Connect

Pozimi in poleti krasna Južna Tirolska se ponaša s čudovito Pustriško dolino (italijansko Val Pusteria, nemško Pustertal, ladinsko Val de Puster), v katere srcu je 2275 metrov visok kopasti vrh z italijanskim imenom Plan de Corones oziroma nemškim Kronplatz, po katerem se tudi imenuje tamkajšnje smučarsko središče. To je umeščeno med turistična mesta Bruneck-Brunico, St. Vigil-San Vigilio in Valdaora-Olang.

Območje je do prve svetovne vojne spadalo pod avstrijsko oblast, po njej pa ga je dobila Italija, a se tam še vedno brez težav sporazumevate v nemščini, saj je ta še vedno prvi jezik v osnovni šoli. Kakšen napis boste prebrali tudi še v ladinščini, različici romanskega jezika, a slišali ga najbrž ne boste, saj ga govori le še malo ljudi. Iz tega jezika prihaja tudi beseda corones, ki pomeni 'krona'. Slovenci se tam morda dobro počutimo tudi zato, ker slovansko poselitev v 6. stoletju izpričujejo krajevna in ledinska imena.

No, v Kronplatz gremo seveda radi predvsem zato, ker je oddaljen le okrog 280 kilometrov in ker se ponaša s 119 kilometri odličnih smučišč vseh zahtev­nosti, znanih po tem, da so široka in zato idealna za popoln karving. Poleg tega je tam 190 kilometrov stez za smučarski tek (predvsem v biatlonskih centrih Anterselva in Casere ter v tekaškem centru Riva), žičnica Piculin in smučarski avtobus pa omogočata povezavo z nič manj svetovljansko Alta Badio. Poudariti moramo, da je to eno redkih smučarskih središč s kar petimi črnimi smučarskimi progami, ki so poimenovane The Black Five.

Ome­nimo le tri lepotice: osemkilometrska Sylvester je ena najlepših in najdaljših, čudovita Piculin s skoraj 75-odstotnim naklonom pa je ena najstrmejših v Italiji, medtem ko je strma Erta izziv tudi za smučarske svetovnega pokala, saj ima na nekaterih delih več kot 50-odstotno str­mino. Ste dovolj pogumni? No, če ste 'le' spretni, je za vas kot ustvarjen največji snežni park v Južni Tirolski. In če vam gibanja še ni dovolj, drsajte! V vsaki vasi doline imajo namreč drsališče (skupno jih je več kot 30), v Campo Tures pa lahko drsate tudi v ledeni dvorani. Po smuki se lahko še sankate – osvetljeni sankališči sta dve, Korer in Cianross, najdaljša sankaška proga, dolga 10 kilometrov z višinsko razliko 1000 metrov, pa je na smučišču Speikboden. Dolini Tures in Aurina pa sta meka za ledne plezalce.

Da je v Kronplatzu tudi več kot 30 bolj ali manj tradicionalnih smučarskih koč, v katerih ne manjka dobre jedače in pijače ter seveda zabave med smuko, še bolj pa po njej, vam sploh ne bomo govorili, kakor tudi ne, kje se boste namestili. Izbira je pestra, vse od hotelov do apartmajev tik pod smučišči ali v nekaj minut vožnje oddaljenih krajih. No, mi se ne bi branili hotela Alpin Panorama Hubertus.

Na samem vrhu Kronplatza med smuko nikakor ne spreglejte dveh znamenitosti, saj greste lahko v obe naravnost s smu­čišča v smučarski opremi. Ena je Mes­snerjev gorski muzej MMM Corones, druga pa muzej gorske fotografije LUMEN, ki so ga uredili v prenovljeni postaji stare vzpenjače. V tem objektu je tudi vrhunska restavracija Alpinn Food Space & Restaurant Norberta Niederkoflerja, ki ima v San Cassianu restavracijo Rosa Alpina, za katero je bil ovenčan s tremi Michelinovimi zvezdicami.

MMM Corones je julija 2015 odprl sam Reinhold Messner, svetovno znani alpinist s 14 osvoje­nimi osemtisočaki (poleg tega je prečkal Antarktiko čez južni pol, zatem še puščavi Gobi in Takla Makan ter po dolgem prehodil Grenlandijo), sam projekt Mes­sner Mountain Museum (MMM) pa je zasnoval že na začetku devetdesetih let in v njegovem okviru ustvaril šest mu­zejskih enot, ki stojijo po vsej Južni Tirolski in tudi v Benečiji. MMM Corones, ki je med njimi najmlajši in menda tudi zadnji, je tematsko v celoti posvečen klasičnemu alpinizmu kot kraljevski dis­ciplini od njegovih začetkov do danes. Poleg čudovite stavbe, ki jo je oblikovala Zaha Hadid, takrat najbolj zvezdniška arhitektka iraško-britanskega rodu, obis­kovalca navduši tudi 240-stopinjski panoramski pogled na dolomitske vršace.

LUMEN, ki je odprl svoja vrata leta 2018, od MMM pa je od­daljen slabih 500 metrov, na približno 1800 kvadratnih metrov v štirih nadstropjih ponuja ogled razvoja fotografije in ima stalno razstavo vrhunskih gorskih fotografij, tako zgodovinskih kot sodobnih digitalnih. Nekaj časa vam lahko vzame tudi kakšna začasna razstava, kot je tista, o kateri pišemo na strani 23. In seveda soba z zrcali, ki je tudi ne kaže zamuditi.

Tekst Borut Omerzel
Foto Dean Dubokovič, Marco Zanta, Paolo Riolzi, Manuel Kottersteger

Guy Ritchie naredi film Guya Ritchieja? Prodano!

Radi slavimo, kadar režiserji stopijo iz okvirov znanega, kadar zapustijo cono udobja in poskusijo kaj novega. Presenet­ljivega. To, kar je, recimo, s komedijo Nož v hrbet naredil Rian Johnson, in to, kar še nikoli ni naredil Michael Bay.

Ko pa je govor o 51-letnem britanskem režiserju, ki nas je blagoslovil s čudovitostmi, kot sta bili Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels) ter Pljuni in jo stisni (Snatch), pa je verjetno najboljša novica prav to, da se Guy Ritchie po letih tavanja zunaj znanih okvirov vrača v svojo cono udobja. Že ob prvem napovedniku za akcijski romp Gospodje (The Gentlemen), ki smo si ga pogledali z igrivim navdušenjem, smo si na koncu pomenljivo meli roke in tuhtali – kako odštekan bo Ritchiejev novi film?

Zadnja leta je Guy Ritchie počel zelo raznolike stvari. Posnel je dva dela za nas odlične interpretacije Sherlocka Holmesa, kjer je v naslovni vlogi navdušil Robert Downey Jr., a širši nabor ameriške kritiške srenje se z nami ne strinja, češ da se Ritchiejev slog ne sklada najbolje z legendarnim detektivom. Sledila je ekskurzija v fantazijske vode, po svoje je sestavil zgodbo o Arturjevem meču. Kritiki spet niso bili veseli. Ritchiejevi tipični režiserki elementi upočasnjevanja posnetka, pavza- in-akcija in tista znana narativna akcijska konfiguracija, zdaj kar na silo vstavljena v čarobni svet kralja Arturja in plemenitega viteštva? Kakšna blasfemija! Nekoliko bolje so se potem kritiki le odzvali na njegovo nedavno posodobitev Disneyjevega Aladina, najbrž tudi zaradi inovativnega podviga, da je v vlogi modrega duha ugodno krmaril sicer precej specifičnega Willa Smitha.

Guy Ritchie zadnja leta vsekakor ni dremal na rezultatih svojih zgodnjih uspešnic, prav tako ga ni uspavalo to, da se je kolikor toliko ugodno izmuznil iz zanj ustvarjalno nadvse uničevalnega odnosa z Madonno. A z malce refleksije se zdi, da je delal izključno filme po naročilu. Poglejte še enkrat naslove – Sherlock Holmes, Kralj Arthur: Legenda o meču, Aladin. Vsak od teh naslovov je presenetil predvsem s tem, da ga je z režijskega stolčka vodil Guy Ritchie. Ker to niso filmi Guya Ritchieja.

Za nujno potrebno rekalibracijo se je zato Ritchie zdaj vrnil tja, kjer sije najsvetleje. H koreninam. K žanru, ki ga je pravzaprav ustvaril sam. Gospodje je film Guya Ritchieja. In je vse jasno. Akcijski triler, ki je posnet tako, kot ga lahko posname samo on. Že promocijski plakat jasno namiguje, da bomo gledali to, kar on zna narediti najbolje. Šest dedcev in ena seksi bejba s teatralnimi pozami vabijo v svet, za katerega vemo, da v njem ni nobenih pravil.

Čisto spredaj stoji Matthew McConaughey kot Mickey Pearson. Jebeni Matthew McConaughey! Mojster intenzivnih ob­čutkov, mojster drame, destilirani džek. Ob njem Charlie Hunnam, Henry Goldin, Jeremy Strong in celo Colin Farrell, ki tokrat govori z gajstnim irskim naglasom. Kar je naravnost čarobno. Za konec pa še – Hugh Grant. On še lahko dobi kakšno vlogo, sploh še, če je tako vrhunsko dodelan, da v bistvu sploh ne veš, da je Hugh Grant. Guy Ritchie nedvomno ima jajca, da si v zasedbo navleče enega najbolj problematičnih igralcev.

Kontrapunkt tej testosteronski bombi je Michelle Dockery, angleška igralka, ki se je dobršen del preteklega desetletja sukala po seriji Downton Abbey in nas prepričevala, da je v bistvu lahko le ljubka aristokratska deklica. Potem pa je Guy Ritchie odkril njeno drugo plat. V Gospodih temnolasa Michelle v strupeno visokih Louboutinovih petkah in z ostrim značajem brez večjih težav ohranja svoje mesto sredi neizprosnega, brutalnega sveta marihuanskega imperija Mickeyja Pearsona, ki se je razrasel sredi Londona.

Ko se Mickey odloči ta imperij prodati, se sprožijo strategije, taktike, podkupovanja in izsiljevanja. Začne se krvava bitka, v upanju, da pretencioznemu Američanu, ki se je tako zavidljivo ugnezdil v londonskem podzemlju, ta lukrativni biznis izmaknejo, še preden se bo zavedel, kaj se plete. Rezultat? Prefinjen preplet manipulacije, nasilja in pikrih dialogov, seveda.

Pred nekaj leti so Guya Ritchieja kot režiserja odslovili pri akcijski pustolov­ščini Kingsman. In Ritchie je očitno rekel prav, bom pa naredil svojega King­smana. Z McConaugheyjem in marihuano, kakopak.

Tekst Darjo Hrib
Foto Supplied By Lmk/Landmark/Profimedia, Splashnews.Com/Splash/Profimedia, Stx Films/Backgrid/Backgrid Uk/Profimedia