Connect

Da se zemlja znebi človeka, ne potrebuje virusa.

V teh dneh, ko smo zaradi epidemije koronavirusa prisiljeni ostati doma, so prav novice o okrevanju narave tiste, ki marsikoga spravijo v boljšo voljo. Po ulicah nekaterih mest, kjer so se prej valili avtomobili, zdaj korakajo jeleni in divje svinje.

Prebivalci nekaterih močno onesnaženih kitajskih področij so po dolgem času spet ugledali modrino neba. Življenje se je vrnilo v beneške kanale. Klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da gre le za izboljševanje regionalne okoljske problematike, za reševanje globalne pa bi bila potrebna leta.

V zadnjem času pogosto slišimo, da si bo zemlja med človeškim mirovanjem odpočila. Pa je to res? Ne bo predah prekratek za popravilo posledic preteklih desetletij, stoletij?

Okoljske probleme delimo v dve skupini: prvo predstavljajo regionalni problemi, drugo globalni. Regionalna okoljska problematika je lokalna, torej slaba kakovost zraka na določenem območju, onesnaženost mesta ali reke zaradi bližnjih proizvodnih procesov … Izboljšanje situacije na ravni regionalne problematike je v času človeškega mirovanja močno občutno, bodisi z življenjem v beneških kanalih ali vidnejšo spremembo kakovosti zraka nad kitajskimi mesti.

Ti problemi so hitro rešljivi s primernimi ukrepi in voljo, pogosto je zanje mogoče poskrbeti že v nekaj tednih. Druga zgodba pa so globalni problemi, kamor spadajo podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti … Ti pa so rezultat kopičenja aktivnosti, bodisi kopičenja toplogrednih plinov bodisi rušenja ekosistema z iztrebljanjem živalskih in rastlinskih vrst.

V teh primerih govorimo o počasnem in vztrajnem propadu - tudi takrat, ko človek miruje. Za izboljšanje tovrstnih težav so potrebna leta, ne meseci ali tedni. Seveda to ne pomeni, da se situacija v zadnjih mesecih ni nič spremenila, je boljše, kot je bilo prej, vendar če želimo težavo rešiti, bomo morali narediti veliko več.

Verjamete sicer, da je virus odgovor zemlje na naš mačehovski odnos do okolja?

Ne, narava in zemlja se ne poosebljata. Zemlja ni maščevalna. To je zgolj pravljična predstava. Zemlji človek ni ne vem kaj, človeštvo je tako ali tako le delček, ki se ga bo znebila, če ne bo prišlo do temeljitih sprememb. Za to ne potrebuje virusa.

Težko si je predstavljati, da je potrošniški motor mogoče v tako kratkem času zaustaviti. Zdi se skorajda nemogoče, koronavirusu pa je uspelo prav to. 

Se strinjam, tudi zame je to presenečenje. Že nekaj časa trdim, da bi bilo to treba storiti, nisem pa si znala predstavljati, da se bo to tudi dejansko zgodilo. V enem tednu se je življenje povsem zasukalo. Očitno je to mogoče! To mi vzbuja v bistvu nejevoljo, ker če je to mogoče, zakaj tega v neki majhni meri nismo naredili že prej.

Zakaj so dandanes potrebne drastične spremembe in ukrepi, zakaj že prej v nekem majhnem obsegu nismo poskrbeli za to? V mislih imam nedeljski delavnik trgovin, pa delo od doma. Brez težav bi že prej imeli ukrep, ki bi vključeval delo od doma dva dni v tednu. S tem bi privarčevali pri vožnji, manj bi bilo izpustov.

Če so sedanji ukrepi stoodstotni, bi brez težav desetino teh upoštevali že pred izbruhom koronavirusa. Ljudje bi tako spremembe lažje dojeli kot način življenja, ne pa izredno stanje. Zakaj smo te ukrepe ljudje sprejeli s tako mirnostjo? Motiv je tisti, ki me žalosti.

Že prej sem nagovarjala ljudi, da zaradi podnebnih sprememb presedlajo na javni prevoz, poskrbijo za manjši ogljični odtis, majhne spremembe za posameznika torej, deležna pa sem bila le grdih pogledov. Motiv za spremembo našega načina življenja v času koronavirusa je tisti, ki me muči – naši vrsti je mar samo za nas same.

Tem ukrepom smo se podredili, da ne bomo zboleli sami. Če pa bi ukrepe morali sprejeti zaradi otrok, vnukov, zanamcev, torej za generacije, ki prihajajo, to pa ni mogoče. Je človek res tako sebičen? Istočasno razlagamo, kako nam je mar za otroke in vnuke, kaj vse bi naredili zanje, v resnici pa za njihovo korist nismo pripravljeni spremeniti načina življenja.

Ob tem se spomnim na podnebni štrajk, ki so ga po svetu organizirali mladi, da opozorijo na segrevanje in onesnaževanje planeta. Takrat so od starejših, staršev, pogosto naleteli na gluha ušesa. Zakaj je tako?

Res je, ljudje prej niso želeli slišati sporočila. Čeprav nam trenutni ukrepi niso všeč, se z njimi strinjamo, politiki pri tem niso nobena izjema. Prav ti so najbolj poklicani, da se zganejo. Stvari se vedno urejajo na sistemski ravni, delo od doma ni odvisno od posameznika, temveč od njegovega nadrejenega, ta pa sledi navodilom državnih organov.

"Naravne nesreče in podnebne spremembe ljudje, ki ne preživijo veliko časa v stiku z naravo, hitreje prezrejo. Polovica prebivalstva živi v mestih, tako stika z naravo praktično nimajo. To je bolj izrazito na podeželju, kjer se srečujejo s poplavami, sušami … Tega ljudje v mestih ne občutijo. Zato je bil njihov odnos do podnebnih sprememb drugačen. Virus pa je udaril ravno v mestih."

Tudi številni politiki so ob prvih novicah o pojavu covida-19 le odmahnili z roko, kot to počnejo pri podnebnih spremembah. Številni so nevarnost celo zanikali, drugi pa so na njegov račun zbijali šale.

Tako je, stopnjevalo se je tako kot pri podnebnih spremembah, le da je vse skupaj potekalo veliko hitreje. Najprej so bili politiki prisiljeni sprejeti majhne ukrepe, ko pa so se pojavile prve smrtne žrtve, so posegli po bolj drastičnih. Prav tako pa je razvidno začetno veliko nezaupanje do stroke in znanosti.

Tudi medicini na začetku boja z novim virusom niso zaupali. Podobno je s financami. Ko bi bilo treba najti milijon za vlaganje v čisto energijo ali za večjo energijsko učinkovitost, tega denarja ni bilo dovolj. Zdaj pa se čez noč najdejo milijarde …

Zasledila sem tudi podatke, da so na udaru predvsem področja z visoko onesnaženostjo zraka. Koliko resnice je v tem?

Korelacija med žrtvami v mestih, kjer je zrak zelo slab – torej v industrijskih predelih Italije, da o Kitajski sploh ne govorimo – res obstaja, a o vzročni povezavi ne vemo dovolj. Je prezgodaj, da bi lahko delali večje zaključke. Za to bo potrebnih več podatkov in predvsem časa.

Ob aktualnem dogajanju številni izpostavljajo tudi podhranjenost znanosti. Države vojaškemu oboroževanju namenjajo velik del proračuna, znanost pa ostaja prezrta. A proti virusu se je težko boriti s tanki, se strinjate?

Tako je, tudi vročinskega vala ne moreš odgnati s tankom. To je v zadnjem času postalo vse bolj očitno. Vsekakor vidim tudi pozitivno plat krize, v kateri smo se znašli. Razgalja namreč dejstva, za katera smo vedeli že prej, a smo si zatiskali oči. Nismo vlagali v stvari, ki bi nam v tej krizi prišle prav.

Nismo znali ločiti med tistim, kar resnično potrebujemo, in nepomembnim. Tudi zame je trenutno obdobje velika lekcija. Ko si doma in se ti gre za preživetje, ugotoviš, kako malo v resnici potrebuješ oblačil ter drugih materialih dobrin. Kaj ti bosta dva avtomobila, če nimaš zaščitne maske, s katero bi lahko odšel v trgovino?

Upam, da bo to obdobje rodilo premike. Upam, da bodo zdaj ljudje bolje razumeli, da smo tudi pri podnebju in okolju v resni krizi.  A občutek imam, da ne bo tako.

Torej ne pričakujete, da bi se vrednote po tej virusni krizi kako spremenile? Da se bodo ljudje v teh mesecih zamislili nad svojim načinom življenja in ga spremenili?

Tudi sama si zastavljam to vprašanje. Prepričana sem, da bodo ukrepi v določenih vidikih ostali. Prej sem veliko omenjala delo od doma. Zagotovo se bo marsikateri delodajalec odločil to obdržati tudi po krizi, vendar ne iz okoljskih razlogov, temveč predvsem z vidika zmanjšanja stroškov prevoza in posledično večjega dobička. 

Kar se potrošništva tiče, dvomim, da se bo količinsko zmanjšalo. Poglejte, kako se v tem času bohoti spletna prodaja! Edini premik, do katerega je prišlo, da ne zapravljamo več denarja v dejanskih trgovinah, temveč to storimo kar na spletu. Tudi turizem je veliko vprašanje.

V tem času se zadržujemo doma, ne potujemo, dvomim pa, da nam je to tako prijetno, da bomo ostajali doma tudi po koncu krize. Za prvi maj bomo morda morali ostati doma, to pa še ne pomeni, da ne bomo nadoknadili, ko se meje ponovno odprejo. Močno dvomim, da se bodo ti tokovi ustavili.

Vse sicer ni v rokah politike in kapitala, a menim, da bo virusna kriza trajala prekratek čas, da bi ljudem nov življenjski slog prišel v navado. Veliko vlogo bodo v tem času imeli tisti, ki krojijo javno mnenje. Tudi mediji lahko ves čas ozaveščajo o tem, da ukrepi niso dobri le za zdravje, temveč tudi za okolje. V tem primeru se bo to prijelo tudi med ljudmi.

Vidi se, kako sebični smo in kako nezaupljivi do znanosti. Šele ko ljudje začnejo umirati, se naše obnašanje spremeni. Videti moramo trupla in krste, kar pa pri podnebnih spremembah še ni vsem na očeh. Znanstveniki opozarjamo, preden bo prepozno. Moramo res čakati na mrtve?

PREBERITE ŠE: Strokovnjakinja o naših financah: "V krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani" ALI Prehrana v karanteni: hrana, ki tolaži in pomirja (recepti)

Preberite več na Metropolitan.si

Iskren pogovor s politikom in poslancem stranke SDS o trenutni politični situaciji v Sloveniji in nekaterih veleprojektih, od katerih zaudarja. Tudi o bančni luknji, za katero še nihče ni odgovarjal.

Letnik 1976. Ljubljančan, Bežigrajčan. V zvezi, oče dveh vrtčevskih deklic. Osnovnošolske in gimnazijske šolske klopi je gulil skupaj z Mitjo Petkovškom. V stranko SDS se je včlanil leta 1999, diplomiral je leto zatem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nato prva tri leta službe preživel v marketinškem oddelku SKB banke. Leta 2003 mu je Janez Janša ponudil službo svetovalca za Slovenijo v poslanski skupini Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu in moral se je odločiti domala čez noč. Odšel je v Bruselj in tam postal eden prvih Slo­vencev, ki so spoznavali tamkajšnje evropske politične hodnike in tudi sam način življenja.

"Bruselj me zdaj več ne vabi. Sem pa zelo vesel, da sem imel priložnost izkoristiti to izkušnjo. Da sem pozdravil nekdanjo gorečo željo po delu v Bruslju in se z veseljem vrnil nazaj. Zdi se mi, da če želiš spoštovati domo­vino, moraš za nekaj let v tujino. Potem vidiš, kako je tu dobro in kaj imamo." Po vrnit­vi v Slovenijo je v obeh vladah Janeza Janše opravljal delo direktorja Urada Vlade RS za komuni­ciranje, med predsedovanjem Slovenije Svetu EU pa je opravljal funkcijo uradnega govorca slovenskega predsedstva Svetu EU. Kasneje je v Direktoratu za gospo­darsko diplomacijo na Ministrstvu za zunanje zadeve RS v nazivu poobla­ščeni minister deloval na področju odnosov z OECD.

Leta 2011 je bil na volitvah v državni zbor, ko je kandidiral v bežigrajski volilni enoti, neuspešen, uspelo pa mu je v drugo v volilnem okraju Ljubljana Vič-Rudnik IV leta 2014 in tudi v tretje na predčasnih volitvah leta 2018. Istega leta je kandidiral še za ljubljanskega žu­pana; trenutno je že tretjič član ljubljanskega mestnega sveta. V svojem prvem poslanskem mandatu je v državnem zboru predsedoval preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, v zdaj­šnjem mandatu pa je predsednik Komisije za nadzor javnih financ.

Ob poklicnem političnem delovanju se je izobraževal naprej in leta 2005 magistriral na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije s temo Evropska unija – zgodba o uspehu ali usoda Rimskega imperija?. »Vlekel sem paralele z rimskim cesarstvom, ki se še dandanes kažejo. Zdi se, kot da gre žal res vse v tej smeri.« Zatem je leta 2016 še doktoriral, na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije je zagovarjal doktorsko disertacijo s tezo Volilni sistemi in njihov vpliv na kvaliteto demokracije.

Šestnajstega februarja 2007 mu je ob dnevu neodvisnosti tedanji litovski predsednik Valdas Adamkus podelil državno priznanje Life Saving Cross za zasluge pri reševanju državljana Republike Litve Mantvydasa Juozapavičiusa pred utopitvijo v enem od madžarskih jezer.

Kot velik ljubitelj športa je najprej treniral karate, nato pa je boksal ter tudi tekel in igral nogomet. Boksati in teči več ne more zaradi težave s kolkom, zelo rad pa kolesari in hodi. Že dvakrat je skupaj z življenjsko sopotnico odšel na romanje v Španijo in prehodil Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela – prvič po francoski in drugič po severni poti, ko je šel tudi do oceana.

"Prvič, ko sva šla na polovičko poti, sva prehodila po 24 kilometrov na dan. V drugo pa sva imela manj časa, zato sva prehodila po 35 kilometrov. Najdlje v enem dnevu naju je neslo 45 kilometrov. Na Caminu spiš na skupnih ležiščih, ki stanejo šest evrov na noč, in se naučiš spati, čeprav ti smrčijo na levi in na desni. Ko spustiš standarde in te to ne moti več, si zmagovalec." Letos poleti namerava iti za deset dni na romarsko Jakobovo pot, le da tokrat na Portugalsko, "ker je krajša". Čaka pa ga še najdaljša Via da Prata, vse od Sevilje, dolga okrog 1000 kilometrov. "To bom še naredil, samo še malo bom počakal, da otroci zrastejo. Kajti zame je Santiago de Compostela najboljši dopust, kar si ga lahko privoščiš. Tam si sam s sabo, veliko razmišljaš, veliko ljudi srečaš. Dejansko te zelo sprosti."

Z dr. Logarjem, pomembnim članom stranke SDS – je predsednik njenega sveta, torej najvišjega organa stranke med dvema kongresoma –, sva se dobila teden dni po tem, ko je odstopil premier Šarec in s tem njegova vlada, zato sva pogovor začela o aktualni politični situaciji na Slovenskem.

PB: Playboy je dvomesečnik, zato se seveda lahko marsikaj zgodi že do izida 21. februarja, sploh pa do sredine aprila, dokler bo na prodajnih mestih, a vendarle ne moreva mimo tega, kar se zdaj dogaja. Napovedano je, da se lahko od jutri pri­čakujemo jasnejše odgovore, ali bomo imeli tretjo vlado Janeza Janše ali devete državnozborske volitve. Kaj vi menite, zakaj se številni tako bojijo, da bi Janez Janša dobil tretjo vlado? Dejan Židan iz SD je pred tremi dnevi izjavil, da »si ne želimo tretje vlade«, potem pa je to utemeljil s tem, da je prva vlada Ja­neza Janše odpovedala regulacijo gospo­darskih gibanj, kar je pripeljalo do neob­vladljive zadolženosti gospodarstva in da je bila posledica globoka gospodarska, finančna in socialna kriza, drugi Janševi vladi pa je očital, da je z zgrešenim mo­de­lom reševanja krize državo skoraj pri­peljala do grškega scenarija. Vi ste bili del obeh Janševih vlad kot direktor vladnega urada za komuniciranje. Kako vi to vidite?

LOGAR: Najprej bi rekel, da me odziv Dejana Židana, ki je trenutno še vedno predsednik državnega zbora, žalosti. On je prvi med enakimi, nekdo, ki v državnem zboru zagotavlja pluralno razpravo. Četudi je v tem trenutku reagiral kot strankarski vojščak, kot prvak Socialnih demokratov, mislim, da mu ravno funkcija predsednika državnega zbora vendarle omejuje to prostodušnost, ki jo izraža s takšnimi izjavami. Če sem malce bolj slikovit: kdo pa je Dejan Židan, da lahko reče, da si ne zaslužimo še ene vlade gospoda Janeza Janše?

Če je to izjavil Dejan Židan, predsednik državnega zbora, potem je zagotovo prekoračil pooblastila. Če pa je to izrekel Dejan Židan, pred­sednik Socialnih demokratov, pa spet to očitno govori nekdo, ki meni, da mu je z rojstvom dodeljeno, da je na oblasti.

Glejte, parlamentarna demokracija je ravno to – demokracija, ki se izvaja v parlamentu, kamor so predstavnike izvolili državljanke in državljani. Če se v okviru neke sestave parlamenta uspe oblikovati koalicija, ki ima 46 glasov, nimamo niko­gar v tej državi, ki bi lahko – še zlasti pa ne predsednik državnega zbora –, rekel, da si ne želimo takšne vlade. Da je absurd še večji, smo imeli do sedaj 18 mesecev vlado, ki ni imela absolutne večine, pa Dejan Židan ni rekel, da si ne želimo vlade tega in tega.

Skratka, moja prva predpostavka v politiki je, da je treba imeti do vseh enaka merila, in če imaš do vseh enaka merila, tudi z vsemi lahko sodeluješ. Kajti potem vse na neki način tehtaš po istih vatlih in na podlagi tega ocenjuješ, kje lahko dosežeš kakšen napredek in kje ne. Če gremo sedaj na volitve, bo to pomenilo šest mesecev izgubljenih priložnosti. Šest mesecev ohlajanja gospodarstva, ko se lahko z ustreznimi reformami prilagodimo morebitnemu padcu v prihodnje.

Naj spomnim samo na to, da je bila vlada gospoda Janeza Janše leta 2012 zelo učinko­vita. V enem letu, v 12 mesecih, je sprejela pet strukturnih reform. Vlada Marjana Šarca v najboljših razmerah v 18 mesecih ni sprejela niti ene reforme. Zdaj pa si predstavljajte, da ta prosti tek podalj­šamo še za šest mesecev … In tisti, ki nas­protujejo temu, da se vzpostavi neka nova koalicija, so zgolj tisti, ki imajo koristi od sedanjega statusa quo. In so predvsem tisti, ki sami sebe smatrajo poklicane, da vladajo. Zgolj oni in nihče drug.

PB: Ravno danes je v Delu objavljen članek z naslovom SDS ima 170.000 novih potencialnih volivcev. Pa si človek reče, ali se mogoče zato bojijo iti na volitve. Za LMŠ se govori, da je vprašanje, kaj bi bilo z njo, za SMC pa, da samostojnega nastopa na volitvah glede na javnomnenj­ske raziskave ne bi preživela. Pa tudi pri SAB je vprašanje. Vi pa ste leta 2018 v intervjuju za 3. program TV Slovenija po desetih dneh začetka delovanja koalicije pod vodstvom Marjana Šarca dejali, "da bodo naredili vse, da bodo ostali skupaj, da ne bi šli na volitve, ker jih potem v naslednjem mandatu ne bi bilo."

LOGAR: Mislim, da v tem trenutku sploh še ni jasna definicija ali strategija, po kate­ri poti naj gredo tisti, ki si ne želijo nove vlade gospoda Janeza Janše. Na eni strani govorijo, da bo SMC prelomila ob­ljubo, ki jo je dala pred 18 meseci, po drugi strani pa, da če bodo šli sedaj ti isti na volitve, ne bodo prišli v parlament. Torej jim ne ostane veliko možnosti, drži? Potem je logično, če je njihova namera, da ostanejo v državnem zboru, da sestavijo vlado. Predvsem pa mislim, da se bodo zdaj ločile sile, ki v bistvu menijo, da je treba nekaj narediti za dobro Slovenije in verjetno sprejeti tudi kakšen kompromis, in na drugi strani sile, ki se ocenjujejo kot edine poklicane, da so na oblasti, in se sedaj resno bojijo, da bodo ostale odrezane od virov financiranja in moči. Rekel bi, da imamo trenutno nekakšen povolilni ponedeljek, ki pa je tokrat prišel 501 dan kasneje. In da smo v stanju, ki bi se moralo, če bi v slovenskem političnem prostoru prevladovala racionalnost, zgoditi 501 dan prej. Torej po volitvah.

Saj vemo, kaj se je zgodilo. Vsi tisti, ki so rekli »ne, ne, ne, ne gremo s SDS«, so naredili nekakšno kukuriku koalicijo, ki ni bila ničemur podobna, še celo manj­šinska je bila. Vsi skupaj smo ugotovili, da je to scenarij, ki za Slovenijo ne funkcionira.

Da, potrebujemo vlado z jasnim mandatom, z večino v državnem zboru, z ljudmi, ki imajo načrt, kaj želijo narediti, in z ljudmi, ki tudi znajo v politiki sprejemati odločitve.

PB: Septembra 2018 so bili najprej koalicijski dogovori z Novo Slovenijo, potem pa so pri pogovorih z Levico v predlogu koalicijske pogodbe, kar ste prav vi nekje poudarili, v trenutku zamenjali prioritete. Dejali ste tudi, da je Levica dejansko dolgo pogojevala delovanje vlade.

LOGAR: Samo poglej­te, kdaj se je vlada Marjana Šarca sesula sama vase. Marjan Šarec je očitno politik brez nekega koncepta, kaj narediti. Ne ve točno, kaj bi bilo dobro za Slovenijo, in v takšnem sistemu je zelo lepo imeti partnerja, tudi če je zunajkoalicijski, ki ti trasira agendo. Torej, da ti govori, kaj naj delaš. In dokler je imel Šarec v svojem krogu Levico, ki mu je govo­rila: dvigni socialne pri­spevke, naredi to, naredi ono, so v parla­mentarno proceduro prihajali predlogi. Sicer so bili zelo socialno, mestoma socialistično usmerjeni, ampak nekaj parlamentarnega dela je pa le bilo. V trenutku, ko se je Levica umaknila iz vladnega kroga, je bila koalicija izpraznjena.

Ni več vedela, kaj poč­ne, in v umanjkanju tega koncepta, kaj narediti, so se začeli prepiri znotraj koalicije, verjetno tudi prepiri med ministri. In ni dvakrat reči, da je prvi minister Šarec silil z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki to sploh ni, zato, da je dobil razlog za odstop in apel za predčasne volitve. Kajti ta zakon je bil izredno slabo premišljen, nedodelan, z njim se dva njegova ministra nista strinjala, oba sta mu to povedala in oba sta zato odstopila. In vse dejansko kaže, da je Šarec potreboval samo kontekst, da je lahko nanj prilepil zgodbo o sebi kot žrtvi vlade, ki zaradi notranjih nas­protij ni sposobna sprejeti nobene reforme.

Skratka, mislim, da si Slovenija ne more privoščiti še enega takšnega obdobja brez jasne vizije. Medtem ko se ostale države razvijajo in sprejemajo strukturne reforme, mi samo nemo opazujemo, kako se posamezni politiki in koalicijske partnerice med sabo kregajo in si delijo plen. Tisti, ki bi morali od vlade dejansko kaj imeti, državljani in državljanke Slovenije, pa od nje nimajo nič.

PB: Katere ključne strukturne reforme bi morale biti po vašem mnenju izvedene?

LOGAR: Zdravstvena reforma, dolgotrajna oskrba, pokojninska reforma, verjetno tudi del delovnopravne zakonodaje. Skratka, cel kup teh področij je, ki so odprta in na katerih se nič ne naredi. Gotovo tudi nismo zadovoljni s prego­nom organiziranega in gospodarskega kriminala. Na tem področju se da zagotovo marsikaj postoriti. Pred nami so torej odprti problemi, ki terjajo takojšnje re­ševanje. Da pa je to reševanje možno, je verjetno treba imeti na ministrskih položajih tudi ljudi, ki imajo izkušnje.

Vlada Marjana Šarca je pokazala ravno to, kar sam vseskozi trdim – da je politika obrt. Politika ni nekaj, kar lahko kdorkoli počne praktično brez izkušenj, ampak je potrebna določena kilometrina. Tako kot frizer potrebuje izkušnje, da naredi dobro frizuro zvezdi za gala prireditev, mora imeti tudi politik izkušnje, da pripravi dobro zakonodajo in da jo spravi skozi zakonodajno proceduro.

Mislim, da se čas političnih naturščikov počasi izteka in na koncu koncev je morda ravno to ključni rezultat teh izgub­ljenih 18 mesecev vlade Marjana Šarca.

PB: Leta 2018, ko so govorili o davčni reformi, je vladajočo koalicijo fiskalni svet, ki ga je vodil Davorin Kračun, opozoril, da koalicijska pogodba ni vzdržna in da bi bila v skladu z njo država do 30 odstotkov dražja. Vi ste v tem kontekstu rekli o Levici, da ima z ekonomijo skre­gana stališča. V tem okviru me zanima, kaj menite o tem, da imamo v ustavi zapisano, da je Slovenija socialna država. Kakšno politiko pri tem zagovarjate?

LOGAR: V ustavi imamo vpisano zlato fiskalno pravilo in to je najvišji akt, ki ga morajo spoštovati vsi politiki, ki se ukvarjajo z upravljanjem države. Mimo tega ne moreš iti. V izvedbenem zakonu tudi piše, da fiskalni svet poda svoje mnenje, in fiskalni svet je v tem konkretnem primeru podal svoje mnenje, vendar se je ministrstvo za finance nanj preprosto požvižgalo. Takrat je minister Bertoncelj dejal, da on misli drugače, in je poslal nespremenjen predlog v odločanje v državni zbor.

Mi smo v fazi ohlajanja gospodarstva, kar terja ukrepe, ki bi to ohlajanje nekako ublažili oziroma spodbudili gospodarsko aktivnost. Vemo, kakšna ekonomska politika temu pritiče. Ekonomska politika, ki jo je prek proračuna predlagal mini­ster za finance, pa ni odgovarjala na te izzive. Tako da bo v tem pogledu nova vlada zagotovo morala opraviti nabor ukrepov, ki bi pospešili gospodar­stvo, ko se krivulja obrne navzdol.

PB: Marjan Šarec je nekje izjavil, da se mu zdi to zlato fiskalno pravilo prerigorozno, da omejuje razvoj.

LOGAR: No, to je tisto, kar sem prej omenil: da nekdo, ki je včeraj prišel v državno politiko, očitno ne pozna vseh zakonitosti političnega delovanja. Kakršnokoli mnenje o zlatem fiskalnem pravilu imamo, zapisano je v ustavi in imamo tudi izvedbeni zakon, ki je prejel 60 glasov. Torej ga je treba upoštevati. Nisem prepričan, da je predsednik vlade tisti, ki lahko javno polemizira z ustav­nim določilom. Kajti če si to dovoli, si lahko dovoli še marsikaj drugega. In predsednik vlade Marjan Šarec je enako počel, kot vemo, tudi pri poslanskih vprašanjih. Poslance je pri svojih odgovorih zasmehoval. Tega si do sedaj ni privoščil noben predsednik vlade.

Gre preprosto za politično kulturo, ki bi se je moral vsak posameznik, ki je aktivno v politiki, držati, ne pa je izpodbijati. Predstavljajte si, s to izjavo pred­sednik vlade izpodbija ustavno določilo. Kdo drug bo spodbijal zakonsko dolo­čilo, kriminalec bo spodbijal kazenski zakonik. Kje pa smo potem? In vsak se lahko sklicuje na Marjana Šarca, ker počne enako.

PB: Naj se navežem na to, kje smo potem, in skočim v leto 2014, ko ste vi prvič prišli v slovenski parlament kot poslanec in ste postali predsednik pre­iskovalne komisije za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu. Po tem so nekje zapisali »Anže Logar, znan po odkrivanju pokvarjenih banksterjev«. Kolikor vem, za bančno luknjo v višini pet milijard evrov ni še nihče odgovarjal.

LOGAR: Drži.

PB: Kje pa sploh smo pri tem?

LOGAR: Pri tem, da je treba močno pospešiti pregon gospodarske krimina­litete. Eden od sklepov te preiskovalne komisije je bil, da se ustanovi speciali­zirano sodišče za pregon finančne, bančne kriminalitete.

PB: To je bil sklep državnega zbora.

LOGAR: Tako je, to je bil sklep držav­nega zbora. Veste, kaj je na to rekla mini­strica za pravosodje iz vrst SD? Da ona tega ne bo naredila, ker se ji to ne zdi smiselno. Skratka, v vladi Marjana Šarca je pregon gospodarske, finančne, bančne kriminalitete ne samo zastal, ampak je šel rakovo pot. Ob tem se vprašaš, zakaj je tako. Verjetno določeni lobiji niso ravno zainteresirani za to, da se temu temnemu poglavju nedavne slovenske zgodovine pride do dna. In del tega, da se tako nasprotuje spremembi oblasti, da se oblikuje neka desnosredinska vlada, bi pripisal tudi temu, da so centri moči, ki so bili napajani ali pa imajo vzvode prek tega kapitala, ki je poniknil v slovenskem bančnem sistemu, zainteresirani, da obstane trenutni status quo.

PB: Tukaj se mi zdi zanimiva ugotovitev Alija Žerdina v Sobotni prilogi, v kateri vas je v Portretu tedna označil pred zad­njimi županskimi volitvami leta 2018, in sicer je zapisal, da je komisija, katere predsednik ste bili, »mandat končala z obsežnim poročilom. Politično odgovornost za zlorabe v bankah pa je pripisala vladam tako leve kot desne provenience in centralni banki. Politična odgovornost desnih vlad je, če nekoliko poenostavimo, po ugotovitvah Logarjeve komisije manjša, saj naj bi bile odgovorne pred­vsem zato, ker jim ni uspelo presekati vozlov gospodarsko-političnih navez. Kot predsednik preiskovalne komisije je Logar vzbujal vtis kompetentnega izpra­ševalca, ki razume, kam velja usmeriti žaromete parlamentarne preiskave.« Kaj pa politična odgovornost levih vlad?

LOGAR: No, najbolj eklatanten primer, ki najbolje ponazarja vse skupaj, je ravno primer domnevnega pranja denarja Islam­ske republike Iran prek naše največje banke, Nove Ljubljanske banke, tako imenovana zadeva Farrokh. V svetu ne poznam predsednika vlade, ki bi bil o tako obremenjujočem poslu obveščen s posebnim poročilom varnostno-obveščevalne agencije, torej naše Sove, pa bi kuverto s podrobnim poročilom raje pustil zaprto. To je storil tedanji predsednik slovenske vlade gospod Pahor. Vemo, iz katere stranke je, vemo, kateri ministri so bili takrat o tej zadevi še obveščeni. Postopek ne samo, da ni stekel, ampak se je primer umaknilo iz preiskovalnih miz v arhiv, kjer je bil namenjen za izbris. In če te zadeve mi takrat ne bi odkrili, še danes o njej ne bi nihče govoril.

V preiskavi bančne kriminalitete smo naleteli na številne indice, v kate­rih so bile izpostavljene politično-kadrovske po­vezave; celo tuji nadzorniki Nove Ljubljanske banke so na sejah opozarjali, da na takšen vpliv politike, kot se dogaja v tej banki, ne bi naleteli v nobeni drugi evropski državi. Skratka, v po­ročilu smo vse te indice posebej izpostavili, zraven dodali materialne dokaze, magnetograme sej nadzornih svetov, pričanja prič, pričanja tajnih prič, ampak če ministrica za pravosodje reče, da ne bo uresničila sklepa državnega zbora, potem verjetno veste, da tudi ostale strukture pod tem nivojem ne bodo opravile tistega, kar bi bilo treba.

PB: Torej se ni nič zgodilo.

LOGAR: Po mojem vedenju se ni zgodilo prav veliko.

PB: Čeprav je šlo tudi za mednarodni vidik, za kršitev embarga. Pa tudi za vprašanje sodelovanja obveščevalnih služb in s tem ne nazadnje za to, ali se Sloveniji kot državi zaupa.

LOGAR: Še več. Darko Muženič, tedanji predstojnik urada za preprečevanje pranja denarja, ki je eni od tujih agencij za preprečevanje pranja denarja pošiljal napačne odgovore, je danes predstojnik nacionalnega preiskovalnega urada.

PB: Ali gre pri tem za nagrado?

LOGAR: Sam si tega ne morem drugače razlagati. Vseeno mislim, da so določene meje. V politiki lahko vedno vlečeš elastiko v to ali ono stran, ampak nekaterih mej pa vseeno ne smeš prečkati. Da nekoga dobiš z roko v marmeladi, ta pa potem lahko postane celo funkcionar, ki naj bi preiskoval tiste z rokami v marmeladi, je, oprostite, nesprejemljivo.

PB: Junija 2019 pa ste rekli, da je Harij Furlan za nedelo pri pregonu bančnega kriminala nagrajen z napredovanjem. Šlo pa je za …

LOGAR: … preiskovanje zadeve v zvezi z Golobičevo Ultro. Sedem let so preiskovali primer, da so na koncu ugotovili, da ne samo, da ni bilo nič narobe, temveč da so organi banke celo ravnali z največjo skrbnostjo dobrega gospodarja. Skratka, ko bereš to judikaturo, ti gredo lasje pokonci. Vsak razumen človek ve, da je tu nekaj hudo narobe, pa kljub temu gredo te procedure normalno naprej. Enako, kot se dogaja v primeru ljub­ljanskega župana in kanala C0.

PB: Do tega še prideva. Prej me še zanima vaše mnenje o televizijski oddaji Brezno, kajti vi ste dejali, da v svojem bistvu izkrivlja resnico o bančni luknji. V čem?

LOGAR: V tem, ker želi fokus problema preusmeriti na tiste, ki so ugotavljali bančno luknjo in delali izračune, stran od tistih, ki so skopali bančno luknjo. Gre za preusmeritev fokusa s tistih, ki so slabo novico povzročili, na tiste, ki so slabo novico samo prinesli. To je bil tipičen spin paradržave, ki se je v tem primeru bančne luknje ujela v lastno zanko in poskuša zdaj sicer ne z beljenjem svoje črne zgodbe, ker je to nemogoče, ampak s preusmerjanjem pozornosti zmanjšati breme svoje lastne krivde.

PB: Med drugim ste proučevali tudi Factor banko, Probanko, pri tem pa ste imeli težave priti do gradiva.

LOGAR: Ja, sedem mesecev smo se pregovarjali z okrožnim sodiščem v Ljubljani.

PB: Zdaj pa se posvetiva problematiki gradnje pove­zovalnega kanala C0. Dejali ste, da ste bili od leta 2016 petnajstkrat neuspešni s poslanskim vprašanjem o tej zadevi in da vam je šele šest­najstič uspelo. Zakaj tolikokrat?

LOGAR: Zato, ker je to projekt nekega omrežja moči, ki ima vzvode praktično po vseh odločevalskih stopnjah: od upravne enote do okoljskih agencij in mi­nistrstev. In ko se spo­padeš s takšnim sistemom, te vseskozi prepričujejo, da vse to nima smisla, da je to potrata časa in da je bolje, da se s tem sploh ne ukvarjaš. Ampak če si malce bolj vztrajen in na­daljuješ ter z vsakim novim vprašanjem odpiraš nove teme in dileme, s tem dejansko začneš opozarjati tudi druge ljudi na to, kaj se dogaja. Na začetna poslanska vprašanja sem prejemal relativno vsebinske odgovore, tako da je eno vprašanje vodilo v drugo in naprej v tretje. Tako se je zgodba sama od sebe vedno bolj dopolnjevala. Ko so na ministrstvu to ugotovili, so začeli odgovarjati z enostavčnimi odgovori. Skratka, hiša se je zaprla.

Ko pa je bilo na podlagi teh poslanskih vprašanj toliko informacij že zunaj in predvsem zaradi upora okoliških prebi­valcev, ki so jim nezakonito rili po zemlji, so se ljudje vprašali: »Čakajte malo, kje pa je moja ustavna pravica do zasebne lastnine?« In ko so se s tem sčasoma začeli ukvarjati tudi mediji in ko se je poštenjak na tej ali oni strani ali v tej ali oni instituciji, na tem ali onem ministrstvu vendarle zganil, se je v bistvu začelo spraševanje o tem, ali je ta projekt čist, ali pije vodo, oziroma natančneje, ali pušča fekalije.

In sčasoma je prišlo do ugotovitve, da so bili številni postopki kršeni, da je projekt nevaren za ljubljansko vodo in da je očitno prišlo do zlorab. Ker pa so vključena tudi obsežna evropska sredstva, je želja po dodatnem razkrivanju verjetno manjša, ker bo treba ta sredstva vrniti. In ravno sedaj, ko imamo brezvladje, ljubljanski župan maksimalno hiti, da bi v tem času čim več naredil. Ker se boji, da bi moral ta projekt, če bi prišlo do spremembe oblasti, ustaviti.

PB: Se trenutno gradi?

LOGAR: Trenutno se gradi s polno paro. Ravno danes so s pomočjo policije zaustavili pro­met, da okoliški prebivalci, ki imajo tam svoje njive, ne bi mogli do svojih parcel dostopati s traktorji in tako zava­rovati svojih zemljišč.

PB: Če povzamem gradivo, ki sem ga prebral o gradnji povezovalnega kanala C0, vi pravite, da so razkrite velike nepravilnosti, ki so jih zagrešili na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), in da so velike nepravilnosti naredili tudi na upravni enoti v Mostah.

LOGAR: Tako je.

PB: S tem gradbeni načrt ni veljaven …

LOGAR: Ne, je veljaven, saj ga je izdala upravna enota, so pa bile storjene hude nepravilnosti pred izdajo dovoljenja in med komunikacijo z Evropsko komisijo in domačo stranjo, torej ministrstvom za okolje in prostor.

PB: Zraven pa je še Jaspers.

LOGAR: Jaspers je tukaj nepomemben, ker je samo svetovalno telo, ki pove, katere dokumente potrebuješ. Evropska komisija pa je dvakrat vprašala našo stran, ali smo res prepričani, da želimo na tem mestu zgraditi kanalizacijo čez vodno zajetje, in slovenska stran je dvakrat odgovorila pritrdilno z zagotovilom, da ne bo škodljivih vplivov na okolje. Čeprav pre­soje vplivov na okolje sploh niso opravili. To je tipična zgodba prevlade nekega politično-kapitalskega interesa nad stroko. Zdi se mi neverjetno, do kod sežejo lovke posameznikov v tej državi. Sam še vedno zaupam v delitev oblasti, v neki ‘checks and balances’, ki bi moral vsak tak poskus na eni od stopenj ustaviti, a očitno neka­teri posamezniki svoje projekte lahko izpeljejo do konca, ne da bi se upoštevalo vsaj kanček strokovnosti za zaščito temelj­nih virov, ki jih Slovenija ima.

PB: Če prav razumem, gre pri tem projektu gradnje povezovalnega kanala C0 za to, da bi od tega nekdo imel osebno materialno korist?

LOGAR: To morate vprašati tiste, ki gradijo. Sam izhajam iz zaščite vode in izhajam iz tega, da gre za popolnoma iracionalno odločitev. Poglejte, kanalizacijo, fekalije, boste v ceveh premera 1,2 metra speljali čez vodno zajetje, iz katerega vsi pijemo. Povejte mi, kdo na tem svetu je tako nor, da bi se izpostavil takšnemu tveganju? Če bi ta projekt speljali tako, kot je treba, ob robu strnjenega naselja mimo vodnih virov, bi bil seveda bistveno dražji. Skratka, najceneje je, da se ga pelje kar počez.

PB: Zakaj pa ne po Celovški?

LOGAR: Tudi ta trasa je možna, ampak ne želim se spuščati v posamezne stro­kov­ne rešitve. Naj izberejo najboljšo tisti, ki opravljajo to projektno delo.

PB: Se je pa v medijih pojavilo, da župan Zoran Janković in njegovi ožji sodelavci na Mestni občini Ljubljana skušajo jav­nost prepričati, da gre pri poizkusu za­ustavitve gradnje povezovalnega kanala C0 čez naravovarstveno območje zgolj za nagajanje nevoščljive SDS in da se s tem škoduje ljudem. Gre pri tem za pos­kus piarovskega spina?

LOGAR: Ja, kaj pa jim je ostalo drugega. To je približno toliko tehten argument, kot je ta, da stranke s SDS ne gredo v koalicijo. Tovrstna argumentacija nima nobe­ne racionalne podlage. Ko umanjka tehtnih razlag za to, da si speljal kanalizacijo čez vodno zajetje, pač upo­rabiš zimzeleno krilatico o političnem nagajanju.

PB: Ampak še enkrat, kaj potem to pomeni, da se gradnja nadaljuje tudi po tem, ko je v petek, 22. novembra 2019, državni zbor soglasno sprejel napotilo ministrstvu za okolje in prostor, naj ustavi gradnjo kanalizacijskega voda čez ljub­ljanski vodonosnik Kle­če, vi pa pravite, da s polno paro delajo dalje.

LOGAR: Poglejte, vlada Marjana Šarca ni nič na­redila. Saj vemo, Marjan Šarec in Zoran Janković izhajata iz iste politične skupine, oba sta bila v Pozitivni Sloveniji. Kot poslanec ne morem drugega kot to, da izražam nezadovoljstvo nad pasivnostjo državne ravni. Ta pasivnost je verjetno nekaterim všeč in je tudi eden od razlogov, zakaj si vplivne strukture ne želijo spremembe oblasti.

Samoodstopljeni koaliciji v tej zgodbi ni uspelo zaščititi integritete najvišjega demokratičnega telesa, državnega zbora, niti ni ustavilo lomastenja ljubljanskega župana po zajetju ljubljanske pitne vode. Tudi zato je dobro, da Šarec gre. Ko se bo enkrat v ta projekt vključila neodvisna stroka – za to pa bo verjetno treba prevetriti strukture, ki so omogočile izgradnjo kanala C0 –, boste videli, da bo toliko argumentov za ustavitev tega projekta, da bo ta lahko postal kar spomenik zablodeli politiki, ki smatra, da je tako zelo vsemogočna, da ji niti zakonov niti procedure niti temeljnih fizikalnih zakonitosti ni treba spoštovati.

PB: To me spominja na TEŠ 6.

LOGAR: Drži. Zelo podobno je. TEŠ 6 nas je zelo drago stal in še nas bo, ker bo treba odkupovati kupone zaradi dodatnega onesnaženja zraka s fosilnimi gorivi. Politika bi morala poskrbeti, da ustavi nesmisle in norosti v času, ko nastajajo. Ne pa, da jih potem sanira. Kot opozicijski poslanec sem čutil dolžnost, da v primeru kanala C0 naredim vse, kar lahko. In glede na to, da je potem državni zbor to iniciativo posvojil in sprejel ustrezne sklepe, lahko rečem, da sem bil pri tem uspešen. Naprej pa je to stvar ministrstva in ustreznih služb, ki morajo sklepe državnega zbora uresničiti.

PB: Glede tega bi vprašal še nekaj. Če bi se sodno ugotovilo, da je bil celoten postopek za gradnjo kanala C0 izpeljan zakonsko napačno, bi morali ne samo vrniti evropska sredstva, ampak bi to tudi pomenilo, da je šlo tudi de facto in de iure za nelegalen poseg v zasebno lastnino?

LOGAR: Kopalo se je na zemljišču ljudi, ne da bi izvajalec za to imel ustrezno soglasje. Ampak že prvi del glede postopkov na ARSO je bil nepravilen, kar je ugotovila tudi interna revizija ministrstva, ki je bila izpeljana na podlagi vseh teh javnih pritiskov.

PB: Glede na to, da sva na ljubljanskem območju in da ste vi Ljubljančan, ne moreva mimo vaše kandidature za župana slovenske prestolnice leta 2018, ko ste v svojem programu poudarjali ne kvantiteto, ampak kvaliteto. Ne samo lišpanje centra, o katerem sicer menim, da je tudi dobro, ampak ste poudarjali, kot že rečeno, kvaliteto življenja občank in občanov. V prvi plan pa ste dali zagotavljanje primarnega zdravstvenega varstva s predlogom, kako bi odpravili čakalne vrste predvsem pri zobozdravstvu, fizioterapiji in ginekologiji. Pri tem bi vas vprašal, pa ne samo na ravni Ljubljane, ampak na ravni države: zobozdravstvo dejansko obstaja samo zasebno …

LOGAR: … ampak mi vsi plačujemo obvezno zavarovanje, ki naj bi krilo tudi zobozdravstvo. A če uporabljamo storitve javnega zobozdravstva, pridemo na vrsto takrat, ko zoba več ni. Nekaj plačujemo državi vnaprej, pa za to ne dobimo nič v zameno. Če želimo kakšno zobozdravstveno storitev, si jo moramo plačati iz lastnega žepa, če naj bo poseg pravo­časen. To je najbolj nedemokratičen način zagotavljanja zdravstvenega varstva, ker v bistvu dvakrat plačuješ in ker so tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, še dodatno oškodovani.

Če govoriva o programu Pozdravimo Ljubljano, ki smo ga skupaj z ekipo pripravili leta 2018 za županske volitve, lahko rečem zgolj: vse, kar je v programu in kar sem zastopal v predvolilni kampanji, je danes še bolj aktualno.

PB: Povejte.

LOGAR: Primarnega, osebnega zdravnika v Ljubljani ne moreš dobiti. Poglejte primer zobozdravstva, ginekologije, pediatrije – vse to so ključni problemi, s kate­rimi se povprečna Ljubljančanka oziroma Ljubljančan srečujeta, mestna oblast pa za to ne naredi prav nič. Če odstranimo lišp, ki ste ga omenili, lišp, ki je Ljub­ljano po videzu samega središča sicer približal evropskim metropolam, toda zgolj po videzu, ne pa po vsebini, lahko ugotovimo, da aktualni župan dejansko ni rešil nobenega strateškega problema. Je morda problem prometa rešen? Ni. Je zdravstvena nega rešena? Ni. Pa lokalna samouprava, opolno­močenje perifernih delov občine, ali je to rešeno? Ni. Vsa vprašanja so še vedno aktualna in nobenega stra­teškega odgovora ni na vidiku.

PB: Kako pa vidite v Ljub­ljani stanovanjsko proble­matiko?

LOGAR: Celoten segment stanovanjske oziroma najem­niške problematike v Ljubljani je pereč in nedodelan. Kar kliče po aktivnejši stanovanjski politiki. Aktualna mestna oblast tudi na tem področju ne najde rešit­ve. Gradnja vedno novih kapacitet za odkup ni rešitev. Ljubljana vendarle potrebuje dovolj obsežen fond najemniških stanovanj, da bo omogočil konkurenco lastniškemu trgu, hkrati pa bo omogočil kroženje najemnikov glede na določeno strukturo, od študentov do mladih družin in do poklicnih oziroma socialnih stanovanj. Mestna občina bi morala sprejemati prostorske načrte v smeri, da od investitorja zahteva zagotovitev določenega deleža stanovanj tudi za najem. Tak primer uspešne stanovanjske politike imamo na Dunaju.

PB: Podobno situacijo imamo tudi pri domovih za ostarele. Če se ne motim, samo v Ljubljani čaka na sprejem 6000 občanov in občank, v preostali Sloveniji pa še enkrat toliko.

LOGAR: Grozljivo. Povejte mi, kdo se je s tem vprašanjem ukvarjal v Ljubljani in kdo se je z njim v zadnjih 18 mesecih ukvarjal v vladi!? Niti eden. In ko smo v SDS skušali v državni proračun vložiti amandma, da se povečajo sredstva za gradnjo domov za starejše občane, je aktualna koalicija ta amandma gladko povozila.

PB: Ljubljano pestijo tudi veliki prometni zastoji, saj vanjo vsak delovni dan pride …

LOGAR: … od 130.000 do 140.000 ljudi …

PB: … in jo tudi zapusti. Naj naredimo še ne vem kakšno obvoznico okoli mesta, to ne bo rešilo tega problema.

LOGAR: Hkrati pa se podraži javni potniški promet in ohranja mrežo javnega pot­niškega prometa, ki je izjemno zastarela. 40, 50 let se ni prilagodila spremembi razvoja mesta in spremembi poselitve po posameznih delih Ljub­ljane. Reforme tras javnega prometa se aktualni župan, ki ima absolutno večino v mestnem svetu, ne želi lotiti. Zaradi tega, ker bi to za določen odstotek prebivalcev pomenilo neko spremembo. V prvi fazi morda manj prijetno. Da namesto pred svojim vhodom čakaš na avtobus pred sosedovim vhodom in namesto da te isti avtobus pripelje od kraja A do kraja B, moraš vmes dvakrat prestopiti. V zameno za to pa prideš na cilj v desetih minutah na­mesto v petdesetih kot sedaj. Treba je spremeniti in posodobiti omrežje javnega potniškega prometa, a tega z aktualno mestno oblastjo očitno ne bo možno doseči. To čaka naslednjega župana.

PB: Boste vi spet kandidirali?

LOGAR: O tem nisem razmišljal. Moram reči, da smo šli zelo iskreno v to kam­panjo, nismo se ukvarjali z aktualnim županom, ampak predvsem s programom, ki smo ga želeli čim bolj podrobno predstaviti. Bili smo zelo dobra ekipa in vsi smo nekako dihali za ta projekt, volivci pa so se pač odločili drugače.

PB: Je pa dejstvo, da ste vi kot kandidat SDS dobili veliko več glasov kot kdo z desnice pred vami.

LOGAR: Drži, ampak še vedno ne dovolj.

PB: V še aktualnem sklicu državnega zbora pa ste predsednik Komisije za nadzor javnih financ. V tem okviru me zanima vaše mnenje o problematiki velikih državnih infrastrukturnih projektov – o gradnji drugega tira, druge cevi pre­- dora Karavanke in tretje razvojne osi. Na primer, za severni del tretje razvojne osi od Šentruperta do Velenja nekateri se že govori, da bo postal avtocestni TEŠ 6, saj bo njegova gradnja zaradi številnih predorov in viaduktov časovno daljša, ekološko bolj sporna, predvsem pa za vsaj 200 milijonov evrov dražja.

LOGAR: Ravno zaradi takšnih dilem smo sklicali že več sej komisije tako o tretji razvojni osi, drugem tiru kot tudi o javnih naročilih v cestnih projektih. Po koncu teh sej nisem ostal pomirjen, ampak me je kvečjemu še bolj zaskrbelo, kako neka­teri smatrajo davkoplačevalski denar kot danost, ki je tu zato, da se ga troši. Pogosto se dogaja, da projektne faze peljejo korak za korakom v daljšem časovnem razmaku tudi zato, da potem, ko se ugotovi, da posamezen projekt ni optimalen, re­čejo, »ja, zdaj se pa odločite, ali hočete, da se ta projekt zgradi do konca, ali pa gremo še enkrat po isti poti«.

Zdi se, da se nad temi projekti ne vrši dovolj nadzora tako v fazi planiranja kot v fazi izvajanja. Imamo pa danes eno pomembno prednost, in sicer javne tenderje, na katere se prijavljajo tudi tuji izvajalci. To je na neki način zagotovilo, da bodo ponudniki vendarle pripravili ponudbe, ki so ustrezno konkurenčne in ki ne skrivajo korupcijske ‘tolšče’ kot v časih izgradnje avtocestnega križa.

Želja po nepo­štenem zaslužku verjetno še vedno je, ampak odprta konkurenca ubija možnosti za to.

PB: Ali bi bilo tukaj možno na državni ravni kaj spremeniti v samem sistemu javnega naro­čanja, da le ne bi bilo toliko metanja polen pod noge in da priprava posameznega projekta, da se sploh začne izvajati, ne bi trajala dve leti ali še več?

LOGAR: Lahko bi. Ampak naša zakonodaja je vedno izgovor za to, da se nekaj da ali pa da se nečesa ne da. Kar je v danem trenutku pač bolj oportuno. Če je predstojnik nekega oddelka, urada, službe, ministrstva oseba z integriteto in z zdravim razumom, bo zakonodajo uporabljal skladno z namenom zakonodajalca. Nobena zakonodaja sama po sebi ne bo rešila problema. Uzakonjanje vseh možnih variant zgolj pripelje do tega, da se predstojniku ni več treba odločiti, ampak bo vsako odločitev ali preložitev odločitve utemeljil s črko zakona, saj vendar zakon definiral vsak korak posebej. Vzemimo za primer insolvenčno zakonodajo. Njen 221. člen ima podčlene od A pa vse do Z. Torej 221/A, 221/B, 221/C … Pa mi povejte, ali je takšna zakonodaja pregledna? Ali pa je namerno nepregledna zato, da jo tisti, ki jo dobro pozna, uporablja tako, kot se mu zahoče? Zakoni morajo biti enostavni, da jih vsak razume. Tisti, ki odločajo na podlagi teh zakonov, pa morajo te zakone brati skladno z namenom zakonodajalca, ne pa skladno z namenom lobija, ki mu more­biti pripadajo.

PB: Kako pa vidite razvpiti odpis 29 milijonov evrov dolga?

LOGAR: Tudi na temo zlorabe po­enostavljene prisilne poravnave smo sklicali Komisijo za nadzor javnih financ. Ko sem začel študirati gradivo za to sejo, so mi šli dobe­sedno lasje pokonci. 250 vplivnih posameznikov se je na podlagi te zakonodaje, ki je bila sprejeta samo v treh tednih, znebilo od 50 do 99,7 odstotka dolga, skladno z zakonom ter na račun in na plečih podizvajalcev oziroma tistih malih obrtnikov, ki so sicer opravili svoje storitve, a ostali brez plačila. To je bila legalna kraja, ki jo je omogočila vlada Alenke Bratušek v novembru 2013 – vemo, takrat je bila še tesno povezana z ljubljanskim županom – in kar trikrat je to zakonodajo uporabil eden od njegovih sinov.

Zanimivo pri tem je, da se je en dan po tem, ko smo sklicali seja na to temo, sodišče vendarle pritožilo in s to pritožbo tudi uspelo. Vsaj eden od omenjenih treh primerov, mislim, da za sedem milijonov in pol, je potem padel na sodišču.

Ampak poglejte ta absurd. Če ne bi bilo tega javnomnenjskega pritiska, se sodišče ne bi pritožilo in bi se nekdo očitno na lahek način razdolžil za sedem milijonov in pol, ne da bi moral za to migniti s prstom. In najhuje je, da je to isto sodišče, ki se je po javnem pritisku pritožilo, v prejšnji fazi poenostavljeno prisilno poravnavo potrdilo! Vsaj pri meni to ruši zaupanje v pravosodni sistem in mislim, da je tudi to eno od tistih perečih vprašanj, ki se ga mora bodoča vlada zelo hitro lotiti.

PB: Devetnajstega decembra 2019 ste bili gost televizijske oddaje Ekstravisor, v kate­ri ste gostje govorili o nadzornikih in o njihovih pristojnostih ter odgovornostih. V tej oddaji so predvajali tudi posne­tek vrhovnega državnega tožilca Kozine in pa Antoloviča iz Policije. Vi ste na to rekli: »Saj če slišimo vrhovnega državnega to­žilca Kozino, ko na neki način opravi­čuje, zakaj ni nobenega postopka zoper nadzornike, pa gospoda Antoloviča iz policije, zakaj je to tako dokazati, potem ni čudno, da nobenega od njih [od odgovornih/od nadzornikov] ne procesirajo.« Rekli ste tudi, da »je korporativno uprav­ljanje v Sloveniji v neki hudi krizi. Nadzornik poleg tega, da je zavarovan za svoje odločitve do višine nekaj milijonov evrov, je očitno varen še pred tem, da bi organi pregona, če bi se neka evidentna kršitev pojavila, tudi opravili svoje naloge, za katere so plačani. Mene te izjave tistih, ki bi morali opravljati svojo nalogo, pač rahlo skrbijo. Če pa odgovorim, kje so tiste zadeve, tam, kjer sta pravila vrhovni tožilec in predstavnik policije – in to je nikjer. In to je žalostno.« Torej se po tem sodeč zadeve ne premaknejo ne v sodstvu ne pri policiji. Kaj narediti?

LOGAR: Poglejte, danes potrebujete, če ste na ‘pravi’ strani – ne bi sicer rad vnašal, dodatnega dvoma v delo preis­kovalnih organov in organov pregona, a drugače se ne da – pet kriminalistov, pet tožilcev in pet sodnikov v celem sistemu organov pregona, da se lahko neki postopek ustavi, zavrne ali zavrže. Če gre skozi pri kriminalistu, zadevo ustavi tožilec, če jo slučajno ne dobi pravi tožilec, pa zadevo ustavi ‘pravi’ sodnik.

Sodstvo je tista zadnja instanca, ki mora zagotavljati zaupanje v pravosodni sistem, a kaj, ko sodni spisi določenih vplivnih posameznikov vedno pridejo k istemu sodniku. Recimo konkreten primer pri ljubljanskem županu. Sodnica, ki je sodila v zadevi farmacevtka, je dobila tudi razvpito zadevo v zvezi s Stožicami. Gre za ključni primer z dokazi, na katerih temeljijo tudi vse druge obtožnice. Če se bo, teoretično, tudi tokrat odločila za umik dokazov, bodo padli tudi ostali primeri.

To zadevo bi zelo enostavno rešili tako, da bi sodnike dodeljevali z računalniškim algoritmom, neodvisno. Veliko problemov bi rešili že samo s tem. A zanimivo, ni interesa, da se to naredi.

PB: Številni vidijo vas kot naslednika Janeza Janše v stranki SDS. Kako to komentirate?

LOGAR: Ne komentiram, ker kakšnih posebnih ambicij nimam. Nalogo, ki so mi jo kot poslancu zaupali volivke in volivci, želim izpolniti v najboljši meri. Osebno bi se zelo slabo počutil, če mandata ne bi izkoristil za to, da nekaj spremenim na bolje. Trenutno lahko to poč­nem zgolj kot opozicijski poslanec, kar je že na začetku obsojeno na skromnejše uspehe. Ampak ravno teme, ki sva jih obdelala v tem intervjuju, dokazujejo, da z vztrajnostjo lahko dosežeš premike. V življenju nikoli nisem taktiziral ali vna­prej podrobno načrtoval. Življenje je za­nimivo samo po sebi. Splača se uživati v vsakem trenutku, ki ga imaš, prebroditi vsak padec, to, kar imaš, pa izkoristiti za čim pomembnejši odtis, ki ga boš pustil naslednji generaciji.

Tekst Borut Omerzel
Foto Aleksandra Saša Prelesnik

Trinajsti delovni šolski koronski dan je za nami, danes smo že v štirinajstem. Šole so se z učiteljicami in učitelji ter profesoricami in profesorji ter seveda ravnateljicami in ravnatelji na čelu po prvem šoku že dodobra organizirale in tako vrli šolniki kot njih varovanci in varovanke so se udarno z vso marljivostjo vrgli na delo.

Avtor teh vrstic tako kot vsi tisti, ki delo še imamo in ga lahko opravljamo od doma, ob svoji raboti in samotarskem praznjenju skodelic kave opazujem učenje dveh mladenk in s tem, kako sta pouk na daljavo uvedli ena osnovna in ena srednja šola (ter občasno kaj pomagam pri besednih vrstah, stavčnih členih in pa Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku, ki je na srečo moje priljubljeno delo).

Prvi teden je šla internetna in mobitelna šola še počasi. Drugi teden se je počasi uvajal red, tako da se je celo mlajši najstnici že nekako dozdevalo, da morda pa vendarle, bentiš, ne gre za dolge pomladanske počitnice.

Zdaj, ko smo že sredi tretjega tedna pouka na daljavo, pa se je meni zazdelo, da so šolniki vklopili turbinski pogon in da vsaj devetošolka ne samo dela, ampak kar gara od ranega dopoldneva pa vse do poznega večera.

Pa kako naj to zdrži, uboga, sicer sila brihtna, saj delovnih navad, zicledra, še ni obilo, pa kave za krepčilo in bodrenje tudi še ne pije (na mojo srečo, saj še pomnim pomanjkanje, krizo iz socialističnega časa Milke Planinc).

Tako me je začelo še bolj zanimati, kako se s poukom na daljavo spopadajo na osnovno- in srednješolski ravni, in me niso več potešile novice v raznih medijih, pa sem poklical ravnatelja osnovne šole nedaleč od Ljubljane in ravnateljico srednje šole na obrobju Slovenije.

Oba dobro poznam že dolga leta in oba sta mi dejala, da nimata nič proti, tudi če ju imenujem, a sem se odločil, da ju nalašč ne bom. Iz preprostega razloga: oba že tri tedne nenehno delata in bodi dovolj to, da sta si sredi sila pestrega šolniškega dne vzela dragocen čas zame in za vse, ki boste to prebrali.

Osnova šola

Gospod ravnatelj, kako je?

"Delovno, zelo delovno in tudi naporno. Ni lahko. Ne za učence ne za učitelje. Nekateri učitelji in učiteljice na naši šoli namreč zdaj delajo tudi po 10 do 12 ur na dan, poleg tega, da imajo doma svoje otroke, šoloobvezne ali pa predšolske. Je pa zdaj v tretjem tednu pouka na daljavo že malo bolje, saj smo se stabilizirali, na začetku pa je bilo kar težavno."

So vam z ministrstva za šolstvo kaj pomagali?

"Načelno podporo ministrstva imamo, to moram reči, moralna podpora je vseskozi, kakšnih konkretnih navodil, kako naj na šoli delamo, razen tega, da naj poskušamo vzpostaviti stike z učenci in delati na daljavo, torej da izvajamo pouk na daljavo, pa nismo imeli. Na Hrvaškem, na primer, imajo vse napotke centralizirane ‒ kaj vse je treba početi, po katerih spletnih kanalih ipd., mi pa tega nimamo. Nekaj dilem so imeli tudi glede statusa zaposlenih. Kako torej prvi teden takšnega šolanja, ki je bil najbolj udaren, najbolj zbegan, vse zapeljati tudi birokratsko? No, pa smo."

Kako pa je bilo s samim internetom, z računalniki, s programsko opremo?

"Na naši šoli smo zadevo zelo dobro rešili, in sicer predvsem zato, ker sem že februarja zelo intenzivno usmerjal učitelje, naj obnovijo svoje znanje za delo z e-zbornico in naj ponovijo vse komunikacijske kanale oziroma jih poiščejo. Imamo dobro IKT-tehnologinjo, ki nam pri tem pomaga. Tako smo bili na tem področju na to krizo relativno dobro pripravljeni.

Na nekaterih drugih šolah pa niso bili in jih je to doletelo kot strela z jasnega. Zato v prvem tednu pouka na daljavo na nekaterih šolah pravzaprav niso imeli pouka, mi smo ga pa že imeli.

Smo pa imeli zelo veliko začetnih težav, kako zdaj vse učence poklicati oziroma jih nekako pritegniti k delu, a nam je uspelo. Na šoli imamo od prvega tedna vsak dan videokonferenco z učiteljskim zborom, na kateri tremo vse pedagoške orehe, kaj moramo še postoriti, kje so dileme, kje se zatika, kje so izzivi. Učitelji pa vodijo pouk na več načinov.

Prvi je že omenjena e-zbornica, kamor nalagajo material, in sicer dnevno ali tedensko, potem pa vsak učitelj ubere še pot glede na to, kako se je dogovoril z učenci – lahko ima app skupine po telefonu, lahko uporablja komunikacijsko orodje Zoom za videokonference s celotnimi oddelki oziroma razredi."

Kako pa je na razredni stopnji?

"Na razredni stopnji je malo drugače, saj ta mali praviloma še nimajo telefonov in tudi ne računalnikov, tako da vse poteka prek staršev. Mi pošljemo naloge oziroma aktivnosti. Nam pa pri tem pride zelo prav, da v vseh oddelkih nismo ukinili papirnatih delovnih zvezkov. Zdaj to zelo pomaga, saj učencem lahko sporočiš, naj predelajo, na primer, snov od strani 25 do 27."

Kako so se na vse skupaj odzvali starši?

"Moram reči, da so vse zelo dobro sprejeli in da imamo kar veliko pohval, da smo dobro zapopadli celotno zadevo. Vprašanje pa je, kako bi bilo, če na šoli ne bi bili tako dobro pripravljeni na ta izziv.

Se je pa v prvem tednu pokazal tudi problem opremljenosti posameznih družin. V kakšni družini je pet članov, trije otroci in dva odrasla, ki delata od doma, vseh pet pa se mora zvrstiti na enem ubogem računalniku. To ozko grlo tudi s pomočjo civilne zaščite naše občine kar dobro rešujemo. Do danes smo več družinam izročili devet računalnikov, sedem prenosnih in dva stacionarna."

Kako pa skrbite za to, da učenci niso preobremenjeni?

"Držimo se pravila, da je manj več. O tem se tudi nenehno pogovarjamo. Da otrok preveč ne obremenjujemo, ker res nima smisla, da po cele dneve čepijo pred računalnikom. Moje napotilo je tudi, da odvrzimo balast. Vse tisto, kar je odveč, nepotrebno, saj smo v izjemni situaciji. Sam pouk pa izvajamo po urniku, kakršnega so imeli učenci do krize.

Zelo dobro so se izkazale videokonference oziroma videonapotki. Prihodnji teden bomo uvedli še dneve dejavnosti. Dali bomo napotke za športne, tehnične in kulturne dneve ter jih bomo izvedli na daljavo tako, kakor izvajamo tudi pouk. V resnici ne bo kakšnih velikih težav.

Od prvega tedna, ne sicer čisto od prvega dne, izvajamo tudi strokovno pomoč. Se pravi, da so z učenci, ki imajo kakršenkoli primanjkljaj, to so otroci s posebnimi potrebami, naše kolegice vzpostavile kontakt, ki največkrat poteka ena na ena. Učenca oziroma učenko  pokličejo po telefonu ali na računalnik in potem delajo z njim po programu, ki temu učencu tudi pripada.

Skratka, na naši šoli vse zadeve zelo uspešno potekajo. Za nekatere druge šole pa vem, da so se sprva precej lovili, e-zbornico so začeli uvajati šele s prvim dnem zaprtja, kar je pravzaprav zelo prepozno."

Kaj pa Zavod RS za šolstvo, ali kaj sodeluje, pomaga?

(glasen smeh) "Tole je zelo dobro vprašanje, ki bi si kdaj zaslužilo širšo pozornost. Zavod RS za šolstvo je najvišji organ ali pa strokovni organ v državi in bi moral poskrbeti za samo stroko.

Mi smo v prvih 14 dneh od njih dobili dva vprašalnika, koliko otrok nima dostopa do interneta in kako vodimo pouk na daljavo, tretji dopis je pa bil prejšnji teden z navodili za delo ravnateljev v času krize oziroma za pouk na daljavo. To sem do takrat peljal že 14 dni in ne potrebujem nobenih pametovanj, da mi bo po tem, ko bo te krize konec, kdo rekel: 'Saj smo vam poslali.' Zadeva je izpod kritike, nimam besed."

Kaj pa nacionalno preverjanje znanja (NPZ), bo lahko izvedeno?

"NPZ za tretji razred je že itak umaknjen, ga ne bo, ker je šlo poizkus, za 6. in 9. razrede pa utegne sicer biti, vendar v nekakšni okrnjeni obliki. Skratka, glede NPZ sem skeptičen. Lahko da bo vse skupaj zelo prilagojeno ali pa bo nekega dne prišla okrožnica, da je zadeva prestavljena oziroma odpovedana."

Kaj pa ocenjevanje?

"To je še velika težava. Glede tega pa res vsi skupaj čakamo na navodila Ministrstva za šolstvo RS in Zavoda RS za šolstvo, ker zdaj že 14 dni pametujejo, kako naj izvedemo ocenjevanje na daljavo. To je prvi izziv, ki se ga bomo zdaj šli na ravni države.

Drug izziv pa je, kako zaključiti ocene ob koncu šolskega leta, da bo šolsko leto regularno. Moje osebno mnenje je, da bo temelj ocene verjetno prvo polletje, ki je bilo normalno izpeljano, potem bodo pa neke modifikacije nekih ocen, ki bodo pač pridobljene v tem kriznem času."

Ta trenutek je torej še kar nekaj vprašanj neodgovorjenih.

"Mi delamo iz dneva v dan. Ta trenutek vem, kaj nam na šoli manjka, in zdaj imamo čisti ameriški scenarij. Se pravi, 'uzdaj se use i u svoje kljuse'. Torej, moja šola deluje tako, kot deluje, in ta trenutek ne potrebujem kakšnih velikih pametovanj države. Tisto, kar se je pokazalo, da je v redu, peljemo, za tisto, kar smo ugotovili, da je preveč, smo dali na stran.

Poleg tega, kot rečeno, da stremimo k temu, da je manj več, je pomembna še proaktivnost. Bolj ko se bo kriza poglabljala in razširjala, dlje ko bo trajala, tem več bomo imeli težav s posameznimi učenci, ki bodo imeli določene psihološke težave.

Ker se bo definitivno, če bo tole trajalo dva meseca, komu kje poznalo, posebno pa se nam bo poznalo vsem skupaj, ko se bomo vrnili v 'normalen' način življenja. Takrat bomo potrebovali veliko strokovnjakov, da bodo to psiho razumeli in znali z njo tudi delati, predvsem pa bo šlo za učence in učenke."

Pa najbrž tudi za koga od šolnikov?

"Seveda. V kolektivu imam nekaj kolegic, ki so zelo na tleh oziroma so vsaj bile prvih 14 dni. Vsi ljudje se pač ne znajo obrniti in jim je porušena struktura dneva, da pouk zelo predvidljivo teče od ure do ure, kar jim pomeni določeno varnost. Zdaj pa se je pokazalo, da se gremo improligo, da moramo improvizirati. Poleg tega je tu še nevarnost obolenja, okužbe in s tem povezan strah. Vse to je za takšne ljudi eksplozivna mešanica."

Kako krepite moralo?

"Eden od dejavnikov, ki se je v teh dneh izkazal kot zelo dober, je, da za učitelje kolege vsak dan ali pa na vsaka dva dni ter za starše enkrat na teden izdam obvestilo, v katerem jih nagovorim z različnimi temami in jih spodbujam. Vsi moji kolegi niso iz kraja, v katerem je šola, zato je dobro vedeti, kaj se dogaja. Tako jih obveščam, mirim, dvigujem moralo z določenimi pozitivnimi zgodbami. To se je izkazalo za zelo dobro."

Kaj pa ravnatelji, ste med seboj kaj povezani?

"Smo. Imamo Ravnateljski servis, imamo posamezne aktive, regijske ali medobčinske. Delimo si izkušnje, nato pa moraš sam kot ravnatelj oceniti, ali je rešitev drugega ravnatelja v redu tudi za tvojo šolo. Tokrat ni uniformiranih napotil in navodil.

To je po eni strani dobro, ker jih ne more biti, po drugi strani so pa šolniki po navadi takšni, da če ni čisto usmerjeno in čisto določeno, se radi izgubijo, se jim podre struktura, kot sem že rekel. Moram pa tudi reči, da se kljub temu, da ni bilo navodil z ministrstva, kako naj delamo, čuti neka skrb države, da bi se vse skupaj izpeljalo. Ministrica je poslala dve zelo motivacijski pismi vsem zaposlenim in ravnateljem, kar ni slabo, je v redu in je zelo dobrodošlo."

Srednja šola

Gospa ravnateljica, kako je?

"Pouk na daljavo uspešno poteka, zadovoljna sem. Seveda pa to ni to, to je katastrofa za nas vse, saj smo socialna bitja. Saj s kolegi smo v stiku prek Microsoftovega programa Teams, imamo tudi videokonference, toda profesorji silno pogrešamo delo razredu, pogrešamo svoje učence."

Zdaj so se šole, tako osnovne kot srednje, že organizirale.

"Drži. Mi smo se dejansko takoj po tem, ko smo 13. marca šolo zaprli. Sploh tisti prvi vikend sem delala resnično nonstop, saj je bilo treba vse organizirati na novo, učiteljem poslati navodila in narediti še kup drugih pomembnih reči. Ravnatelji srednjih šol z različnih koncev Slovenije smo na Vibru povezani v skupino in zelo smo sodelovali med seboj. Naša predsednica društva je rekla, da samo pet šol ni šlo zraven.

Za osnovne šole je bilo seveda vse skupaj teže, saj imajo zelo različne starostne skupine, naši dijaki pa bolj ali manj obvladajo tako računalnike kot pametne telefone. Ta prehod je bil torej dokaj v redu. Kar se komunikacijskih kanalov, smo na začetku šli bolj v širino - svojim profesorjem sem recimo pustila, da so si sami izbrali eno izmed štirih platform. Zdelo se mi je namreč, da jih takoj na začetku ne smem omejiti.

Do danes pa so mi morali vsi razredniki sporočiti vse pripombe, tudi dijakov, in ena od pripomb z razrednih ur je bila, da profesorji uporabljajo različne komunikacijske kanale in da bi bilo to dobro omejiti. Sprejeto. Tako bomo šli v naslednji fazi na eAsistenta in Microsoftov Teams. Ne nazadnje bo tako delo lažje tudi za same profesorje, saj jim ne bo treba preverjati e-pošte, eAsistenta in še česa.

Dijaki so tudi predlagali, da bi radi, da jim učitelj prek Microsoftovega Teamsa pošlje Power Point ali pa nalogo ter da je zraven njegov glas. To najbolj pogrešajo, razlago. Poleg tega smo kar nekaj dijakom dali šolske računalnike, nekateri profesorji smo dali tudi svoje zasebne, prek Telekoma pa čakamo še na modeme, saj nekateri dijaki iz socialno šibkejših družin nimajo niti interneta."

Bi bilo treba na koga kaj apelirati?

"Mislim, da niti ne, saj smo se tiste šole, ki smo na bolj ruralnem območju, že same organizirale. Vem, da je to uspelo tudi eni drugi precej večji srednji šoli. To smo dosegli tudi prek Društva ravnateljev. Res moram res pohvaliti vse, ki so sodelovali pri izvedbi akcije, h kateri so pristopila razna podjetja, na primer Telekom. Kako pa so bili po šolah ažurni in agilni, je seveda druga stvar, o tem ne morem presoditi, lahko pa rečem, da je zdaj za naše dijake poskrbljeno."

Kako pa je z usklajevanjem obremenjenosti dijakov, saj imajo na dan po šest, sedem predmetov?

"Prav danes sem dobila povratno informacijo tudi od dijakov in niti iz enega razreda nisem dobila pritožbe. Mogoče je bilo še kje kaj preveč v prvem tednu pouka na daljavo, a sem to vsak teden spremljala z anketo in dejansko so se nekateri profesorji samoregulirali in zdaj v tem tretjem tednu, danes je že sreda tretjega tedna, sem prejela povratno informacijo, da je primerljivo z zahtevnostjo pri običajnem šolskem delu in da imajo dijaki tudi prosti čas. In da je tako kot pri rednem pouku različno od enega dneva do drugega.

Moji učitelji so dobili strogo navodilo, da morajo delati v času, ko je pouk, in takrat morajo biti dosegljivi in odzivni, to je prva stvar. Druga stvar pa je, da morajo kot izkušeni učitelji presoditi, kaj razred zmore glede na to, da učenci delajo sami in da ni razlage. In da morajo dati od tistega, kar bi dali pri rednem pouku, vsaj eno tretjino manj. In vidim, da se tega kar držijo."

S starši in dijaki gotovo redno komunicirate?

"Seveda, to je zelo pomembno. Vsako nedeljo napišem staršem in dijakom ter tudi učiteljem prek eAsistenta sporočilo. Kdaj tudi še med tednom, a so mi starši sporočili, da jim nedeljsko sporočilo še posebno veliko pomeni. Se pravi, pripravim povzetek prejšnjega tedna ter dodam, da smo svetovalna delavka, jaz in učitelji razredniki dosegljivi za pripombe.

Slišal sem, da še niste prejeli smernic za ocenjevanje.

"Res je. Pri ocenjevanju je bilo tako, da so nam to odločitev kar nekako hoteli podtakniti ravnateljem, da bi za to poskrbeli sami z učitelji. Učiteljem sem nato rekla, naj se začnejo v tem duhu med seboj pogovarjati in povezovati, da naj začnejo malo razmišljati, in sicer o številu ocen, načinu pridobitve ocen in o standardih.

Se pravi, kaj sploh lahko na tak način preverjamo oziroma ocenjujemo. In sem dejala, da naj začnejo počasi preverjati. Tako da so moji učitelji to že naredili, nimam pa še povratne informacije, ker sem jim v nedeljo napisala, da smo ravnatelji po različnih kanalih vendarle dosegli, da nam bo osnovne smernice dalo ministrstvo, kar naj bi se zgodilo ta teden. Kaj bo, je pa druga zgodba.

Zato je prav, da ravnatelji počakamo. Veste, po vojni bodo vsi heroji. Na podlagi teh smernic bomo morali spremeniti šolska pravila, se pravi šolski pravilnik se bo moral prilagoditi ocenjevanju na daljavo. Pri tem se je pametno držati protokola in najprej vse deležnike seznaniti z njim. Torej s pravili igre. Tudi zato, ker se ne mudi. Zdaj je pač šele tretji teden, ko se stvari dejansko šele postavljajo na pravo mesto. Prvi teden je bil uvajalen, vsi smo se lovili."

Opažate še kaj?

"Poglejte, razlike med dijaki so, pa naj ministrica stokrat reče, da jih ni. So. Nekateri imajo starejše sestre ali brate, ki jih lahko kaj vprašajo, pa starše s takšno izobrazbo oziroma znanjem, da eden ali pa oba lahko pomagata pri šolskih nalogah in učenju, na primer eden pri matematiki, fiziki, drugi pri zgodovini, slovenščini, geografiji.

Ali pa babica, dedek, četudi po telefonu. Koliko je takšnih družin v Sloveniji? Poleg tega so nekateri otroci zelo odvisni od žive razlage. Tudi zato se trudimo, kolikor je to le mogoče, učiti tudi po videopovezavi."

Pa še nekaj je treba zelo poudariti. Socialno vlogo šole v družbi.

"Seveda, seveda. Šola silno povezuje, to velja za učence v osnovni šoli, zlasti pa še za najstnike v srednji šoli. Sploh zdaj v tej osamitvi. Saj kako pa naj se jih zadrži tako dolg čas v zaprtih prostorih? Najstniki socialni stik potrebujejo kot zrak in tudi zabavo, sprostitev čez vikend. Tega se moramo zavedati.

Do zdaj se pravzaprav niti nismo zavedali, kakšna interakcija vse poteka med deležniki v šoli in kako pomembna je za celotno družbo. Moramo pa vedeti še nekaj. Dlje ko bo trajalo, teže bo – motivacija bo hočeš nočeš padla. Tako učencem kot učiteljem. Zato je pomembna trdna, neomajna podpora javnosti – tako učencem, učenkam, dijakom, dijakinjam kot učiteljem, profesorjem in ravnateljem, ravnateljicam.

Se pa je zdaj bolj ali manj pojavilo v javnosti, da številni sploh niso vedeli, kaj to pomeni biti učitelj in koliko dejansko delajo. Je pa še ena druga stvar. Mi vsi skupaj zdaj delamo na drugo potenco. Na primer, ravnatelju prej ni bilo treba pisati dopisov, ljudi sem zbobnala skupaj in smo se dogovorili. Zdaj pa za oblikovanje dopisa, da bo komunikacijsko dosegel vsakega in da bo dosegel svoj namen, ker smo različni bralci in ker zraven ni nebesedne komunikacije, porabim neprimerno več časa. Saj že poslušamo, kakšne napake delajo nekateri ravnatelji z dopisi, ki so videti kot depeša, napad.

Zato je dobro v vsakem dopisu najprej pohvaliti. Na primer, ko sem pisala razrednikom navodila za razredno uro, sem naročila, da je treba dijake najprej pohvaliti, jih vprašati, kako se počutijo. In celo fantje so razrednikom poslali tudi po pet strani o tem, kako jim je zdaj doma. Se pravi, da to podporo potrebujejo. Potem je pa seveda odvisno od nas, kakšni smo tudi kot ljudje in kot vodje. To je zdaj res na tehtnici. Se pa bojim, kaj bo čez en mesec. Pa kaj bo z maturo, saj država vztraja. Bomo videli."

PREBERITE ŠE: Strokovnjakinja o naših financah: "V krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani" ALI Koronavirus: Bomo po koncu pandemije lahko zaživeli boljše življenje? (piše: Petra W.)

Preberite več na Metropolitan.si

Odkrijte, kako izpopolniti vsakdanji videz, videti dobro v udobnih in nezahtevnih oblačilih ter narediti najboljši vtis na ljudi, ki jih srečujete vsak dan.

Vsi smo radi opaženi in prejemamo pohvale na račun lepega videza. Moški seveda niso izjema.

Najbrž je malce frustrirajoče, da se večina nasvetov o oblačenju, ko gre za moško modo, osredotoča na izbiro oblek ali na trenutne modne trende, ki jim sledimo, toda kar resnično potrebujemo, so dobri in konkretni nasveti, kako izpopolniti svoj vsakdanji videz, kako dobro izgledati v udobnih in nezahtevnih oblačilih ter kako narediti najboljši vtis na ljudi, ki jih srečujemo.

Uporabite teh šest preprostih, a učinkovitih modnih pravil, s katerimi boste izpopolnili svoj casual stil oblačenja in se uvrstili na seznam najbolje oblečenih moških! Za modnimi kosi pobrskajte na največjem slovenskem primerjalniku izdelkov in ponudb Ceneje.si, kjer bo v široki izberi oblačil in obutve, priljubljene kose po najnižjih cenah našel tudi največji izbirčnež.

#1 Trendovska najstniška oblačila zamenjajte s klasičnimi

Ena izmed napak oblačenja je značilna za večino moških - mislijo, da bodo svoj casual slog poudarili z izbiro obleke, v kateri so videti mlajši, zato njihovo garderobo sestavljajo predvsem majice, puloverji s kapuco v različnih barvah, trendovske kavbojke in superge.

Popolnoma napačna perspektiva! Raje se oddaljite od srednješolskega fantovskega sloga in prilagodite garderobo svoji starosti. Casual slog ne pomeni, da bi se morali obleči kot najstnik, zato se izogibajte majicam z napisi in izberite klasične majice, enobarvne, črtaste, z gumbi, polo majice, majice s kratkimi ali dolgimi rokavi.

Poiščite takšne modele:

#2 Izberite kavbojke, v katerih izgledate dobro

Kar zadeva hlače, so najbolj priljubljena izbira za vsakega moškega kavbojke. S tem ni popolnoma nič narobe. Kavbojke lahko izgledajo precej dobro, dokler nosite pravi model. Izogibajte se vrečastim kavbojkam, saj ni ničesar privlačnega v tem, da razkrivajo spodnje perilo ali se hlače vlečejo po tleh. Izogibajte se tudi pretirano tesnim kavbojkam, obledelim ali raztrganim modelom.

Izberite preproste kavbojke v kroju, ki vam ustreza in v preprosti temno modri barvi. Pri iskanju pravega kroja, poskusite nekaj različnih modelov, da bi našli najboljše. Če ste atletsko grajeni in imate močna stegna in meča, se boste verjetno izognili vitkim krojem.

Poiščite takšne modele:

#3 Sezujte si superge

Neštetokrat smo že videli popolno oblečenega moškega, obute pa je imel stare in obrabljene superge, ki so popolnoma uničile njegov izgled. Verjemite nam na besedo, da lahko dobro izbran par čevljev le izboljša vaš stil, stare superge pa ga bodo uničile.

Seveda vam ni treba vseh superg vreči stran, le dopolnite svojo garderobo z drugimi vrstami obutve, kot so casual usnjeni gležnjarji. Svoj najljubši par športnih čevljev za trenirke in športna oblačila pa lahko obdržite.

Izbrali bi lahko takšne modele:

#4 Naučite se oblačiti v plasteh

Svoj casual slog lahko naredite bolj zanimiv s kombiniranjem različnih oblačil in oblačenjem v plasteh. Kombinacija enobarvne majice ali srajce in preprostega puloverja ali klasičnega jopiča bo naredila odličen vtis na ljudi okoli vas. Igrajte se z različnimi materiali in vzorci, saj tako zagotovo ne boste ostali neopaženi. Enobarvni majici in puloverju lahko dodate tudi trendovski model superg za prosti čas.

Razmislite o takšnih modelih:

#5 Casual videzu dodajte piko na i s suknjičem

Ni vam treba obleči obleke, če želite biti oblečeni primerno tudi za bolj formalne priložnosti. Poslovno‑sproščeni slog zlahka dosežete, če poudarite običajno casual kombinacijo s klasično jakno ali suknjičem. Konec koncev noben kos oblačila ne bo poudaril moške figure, kot jo bo suknjič.

Oglejte si te modele:

#6 Ne pozabite na modne dodatke

Modni dodatki so popoln način za dodajanje pike na i kateremu koli videzu. Lahko je to dobra ura, zapestnica, šal ali pas, izbira je vaša. Lahko ste prepričani, da bo vsak modni dodatek poudaril vaš slog in mu dodal pridih osebnosti.

Oglejte si te modne dodatke:

Preverite moška oblačila in obutev na enem mestu!

Nič več potepanja po trgovinah in trgovskih središčih. Moška oblačila in obutev, športna oblačila, superge ali kateri koli drug kos moške mode iz več kot 70 spletnih trgovin si lahko ogledate na Ceneje.si.

Preprosto in pregledno lahko preverite posamezno kategorijo ali pa preverite ponudbo določene spletne trgovine ali samo ponudbo vaše najljubše blagovne znamke. Poleg tega boste na Ceneje.si našli tudi posodobljene kataloge in letake vseh vodilnih trgovin ali veleblagovnic, tako da lahko vsak nakup načrtujete in ga opravite hitro in enostavno.

Postkoronavirusni svet bo zagotovo videti nekoliko drugače kot tisti, ki smo ga bili vajeni doslej. Naša življenja so se od razglasitve epidemije korenito spremenila, a kot kaže, se bodo nekatere spremembe obdržale bolj, kot smo si mislili.

Vodilne znamke in distruptivna zagonska podjetja, kot so Apple, Uber, Netflix in številna druga, so na svojih področjih vodilni predvsem zato, ker znajo predvideti in usmeriti pričakovanja uporabnikov in jih tudi preseči. Takšna vizionarska podjetja stavijo na prihodnost in znajo razbrati vzorce. Sposobna so hkrati zadovoljiti osnovne človeške potrebe, ob tem pa ustvariti nova pričakovanja potrošnikov, jih tudi izpolniti ter ob tem spremeniti njihov svet. 

Strokovnjaki za trende in inovacije iz podjetja Trendwatching že leta spremljajo potrošniške trende in jih znajo napovedati, še preden se potrošniki sploh dobro zavemo, da nam ti ustrezajo. 

Naša prihodnost je ob razglasitvi pandemije nekoliko negotova. Ob skrbi za lastno zdravje hkrati težko predvidimo, kako dolgo bodo trajale naše karantene, kako dolgo bo onemogočeno in oteženo naše delo in kakšne rane bo to zadalo gospodarstvu. Vsekakor pa že opažamo kup sprememb, ki jih je zahtevala prilagoditev naših življenj na dani položaj. 

To so po ocenah Trendwatchinga novi potrošniški trendi, ki jih bo svet posvojil tudi po pandemiji koronavirusa.

A-trgovina - interakcije brez kontantov

Kot pravi rek – nujnost je mati izuma. Večja želja po interakcijah brez kontakta v zadnjih dneh je vzbudila povpraševanje po avtomatizirani trgovini, ko potrošniku dobrine dostavi robot, oziroma je trgovanje karseda avtomatizirano in brez stika z ljudmi. V kriznih časih so tako podjetja kot potrošniki bolj odprti za nove alternative, ki jih v manj izrednih okoliščinah morda ne bi tako hitro posvojili. 

Od dronov, ki dostavljajo pice, do vozil brez voznika, ki razvažajo pakete in trgovin z živili, v katere sploh ni treba več iti po nakupih fizično. Vsekakor tega trenda ne gre posploševati na vsa področja, ob tem pa si velja zapomniti naslednje. Roboti in algoritmi naj prevzamejo tisto, kar počnejo najbolje, hkrati pa naj ljudje delajo tisto, kar le oni znajo najbolje. 

Virtualna izkustvena ekonomija 

Izkustvena ekonomija je močna zato, ker je dobra uporabniška izkušnja tisto, kar podjetju daje moč. Ustvarjanje čustvene vrednosti izdelkov in storitev se zgodi ravno prek izkustev. Zadovoljni uporabniki so tisti, ki se vračajo. In zvesti uporabniki so tisti, ki skrbijo za rast in dobičkonosnost podjetij.

Virtualne uporabniške izkušnje so dostopne s klikom, ne da bi morali zanje zapustiti svoj dom. Nabiranje novih izkušenj skozi virtualni svet je te dni naša stalnica, a kot kaže, tudi nekaj, k čemur se bomo v prihodnosti obračali vedno pogosteje.

Te dni tako z domačih zof gledamo koncerte, predstave, poslušamo pravljice v živo in sledimo navodilom osebnih trenerjev, ki jih prav tako pripravljajo iz svojih dnevnih sob. Razlika med vnaprej posnetimi vsebinami je predvsem v tem, da z njimi lahko v aktualnem času tudi komuniciramo. Hkrati pa se odpira vedno več virtualnih aktivnosti, od ogledov muzejev prek spleta in virtualnih potovanj. Celo računalniške igrice niso nujno zgolj vir zabave, ampak skozi njih lahko spoznavamo sicer realne destinacije, kar lahko šteje za pridobivanje resničnih izkušenj.

Digitalne izkušnje sicer pogosto povezujemo z zabavo, vsekakor pa je ta platforma odprta tudi za pridobivanje resničnih izkušenj, znanj, od potovanj, srečanj, prodaje do družbenih omrežij. 

»Shopstreaming« ali virtualno prikazovanje izdelkov 

Izraz shopstreaming je skovanka besed livestreaming in shopping, torej prenos v živo in nakupovanje. Povezovanje prodajalcev s kupci prek prenosov v živo postaja del grajenja skupnosti, zabave in prodaje hkrati.

Gre za promoviranje produktov in pospeševanje prodaje s pomočjo prikazovanja njihove proizvodnje ali uporabe in ozadja zgodb podjetij. Ta trend so že posvojili na azijskih trgih, eden takšnih primerov je spletna trgovina Taobao, kjer so kitajski kmetje prodajo pospeševali s prenosi v živo in posnetki rasti poljščin.

Nova generacija digitalne trgovine bo temeljila na povezovanju, sodelovanju in druženju med trgovci in kupci, četudi v virtualnem svetu. Tak način osebnega povezovanja s kupci in uporabniki so številna (mala) podjetja pri nas že uvedla s pomočjo družbenih omrežij. 

Odprte rešitve za globalne težave 

Odprto širjenje in deljenje inovativnih rešitev, ki lahko pomagajo pri odpravljanju težav večji skupini, predstavlja nov mejnik trajnosti, na katerega prisegajo potrošniki. Morda take poteze znamkam na prvo žogo ne prinesejo velikih zaslužkov, jim pa dajo kredibilnost in zaupanje potrošnikov, kar sploh ni zanemarljivo. 

Prav koronavirus je eden takšnih problemov, s katerimi se soočamo globalno in bo prizadel vse generacije – bodisi zaradi zdravstvenih težav, bodisi kot posledica gospodarskega padca. In prav to je priložnost, ob kateri se ljudje spomnimo, kako pomembni so sodelovanje in solidarnost ter nesebično deljenje lastnih rešitev z drugimi.

Ta trend je sicer velik izziv za družbo, ki stremi k zaslužku, hkrati pa lahko prinaša veliko večje zadovoljstvo, kot zaslužek sam. Sam trend sicer ni nekaj, kar se ne bi zgodilo že mnogokrat v preteklosti.

Eden takšnih primerov odprtega deljenja lastne iznajdbe rešitve gre že v leto 1959, ko so pri avtomobilski znamki Volvo izumili prvi tritočkovni varnosti pas. Ta se je hitro izkazal za eno izmed najbolj učinkovitih varnostnih naprav vseh časov, ki je rešila že več kot milijon življenj.

Takrat so pri Volvu stopili korak naprej in patent odprli tudi za konkurenco, ki ga vgrajuje še danes, s tem pa nesebično poskrbeli za varnost ljudi po vsem svetu. Pri znamki, ki je še danes sinonim za varno vožnjo, odločitev še vedno naslavljajo kot eno najboljših. 

Virtualni, a resnični pomočniki 

Medtem ko smo se že navadili računalniških botov in avtomatskih tajnic, ki nam podajajo generične odgovore in rešitve, smo v času krize napredovali na bolj osebne, a še vedno virtualne pristope.

Posamezniki v času krize komunicirajo z vedno več virtualnimi osebnostmi, ki izobražujejo, zabavajo, zdravijo in s katerimi se lahko spoprijateljijo. Ta orodja za obe strani pridejo prav v času krize, a po napovedih bomo s tem nadaljevali tudi, ko ta mine.

M2P – virtualni mentorji in varovanci 

Če smo v prostem času na spletu tega »izgubljali« predvsem za zabavo, se v kriznem času to spreminja. Več časa, ki ga te dni skoraj prisilno preživljamo na spletu, tudi takrat, ko tega morda niti ne bi želeli, večja verjetnost je, da ga bomo zdaj želeli izkoristiti bolj produktivno.

Več preživljanja časa na spletu bo po napovedih Trendwatchinga spodbudilo tudi željo po produktivno izkoriščenem času, ki je preživet na medmrežjih. Posamezniki bodo pričeli z uporabo platform, na katerih se lahko naučijo novih veščin; novih jezikov, opravijo različna izobraževanja, preizkušajo recepte in trike ter širijo svoja znanja.

Na različnih platformah se namreč odpira vedno več možnosti povezovanj z učitelji, strokovnjaki in mentorji na različnih področjih, ki posameznike lahko vodijo do teh novih znanj iz prve roke.

Pomoč pri razvoju pozabljenih veščin 

Te dni marsikdo svoj dodaten prosti čas uporablja za utrjevanje osnovnega znanja in veščin, ki so bile našim babicam morda povsem jasne, sodobna družba pa jih je pozabila na račun pomanjkanja časa oziroma dobre ponudbe tistih, ki to počnejo namesto nas. Od tega, kako si sam pripraviti okusen obrok, speči kruh, oprati perilo, postriči lase, nalakirati nohte in biti karseda samostojen in samooskrben.

Takšne veščine namreč v sodobnem svetu sploh niso več samoumevne, saj nam sodobna ekonomija vse to nudi že pripravljeno. Od dostave hrane na dom, že pripravljenih jedi v trgovinah, čistilnih servisov, kozmetičnih salonov in drugih podjetij, ki so to delo prevzela namesto nas.

Večino vseh teh stvari v trenutni karanteni in prepovedi obratovanj številnih podjetij te dni počnemo sami. In čeprav bomo nekatere opravke po koncu krize z veseljem predali nazaj drugim, bomo morda razvili nekaj ljubezni do ostalih. Pri tem imajo podjetja, ki svoja znanja delijo z uporabniki in jih vključijo v ustvarjalni proces, prednost. 

Ambientalni wellness 

Ljudje trenutno več pozornosti posvečajo umivanju in razkuževanju rok ter higienskimi navadami, kar pa bo po koncu krize v določeni meri izzvenelo. A želja ostati zdrav in varen bo med potrošniki ostala. 

To bo odprlo nove priložnosti za podjetja, ki ponujajo različna orodja za varovanje zdravja, od prodajnih prostorov, ki ne zanemarjajo pomembnosti filtriranega zraka, do prostorov, aktivnosti in pripomočkov za sprostitev, ki delujejo blagodejno na imunski sistem, od čistilcev zraka do vadb v prilagojenih prostorih, ki nas krepijo in trgovin ter restavracij, ki ne zanemarjajo pomembnosti zdravega ambienta.

Virtualni statusni simboli 

Mlajši potrošniki se vedno bolj spogledujejo s trajnostnim svetom, ki na materialne dobrine gleda povsem drugače. Trenutna kriza je še dodatno spodbudila spoznanje, da so statusni simboli lahko tudi virtualni. 

Izgorelost bo še vedno tu

Koronavirus zdaleč ni vir vseh naših težav. Že pred pandemijo smo se ljudje soočali s finančnimi težavami, neenakostmi, nenehno prisotnostjo na družbenih omrežjih in tekmovalno družbo, podnebno krizo ter drugimi izzivi. Zgodbe o izgorelosti so postajale vedno glasnejše, dejstvo, da ima te dni marsikdo več prostega časa, pa ne pomeni nujno, da smo eliminirali tudi vire takšnega počutja. 

Vsaka organizacija, ki lahko ljudem pomaga izboljšati njihovo mentalno zdravje ter pokaže sočutnost do sočloveka, bo v prihodnosti dobro sprejeta. Empatija ne potrebuje veliko finančnih vložkov in tehnoloških presežkov, potrebuje predvsem razumevanje in toplino. In tudi v tem leži naša prihodnost.

PREBERITE ŠE: Vedo, da bomo najprej planili k polici s straniščnim papirjem (Piše: Petra Windschnurer) ALI Kdo so 'covidioti' in kako jih prepoznate (piše: Darjo Hrib)

PRIPOROČAMO TUDI: Partnerstvo v času koronavirusa: izzivi in preizkušnje

Preberite več na Metropolitan.si

Veste koliko ljudi poznam, ki bi na to vprašanje odgovorili s preprostim stavkom: Manj žri in več telovadi!

Malo bolj prijazno različico istega sporočila sem dolgo nazaj prenašal tudi sam. Mislil sem, da sta volja ter motivacija glavni razliki med suhimi in debelimi, med tistimi v formi in drugimi, ki niso.

Če to drži, je potem takem sposobnost dosledno izpolnjevati številne navade t. i. zdravega življenjskega sloga le stvar osebne odgovornosti in tisti, ki se z njimi borijo, so le nemotivirani slabiči, nevredni zdravja, še manj vitkega telesa?

Zavoljo tega, da članek ne postane pretirano filozofski ali predolg, zanemarimo razlike v našem dojemanju posameznih navad, za katere smo prepričani, da so »zdrave« in za katere bi prisegli, da to ne morejo biti.

V goli osnovi se verjetno lahko strinjamo z navodili, ki so tako rekoč po zdravi pameti in znana večini: zelenjava in sadje sta 'kul', čips in Nutella ne preveč … večkrat kam peš ali s kolesom zanesljivo ne bo škodilo, kakšna skleca ali počep najbrž tudi ne.

Osrednje vprašanje za večino torej ni KAJ (je potrebno storiti), temveč ZAKAJ (tega ne storim)? In odgovori tipa »ker ne znaš« ali »ker si len« niso vedno v pomoč. Če sploh kdaj.

Trener sem že več kot desetletje in do boljše forme, zdravja ter počutja sem pomagal že stotinam. Na podlagi teh izkušenj trdim, da so ključni dejavniki uspeha na tem področju struktura, okolje in veščine. To so tri »varovalke«, ki ščitijo tiste, ki so pred tem, da bi rezultat izgubili in preprečujejo drugim, da bi ga sploh dosegli.

1. Struktura

Struktura je nekaj, kar je določeno in naš modus operandi - način kako nekaj počnemo. Z drugimi besedami: struktura je svoboda. Miselna in odločitvena svoboda.

Razmišljam, ali je na katerem koli področju možno doseči nekaj vrednega brez vsaj drobca strukture? Bi lahko diplomirali ali zaključili podiplomski študij, če bi opravljali obveznosti naključno, kadar bi se nam zahotelo? Bi bili uspešni pri svojem delu, če bi se mu posvečali zgolj takrat, ko bi nas »poklicalo«?

Odgovor na obe vprašanji bo zelo verjetno ne. Morda so izjeme, kot povsod, a prepričan sem, da strukturiran pristop k učenju ali delu bistveno poviša možnost uspeha, če že ni predpogoj zanj.

Naj vas potlej vprašam: zakaj bi bilo pri prehrani ali vadbi drugače?

Neučinkovito bo staviti na trdnost naše volje, da prepreči prenajedanje, če si zaradi odsotnosti strukture pri prehranjevanju dovolimo jesti, kar nam paše in kadar nam zapaše. Podobno velja za vadbo. Trenirati se »lušta« zgolj tistim, ki to počno že tako dolgo, da je postalo del njihove osebnosti (avtomatizirana navada).

Pa tudi v primeru avtomatizirane navade nisem prepričan, ali je res tako, da se osebam, ki razultat že imajo, dejansko ljubi prav vsakič trenirati oz. izbrati primeren obrok. Ali to storijo tudi takrat, ko jim ni do tega in sicer zgolj zato, ker jih manj »stane«; manj jih »boli« opraviti trening ali ostati dosleden pri prehrani, kot sekiranje, če tega ne bi storili. Sam verjetno spadam v to skupino.

Morda se sprašujete, kaj naposled pomeni struktura v kontekstu trenutne situacije?

Pri prehrani sta dobra primera grizljanje in določen časovni okvir glavnih obrokov, pri vadbi pa neka jutranja rutina ali program 15-30 minut treninga/gibanja, ki se ga opravi vsak dan. Seveda je bistveno več primerov, ki so v prvi vrsti odvisni od posameznika, a izpostavljene vidim kot najbolj splošne in relevantne v trenutni situaciji.

Hujšanje oz. pridobivanje kilogramov je stvar energijskega ravnovesja. Če tekom določenega obdobja vnesemo več kilodžulov, kot jih potrebujemo, se bomo zredili. Ni druge. Za ljubitelje številk smo lahko celo bolj natančni. Da bi pridobili ali izgubili kilogram maščobe, bo potrebno pretirati ali prihraniti malo manj kot 33.400 kilodžuli (8000 'kilokalorijami'). Piškotek tu, košček čokolade tam se hitro nabere. Prav tako se hitro naberejo minute naše neaktivnosti. In oboje skupaj terja svoj davek.

Struktura je lahko pri tem v veliko pomoč. Če je čas za prehranjevanje določen in so prigrizki primerno odmerjeni oz. omejeni, potem zmanjšamo tveganje, da bi na koncu dneva prekoračili naš energijski račun. Po drugi strani lahko s strukturiranim pristopom k vadbi delegiramo del motivacije, ki bi bila potrebna, da dvignemo zadnjo plat s kavča in se spravimo v akcijo.

2. Okolje

Okolje lahko podpira naše cilje ali nam daje potuho.

Pod okolje uvrščam:

1. Zunanje okolje: prostori, v katerih preživljamo največ časa.
2. Notranje okolje (stanja, ki delujejo kot sprožilci določenih navad).
3. Ljudje, s katerimi se obkrožamo in vplivajo na obe zgornji točki.

Zunanje okolje

Če je na dosegu roke, bo prej ali slej v ustih.

Res se mi zdi butasto nositi domov živila, za katera nekdo ve, da niso najbolj primerna za njegov cilj, jih nastavi povsod okoli sebe in se jim nato poskuša upreti zgolj z zanašanjem na trdnost volje. Niti v času karantene ne, ko nam že tako ali tako ves čas trobijo, da je hrane v državnih zalogah dovolj, trgovine pa svojo ponudbo redno dopolnjujejo. Ampak 'ziher je ziher, al' kako že'. Zato navali in založi.

Potem pa pridno #čičajdoma, zobaj piškote, čokolado, oreščke in prestice, maži 'gavrilovičko' na kruh, peci vsakršna peciva in sladice, četudi iz bio/eko sestavin, veganska, lchf ali domača. Vse to povečini sestavlja kombinacija maščob z ogljikovimi hidrati (oz. sladkorji), kar pomeni, da so takšne izbire neverjetno kalorične in to v presenetljivo majhnih količinah. Se pravi ravno kontra temu, kar bi olajšalo nadzorovanje telesne teže.

Če se splača s čimerkoli založiti, so to živila, ki najbolj nasitijo in imajo relativno nizko energijsko vrednost:

- večina beljakovinskih živil: grški jogurt, Skyr, pusta skuta, sirotka v prahu (whey), jajca in jajčni beljaki, pusto meso in ribe, stročnice;

- zelenjava in sadje: karkoli imate radi, tudi zamrznjeno in konzervirano pride v poštev;

- polnovredna žita, kaše in kosmiči.

Notranje okolje

Prehranjevanje ni izključno racionalna stvar.

Za lažjo predstavo lahko potrebo po hrani razdelim na fiziološko in čustveno. Prva nastopi zaradi dejanskega pomanjkanja energije (potencialno tudi določenih hranil), druga je namišljena, je odraz drugih občutenj, pri katerih je hrana pripomoček za lažje soočenje z njimi.

Potešiti dejansko lakoto ni tako preprosto, kot se morda zdi, da pač jemo, ko smo lačni in to ponavljamo. V modernem okolju so okoli nas povsod na voljo izbire, ki napolnijo energijski rezervoar (spomnite se prejšnje točke), morda celo prek roba, a pustijo praznega tistega drugega – za hranila, ki jih telo prav tako potrebuje in katerih nam po izkušnjah sodeč najpogosteje primanjkuje.

Tak primer so beljakovine, osnovni gradnik našega telesa, imunskega sistema in pomemben nadzornik sitosti. Slednje pomeni, da bo lahko naš apetit ob (pre)nizkem vnosu beljakovin bolj nepomirjen in nas večkrat pošlje po hrano.

Devet od desetih oseb, ki pridejo k nam na prehransko svetovanje s ciljem, da bi shujšali, ali zaradi težav pri nadzorovanju apetita, ne dosega priporočil po dnevnem vnosu beljakovin.

Smernice za minimalen vnos tega makrohranila res stojijo pri 1,2 grama na kilogram telesne teže in so bile povzdignjene z začetnih 0,8 grama, a za hujšanje, uravnavanja telesne teže, preoblikovanje telesa oz. podpiranje sicer aktivnega življenjskega sloga, se bolje izkaže vnos med 1,5-2 grama na kilogram telesne teže. Približno tričetrt od tistih devetih oseb se ne približa niti polovici teh priporočil in stavil bi, da večina vas, ki to berete, prav tako ne.

Pod vplivom določenih čustev nakateri ne jemo nič, drugi vse, kar pride pod roke. Žalost, razočaranje, stiska, veselje in sreča vplivajo na določene centre v naših možganih, ki uravnavajo vse od srčnega utripa, krvnega pritiska, prebave, občutkov bolečine do želje po hrani.

Posebej v težkih časih, ko se počutimo na tleh ali v stiski, iščemo načine kako se potolažiti. To počnemo na različne načine, med katerimi je tudi poseganje po okusih, ki nas takrat pomirjajo in spravijo v dobro voljo. Kakšna smola, da ti praviloma niso najbolj skladni z našimi zdravstvenimi ali estetskimi cilji in se jih je zlahka prenajesti.

V pomoč pri tem ponujam orodje, ki ga uporabljam v praksi pri poučevanju o prehrani. Ko se naslednjič znajdete v položaju, ko vas mika čustvene stiske potolažiti s hrano, si recite HALT (stop po nemško) in se vprašajte:

Hrane si želim, ker sem:

• Hungry: lačen/lačna?
• Anxious: tesnoben/tesnobna?
• Lonely: osamljen/osamljena?
• Tired: utrujen(utrujena?

Če se odgovor prične s črko, ki ni H, spremenite noto:

• pojdite na sprehod,
• opravite nekaj vaj,
• privoščite si kratek spanec,
• meditirajte ali opravite nekaj dihalnih vaj,
• v najslabšem primeru preprosto prepoznajte težnjo in izberite primernejša živila za potešitev: pol čokolade namesto cele, ali neko beljakovinsko ter manj mastno sladico, ki je bolj nasitna in ne bo povzročila toliko »škode«.

Ljudje

Smo povprečje petih ljudi, s katerimi preživimo največ časa.

To je najbolj znan citat motivacijskega govorca Jima Rohna.

Ljudje smo družbena bitja. Hlastamo po sprejetju, podpori, potrditvi in si močno želimo biti videni, cenjeni in priznani. To je naša lastnost, ne nujno slabost. Slabost lahko postane, če je okolje, v katerem iščemo vse prej našteto, neprimerno – nestimulativno in zavirajoče.

Tudi pri tistih, ki so v začetku poučevanja nastopili najbolj močno, samozavestno in samostojno v smislu, vseeno mi je, če nimam podpore doma ali kaj si drugi mislijo, se je kasneje v procesu izkazalo, da je to vsaj v določenem odstotku krinka. Ali nekakšna samozaščita pred dejstvom, da nihče ni varen pred neuspehom.

Neuspeha se bojimo. Odkrito ali prikrito. Prav hujšanje v odvisnosti od prehrane in telovadbe ter njegov vpliv na našo samopodobo je področje, na katerem je vsakomur od nas že kdaj spodletelo. Zaupali smo, delili. Iskali podporo, spodbudo, a se nasadili. Nazaj smo dobili: pa daj no, kaj se greš spet. A ti je res tega treba. Zakaj ne bi raje … Boš piškot? Jaz bom, če boš ti. A res ne bi malo … in legendarni: pa kako lahko to ješ!?

Določenih ljudi ne moremo ali ne želimo kar tako zamenjati, niti jih ne moremo spreminjati. Lahko pa storimo troje:

1. Prepoznamo najbolj toksične odnose nevitanlega pomena in jih prekinemo ali bistveno omejimo.
2. Predrugačimo odnose, ki se jih odločimo obdržati. Skomuniciramo svoje občutke in postavimo meje.
3. Vzpostavimo tesnejše odnose s tistimi, ki na nas podpirajo in zaradi katerih smo boljši.

3. Veščine

Informacija < znanje < veščina.

Informacija je seme.

Danes živimo v dobi, ko je Google univerza praktično zastojn in dostopna vsem. V iskalnik je treba le vpisati, kar nas zanima in klik, informacije so na voljo v manj kot sekundi. Če nismo vešči kritičnega mišljenja in podkovani v vsaj osnovnem razumevanju t. i. teže dokazov v znanstveni metodi (oz. kako ločiti verodostojne vire informacij od neverodostojnih), se kaj hitro zgodi, da postanemo žrtev lastne pristranskosti. Z drugimi besedami: poiščemo potrditev temu, k čemur smo že ves čas nagnjeni.

Znanje je plod, ki zraste iz semena.

Znanje pomeni razumevanje informacij v širšem kontekstu njihovega vpliva. Strokovno znanje pomeni toliko več, ker je pridobljeno iz preverjenih virov, ki so bistveno trdnejši od anekdot posameznikov in trendovskih mnenj.

Veščina je iz plodu pripraviti okusno jed.

Veščina pomeni obvladanje znanja z določenim namenom. Veščina je na primer odgovor na naslovno vprašanje, kako se ne zrediti in ostati v formi. Da bi to dosegli in kar je pomembneje, uspeli obdržati, informacije ne bodo dovolj. Teh že imate dovolj, kot smo ugotovili. Verjetno za izvoz in med njimi množico zgrešenih ali odvečnih. Tudi znanje ne bo garancija. Morda ga celo imate, delate navidez »prave« stvari, a želenega rezultata še kar ni in ni.

Tisto, kar mnogim manjka, je sposobnost kuhanja, če se navežem na nadaljevanje prispodobe s semenom in plodom. Ne mislim dobesedno, temveč figurativno in z namenom ponazoriti pomanjkanje veščin kako z znanjem upravljati. Predvsem v situacijah, ko smo pahnjeni daleč stran od območja v katerem smo sicer uspešni. In življenje je polno takšnih situacij.

Struktura, okolje in veščine so trije temeljni dejavniki, ki vplivajo na to, ali bomo shujšali, izboljšali formo in uspeli rezultat tudi dolgoročno obdržati.

Vem, da to mnenje ni prilagojeno za trg diet, prehranskih dopolnil in podobnih bližnjic, ki ga poganjajo insta-novice, senzacionalistično poročanje o prehrani ter vedno novi tržni triki.

Med pisanjem sem imel v mislih vse, ki ste se v preteklosti že opekli in zbirate pogum, da bi poskusili ponovno. Za vas imamo pri Feelgood v ponudbi poučevanje, ki lahko poteka tudi na daljavo in s pomočjo katerega boste postali “šef” svojega zdravja ter:

• Med hujšanjem ne boste shirali v mišice, temveč boste mišice obdržali, morda celo kakšno pridobilti in shujšali pretežno na račun odvečne maščobe.
• Rezultata ne boste le dosegli, temveč se ga boste naučili tudi dolgoročno obdržati.
• Osvojili boste elemente zdravega življenjskega sloga in Feelgood odnosa do prehrane, ki bodo omogočili trdno zdravje in preprečili, da bi kadarkoli spet izgubili kontrolo.

Za več informacij smo na voljo na naslovu internetne strani in e-pošte, ki sta navedena v profilu avtorja.

Preberite več na Metropolitan.si

Pandemija, ki je zajela svet, prinaša v prvi vrsti zdravstveno krizo, a z njo posledično prihaja tista, ki nas bo prizadela v prav takšnem, če ne še večjem obsegu – gospodarska in socialna kriza.

Koronavirus je ustavil svet, preobremenil zdravstveni sistem, hkrati pa zamrznil številna druga delovna mesta. In čeprav so varnostni ukrepi ob pandemiji komaj dobro začeli veljati, se posledice ohromitve gospodarstva že kažejo v finančnih statistikah. 

Na eni strani so tako vedno glasnejše stiske podjetij in ljudi, ki se bodo finančno težko prebili že skozi ta mesec, kaj šele skozi tiste, ki prihajajo. Medtem pa na drugi strani opazujemo človeško iznajdljivost, ki jo kažejo vizionarska podjetja, ki so se hitro odzvala na trenutni položaj. Ta so prilagodila svoje delo do te mere, da lahko še vedno poslujejo – predvsem na račun digitalizacije in brezkontaktnih poslovanj. 

O tem, kako svoje finance prešteti v kriznih trenutkih in kako se – ko to preživimo – bolje pripraviti za naslednjo podobno (ne)pričakovano krizo, smo govorili z Ano Vezovišek iz butičnega svetovalnega podjetja s področja upravljanja osebnih financ Vezovišek in partnerji. 

Koronavirus je ohromil svet, posledice pa se že kažejo tudi v gospodarstvu. Stroka predvideva, da utegne pandemija prinesti še hujše posledice, kot jih je prejšnja kriza, ne le za gospodarsko rast in delodajalce, ampak predvsem za delavce. Kateri so ključni in racionalni varčevalni ukrepi, ki jih moramo kot posamezniki za lastno finančno varnost ob tej napovedi uvesti ZDAJ?

Ja, res je. Prav neverjetno je videti, kako ranljiv je pravzaprav celoten svet. Trenutno se večinoma ukvarjamo z zdravstveno krizo, a prihaja še veliko večja – gospodarska in socialna. Čeprav marsikdo o tem (še) ne želi razmišljati, je zdaj res skrajni čas, da se s tem soočimo. 

Kje začnemo? Na začetku, pri svoji finančni sliki. Kje smo bili nekaj mesecev nazaj – najmanj dva –, da vidimo, kakšni so naši nujni stroški, koliko potrebujemo, da lahko sploh plačamo vse položnice, koliko imamo vseh dolgov in na drugi strani morda, kje in koliko imamo privarčevanega denarja.

V našem prejšnjem intervjuju ste povedali, da je finančni stres svetovni problem, ne le težava Slovencev, da pa se kot potrošniška družba sploh še ne zavedamo potencialnega stresa, ki za nameček prihaja v obdobju, ko bo prišlo do nove finančne krize. Kot kaže, se ta pravkar razvija pred našimi očmi. Kje lahko v trenutnih okoliščinah zminimiziramo stroške, pa se tega morda sploh ne zavedamo? 

Ljudje navadno v vsaki težki situaciji takoj vidimo slabe stvari. A bi bilo veliko bolje, če bi se osredotočili na to, kaj dobrega ta situacija prinaša s seboj. Vem, to ni lahko, pa vendar je nujno potrebno, v kolikor se želimo tudi psihično obdržati nad vodo.

Sem ravno pred dnevi razmišljala, da je zdaj ena glavnih skrbi, kako bomo šli čim manjkrat v trgovino in kupili resnično samo tisto, kar potrebujemo. Zdaj se organiziramo, načrtujemo jedilnik za najmanj en teden, si pripravimo nakupovalni listek in gremo le v eno trgovino. Torej počnemo vse tisto, kar sama svetujem že nekaj let, pa se jih tako malo tega uspe držati. Le zakaj bi se, ko pa tako radi nakupujemo še vse drugo, česar v resnici niti ne potrebujemo.

Zdaj smo prešli v fazo, da zadovoljujemo svoje potrebe in ne svojih želja. In to je dobro. Smo bili preprosto preveč vpeti v svet materializma. 

Zdaj točno vidimo, kakšni so naši drugi stroški, kako je, ko kar naenkrat dva avtomobila, za katera po možnosti še vedno plačujemo zavarovanje in lizing, stojita doma in nam prinašata le stroške, ki niso majhni. 

Zdaj bolj vidimo, kako je, ko nam trgajo obrok za telefon, ki se nam kar naenkrat zdi predrag. Obenem med pospravljanjem najdemo precej nepotrebne opreme, pohištva, ki jih lahko prodamo (ali podarimo in s tem osrečimo druge). 

Lahko preverimo, katere mesečne članarine plačujemo in jih ne uporabljamo – predvsem tiste, ki nam omogočajo kakšen spletni dostop, ki ga ne uporabljamo – in jih ukinemo. Preverimo, katere pakete plačujemo (TV, internet) in jih optimiziramo. 

Torej, narediti bi morali vse tisto, kar bi morali početi tudi sicer, ko ni nobene krize. Temu se namreč reče gospodarno ravnanje z denarjem.

Ste soustanoviteljica butičnega svetovalnega podjetja s področja upravljanja osebnih financ Vezovišek & Partnerji. S kakšnimi dilemami se ljudje najpogosteje obračajo na vas? 

Na nas se obračajo z zelo različnimi vprašanji, saj znotraj podjetja delujemo strokovnjaki z različnih področij – osebni proračun, financiranje, investiranje, skrb za premoženje ... Glede na to, da smo prisotni že kar nekaj let, ljudje vedno pogosteje vedo, kaj si želijo in to so predvsem močni finančni temelji ter načrt za varno prihodnost.

Ta načrt vsebuje konkretne korake, ki jih mora posameznik/par narediti, da lahko sledi svojim zastavljenim ciljem, rešitve in skrb zanje, da preverjamo, kje na poti so. Najlažje je namreč nekomu prodati nek finančni produkt in ga prepričati, da je to ta rešitev, ki jo potrebuje. Veliko težje je ljudi voditi za roko skozi vsa obdobja življenja. Biti torej ob človeku, ko se npr. osamosvaja in potrebuje pomoč pri financiranju, želi poskrbeti za varnostno rezervo, se predčasno upokojiti, pomagati otrokom ... In pa biti ob njem, ko se sooča s težkimi preizkušnjami, kot so se pojavile v tem obdobju.

Stojite tudi za zelo svežo raziskavo o finančni starosti Slovencev. Kako nam kaže? Vas rezultati skrbijo, sploh glede na trenutne razmere? 

Kaže nam skladno s pričakovanji. Trenutne razmere dokazujejo samo to, na kar opozarjam zadnjih osem let. Kako pomembno je imeti močne finančne temelje in živeti v okviru svojih zmožnosti. Nikakor si ne želim imeti prav, a žal tako je.

Marsikdo nam je v zadnjih tednih pisal, da so veseli, da so upoštevali naše usmeritve, da imajo likvidnostno vrečo in da je trenutno njihova največja skrb zdravje. A teh je veliko manj, kot tistih drugih … Si res ne predstavljam vseh tistih posameznikov/družin, ki so se komaj prebijali skozi mesec, so ali še bodo ostali brez prihodka, imajo kredite, večje število otrok in že sedaj živijo v nevzdržnih razmerah. Za njih bo potrebno najprej poskrbeti.

Vsi ostali pa se bomo morali iz te situacije najprej naučiti to, da so naša prva skrb varni finančni temelji in šele potem dobri avtomobili, stanovanje/hiša s 100-odstotnim financiranjem, dragi telefoni, številna oblačila dragih blagovnih znamk in ostali umetni standard, ki je za nas navadno previsok.

In ja, ne morem zdaj mimo ukrepa, ki je bil  konec leta 2019 sprejet pri Banki Slovenije. Si predstavljate v tej situaciji več deset tistoč ljudi s krediti, ki so jih najeli kar tako? Malo za dopust, pa avto ... Jaz ne. In zdaj vidimo, da je res vse za nekaj dobro. 

V precejšnjih finančnih težavah so se že te tedne znašli številni samostojni podjetniki, ki predstavljajo dobrih 10 odstotkov delovnega prebivalstva pri nas. Številni med njimi so ostali brez vsakega dohodka, medtem ko morajo vseeno poravnati mesečne prispevke državi in morebitne najemnine ter druge stroške. Posledično po podatkih Ajpesa v zadnjem tednu s. p. zapira po več kot sto posameznikov na dan. Kaj je za njihov obstoj ključno v naslednjih tednih ali mesecih?

Glede na to, da tudi sama spadam mednje, bi jim svetovala vse tisto, kar počnemo tudi mi v ekipi. Tudi mi spadamo med tiste, ki smo bili do danes odvisni od t. i. svetovanja ena/ena, plačujemo najemnino in druge stroške, imamo zaposlene. No, pa ne samo to. Sodelavci se morajo poleg vsega ukvarjati še s padci na finančnih trgih …

Kaj je ključno za obstoj? V prvi vrsti poiskati način, kako delati s strankami in se temu prilagoditi.

Mi se na primer poslužujemo online tehnologije. Se seznaniti z vsemi ukrepi do potankosti in sprejeti tiste, ki bodo za nas najbolj primerni. Če sami tega ne znamo, potem se obrnemo na tiste, ki to obvladajo, na primer računovodje.

Nikakor ne smemo sprejemati odočitev prehitro, nekateri so jih v tej paniki že. Ostati moramo mirni, to je ključno. Organizirati se moramo, kot bi delovali v svojem prvotnem delovnem okolju, imeti urnik, organizirati sestanke, organizirati zaposlene in spremljati dogajanje.

Le na ta način bomo videli, v katero smer moramo obrniti svoja jadra. Na dano situacijo glejmo kot na odlično priložnost za kreiranje novih storitev/produktov in testiranje. Za to si podjetniki navadno namreč ne vzamemo časa, ker imamo preveč drugih vsakdanjih obveznosti.

Poleg tega v krizi ljudje najdemo največ rešitev, ker smo v to primorani.

Je za napovedi, v kako globoko krizo bomo zapadli in kako se bo ta odražala, še prezgodaj? 

Ja, zaenkrat je gotovo še prezgodaj. Še posebej, ko ne vemo, koliko časa bo stanje »zamrznjeno«, niti nismo seznanjeni z vsemi ukrepi, ki jih pripravlja vlada, niti nimamo podatkov, koliko sredstev bo potrebnih za sanacijo.

Je za tiste, ki imajo dovolj veliko finančno rezervo, ki zgolj stoji na računu, to tudi ugodna priložnost za investicije?

V vsaki krizi se za nekatere pojavi tudi priložnost. A pozor! Najprej moramo vedeti, kako velika mora biti naša likvidnostna vreča, da bomo vedeli, koliko sredstev lahko preusmerimo v naložbeno. Tukaj pa brez načrta tega nikakor ne priporočamo.

Mi moramo vedeti, kakšni so v prvi vrsti naši temelji, ali so ti dovolj trdni in potem, kakšna tveganja si sploh lahko privoščimo glede na cilje, ki jih imamo. Ja, cilji so zelo pomembni, tako kot na drugi strani naše pretekle izkušnje z investiranjem.

Sama si ne predstavljam npr. 70-letnega gospoda, ki bi investiral, pri čemer je bil vse življenje pripravljen »le« vezati denar na banki v obliki depozita. Obenem moramo biti pozorni na t. i. »vojne dobičkarje«, ki bodo v tej situaciji našli edinstvene priložnosti za nas, a je njihov glavni namen v resnici ta višek sredstev speljati v čisto napačne struge. Takšne, v katerih bomo ostali brez vsega.

A, da ne bomo tako negativni. Za tiste, ki jim je to področje blizu in so vajeni investiranja, so vajeni nihanja na finančnih trgih in imajo ustrezen portfelj, pa je to vsekakor velika priložnost. 

Kaj se lahko iz trenutne situacije naučimo, da bomo ob prihodnjih kriznih okoliđčinah, ki bodo zahtevale finančno rezervo, bolj pripravljeni? 

Če se bomo naučili že to, da smo ranljivi in da nepredvidene »finančne bombe« še kako prehitro pridejo, bo veliko.

Naučiti se morajo predvsem tisti, ki so do danes razmišljali na način: »Enkrat živim, zakaj bi danes o tem razmišljal.« Ali pa: »Če bom o tem razmišljal, se mi bo gotovo kaj zgodilo …« No, zdaj vidimo, zakaj je potrebno o tem razmišljati vnaprej. Ker se nam v življenju lahko zgodijo stvari, na katere ne bi nikoli pomislili, so nam neznane in nam lahko pustijo hude posledice. To je odgovornost – do nas samih in naših bližnjih.

PREBERITE ŠE: Ana in Mitja Vezovišek: Finančni stres je svetovni problem! Toda Slovenci … ALI Delo na domu: prednosti, slabosti in dejstva, zakaj je to prihodnost številnih karier

Preberite več na Metropolitan.si

Aprilia spet vstopa v srednjo kategorijo z vrhuncem iz svoje ponudbe – s športno RS 660, katere premiera bo na majskem festivalu All Stars 2020 v Mugellu.

Aprilia se je prva od evropskih proizvajalcev motociklov vrnila v srednjo kategorijo, torej v kar prestižen motociklistični razred, kjer se je pridružila Japoncem, Hondi, Kawasakiju in Yamahi. Za to vrnitev so se pri italijanski znamki potrudili, naredili so motocikel APRILIA RS 660, ki bi moral po našem mnenju povsem na novo definirati razred lahkih športnikov iz srednje kategorije. Naj nekoliko osvežimo spomin, da je Aprilia svoj novi športni rajc prvič predstavila že leta 2018 na salonu EICMA v Milanu. Takrat seveda kot koncept s poudarkom na novi tehnični platformi, ki bo, kot kaže, prav kmalu služil tudi motociklom v drugih razredih. Seveda je Aprilia, podobno kot pred nekaj leti Alfa Romeo s svojo giulio QV, najprej predstavila in za cesto pripravila najžlahtnejši model – športni RS 660.

Motoristične množice so njim navdušene, pa ne samo zaradi izrednega dizajna, ampak tudi zaradi same tehnike, mehanike in napredne elektronike, ki v tem trenutku v tej kategoriji motociklov sploh še ni nujno potrebna. Kakorkoli, prelestna aprilia RS 660 je tu in priznamo, da nam je noro všeč. Prepričani smo namreč, da ima prav ta aprilia ogromen potencial, da tako stare mačke kot novopečene motoriste znova prepriča, da lahko športnost svoje mesto najde tudi na cestah.

Dvovaljni motor s prostornino 660 kubičnih centimetrov ima vzporedno konfiguracijo valjev in 270-stopinjski interval vžiga, kar v praksi pomeni, da sta tako zvok kot tudi značaj motorja bolj kot klasičnemu vzporednemu dvovaljniku podobna veliko bolj temperamentnemu V-motorju. To smo sicer že videli tudi pri Yamahi, vendar je Aprilia že pri tovarniški različici ponudila precej večjo moč, okroglih 100 'konjev'. Z maso 169 kilogramov je tako razmerje med močjo in maso zelo ugodno, zato se lahko nadejamo izredne cestne dinamike, hkrati pa bi morala aprilia RS 660 ustrezati tudi različnim ravnem znanja in izkušenj.

Poleg tega menimo, da bi to lahko bil tudi motocikel, ki bo potešil dirkaške apetite tudi na stezi, saj motorna osnova vendarle izhaja iz polovičke agregata V4, ki pa ga vsi motociklisti poznamo kot enega najboljših nasploh. Aprilia RS 660 bo standardno opremljena s sistemom 'ride by wire' ter napredno elektronsko inercijsko platformo, ki sama po sebi omogoča sistem APRC, poleg tega bo imela kar pet motornih map.

Nova aprilia bo uradno premiero doživela na dan zmage, torej v soboto, 9. maja, v italijanskem Mugellu, kjer bodo priredili drugi letni festival znamke Aprilia. Pravzaprav to ni zgolj promocijski dogodek, temveč gre za pravo parado motociklov te znamke – lani je prišlo več kot 10.000 navdušencev. Mugello, tempelj italijanskega motociklističnega dirkanja, bo tudi letos odprt za vse motocikliste in tam bodo tudi številna znana imena, vsekakor pa lahko pričakujemo tudi njihove tovarniške dirkače. Če boste tam, se seveda lahko razveselite tega, da boste aprilio RS 660 prvič videli v akciji.

Tekst Matjaž Tomažič
Foto Aprilia