RockOnNet

Syndicate content
Updated: 15 min 25 sek od tega

Clutch, The Picture Books & The Inspector Cluzo: Bradati adventni organski kolač izvrstnosti ali repriza z nadgradnjo

4 ure 42 min ago

Dobre stvari so vedno, res vedno vredne ponavljanja, je pa res, da po prvem odmerku vrhunskega pristnega rock’n’rolla vedno trepetam, da bo v drugo vse nekoliko preveč predvidljivo, rutinsko in z manj dušne esence. Pri marylandskih titanih dobrega, klenega in udarnega rock’n’rolla z zametki stonerja in še česa sem bil pripravljen tvegati in le dve leti po prvem spustu na oder Tvornice kulture je bilo resnično nedopustno prepustiti naključjem ter posplošeni ignoranci dejstvo, da je naš del Balkana očitno upravičil ime epicentra dobrega počutja, ameriški orel z imenom Clutch pa si je za spust in zabavo vnovič izbral isti kraj ter po večini isto publiko. Zamuditi koncert zgolj zato, ker je naslednji dan delovnik – nedopustno! V hrvaško prestolnico smo se tako nekateri odpravili iskati malce drugačnega adventnega duha, v dobri družbi ter napolnjeni z nabustanim božičnim duhom pa smo vsi moderni bradači, bradačice ter ljubitelji dobre glasbe nekako le dočakali osmo uro, ko se je vse skupaj začelo z za marsikoga prav posebnim in prefinjenim šokom, od katerega vsaj mene še danes kocini! 

Kot prva sta oder zasedla duše, funka, bluesa in pristnega rocka polna gaskonjska posebneža The Inspector Cluzo. Malcom Lacrouts in Phil Jourdain sta morda pol leta res predana organskemu kmetovanju ter aktivnemu protiglobalističnemu akivizmu, a ko nastopi druga polovica leta se iz vloge kmetovalcev prelevita v agilna, izvrstna in prodorna glasbenika, ki že deseto leto branita barve angažiranega in kakovostnega funk’n’rolla. Letos opasana s šestim ploščkom We The People Of The Soil sta bila prav okusna in brezkompromisna uvertura v koncert, ki bo absolutno šel v anale dobrega. Mislite, da je nujno imeti v sestavi polnokrvnega benda vsaj tri člane? Dobro, po White Stripes in Jon Spencer’s Blues Explosion so se stvari začele spreminjati v glavi marsikoga, gaskonjska ljubitelja malce drugačne sočnosti pa dokazujeta, da je bas v marsičem možno izpustiti iz koncepta benda in pri tem vseeno zveneti polnokrvno perfektno ter brez napake. Skoraj ne bi mogel verjeti, da je minilo že polnih šest let, kar sem zasedbo občutil v živo na odru ljubljanske Gale Hale, tokrat pa skoraj pol veka kasneje funkcionirajo stvari malce drugače, a še vedno strupeno dobro. Malcom ima enega bolj prezentnih pristopov pri kombiniranju Gibsonovega SG zvoka s svojim fantastičnim vokalom neverjetnega razpona. Od nizkih raskavih bluesovskih leg se povsem naravno in brez matranja dvigne do neverjetnih vokalnih višin ne da bi pri tem izgubil en sam gram kredibilnosti, možatosti ali moči. Na drugi strani je Phil za bobni popolna ritmična dopolnitev, saj stilsko lepo oblečeni razoglavi bobnar na majhnem setu bobnov izžema sleherni atom in potencial zvoka iz činel ter bobnarskih open. Energična kombinacija, ki z uvodom ter prvim spustom na paravan aktualne plošče We The People Of The Soil predstavi kombinacijo umazanega funka ter senzualne resnice, da lahko izvzamemo kmeta z zemlje, ne moremo pa vzeti zemlje iz kmeta s krasno skladbo A Man Outstanding In His Field. Morda manjkajo še Hammondi, a tudi zgolj s kitaro in bobni se Tvornica polni s polnim in brezhibnim blendom organske kemije dveh obvladačev. Super uvertura, ki dajo napol prazni, a s pozitivnim absolutno šokirani dvorani odmerek dobre glasbe, ki ji ne manjka nič. Lepo je, ko se človek s pomočjo glasbe opomni na to, kar šteje največ. For My Family prinese energičnost in poziv k temu, da naredimo to, kar je prav, vsaj za našo družino. Na blues in zvok vesternov navlečena skladba Little Girl And Whistling Train prinese melanholijo in zgodbo o  odhajanju, poslavljanju, We The People Of The Soil s krasnim in spevnim soulom k povratku k naravni spetosti človeka in zemlje. Malcom razpira svoje glasovne registre brezkompromisno, Phil pa kot pravi mojster ceremonij spodbuja ljudi k odzivu, k plesu ter življenju. Skopo odmerjenih pol ure se kar prehitro sklene in ko iz zvočnikov grmeči in energični poziv k pravemu rock’n’rollu s skladbo Put Your Hands Up se zgodi eksplozija subatomskih delcev. Bobnarski strip tease, s katerim Malcom in Phil odštevate komponente bobnov, privijata pa kerozin na plamene strasti z ritmom in decibelnimi kriki in skandiranjem: »Put your hands in the air for Mr. Cluzo!« Najprej odletijo činele, nato prehodi, energični in nalezljivi udar prvinskosti pa se stopnjuje do stopnje, ko na odru ostane le bas boben, na njem Phil, a vse še prekleto dobro funkcionira, vi pa v transu pod odrom prepoteni, srečni in veseli plešete ter jeste z roke bendu, ki je, verjemite, pravo razodetje z nebes in po katerem ne boste ostali več enaki. Manjkalo je par komadov, kot so denimo Back In Two Days ter Fuck The Bass Player, a bo to verjetno na meniju ob celovečernem povratku, kjer boste lahko bendu dali možnost pokazati več s celovečernim ekskurzom v neznano in ne zgolj s polurno predstavo, ki pa sta ji Gaskonjca več kot le kos in si, absolutno, zaslužita stoječe ovacije! 

Nadaljevanje je sledilo podobnim principom minimalizma, je pa res, da se koncept in pristop k glasbi pri razumevanju bluesa, rocka ter postulatov organskosti pri nemškem prvinskem blues power duetu The Picturebooks razlikuje korenito od življenjske energije prej slišanih Francozov. Fynn Claus Grabke na kitari in vokalu ter Philipp Mirtschink za ojačanimi minimalističnimi bobni sta šamana, poleg surovega, nepredvidljivega in močno nasičenega distorziranega zvoka, pod plastmi katerega se v recepturi družijo blues, rock, mantre Toma Waitsa, Nicka Cavea, energija White Stripesov ter soundtrack uporniških napevov, ki bi zlahka zvočno klestili v ozadju serije Animal Kingdom pa se iskri nekaj dušnega, spiritualnega, nekaj izjemno povezanega z zemljo, z življenjem in s strastjo do bivanja. Lani izdani izjemni drugi plošček Home Is A Heartache se posveča idealu svobode, beatništva, upora ter zvokom grmečih chopperjev na prostranstvih cest izven betonskega objema utesnjenih mest ter konformizma. PCH Diamond s slide kitaro ter to umazano grmečo distorzijo, na katero se peklensko nalezljivo lepijo neusmiljeni Philippovi ritmični udarci že po parih taktih poziva k streznitvi ter k temu, da se glasbi brez rezerv prisluhne na polno. Hipnotična preprostost in iskreni, prav začinjeni organski raskavi pristop k bluesu naelektrijo Tvornico, ki že takoj zatem s bojnim plesom, z gromovniško skladbo Warrdance podleže modificirani, izboljšani napimpani različici atmosferičnega izganjanja hudiča za vse solde. Fynn in Philipp izgorevata za ta en sam trenutek brez rezerv. S Philippa, ki neusmiljeno tolče po svojem modificiranem setu bobnov lije pot v potokih, Fynn pa se s svoje leve strani odra s priprtimi očmi sooča s svojimi demoni ter jih predstavlja publiki. Zgodba o skorajšnji smrti njegovega očeta, sicer tonca in producenta zasedbe s skladbo Learn It The Hard Way, Fynn pa pri skladbi Zero Fuchs Given iskreno in brez pretirane patetične osladnosti pozove k dvigu sredincev ter skupinskemu pozdravu oligarhov na tronih tega skvarjenega sveta. Krasna rustikalna in za koncert Clutch ravno prav brezkompromisna mantra dobi s strupenim poigravanjem ter bojnim napevom skladbe Cactus tisti del naboja, po katerem vas prime, da bi vzneseni eksplodirali ter svojo notranjo energijo pretvorili v ekstatični presežek revolucionarne kinetike, s katero bi ustavili čas ter kolesje sistema, ki vas onesrečuje ter veže nase. Malo besed in veliko emocij spletejo iskreno tesno vez med bendom in publiko, tako je skupinski glas med izvrstno skladbo I Need The Oooh toliko glasnejši. The Rabbit And The Wolf dodaja v mozaik večera posvetilo očetu, ki je skoraj umrl med snemanjem videospota za skladbo, a ga je iskrena volja do življenja kljubovalno vzela iz primeža smrti ter v le dobrem tednu postavila na noge. Strastna energičnost, strupeno dobro doziran odmerek bluesa po meri sodobnih upornikov ter prava glasbena dramatičnost tudi s sklepno skladbo njunega nastopa, s skladbo Your Kisses Burn Like Fire sklenejo izjemni drugi del večera v stilu in z iskreno notranjo željo ter potrebo po ponovitvah ter vnovični konzumpciji eterične substance razbrazdanega, ravno prav umazanega ter strupeno uročljivega paketa z imenom The Picturebooks. Še ena super presežna zasedba, ki terja od zvezd večera toliko več adutov, samozavesti ter jajc! 

In slednjih marylandskim titanom kakovostnega muziciranja Clutch navkljub 27-letni prezenci na odrih sveta ne manjka! Imajo stil, imajo organskost, imajo lesk pravega undergrounda, pa čeprav si danes, zasluženo, lahko privoščijo še kaj več kot le drobtinice, ki pripadajo tistim, ki si ime šele oblikujejo. Tri leta po izvrstni plošči Psychic Warfare smo letos dočakali verjetno najboljšo ploščo leta, album Book Of Bad Decisions, le dve leti po zadnjem obisku Zagreba pa so tipi, ki se po albumih Blast Tyrant, From Beale Street To Oblivion, Strange Cousins From The West ter Earth Rockerju in še čim lahko podpišejo pod karkoli in bo to bianco menica za popolni užitek ter odhod do štanta s kartami tudi dobro leto vnaprej, da ne bi ostali brez vstopnic. Kultni bradači, no, zagovorniki brade tripajo le na Neila Fellona, so zasedli oder ob natanko deseti uri. Uvodni štart je namenjen novitetam in Weird Times je krasna uvertura za merjenje nivoja energičnosti. Izvrstna izbira, saj po diktatu trdne in uigrane soldateske Tima Sulta na kitari, Dana Mainesa na basu ter Jean-Paul Gasterja za bobni ter masterja ceremonij Neila Fallona v prvih bojnih vrstah kaj kmalu popustijo vse zavore, s katerimi so pred koncertom pozivali k temu, da se na koncertu Clutch ne predaja izzivom mosh pitta ter crowd surfinga. How To Shake Hands je uvertura v eksplozivno stopnjevanje sinergije, z izvrstnim prastarim hitom Mob Goes Wild pa se zavore odpravijo. Masivni stampedo, intenzivni mosh pit kot na kakem koncertu Machine Headov ali Slayerjev in ne rockerjev s stilom terja prve ranjence, v potoku švica in razelektrive pa se po bombončku z legendarnega Blast Tyranta možje postave vrnejo k aktualijam z izvrstnim, strupenim in nabildanim Ghoul Wranglerjem, med katerim manija med publiko ne pojenja. Ko pa na to dodate Earth Rockerja pa je jasno, da so Clutch pod Neilovo taktirko dobro naučeni tega, kako se meša sestavine za eksplozivni koncert. Krasna premetenka starih in novih presenečenj se na nepredvidljivi listi Clutchev gradi tokrat očitno na način, po katerem bo treba veliko truda, da premaknete parametre dobrega stopnjo višje. 

Nagnetene in natlačene bojne vrste se borijo za preživetje, mojstri brezkompromisne pridige pa furajo svoj organon brez napake, omaziljeni s potom in dobro energijo, v stilu dalje. Gimme The Keys, še bolj pa krasni Firebirds dodajo v kontekst več groovea, več boogie umazanije, decibele ter salve vokaliziranja s strani bendu predane publike. Fantastična energija na eni strani in popolno brezzračje ter telesni, na trenutke abotno pretirani HC mosh pitt, ki ga je par močno opitih entuziastov stremela ohraniti v večnem pogonu tudi med mirnimi pasažami predstavljajo boj na požiralniku, hudo žejni pa tudi med koncertom v drenu iščejo pot k izhodu, k šanku, kar dokazuje, da je bila Tvornica ta večer razprodana in je bilo v masi ljudi celo preveč ljudi za tako majhen prostor. Neil dominira odru in očitno z jasno zavestjo, da smo vsi pod odrom njegovi, dirigira večer v maniri perfektnega frontmana, ki ve, kako se lahko dober večer nadgradi do perfekcije. Ne rečem, da so ostali člani zasedbe slabi in pogrešljivi, a je fakt, da so Clutch to, kar so, predvsem po zaslugi karizme, glasu in persone neuničljivega Neila Fallona.  

S Crucial Velocity se dokazuje, da po prvi izkušnji izpred parih let, ko zvok v dvorani res ni bil za pohvalit, si tokrat tonski mojster le zasluži plačo. Mastni udar lepljivega in radioaktivnega zvoka z nalezljivo podlago, na katero se v stilu ter z ZZ Top ritmiko in lepoto dodaja krasni A Quick Death In Texas. Skoraj bi se začel spraševati, ali se promovira tokrat prejšnja plošča, saj je kontekstualno naravno dodani in naspidirani Noble Savage vnovič voda na mlin uničevalnim strujam pijanega mosh pita, a po povratku na prvenec s skladbo Spacegrass, končno, dočakamo nekaj rustikalnega in iz devetdesetih. Morda se je vmes spremenilo preveč postavk, saj je zadimljeni suspenz skoraj tuj in kot iz druge dimenzije, zato pa HB Is In Control vrača novo ritmiko, nova sporočila in novo porednost, ki z DC Sound Attackom in orglicami ter kravjim zvoncem prinese to, kar bi lahko imenovali klimaks večera. Seksi ritmika, plesna energija in ta polnokrvna transfuzija dobre glasbe ohranjajo raven koncentracije in sle na ravni, s katero je sleherno slovo sedaj preuranjeno, a prav z Electric Worry se regularni del večera sklene. Skoraj bi zapustili premise, saj so začeli tonci oder pospravljati, a Clutch v slogu ter z iskrenostjo nagradijo Zagreb z dvema krasnima dodatkoma: najprej z izvrstno skladbo z aktualne plošče poimenovane po slabih odločitvah zgolj po imenu. In Walks Barbarella pošlata na ravno pravih mestih, izjemno presenečenje večera pa je finale s tokrat vsaj z moje strani prvič slišano koncertno različico skladbe The Face. In to je bilo to, ljudje! 

Ali bi bilo lahko bolje? Absolutno! Lahko bi slišali še tokrat prekleto pogrešanega in po nuji prisotnega, a tokrat namensko izpuščenega The Regulatorja, pa kakšnih 50.000 Unstoppable Watts se ne bi branil, energični in uničevalni Burning Beard ne bi bil za proč metat, če pa pustimo podrobnosti ob strani: Zagreb, spet si bil deležen enega najboljših koncertov, ki bi jih bilo potrebno kdaj prenesti tudi severno od Kolpe, saj je jasno, da se s Clutch na krovu pripelje tudi finančne barke ziheraških organizatorjev vedno varno v pristane blagostanja. Koncert je bil vreden slehernega solda, morda bi bilo prav in na mestu poskrbeti za malce več zračenja in kisika v premisah, v vsakem primeru bi se sam odpovedal kakšnemu vročeglavemu nebodigatreba, ki išče fizične vaje in izživetje najstniških strasti tudi na koncertu z malce bolj milimi ritmi, kot jih ponujajo NYHC bendi. V vsakem primeru smo bili deležni fantastičnega koncerta, ki je izpolnil vse postavke dobrega dogodja, tokrat pa so poleg glavnih zvezd absolutno potrebne iskrene pohvale obema predskupinama, ki sta prinesli na krožnik glasbenih gurmanskih užitkov tisto različnost, zaradi katere bo tudi tokratni koncert dodan v anale najlepših koncertnih spominov, zaradi katerih ima življenje smisel, dobra glasba pa vedno svoje mesto v srcu in mislih vseh tistih, ki brez tega ne bi mogli živeti. Hvala za super izkušnjo in absolutno, brez dvoma, na svidenje na novih etapah v novem letu in letih zatem do konca in naprej! Sandi Sadar Šoba

Kategorije: Slovenija

Therapy? – Cleave

Tor, 11/12/2018 - 10:56

(Marshall Records, 2018) 

Ko nanese beseda na irske glasbenike in bende ne morem mimo imen, kot so U2, čeprav sem bil vsaj sam bolj kot z naivnim mainstream rockom definiram z alternativo, melanholijo in ravno prav spevnim nekonformizmom, ki so ga v prostore moje spalnice prinašali Therapy? Letos se vrtimo blizu treh okroglih križev, ki pa jih trio iz severnoirskega mesta Larne nosijo z vitalnostjo, opasani s kar petnajstimi studijskimi albumi pa tudi v novem mileniju konkurirajo mladim in pogosto brezidejnim ali vsaj slabše artikuliranim konkurentom s pol manj leti na grbi. Therapy? obeležujejo leto 2018 z novim albumom, ploščo Cleave, ki pa je že na prvi posluh očitno prevetrena s svežim elanom, novo krvjo, polnimi idejami in tistim poživljajočim melosom, zaradi katerega ste po manj razumljivem obdobju s ploščami Nurse, Baby Teeth z letom dobili direktno brco z eno najboljših plošč devetdesetih, albumom Troublegum, ki so mu sledili manj izvirni Infernal Love ter Semi-Detached, ostalo pa se pogosto šteje v anale subverzive brez trajnih posledic za glasbeni svet. Morda zaradi zatona MTV-ja, morda zaradi dejstva, da se je precej spremenil založniški svet, precej pa smo se spremenili in postarali tudi vsi tisti, ki smo s Therapy? rasli v ljudi, kot smo danes.

Pa se posvetimo aktualijam! Dejstvo je, da je Cleave kot prvi album, ki ga izdajajo za britansko založbo Marshall Records plošča, ki vas bo zadela v živo, če le premorete tisto težnjo po polnem, sočnem in dobro pozicioniranem alternativnem rocku, ki stavi na pošastno sočnost riffa, organsko kemijo basa, bobnov, kitare ter ravno prav zamaknjenih, a dobro razumljivih vokalov. Ni želje po artizmu, saj ta marsikdaj odganja in ubija voljo po poglabljanju, deset novih skladb pa ne posega po mašilih, ne manjša pritiska in ne išče brezveznih opravičil za svet zablod, katerega svet smo, neusmiljeni in razpizdeni pa so na svet razdvajanja, delitev, na Brexit, na idiokracijo bruseljskega sprenevedanja ter na ta večni pasivni konflikt, v katerem se poleg družbe vsak dan lovi in prebija individualec 21. stoletja. Cleave je katarza in klistir v sferah polnih decibelov, prvi spust po tem toboganu strasti pa se začne z izvrstno skladbo Wreck It Like Beckett. Ostre linije, masivni rif in zvok, ki bi ga lahko primerjal z izvrstnimi tektonskimi hiti plošče Troublegum. Klasični Therapy? drajv, seksi vokali ravno prav mehkega Andyja Cairnsa, ta prekleto gosta kitara in masivne bombe neusmiljenih bobnov, ki se šibijo pod udarci Neila Cooperja, slišanega tudi s Fatboy Slimom, bend pa lepo zaokroža brutalni bas Michaela McKeegana, poleg Andyja soustanovitelja benda z najdaljšim stažem v zasedbi. Skladba poka od dolgo pogrešane strasti, želje, lakote po igri in plesu, zvočne konture pa so popolne, saj jim je piko na i tokrat dodal mož, ki je uravnotežil izdelke zasedb Feeder, Foo Fighters, Biffy Clyro in še čim – gospod Chris Sheldon. Izvrstni niz se nadaljuje z izkazom nezadovoljstvom nad izgubljenostjo, izdajo ter razočaranjem nad stanjem duha in parolami sveta danes s skladbo Kakistocracy. Andy je sporočilen, političen, aktualen in neposreden, bend ga pa žge na substratu čistega groova ter polnih, skoraj punkerskih distorzij. Prišel je čas, ko na rezervah ne moremo eksistirati in ni več sprejemljiva niti ignoranca niti arogantna pasivnost ter zaverovanost v to, da se lahko distanciramo od problemov sveta, kot nečesa zunanjega, oddaljenega, drugega. Izvrstno! Tudi Callow, ki se ga zlahka navlečete in vas spomni na zlato ero irske dominacije radijskim valovom slika konture poškodovanega, fragmentiranega, dislociranega in empatičnosti oropanega sveta, ki mu vladajo gospodarji brez takta, vizije, načel, majhne ovce pa zapadajo bodisi brezupu bodisi demonom samouničenja, da bi ubežali bolečini in tesnobi. Če ste nam vzeli vse upe, angele, vzemite tudi demone, poje Andy, fantastična parabola pa je poziv k spremembam na bolje ali ukinitev sistema. Expelled s plesnim ritmom, močnim basom in domala helmetovsko ostrino dodaja v koncept malce več natrganega, a finega ritmiziranja, s katerim se predate samodejno valovanju, ki oponira pauperizaciji, predesetinaciji, se postavlja samoiniciativno na okope. Protikapitalistična mantra skladbe Success? Success is survival se postavlja po robu indoktrinacijski paroli, da če nisi uspešen, nisi vreden eksistence. Jebiga, nismo vsi rojeni za uspeh, vsekakor pa je skladba, ki kar gomazi in polzi med medsinaptične vrzeli in naelektruje, do zadnjega akorda obsojena na obstoj, na preživetje in na uspešno percepcijo. Fantastični rifi se kar nizajo, glasba kar puhti iz sleherne pore, izjemna igra pa se z nadaljevanjem ne kvari. Save Me From Ordinary s krasnim masivom basa, bobnov in ravno prav svetobolnim vokalom ter perfektno začinjeno kitaro sili k gibanju in novemu izbruhu nehlinjene ekstatičnosti. Ravno prav zadržani in mišičavi Crutch vas pelje po dobro poznanih toksičnih in nalezljivih obronkih tistega skoraj pozabljenega sveta, ki ste ga nekoč, v času plošče Troublegum že dodobra raziskali.  

Fantazma, da se ni nič spremenilo, je le fantazma, saj ste po skladbi I Stand Alone vsi milenijci morda odkrili nekaj dobrega, sebi lastnega, stara garda pa je na to tripala že dve deceniji nazaj. Ostri, brezkompromisni in energetski bonbonček s skladbo Dumbdown poka na polno, Andy in kompanija pa svoja veteranska leta dobro skrivajo, saj pomanjkljivosti, kisikovega inhalata in poživil ne potrebujejo. Therapy? svoj epski povratek k najboljšemu bistvu sklenejo z jazzy, meditativno in ravno prav pesimistično skladbo No Sunshine, ki pa ne trese brezvezarij. In vsega je kar naenkrat konec, vi pa iščete gumb za nadaljevanje ekstaze ter nadgradnje neizrekljivih sentimentov, ki vas prevevajo. Da, to, kar čutite, je postkoitalni tremor, ki ga lahko prinese le odmerek polne, čistokrvne glasbe. 

Doslej sem verjel, da je Troublegum najvišja plata, ki je Therapy? ne bodo mogli nikoli preseči, a se v tej zmotni postavki popravljam, korigiram, reprogramiram. Cleave je ne le najboljši izdelek, ki ga je irski trojec dal od sebe, temveč je tudi en tistih polnokrvnih albumov, ki bi morali definirati leto 2018 ter se uvrščati med najboljše glasbene presežke letošnjega leta. Po slišanem in videnem ter čutenem s strani Therapy? lahko potrdim, da so paradigme prečiščene esence boljše, kot so bile kdajkoli. Bend funkcionira organsko povezano, sonično perfektno, kar pa me najbolj veseli je to, da ni na plošči niti gram odvečnega balasta. Cleave je 100% izdelek s čisto energijo, polnimi sporočili in glasbo z dobro natreniranimi mišicami. Bravo, fantje! To mi delajte tudi v prihodnje!

Sandi Sadar Šoba

Kategorije: Slovenija

Revocation in ostali tehničarji v Ortu

Sob, 08/12/2018 - 11:05

Za prijeten začetek veselega decembra sta Dihurja v Orto pripeljela karavano tehniško-death metalsko usmerjenih ansamblov, in sicer, kot headlinerje ameriške thrash/death tehničarje Revocation, za prve predvozače, njihove sonarodnjake, Rivers of Nihil, za vmes pa svoje severne sosede, Archsphire iz Kanade, ter Soreption iz Švedske.  

Glede na to, da je polovica tega večera nastopajočih bandov v Ortu igrala že praktično dve leti nazaj, se lahko malo navezujemo tudi na ta nastop. 

Obakrat so namreč večer otvorili Rivers of Nihil. Od takrat, ko smo jih nazadnje gledali v živo, so izdali plato Where Owls Know My Name (2018), (ki me baš ni prepričala) drugače pa se pri njih kaj bistvenega pač bi spremenilo. Preveč vsega za moj okus . pač uvod in ogrevanje pred boljšimi bandi. 

Precej bolje so se, za moja ušesa, odrezali Soreption. Kot švicarska ura natančni Švedi so posekali vse prisotne s svojo kombinacijo kirurških, vendar tudi zelo groovy rifov, zgoščenega basiranja (mater so basistu prsti letali gor in dol) in hobotničnega bobnanja (to je tisto, ko izgleda, da ima bobnar 32 rok). Gorostasni vokalist bi sicer lahko dal malo več galame v svoje udejstvovanje, ampak mogoče je to že stvar, o kateri bi se bilo treba pogovorit s tonskim mojstrom. Lepo napolnjen klub je užival v rušilcih, ki so padali po nas, in čeprav so mnenja o zadnji plati, Monument of the End (2018), precej deljena (jaz sem na strani tistih, ki jim je plata všeč), so v živo popevke z nje, ko sta Children of the Automaton ali King of Undisputed Nonsense, prave poskočnice, in temu primeren je bil tudi odziv publike. Ko pa so urezali kakšno veselo s, fenomenalne, prejšnje plate, Engineering the Void (2014), pa smo bili sploh priča plesni veselici, v kateri je sodelovala praktično vsa publika v sprednji polovici dvorane, ostali pa tudi nismo bili ravnodušni. Rušilni zvočni zid nas je dodobra zabil v tla ali ob steno, tako da smo si po nastopu vsekakor zaslužili pivo, saj smo vedeli, kaj nas čaka naprej … 

Kanadčani Archspire. Fantje namreč z vsako naslednjo ploščo opazno napredujejo, in zadnja, Relentless Mutation (2017), je že prava mala mojstrovina. Kar pri njihovi glasbi nedvomno najbolj izstopa je živalski vokal, ki ga je iz sebe zmožen iztisniti Oli Peters, ter bolano hitro, natančno in skrajno nasilno bobnanje, s katerim nam slušne celice uničuje Spencer Prewett. Za odmet nista niti kitarista. Daleč od tega! Riffi trgajo meso s kosti, zabijajo oči v lobanjo, hkrati pa izzivajo stalen mosh in circle pit. Ampak res, konstanten mosh in/ali circle pit. Publika ni bila pri miru niti za sekundo. Vsekakor ne smemo pozabiti na virtuoznega basista, ki lahko solira, bluzi ali pa je le čvrsta opora kitaristima. Kar se mu pač zdi. Aja, baje da je nov. Basist namreč. Če sem prav dojel, je bil tole njegov prvi nastop z bandom. Vsekakor se to ni nikjer poznalo, v zvočni napad je sedel kot ata na mamo. Pozabil sem gledat na uro, ampak mislim, da so nam servirali dobre ¾ ure šusa, tako da so se nam grla spet osušila. FANTJE SO ZAKON! 

Dodobra utrujeni smo dočakali še zadnji band, Revocation. Tudi oni so že imeli čast zatresti Orto do temeljev. In verjetno so si rekli, enkrat ni nobenkrat. Pa so ga še enkrat! Nova plata, nova turneja, tako da smo z, jeseni izdane, The Outer Ones (2018), slišali štiri popevke (meni se zdi, vmes sem šel namreč po pivo). Malo bolj je bila zastopana še plata Deathless (2014), ostale diskografije pa so se dotaknili pa principu en komad iz (skoraj) vsake plate. In vse, kar je veljalo dve leti nazaj, velja še danes. Težko boste našli band, ki bolje kot Revocation združuje tehniko in šus! Danes ne slišim ama nič, ampak mi ni prav nič žal! 

Rok Erjavec

Kategorije: Slovenija