RockOnNet

Syndicate content
Updated: 1 min 52 sek od tega

Lusterdam – Lepo mi godrnjaš

Sre, 19/09/2018 - 21:28

(samozaložba, 2018)

Do domače lirike sem bil svojčas zelo zadržan in zaradi igre na prvo žogo ter naravne nagnjenosti k ugajanju in predvidljivosti nemalokrat odkrito kritičen ter odklonilen, a ko se mi v poštnem nabiralniku skoraj cel mesec pred izidom znajde izdelek zasedbe, ki jo sestavljajo, kot pravijo radi, sami filmarji, plošča zasedbe Lusterdam, dam svoje predsodke ter a priorne odzive všečnostnega aparatusa namensko na stran. Da bom bolj objektive. Da bom konstruktiven. Da bo vizija slišanega jasnejša. Kar berete, je izliv spontanih asociacij, ki so se kresale samodejno med multiplo izpostavljenostjo prvencu z naslovom Lepo mi godrnjaš, ne da bi se pustil zavesti reklamnim sloganom, navideznemu hajpanju ter vnaprej serviranim recepturam, kaj bi moral slišati in občutiti ob poglabljanju v produkcijsko solidno, a že na prvi posluh tako stereotipno slovensko nastavljeni zvočni kolaž plošče, ki romantično razpira duri v svet intime vsem voajerjem, ki ljubijo slovensko liriko ter skrbijo za ravno pravšnji delež domače godbe na radijskih valovih zaradi nujnosti spoštovanja kvot.

OK, bend, ki je dejansko ponudil deset svežih žemljic je dejansko novo ime slovenske scene, Lusterdam pa se je formiral okoli animatorja Hieronima Vilarja na vokalu in kitari, ki mu na drugi kitari pritegne Mirko Medved, za bobni sedi snemalec Jure Volgemut, na basu pa poudarke podaja priznani, etablirani slovenski režiser Ven Jemeršič (saj se še spomnite izvrstne Ode Prešernu?). In kako bend zveni? Kot zveni kakovostni slovenski rock bend, ki želi prodreti na radijske valove ter prek številnih ponavljanj tistih dobro znanih in tisočkrat slišanih spevnih napevov spolzeti v podkožje in male možgane. Korektno, toplo, lucidno ter racionalno, dobro načrtovano ter, hja, popoidno. Že s pritiskom na gumb za predvajanje se s kristalno jasno kitaro skladbe S kolesom sem prišel zapoje lepo uravnoteženi splet jasnih in neposrednih Hieronimovih kitic o ljubezni, o romantiki, o snubljenju, jardierovska ali na Anavrine navlečena melanholija pa dopušča poleg popa in rocka v celoto malce pogojne grunge barve, a so Lusterdam šele v fazi zaganjanja. Bele miši si dovoli v ritmiko in zvok vpletati country, ker je v slovenski produkciji kul eksperimentirati. Sicer prečiščena forma vpleta morda malce preveč trivialno rimanje v stilu »In sanjam bele miši / hodim po prazni hiši / vodijo mi sile upanja«, ki pa s kontrastom poskočnih kitar ter veselih podtonov nekoliko ubijejo suspenz ter prehitro tolažeče dodajajo cuker na odprte rane vsega sitih razvajencev v vsesvetnem občestvu. Nato pa prvi in verjetno najbolj razpoznavni komad plošče – skladba Lepo mi godrnjaš. Komad, ki ste se ga nalezli z radijskih valov ter ga vzeli za svojega. Krasna in vrhunska pop skladba, ki se zelo senzibilno igra z dinamiko, dodaja plasti in poleg kitar nanaša na paleto žvižganje, odločnejšo ritmiko, ki v maniri in z rokodelsko preciznostjo izpoveduje zgodbo o površnosti osebnih odnosov, o sladkih prepirih ter zgladitvah sporov, manjka pa nevarnost, umazanija, žmoht.

Na akustiko navlečeni patos skladbe Dan povleče na zvok poznih osemdesetih ter začetka devetdesetih, ko so vsi vlekli na plošče vsaj eno akustično skladbo, ker je bilo to takrat in, a čista forma ter glasbena modulacija na način skladb Californije ter podobnih je le razmejitveni akt, medmet, sicer sladko, malce presladko, bi dodal, polnilo. Z na Boheme kalibrirano skladbo Moram naštejejo fantje vse nujnosti in prisile običajnega življenja. Krasni kitari, na eni strani akustika, na drugi elektrika ter prosojna ritmika, lepi in jasni vokali ter ta lepi bas, ki se s prstnim ubiranjem strun ter slappingom tako lepo poudarja nekje v ozadju kreirajo občutek, da so te nujnosti sprejemanja naravne. Nekaj se dogaja. Sprejemam klišeje popa in ne sili me k samodejnemu pobegu daleč stran. Vnovič več patetike akustične balade z dodatkom celo harmonike vpihuje Mesec. Ali je potrebno poudarjati motiviko svetobolja? Da, saj smo Slovenci po svoji naravi precej zagrenjen introvertiran narod, ki se, ko ni v bližini nikogar, komur bi lahko privoščili uničenje, sklene v tiste sladko – trpke kokone melanholije, ko se je tako lepo smiliti sam sebi. In Lusterdam niso pri tem nič kaj drugačni, le da so dali svoji melanholiji dovoljenje, da se zlije na plan prek glasbe.

Nasprotje z bolj distorziranim in po standardih popa nevarnim hrupnim kontrastom Sonca se bend predstavlja z balado, ki odpira z okusom več grmeče substance, a z roko varno na ročni zavori. Mastni masivi dobro zamazanih organskih kitar ter sanjavih solaž v ozadju, počasna metrika ter dobre konture melodičnih tančic, iz spomina pa tako hitro in hlapeče hitro hlapi sporočilo eterično prozorne lirike, ki je v metaforah dejansko sama sebi namen, v minljivosti bivanja pa ne postavlja nič bolj tematsko izzivajočega, provokativnega in dlje časa trajajočega po nuji permanentnega. Melodija pa je kul. In nato hrup, eksces, U2 ritmika ter mazanje kontur s skladbo Amerika. Kot bi se v slovenščino prevajali narativi ne najbolj posrečene U2 plošče POP. No, več vsebine in sentimentov bi prebujal Achtung Baby, a bi bilo kaj takega preveč za tokratno modno protiameriški izliv stereotipnega »ne« vsemu, kar je doma onkraj Atlantika. No ja, simpatično ter v skladu s trendi sveta, bi pa dodal, da je morda protipolitičnost lažje kovati z zgodbami z domačega praga, ki ga je potrebno počistiti, a pustimo detajle. Na country vnovič navezani Brki kopirajo v začetku igrivost ter nabriti karakter Letečih potepuhov, nato pa se Lusterdam odločijo v ruralni imperativ ter privid drvenja po vasi dodati medmet urbane vzvišenosti ter počasnejšega, bolj zamazanega snobizma s preklopom na Dan D naravo in igranje z glasilkami. No ja … In že smo pri finalu ter piki na i s sanjavimi konturami skladbe Modro je nebo. Vnovič se v sklepno melodiko lepo prikrade harmonika, ki ji okusno pritegnejo nokturalni zvoki klavirja, bend pa dodaja v prvi sveženj impresij poslednjo sličico lepega modrega neba. In končno zapojejo bolj tekoče in brez zadrževanja strasti te lepe kitare, s čimer se dejansko meni najljubša skladba plošče v tem svojem bolj senzualnem stilu splete v akt dovršenega.

Pa pojdimo k sklepom. Ne bom trdil, da je to, kar ponujajo Lusterdam revolucija in čisto, na novo odkrito ter na nosilec zvoka ujeto čisto zlato, a obenem bi bil krivičen, če bi rekel, da je plošča abotna, klišejska ter neposlušljiva. Ravno obratno – prav spontano vam polzi v ušesa a prav zaradi svoje galantnosti, naive ter predvidljive nature kar hitro spolzi iz misli. Lusterdam so nadarjeni četverec, ki bi lahko spravil na plan malce več umazanije, provokativnosti, stvari, ki se jih bojimo, a k njim stremimo. Kar ponuja prvenec Lepo mi godrnjaš je lep sveženj neškodljivih lepih spominov, lepih sličic, ki pa vsaj mojega morja zavedanja ne razburkajo preveč. Vsekakor so material za radijske valove in cenzorji z njimi ne bodo imeli dela, s čimer se lahko nekako povrnem k začetku. Čeprav sem bil nekoč odklonilen do slovenske popoidnosti, se očitno le delno spreminjam, saj si iskreno želim, da bi Lusterdam v prihodnje dali na plan morda tudi tiste bolj temačne elementale duše, ker glasbeno igro ter produkcijo ter atribute estetskega poznajo dobro in do obisti. Predlagal bi manj popa ter več bendov, kot so Hiša, Avtomobili, manj tistih, ki sem jih med pisanjem navajal avtomatsko in pod pritiskom notranjega glasu asociativnega kritika. Manjka torej malce več faustovske motivike ter sporočil, zaradi katerih bi pot do centra svojega srca odprl lažje in z manj rezerv.

Sandi Sadar Šoba

Kategorije: Slovenija

Ste za novo edicijo hrupnega večera?

Tor, 18/09/2018 - 10:10
  Po krstni ediciji festivala Hrupni dnevi je čas za novo dozo hrupa! Specialka bo v sodelovanju z društvom Kapa v Gala Hali na Metelkovi 2. oktobra 2018 gostila britanske noise rock prvoligaše Part Chimp, ki jim bodo družbo delali naši najljubši domači razgrajači Nikki Louder

Vstopnice si v predprodaji lahko zagotovite na vseh dogodkih v Gala Hali (10 €), na portalu Moje karte (11 €), na dan dogodka pa boste za noise rock fešto leta odšteli 13 €. 

FB dogodek >>

PART CHIMP (Rock Action Records, UK)

Heavy. Heavier. Part Chimp
Tako klišejsko trditev ste morda že kje zasledili, ampak pri Part Chimp dejansko drži. Gre za noise rock bend prve lige. Bend, ki je na jugu Londona nastal leta 2000 se je pred devetimi leti potuhnil, uradno pa kariero zaključil leta 2011. Na srečo so člani odprašili ojačevalce in lani za škotsko založbo Rock Action, ki jo vodijo člani zasedbe Mogwai, izdali svoj četrti album gladko poimenovan “Iv”. Album, ki je potrdil, da Part Chimp nikakor niso za staro šaro, temveč, da še vedno drvijo na fuzzu in hrupu, obenem pa imajo nad njima zavidljiv nadzor. Ali kot pravijo:

“Iv proves, if proving was needed, that Part Chimp are masters of us all” 
– The Quietus 

“This isn’t a return to form, merely a continuation of an already extremely high one” 
– Drowned in Sound 

“A must hear for fan of glorious, horrible noise” 
– Classic Rock 

http://partchimp.com/wp2
https://www.facebook.com/partchimpofficial
https://youtu.be/fkbyjpflBnI
https://youtu.be/OKirAeq6Bks
https://youtu.be/nBRU4AOEF68
 

NIKKI LOUDER (Moonlee Records, SI)

Naši. Vaši. Njihovi. Nikki Louder so slovenski sinonim za noise rock. Pika.

https://www.facebook.com/Nikki-Louder-61342577710/
https://nikkilouder.bandcamp.com/
https://youtu.be/Y9QxbBVullg
https://youtu.be/D88jUeSj0gE
 

Kategorije: Slovenija