stanovanja in avtomobili, obrtniške storitve in prostitucija. Kdor je v Sloveniji kupoval ali prodajal, ponujal ali najemal, iskal ali ponujal, je skoraj zagotovo najprej poiskal Salomonov oglasnik.

Po podatkih iz javno dostopnih virov so Salomonov oglasnik v začetku devetdesetih let ustanovili Lenart Skok (podjetje Skok), Željko Miklič (podjetje Galop) in Martin Odlazek (podjetje Algas), ki je takrat vodil tudi tiskarno Set, del nekdanje ljubljanske Papirnice Vevče. Vsi omenjeni posamezniki so se zelo redko javno izpostavili. Niso dajali intervjujev, praviloma niso odgovarjali na novinarska vprašanja in v novinarski dokumentaciji skoraj ni mogoče najti njihovih fotografij, kar velja še danes.

Salomonov oglasnik je tedanjim lastnikom in ustanoviteljem prinašal zelo velike prihodke, smo izvedeli od več sogovornikov, s katerimi smo se pogovarjali med preiskavo in ki so hoteli večinoma ostati neimenovani. Ob tem so si z oglasnikom in tiskarno odpirali tudi nove poslovne priložnosti.

»Tiskarji so prvi izvedeli, kako gre tiskanim medijem, kolikšna je realna naklada, koliko natisnejo in prodajo, koliko tiskovin vrnejo in kdaj plačujejo račune,« je pojasnil eden izmed sogovornikov, ki je hotel ostati neimenovan. Takšne informacije so Salomonu – družbi, ki je nastala iz oglasnika – najverjetneje pomagale pri postopni širitvi: ustanavljanju in prevzemanju tiskanih in drugih medijev, med katerimi so bile tudi radijske postaje.

Ko so se soustanovitelji Salomona pred približno desetimi leti ločili – Skok je svoj tretjinski delež prodal Martinu Odlazku, z Mikličem pa sta se izvensodno poravnala –, je postal Odlazek edini dejanski lastnik Salomonovega medijskega sistema, ki je takrat poleg oglasnika že obsegal tudi politični tednik Mag, športni dnevnik Ekipa, regionalni tednik Dolenjski list ter radijske postaje Salomon, RGL in Veseljak, smo izvedeli od sogovornikov in iz javno dostopnih virov.

Medijska skupina Media24 izdaja velik delež revij na domačih prodajnih policah. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Pri Salomonu danes po podatkih iz medijskega razvida še naprej izdajajo Salomonov oglasnik, športni dnevnik Ekipa/SN in skoraj trideset različnih revij, med katerimi so najbolj znane Zarja/Jana in Vklop/Stop ter številni ugankarji. Salomon je tudi lastnik televizije Veseljak in je največji posamični (sicer manjšinski) lastnik družbe RGL, ki je po podatkih medijskega razvida izdajatelj 19 radijskih postaj pod blagovnimi znamkami RGL, Salomon in Aktual. Salomon pa je del medijske skupine Media24, ki med drugim izdaja dnevni splošnoinformativni časopis Svet24 in politični tednik Reporter.

V nekdanjem oglasniku so tako danes združene tiskarska, radijska in televizijska dejavnost, kar je v nasprotju z namenom slovenske medijske zakonodaje. Zakonodajalec je namreč v medijski zakon zapisal več varovalk, s katerimi je hotel preprečiti morebitne zlorabe medijske moči: koncentracijo medijskega lastništva, prevelik vpliv na javno mnenje, zmanjšanje medijskega pluralizma in raznolikosti ter omejevanje konkurence na medijskem trgu zaradi nastanka prevladujočega položaja.

Izdajatelj splošnoinformativnega dnevnega časopisa zato ne sme opravljati tudi radijske ali televizijske dejavnosti. Izdajatelj prav tako ne sme hkrati opravljati radijske in televizijske dejavnosti. S tem so hoteli avtorji zakona preprečiti, da bi eno močno medijsko podjetje prevzelo celoten medijski trg: časopise, radie in televizije.

Poleg omenjenih omejitev pri združevanju časopisne, radijske in televizijske dejavnosti je medijski zakon ohranil tudi medijski razvid. To je javno dostopna zbirka podatkov, v kateri lahko državljani preverijo, kdo so lastniki medijev: kdo jih informira o dogajanju v družbi in ali jim je mogoče zaupati.

Takšen razvid je ključen za kritično spremljanje medijev, saj smo v naših preteklih preiskavah medijskega lastništva v Sloveniji pokazali, da mediji manj pogosto in manj objektivno poročajo o svojih lastnikih – njihovih poslovnih interesih, poslovnih interesih njihovih partnerjev in morebitnih spornih poslih, v katere so vpleteni lastniki. V primeru skritega lastništva so možnosti zlorabe medijske moči še toliko večje, saj državljani ne morejo vedeti, kakšne interese ima lastnik njihovega medija in v katere dejavnosti je vpleten.

Medijska skupina Media24 po naši raziskavi krši smisel zakona o medijih. Skupina namreč kljub omejitvam zakona združuje vse tri medijske dejavnosti: splošnoinformativni časopis (Svet24), radie (RGL, Salomon, Aktual …) in televizijo (TV Veseljak). Bralec Svet24, poslušalec Aktuala, kupec tednika Reporter ali naročnik Dolenjskega lista pa iz javno dostopnega razvida medijev ne more ugotoviti, da so vsi omenjeni mediji lastniško povezani in jih domnevno obvladuje ena oseba: Martin Odlazek. Podjetnik, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi gospodarskega kriminala in ki je bil v preteklosti vpleten v odmevne stečaje tiskarskih podjetij, za katerimi so ostali milijonski dolgovi. Te dolgove je potem prevzela slaba banka in s tem davkoplačevalci.

Takšna medijska mreža pa omogoča tudi prikrite prevzeme drugih medijev, kar je v nasprotju z varovanjem medijske pluralnosti in raznolikosti, ki sta najpomembnejša namena medijske regulacije. Toda regulatorji domnevnih poskusov izigravanja medijske zakonodaje doslej niso preprečili ali sankcionirali.

Niti v ozadju skupine Media24 domnevno vleče Odlazek

Po mnenju več sogovornikov je pri podjetniku Martinu Odlazku zelo težko ugotoviti, katero področje je sploh ključno za njegovo poslovanje. Mediji so namreč le ena izmed njegovih dejavnosti.

»Verjeli smo, da delamo v medijih, ker pač izdajamo revije. Toda v nekem obdobju je začela v podjetju krožiti informacija, da je bilo mogoče s prodajo odpadnega papirja v tujino zaslužiti več denarja kot s prodajo in trženjem revij,« je povedal eden izmed nekdanjih zaposlenih v skupini Media24, ki je hotel ostati neimenovan.

»Zaposleni pa smo bili v invalidskem podjetju, za katerega je Odlazek od države uveljavljal pravico do odpisa dela socialnih prispevkov,« je nadaljeval. Zato so se pogosto spraševali, kaj v resnici počnejo: dajejo delo svojim tiskarnam, ustvarjajo odpadke, služijo z invalidskimi subvencijami ali dejansko delajo v medijski panogi. »Odgovor je bil: vse našteto.«

Med pripravo preiskave smo imeli zato težavo že s poimenovanjem omenjene skupine medijev, saj so se predstavniki določenih podjetij v preteklosti večkrat odzvali na novinarske prispevke, ki so opisovali domnevni medijski sistem Martina Odlazka ali Odlazkovo skupino.

V zahtevah po popravkih in prikazih nasprotnih dejstev so trdili, da Martin Odlazek ni povezan z njimi, saj da ni njihov lastnik ali solastnik, kar so utemeljevali s podatki v javno dostopnih virih in poslovnih registrih. Zato bomo medije poimenovali po podjetju in spletni strani, kjer je zbrana skoraj celotna medijska ponudba: medijska skupina Media24.

Natančno število vseh medijev v skupini in njihov skupen delež na slovenskem medijskem trgu je zaradi nepregledne mreže povezanih podjetij težko ugotoviti, saj smo pri iskanju lastniških deležev in povezav našteli več kot petdeset podjetij in posameznikov, ki sodelujejo kot solastniki ali pooblaščene osebe v njegovih medijih.

Najpomembnejša podjetja iz skupine Media24 imajo sedež na istem naslovu. Fotografija Lenart J. Kučić / Pod črto

Po podatkih iz medijskega razvida, ki ga vodijo na kulturnem ministrstvu, omenjene medije izdaja več kot deset različnih izdajateljev, od katerih imajo številni sedež na istem naslovu: na ljubljanski Vevški cesti 52. Izdajatelji v medijski skupini Media24 pa so povezani v kompleksno mrežo solastništev in imajo velikokrat skupne direktorje ali zastopnike (v članku opisujemo stanje septembra letos, saj se je lastništvo v preteklosti zelo pogosto spreminjalo).

Martina Odlazka po javno dostopnih podatkih v večini primerov ni več med lastniki ali upravljavci medijev v skupini Media24, saj se je vsaj formalno umaknil z vodstvenih položajev. Toda več naših sogovornikov, ki so bodisi delali v medijih, povezanih z Odlazkom, bodisi so imeli z njim poslovne odnose, je povedalo, da po njihovem vedenju o vseh pomembnih zadevah v omenjenem medijskem sistemu še vedno odločajo Martin Odlazek in člani njegove družine.

Sam se na naša vprašanja o njegovi vlogi v medijih v skupini Media24 ni odzval.

Media24: radii, televizija, revije, časopis …

Kaj torej obsega skupina Media24?

Na njihovem spletnem mestu je zbranih več kot 60 različnih medijev. Med najbolj znanimi revijami so Zarja/Jana, Zvezde/Lady, Vklop/Stop, Obrazi, Nova, Salomonov oglasnik, Naša žena in številni ugankarji. Med dnevnimi časopisi so splošni dnevnik Svet24, športni dnevnik Ekipa/SN, dva regionalna tednika (Dolenjski list in Štajerski tednik) ter politični tednik Reporter. Med radijskimi postajami najdemo tako komercialne (RGL, Aktual, Salomon) kot regionalne postaje (Radio Celje, Krka, Ptuj in Kum). Na seznamu je tudi ena televizijska postaja (Veseljak) in različna spletna mesta.

V skupini Media24 prevladujejo mediji, ki se ukvarjajo predvsem z zabavnimi vsebinami: popularne in tabloidne revije, komercialne radijske postaje in spletna mesta, ki pokrivajo določene starostne skupine in življenjske sloge. Med izjemami so časopis Svet24, ki poleg zabave in kronike pokriva tudi aktualne dnevne dogodke, ter politični tednik Reporter, ki – podobno kot politični tednik Mladina – objavlja daljše novinarske prispevke, komentarje in analize, le da se uvršča na desni ideološki spekter.

Odlazkovi so s skupino Media24 najbolj neposredno povezani preko njihovega družinskega podjetja Eurofit. To podjetje je v lasti Martina Odlazka ter njegovih sedmih otrok. Od slednjih so nekateri še mladoletni, Martin Odlazek pa je največji posamični lastnik podjetja in nekdanji dolgoletni direktor (to mesto je prepustil sinu Domnu). Eurofit je 100-odstotni lastnik dolenjskega regionalnega tednika Dolenjski list, ta pa je večinski lastnik Salomona, osrednjega podjetja v skupini Media24.

Salomon je največje podjetje v skupini in zaposluje večino delavcev v skupini, tako novinarjev kot tudi tiskarskih delavcev, invalidov in administratorjev (konec lanskega leta so zaposlovali 791 oseb). V Salomonu se sicer ukvarjajo tudi z zbiranjem in predelavo odpadkov.

Po podatkih iz razvida medijev v Salomonu izdajajo skoraj trideset različnih revij. Bolj poznane med njimi so športni dnevnik Ekipa/SN, Salomonov oglasnik, Stop/Vklop, Zarja/Jana. So edini lastniki televizije Veseljak in največji posamični (tretjinski) lastnik v podjetju RGL.

RGL je drugo ključno podjetje skupine Media24. Po podatkih medijskega razvida namreč izdaja kar 19 komercialnih radijskih postaj. RGL je tako najpomembnejši radijski izdajatelj v skupini Media24. Pod okrilje RGL spadajo znani radii, kot so radio Aktual, radio Salomon in radio Veseljak.

Čeprav je družba Salomon uradno samo tretjinski lastnik RGL, je ta radijski izdajatelj lastniško prepleten z nekaterimi drugimi podjetji in posamezniki v skupini Media24. Dolenjski poslovnež Ivan Kralj, ki je tudi solastnik Radia Krka in Radia tednik Ptuj (oba radia sta del mreže Media24), je lastnik 19-odsotnega deleža v RGL. Drugi takšen lastnik je podjetje Luxuria, ki ima prav tako 19-odstotni delež v RGL in Radiu Krka. Luxuria je obenem poslovno povezana s skupino Media24.

Salomona in RGL ne povezujejo samo nekateri isti lastniki. Martin Odlazek je bil s podjetjem Algas eden izmed treh ustanoviteljev Salomonovega oglasnika, iz katerega je zrasla skupina Salomon. Po zgodovinskih podatkih iz sodnega registra je bil Odlazek med letoma 2007 in 2011 tako direktor Salomona kot tudi RGL. Salomon in RGL pa sta bila povezana že prej, saj je bil RGL skupaj z radiom Veseljak eden izmed prvih radijskih izdajateljev v skupini Salomon, ki jo je vodil Odlazek.

Družinska medijska mreža

Tretje ključno podjetje v skupini Media24 je podjetje Svet24. To podjetje od leta 2013 izdaja časopisni dnevnik in spletno mesto Svet24. Podjetje Svet24 je tako tisti steber skupine, ki pokriva izdajanje dnevnoinformativnega tiska.

Časopis Svet24 je začel izhajati v začetku 2013 in ga je zagnala tedanja družba Krater Media. Edina lastnica podjetja Svet24 je Alena Nardini. Po dokumentih, ki smo jih pridobili od kulturnega ministrstva, se je Alena Nardini pred spremembo imena in priimka imenovala Alenka Odlazek. Bila je poročena z Martinom Odlazkom (zdaj sta ločena) in ima z njim dva otroka: Gašperja in Nejca Odlazka. Oba otroka sta solastnika že omenjenega družinskega podjetja Odlazkovih Eurofit, katerega direktor in največji lastnik je Martin Odlazek.

Nardini je bila dolgoletna direktorica tako Eurofita kot Algasa, s katerim je Martin Odlazek v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja soustanovil Salomonov oglasnik. Direktorska pooblastila v Eurofitu je imela vse do leta 2013, ko je ustanovila Svet24. Po podatkih Ajpesa ima Nardini v podjetju Eurofit zapisano tudi zastavno pravico za zavarovanje 10-milijonske terjatve, ki bo zapadla leta 2025.

Alenka Odlazek oziroma Alena Nardini pa je prek Svet24 tudi edina lastnica podjetja Media24 (podjetje Media24 je prav tako del skupine Media24, kot imenujemo medijski imperij Martina Odlazka). Podjetji Media24 in Svet24 pa sta lastnika izdajateljev, ki ob podjetju Salomon tvorijo drugi revijalni steber skupine Media24. Izdajajo znane družabne revije, kot so Lady, Obrazi in Nova.

Z družino Odlazek je povezano tudi podjetje Reporter Media, izdajatelj političnega tednika Reporter. Prva ustanoviteljica in direktorica Reporter Media je bila Tanja Škarjot, tedaj zaposlena v Krater Media, predhodnici skupine Media24. Nato je lastništvo prenesla na družbo Event24 (prej Agencija24), ki je v lasti Salomona. Leta 2016 pa je edina lastnica Reporter Media postala Tara Milikić, ki ima po podatkih Ajpesa enak domači naslov kot podjetje Eurofit in drugi družinski člani Odlazkovih.

Dva sogovornika sta povedala, da je Milikić partnerka Nejca Odlazka: sina Martina Odlazka in prej omenjene Alenke Odlazek, lastnice Svet24. Reporter Media ima tudi drugi največji lastniški delež v Radiu tednik Ptuj, ki je prav tako del skupine Media24.

Radio tednik Ptuj je za skupino Media24 pomemben, ker je izdajatelj Radia Ptuj in regionalnega časopisa Štajerski tednik. Del skupine Media24 sta še dva regionalna medija na Štajerskem: celjski regionalni časopis Novi tednik in Radio Celje (NT&RC). Omenjeno družbo so lani prodali člani družine Šrot, ki so dolgo lastniško obvladovali oba celjska regionalna medija. Oba brata Šrot – dolgoletnega celjskega župana Bojana in nekdanjega direktorja Pivovarne Laško Boška pa smo že omenili v preiskavi občinskih medijev in v primeru časopisa Delo.

Lastniške povezave s konkurenčno radijsko mrežo Infonet

Med zbiranjem povezav smo ugotovili, da je Salomon tudi eden izmed največjih posamičnih lastnikov v radijski družbi Infonet, ki upravlja s konkurenčno radijsko komercialno mrežo Infonet (v tej mreži sta najbolj znana Radio 1 in Radio Antena). Infonet pa ima zelo podobne lastnike kot RGL – najpomembnejši radijski izdajatelj v skupini Media24.

Poleg Salomona namreč med lastniki Infoneta znova najdemo Ivana Kralja (tudi tu ima 19-odstotni delež). Kralj je ob tem tudi 19-odstotni lastnik Radia Krka, ki je del skupine Media24. Večji delež v Infonetu ima še podjetje AMC investicije, ki je lastniško oziroma poslovno povezano s skupino Media24.

Ali to pomeni, da je mogoče tudi radijsko mrežo Infonet šteti v skupino Media24, saj so vsi njeni lastniki del omenjene mreže? Direktor Infoneta in ustanovitelj mreže Infonet Leo Oblak nam na vprašanja, povezana z morebitnim prevzemom Infoneta, ni odgovoril. Zato še ni mogoče vedeti, ali je skupina Media24 postala tudi največji ponudnik komercialnega radia v državi, saj sta že samo Aktual in Radio 1 med najbolj poslušanimi komercialnimi radijskimi postajami.

Skupina Media24 radijskih kanalov Infoneta sicer na svojih spletnih straneh ne trži, vendar bi imela morebitna združitev obeh radijskih skupin velik vpliv na radijski trg. Na agencijah za varovanje konkurence in za komunikacijska omrežja in storitve nam niso znali oceniti skupnega tržnega deleža združene radijske skupine na trgu. Več poznavalcev radijskega trga pa je ocenilo, da bi postal Odlazek z združitvijo Media24 in Infoneta praktično monopolist na trgu komercialnih radiev v Sloveniji.

Obsojeni (skriti) lastnik

Na Media24 smo vprašali, na kakšen način so povezani mediji, ki jih predstavljajo na svojem spletnem mestu, in če ti mediji tudi vsebinsko ali uredniško sodelujejo. Odgovorov nismo dobili. Smo pa na kulturnem ministrstvu pridobili dokument, v katerem je predstavnica medija iz skupine Media24 (tedanja direktorica Dolenjskega lista Marjana Čančar) zavrnila trditve, da gre za kartel, saj da pri njih »samostojne gospodarske družbe« (kot izdajatelji medijev) »povsem samostojno kreirajo svojo programsko zasnovo ter avtonomno sprejemajo odločitve o financiranju in poslovanju«.

Med preiskavo pa smo se skupaj pogovarjali z več kot desetimi zaposlenimi in nekdanjimi zaposlenimi v medijski skupini Media24, ki so nam vsi potrdili, da je Martin Odlazek ključna oseba v medijski skupini, česar pred sodelavci ne skriva. To nam je potrdilo tudi več drugih sogovornikov, ki so v preteklosti sodelovali z njegovimi podjetji ali so bili udeleženi v različnih pogajanjih (poslovnih, sindikalnih …), v katerih je osebno sodeloval Martin Odlazek.

Ta je večino vodilnih funkcij prepustil posameznikom, ki v podjetjih skupine Media24 opravljajo različne naloge, od vodstvenih do uredniških – med njimi Gregorju Repiču, Igorju Škerlaku in Igorju Klunu, ki po besedah več naših sogovornikov sodijo v Odlazkov »ožji krog« in po javno dostopnih virih opravljajo več vodstvenih funkcij v podjetjih skupine Media24. Kljub formalni delitvi funkcij pa naj bi bili omenjeni posamezniki predvsem operativci, saj da vse ključne odločitve glede nakupov, prodaje, kadrovanja in poslovanja podjetij še naprej sprejema Martin Odlazek. Vendar da se osebno le izjemoma pojavi na sestanku ali pogajanju.

Več sogovornikov nam je povedalo, da se Odlazek že prej ni javno izpostavljal. Še bolj previden pa je postal po letu 2013, ko je prvič spoznal, da je ranljiv.

Junija 2013 je namreč sodnica kranjskega okrožnega sodišča Marjeta Dvornik razsodila, da sta nekdanji direktor družbe Primož Trubar Edvard Jurjevec in Martin Odlazek kriva zlorabe položaja (Jurjevec) in pomoči pri zlorabi položaja (Odlazek) pri prodaji tiskarske družbe Gorenjski tisk.

Iz razsodbe, ki smo jo pridobili na kranjskem sodišču, je razvidno, da je Jurjevec kot direktor družbe Primož Trubar zlorabil položaj ali pravice, ko je prodal družbine delnice Gorenjskega tiska (družba Primož Trubar je bila lastnica Gorenjskega tiska). Delnice je prodal »pod roko« (brez ustreznega sklepa skupščine), zanje pa ni dobil denarja, kot je bilo dogovorjeno, ampak jih je zamenjal za delnice v drugih gospodarskih družbah.

Jurjevec je večinski delež Gorenjskega tiska (približno 69 odstotkov) prodal družbam, ki so bile povezane z Odlazkovo skupino Krater. Med njimi je bilo tudi podjetje Algas, s katerim je bil Odlazek prvotni solastnik in soustanovitelj Salomonovega oglasnika. Odlazek je Jurjevcu pomagal najti kupce in organiziral podpis pogodb (posel je bil sklenjen v prostorih njegovega podjetja za zbiranje in predelavo odpadkov Papir servis). Zato je bil obtožen pomoči pri izvedbi kaznivega dejanja.

Sodišče je na koncu sklenilo, da je Jurjevec deloval v nasprotju z načeli vestnega in poštenega gospodarstvenika, Odlazek pa mu je pri tem naklepno pomagal. Jurjevec je bil obsojen na sedem mesecev zaporne kazni, Odlazek pa na pol leta.

Odlazek je kazen prestal v hišnem priporu, ki pa ni bil prav strog. Med delovniki se je namreč smel po odločitvi sodišča »oddaljiti iz prostorov, kjer se izvaja hišni zapor«, če je bilo to »neizogibno potrebno za opravljanje dela« pri njegovem delodajalcu Papir servisu.

Papir servis je leta 2017 končal v stečaju skupaj z drugimi podjetji v skupini Krater: Algasom, Setom in Delom TČR. V stečajnem postopku Kraterja je bilo priznanih za dobrih 25 milijonov terjatev, največji upnik pa je bila s skoraj devetimi milijoni evrov državna Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Ta je septembra 2018 postala lastnica približno 45-odstotnega deleža Salomona, ki so ga na dražbi kupili za dobra dva milijona evrov. Velika večina dolgov je tako ostala neporavnanih.

Državna slaba banka je tako postala druga največja lastnica v Salomonu, prvem in osrednjem podjetju medijske skupine Media24, ki jo glede na izsledke naše preiskave obvladuje pravnomočno obsojeni skriti lastnik Martin Odlazek. S tem zelo verjetno deluje v nasprotju z medijskim zakonom, saj združuje časopisno, radijsko in televizijsko dejavnost.

Kako je to mogoče, bomo pojasnili v drugem delu preiskave o skritem medijskem sistemu Martina Odlazka.

Članek je del projekta Medijsko lastništvo. Preberite vse članke v seriji.

Avtor člankov in zbiranje podatkov: Lenart J. Kučić
Vodja projekta: Taja Topolovec
Urednik člankov in preverjanje dejstev: Anže Voh Boštic
Lektura: Ana Bogataj
Ilustracije: Matija Medved
Zasnova infografik: Anže Voh Boštic, Taja Topolovec, Lenart J. Kučić
Oblikovanje infografik: Anže Jesenovec, Gregor Makovec, Gašper Uršič (studiokruh)
Oblikovanje vizualij: Metod Blejec

Projekt medijsko lastništvo je del projekta, ki ga sofinancira NEF – Mreža evropskih fundacij v okviru projekta Civitates.

Mnenja, odkritja, zaključki in priporočila v projektu so delo avtorjev Pod črto in ne odražajo nujno mnenja fundacije ali projektnih partnerjev.

Kategorije: Slovenija