Connect

Pred finalno turnejo in ob filmski biografiji osvežujemo spomine na legendarnega Eltona.

Ko je Rocketman, biografska glasbena drama o začetkih in eksploziji angleške glasbene legende Eltona Johna, v vsem svojem blišču zacvetela tudi v naših kinematografih, smo pristopili previdno. Elton John je glasbeni fenomen, ki ga tisoče ljudi doživlja na tisoč različnih načinov. Že od samega začetka, tam na koncu šestdesetih, štrli iz čisto vseh normativov. Na vsakem koraku draži naše dojemanje normalnega, ker se nikoli ne čuti, da bi moral biti kje drugje kot na meji bizarnega, čudaškega, dekadentnega, hkrati pa zelo ljudskega, uigranega, pompoznega in z glasbo vedno najkakovostnejšega. Vendarle je to taisti Elton John, ki so ga davno od tega opazili kot nadarjenega začetnika na londonski Kraljevi glasbeni akademiji.

Rocketmana ste morda gledali, morda ne. A glasba Eltona Johna ima čar, da se zna prikrasti v nadvse čustvene trenutke, ko se zapiše v podzavest kot samosvoj soundtrack nadvse intenzivne življenjske izkušnje. Zato ni čudno, da po njej posegajo številni ustvarjalci vizualnih vsebin. Na primer, prav skladba Rocketman je končala zadnjo epizodo intenzivne serije Kaliforniciranje. In v Gervaisovi seriji After Life Rocketman zaigra v trenutku, ko se protagonist znajde na absolutno najnižji samodestruktivni točki. Zato Eltona Johna morda resda vsi gledamo čisto po svoje, a nekje nekoč je njegova glasba zelo verjetno zaigrala v ozadju vašega pomembnega spomina. Če ne drugače, pa vsaj spomina na veliko bolj sproščena leta.

Zdaj, ko je internet završal ob Eltonovi filmski biografiji in sočasno bentil ob obupnem nastopu Madonne na Eurosongu, pa je Rocketman spomnil na še en zanimiv segment glasbene zgodovine – neskončno dolg prepir med Eltonom Johnom in Madonno. Ker je nadvse zabaven, se ga spomnimo skupaj.

Začelo se je leta 2002. Madonna je za takratno rundo filmskega Bonda napisala skladbo Die Another Day. Elton John se je odzval, da je to absolutno najslabša bondovska skladba vseh časov. Ni pomembno, ali je imel prav (recimo le, da mu je težko oporekati). Leta 2004 je potem na podelitvi nagrad Q šel še korak dlje in nominacijo Madonne za najboljši nastop v živo komentiral: »Madonna kot najboljši pofukani nastop v živo? Odjebite.« Brutalno? Ni še konec. Nadaljeval je: »Oprostite, ampak menim, da bi vsakogar, ki za vstopnice računa 75 dolarjev, potem pa poje na plejbek, morali ustreliti.« Pretirano? Saj se je kasneje opravičil in Madonno povabil, naj nastopi na njegovi fantovščini. Madonna je povabilo zavrnila, zato jo je označil za »nesrečno kravo«.

Da se glamurozni angleški glasbenik ni imel namena ustaviti pri inkviziciji, je pokazal leta 2012, ko je v intervjuju za avstralsko televizijo oznanil, da je Madonnina kariera v bistvu končana in da je zdaj že videti kot kakšna striptizeta s tržnice. Prav tako ni varčeval z besedami o tem, da bila je njena takratna turneja popolna polomija.

Zakaj je po šestih letih premora ponovno zagnal svojo bitko z Madonno, ni jasno, je pa jasno, da je bil Elton John vedno zagovornik kakovostne glasbe in učenih glasbenikov, medtem ko se vsaj ob zadnjem nastopu Madonne na Eurosongu zdaj le še več ljudi sprašuje, ali je njena kariera dejansko le pet odstotkov talenta, preostalp pa je trma. In še en detajl – Elton John je boter Lady Gaga, ki ravno tako goji nemalo zamer do kraljice popa. Kar se zdi absolutno primerno. Eltonov ustvarjalni pogum tako zdaj raste drugje.

»Pofukal sem vse, kar se je premikalo,« Elton John v filmu pove svoji mami. Ja, mami. In ja, je moteče. Ampak življenje Eltona Johna v Rocketmanu ni še en za oskarje olepšani Bohemian Rhapsody. Je nekaj precej bolj norega in šokantnega, zato pravi Elton John ne dovoli cenzure. To je on, popolnoma iskren v svojem sijočem glamurju – in talentu. Z vsemi bleščicami in vsemi kletvicami vred.

Zakaj je letos tako dolgo v središču pozornosti? Ne samo zaradi filma Rocketman. Tudi zato, ker se kmalu obeta njegova zadnja, poslovilna turneja, ki bo trajala kar tri leta. In ker bo letos jeseni izdal svojo prvo uradno knjižno biografijo. Bomo pozorni.

Tekst Darjo Hrib
Foto Profimedia

Gourmet over Mura postaja sinonim dobrih zgodb zapisanih s čutili kulinaričnega razvajanja. Kulinarično popotovanje je v letošnjem letu obeležilo vrhunec zaključka poletja, ki se je odvilo na gradu Murska Sobota.

Obiskovalci so na čudovitem grajskem dvorišču gradu Murska Sobota svoje kulinarično doživetje in prvovrstno spoznavanje Pomurja doživeli v obogatenem povezovanju, ki jih je tokrat odpeljalo tudi čez meje. Gostitelji, sedem partnerjev projekta GOM so v njihovo družbo pripeljali odlične kuharske Chefe, ki so poskrbeli za vrhunec dogajanja.
 
V naši družbi so bili kuharski Chefi, ki so poskrbeli za vrhunec dogajanja ob sprmeljavi izbranih vinskih spremljav:
 
Rudolf Štefan, Pelegrini, Šibenik, Hrvaška
Max Stiegel, Gut Purbach, Burgeland, Avstrija
Farkas Richard, Pajta restaurant, Oriszebtpeter MadžarskaIgor Jagodic, Restavracija Strelec, Ljubljana Slovenija
Michael Husney, ZDA
 
 
Med prisotnimi chefi sta najbolj znana Rudolf Štefan in Max Stiegl.
Prvi v svoji restavraciji Pelegrini navdušuje s sodobnimi različicami dalmatinskih jedi, za katere je bil nagrajen z Michelinovo zvezdico. Drugi je svojo zvezdico prejel že pri 21. letih, danes pa v restavraciji Gut Purbach ustvarja z vsem »od repa do rilčka«. S svojo neverjetno predstavitvijo in odlično energijo pa je kulinarično popotovanje obeležila tudi ekipa Farkas Richarda iz Pajte restauranta (Madžarska).
Poleg njih je krožnike ustvarjalo še šest chefov ob spremljavi sedmih vrhunskih vinarjev in pivovarja ter oljarne Kocbek.

 
Ob partnerjih GOM so gostje lahko uživali v ponudbi:  
Leon Pintarič, Gostilna Rajh, Danijel Sukič, ŠunkarnaKodila,Boštjan Lačen, Eko-socialna kmetija Korenika, Bojan Firbas, Kmetija Firbas  in Gorazd Kocbek, Oljarna Kocbek.
 
Marof vina SI, Steyer vina SI, Pivovarna Bevog AT, Bibić vina, HR, Klet Gjerkeš SI, Klet Krampač SI, Vina Scheifer, AT, Terroir Club,  Vinska klet Pelle, HU
 
 
Gourmet over Mura je prvo tovrstno povezovanje v SV Sloveniji, ki je še tesneje povezal posamezne uspešne zgodbe na eni poti. Vse to, kar v mnogih deželah že poznajo in izvajajo je v novi zgodbi zaživelo tudi na naših tleh.
 

Scooter live!, Jan Plestenjak, Miran Rudan, Colonia, Karma, 4Fun, Anja Rupel, Flirrt, Kingston, Mambo Kings, Dadi Daz in originalna ekipa DeeJay Time – 30. 10. 2019

V času, ko se svetovna pop, modna, oblikovalska in filmska industrija množično vračajo v 90. leta in ko so številni glasbeniki iz tistega časa zaposleni kot še nikoli v svojih karierah, je 90/00s retromanija končno zajela tudi Slovenijo! Spet se združujejo skupine, ki so polnile največje dvorane, prekaljeni žurerji so veseli, ker lahko podoživijo nepozabne zabave z najstniškimi idoli, današnja mladina pa enako navdušeno odkriva muziko, plesne korake, modo in vibracije, ki so zaznamovali sceno v devetdesetih letih in na preloma tisočletja.

Top 10 Trends of the 1990s

Če ste vsaj enkrat doživeli Božični DeeJay Time ali kakšno drugo masovko slovenskih kraljev plesne scene, veste, kaj vas čaka. Če tega še niste doživeli – pa morate nujno letos! Največja dvorana v Sloveniji - Arena Stožice bo 30. oktobra gostila največji glasbeni spektakel v tem delu Evrope posvečen slavljenju muzike in pop kulture 90. in 00. let!

Tam bodo na željo številnih navijačev po več kot 25 letih čakanja prvič v Sloveniji nastopili nemški velikani SCOOTER – kot live bend in v polni odrski produkciji, s katero tresejo svetovne arene in štadione. Karizmatični frontman HP Baxxter in ekipa so prodali več kot 30 milijonov albumov in singlov, prejeli več kot 80 platinastih in zlatih plošč, nanizali 23 top 10 hitov (v tej kategoriji so najuspešnejši nemški bend vseh časov), v anale pa so se vpisali s klasikami, kot so Hyper Hyper, How Much Is The Fish, Maria, Friends, Fire, Move Your Ass, I'm Raving, Fuck The Millenium, Nessaja ...

Scooter - How Much Is The Fish? (live)

Gostiteljica večera bo EKIPA DEEJAY TIME V ORIGINALNI ZASEDBI: Dean On The Mike Dr. Silvano DJ DJ Jure in DJ Andy – z ekskluzivnimi nastopi oz. verzijami svojih hitov, nekateri pa ponovno zbrani le za ta večer, bodo Stožice stresli tudi JAN PLESTENJAK, MIRAN RUDAN, KARMA, ANJA RUPEL, FLIRRT, KINGSTON, 4FUN, COLONIA, MAMBO KINGS, DADI DAZ in še nekatera glasbena presenečenja. Vse skupaj bo ovito v vrhunsko odrsko produkcijo, seveda pa ne bo manjka tudi obvezna 90/00s nostalgija.

 Božični DeeJayTime 1997 @ Hala Tivoli

Nostalgično popotovanje v Hollywood, preden je šlo vse narobe.

Rick in Cliff sta dolgoletna prijatelja. Rick je napol propadel igralec, nič kaj blesteča kariera ga je odpeljala v špageti vesterne, alkoholizem in samopomilovanje. Ujet v zlovešči cikel popivanja za trenutek spomni na življenje Burta Reynoldsa. Ob njem je Cliff, upokojeni kaskader, ki sloneč na šanku daje vtis zabavnega, igrivega možakarja, a nikoli ne veš, kaj točno se skriva pod njegovo fasado. Je dovolj nepremišljen, da je v prepiru ubil svojo ženo? Je dovolj brezbrižen, da je po umoru mirno iskal novo službo, kot da se ni nič zgodilo? Vsekakor je dovolj predrzen, da je Bruce Leeja pretepel pred osuplo filmsko ekipo. A je tudi bister, prodoren, zvest prijatelj in odličen skrbnik za ljubko rotvajlerko Brandy.

Rick in Cliff sta Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, impresivno kompatibilen igralski dvojec v težko pričakovani Tarantinovi umetniji z naslovom Bilo je nekoč v Hollywoodu (Once Upon a Time in Hollywood). Njuni zgodbi sta postavljeni v nostalgično reprizo dejanskega Hollywooda leta 1969, lika pa sta izmišljena. A obdajajo ju številni resnični akterji tistega časa. Že omenjeni Bruce Lee (Mike Moh), recimo. Pa Steve McQeen (Damian Lewis). In seveda Charles Manson (James Marsden in Damon Herriman), zlovešči morilec, ki igra pomembno vlogo v presenetljivem zaključku in preobratu te tako zelo netipične Tarantinove pripovedi.

Dolgo se je namreč špekuliralo, ali bo Tarantino posnel biografski film o Charlesu Mansonu, a zdaj, ko smo dobili Bilo je nekoč v Hollywoodu, se kolektivno strinjamo, da smo morda dobili celo nekaj boljšega. Zgodbo mnogih plasti, ki pa še vedno pove vse, kar moramo vedeti o devetih umorih, ki so se zgodili leta 1969. Le da nas film do različnih razkritij pripelje s popolnoma druge smeri, čeprav se v ozračju ves čas ve, kaj približno nas čaka (konec vseeno šokira, ker Tarantino je le Tarantino). Takoj ko se v življenje Ricka in Cliffa vmeša priznani režiser Roman Polanski (Rafal Zawierucha) s svojo tedanjo ženo Sharon Tate (Margot Robbie), je jasno, da gledamo zadnje trenutke uboge Sharon, preden jo je nosečo do smrti zabodla Susan Atkins, ena od Mansonovih priležnic. A ne njena smrt kot tudi me njeno življenje in ne nazadnje umor niso ključni elementi te zgodbe. So le košček veliko večjega in veliko bolj presunljivega mozaika. Kot katalizator, ki je končal zlato dobo Hollywooda in nad mesto zvezdništva in bleščic za vselej vrgel neozdravljivo senco.

Da to nikakor ni tipičen Tarantinov film, priča že sam ton celotne zgodbe. Od Tarantina bi pričakovali izjemno nasilno, hiperseksualizirano in bizarno popotovanje v dobo generacije ljubezni in hollywoodskega glamurja. Pa seks, droge in dramo. Vendar pa je to le obdobje, ki je najmočneje vplivalo na Tarantinov razvoj, zato navdušujoče preseneti s svetlim, ljubečim, nostalgično prikupnim kukanjem v kulturo Hollywooda šestdesetih – od glorifikacije bizarnih vesternov do spominov na tragično izgubljene talente. To torej niso Neslavne barabe, postavljene v šestdeseta, ampak prej zelo prefinjen poklon njegovi največji mojstrovini – Šundu, ki je prav na dan premiere filma Bilo je nekoč v Hollywoodu na festivalu v Cannesu praznoval 25. rojstni dan. Kot je takrat Šund združil dva hollywoodska velikana, Johna Travolto in Samuela L. Jacksona, in ju prepredel v nepozabne dialoge in dramatične scene, zdaj Bilo je nekoč v Hollywoodu združuje dva filmska giganta, Leonarda DiCapria in Brada Pitta, v fantastični filmski pripovedi, ki je kontrapunkt in sočasno hommage odbitemu Šundu.

Skrbno izbrana točka na časovni premici, to magično leto 1969, je Tarantinu omogočila, da v film vplete vse svoje največje fascinacije tistega časa. Hipijevsko kulturo, vrhunec poblaznelega porasta kultov, seksualno igrivost (sumljivo) mladih deklet, neprestano spogledljivost, neskončnost priložnosti v filmski industriji pa vse do Tarantinovih zelo osebnih bombončkov – od fantastično izbrane glasbe, ki kakopak vključuje tudi Los Bravos, The Mamas and the Papas in Simona z Garfunklom, do že skoraj zafrkantskega fetiša z nogami. Ta fetiš je po miganju s palcem na nogi v Ubila bom Billa in dolgotrajnem kadru bose noge Bridget von Hammersmark v Neslavnih barabah tu dosegel čisto nove razsežnosti. Le kako ne bi, saj je film postavljen v čas hipijev, ti pa so bili tako ali tako ves čas bosi.

Ne pričakujte, da vam bo film zasukal možgane v drugo smer. To ni film, ki skuša premikati kakršnekoli meje. A zato ni nič manj prepričljiv. Je kot mehak, igriv in po sovje iskren mehurček, v katerega se gledalec potopi, da Hollywood za trenutek zaživi v vsem svojem blišču – tik pred tem, ko je vse šlo popolnoma narobe.

Tekst Darjo Hrib
Foto Profimedia